Narodne pripovedke I/Zlata gora
| ← Narodne pripovedke I | Narodne pripovedke I/Zlata gora Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke I/Od vbogega dijaka čarodeja → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
in silil med širni svet. - On pobegne od vojakov. Seboj vzame le boben, edino dediščino. Ko prihiti do velikega lesa, gre naravnost vanj, da bi se skril preganjalcem. Tri dni in tri noči hodi po gosti šumi, a ne more najti izhoda. Tretji večer pozno v noč pride do posebno debelega drevesa. Ker je bil že neznano lačen, sklene splezati nanj, da bi videl, kje najbrž iz šume pride. Na vršiči zagleda precej daleč majhno luč, vrže na tisto stran klobuk na zemljo, da bi ne zgrešil prave poti iz lesa. Dolgo že hodi, ko slednjič ves spehan pride iz šume in dospe čez zelen travnik do line bajtice. Tu potrka na vrata in sključen starček pride odpirat. Temu potoži mladeneč svojo nesrečo in ga prosi za večerjo. Starec mu ponudi posodico kuhanega sadja in ročko hladne vode.
Ko se okrepča, odkaže mu starec svojo posteljo, postlano iz mehke suhe trave in mahu. Starec mu reče, naj le v miru zaspi, kajti sam pojde k Bogu poizvedet, kaj se ima prihodnjega dne na širni zemlji goditi. Čude se zaspi mladeneč. Sonce je ravno vshajalo, ko vstane in gre vode iskat, da bi se umil. Prišel iz bajtice zapazi med drevjem čist ribnik in tu se umije. Ko se vrača k hiši, vidi prileteti dvanajst divjih rac, ki na njegovo veliko začudenje svoje perje slečejo in se v hipu v krasne devojke spremene. Hitro se skopljejo, oblečejo zopet tičjo obleko in spremenivši se v race, odlete od koder so prišle.
Težko pričakuje mladeneč puščavnika. Ko pride, pove mu vse, kar je videl. Starec mu pravi: "Res je, kar govoriš; videl si dvanajst zakletih deklic z zlate gore, katere imata v oblasti njihova hudobna mačeha in njen brat. Bi-li hotel katero rešiti? - Če je temu tako, skrij se jutri, predno izide solnce, za ribnikom v grmovje; ko prilete race, vzemi oni perje, ki se bo slekla najzadnja, pa ga skrij v boben. Tako jo rešiš in ona bo tvoja žena. - Ali skrij perje; če ga ona najde, zgubljena bo zate."
Drugega dne prilete zopet race in se slečejo, mladeneč pa pobere na tihem najmanjši perje in odhiti v bajto. Komaj ga poskrije v boben, kar prijoka dekle do hiše in prosi puščavnika za kako obleko, ker ji je nekdo razven srajce njeno med kopanjem vzel. Starec ji iz suhe, tanke trave splete nekako krilo, in njen rešitelj ji poda svoj vojaški plašč. Ker ni bilo mašnika blizu, poroči ju puščavnik pod tisočletnim hrastom, ki je raztezal svoje vejevje nad spleteno bajtico. Starček še napiše list in ga da mladenču rekoč: "To-le daj svojemu očetu, ime je na listu napisano; on stanuje v velikem primorskem mestu in se vedno za teboj žalosti, ker mu je tebe ukradla nepoštena roka." Da mu še nekaj penez in dobrih naukov na pot in mu naroči, naj se čez leto dni pri njem oglasi in mu naznani, kako se bo v novem stanu počutil.
S hvaležnim srcem mu ta obljubi in se napoti se svojo ženo proti domu. V bližnjem trgu ji tudi omisli lepo žensko obleko, da ji ni treba sramovati se drugih ljudi. Prišel v rojstno mesto, loči se mladeneč od svoje neveste, ker hoče najprej sam obiskati nepoznane starše. Žena ga svari, naj se ne da prej od matere poljubiti kot od očeta, ker sicer bi v hipu pozabil na njo in vso preteklost. On ji obljubi in odide.
Svojega očeta, vsakemu znanega trgovca najde prav lahko. Gre k njemu v gornje sobe in mu da pismo. Oče, ki je bil ravnokar vstal, vzame pismo in ga glasno prečita; mati pa, ki je še prej spala, slišavši, da je krasen mladeneč njen edini sin, skoči iz postelje in poljubi v materinskem veselji sina na čelo. V tem hipu pa pozabi sin na svojo zvesto ženo in vse preteklo življenje.
Dolgo ga je pred mestom čakala žena; ker pa ga le ni bilo, zaznala je, da se je zgodilo, česar se je najbolj bala.Mimo mesta tekla je čista studenčnica; v tej se hoče skopati mlada žena, da bi se od dolge in težavne poti okrepčala. Ni se še dolgo kopala za grmovjem, kar prihiti ošabna služkinja k vodi, pogleda v njo in vzre lepo žensko lice – pa misli, da vidi sama sebe. Gre torej domu in reče svoji gospe, da noče več pri nji služiti, ker je sama veliko lepša mimo nje.
Nesrečna mlada žena pa pride ravno tje službe prosit. Stari gospe se ponižno dekle tako prikupi, da jo na torišči vzame v službo. Bila je to nekega drugega bogatinca žena – dekle je pa tako umelo vsako delo upravljati, da jo je stara gospa večkrat pohvalila, dasiravno je bila neznano sitna in izbirljiva. Saj pa je postala tudi gospa zadnji čas vsa drugačna – možila je namreč edino hčer se sinom bogatega trgovca, ki se je nedavno vrnil iz tujih dežel domu.
Pridna služkinja, prej zakleta princezinja, pa je vedela, da ta ni nihče drug kakor njeni zaročenec.Na dan poroke zapre se otožno dekle v svojo izbico, vzame tri jajca; jedno stere – in potegne iz njega rdečo-svileno, se zlatom obrobljeno obleko. Obleče jo in gre v sobano pred zbrane goste. Vsi se začudijo lepoti neznane princezinje – ker kaka druga žena take obleke ne more imeti. Dasiravno je ni spoznal nobeden, niti njen lastni mož, prosijo jo vender vsi, naj ostane pri njih na gostovanji. Možki jo občudujejo, ženske, posebno pa mlada nevesta, ji zavidajo lepoto in krasen obleč.
Na tihem začne stara trgovka prositi tujo princezinjo, naj ji proda obleko. A to ji odvrne, da je ne da za denar - ampak le, če sme prvo noč iti z ženinom v spalnico. Tega se prestraši mati nevestina, ali starka in njena hči jo izumite; skrivno vlije neke vode v ženinovo kupico, in ko jo on izprazni, zaspi na torišči tako trdno, kakor bi ga bila objela bela smrt.
Odneso ga v spalnico, in ko vsi gostje odidejo, gre tudi princezinja v spalnico. Malo ga strese in reče : „Oh, ali si me res tako popolnoma pozabil? - Gorje mi !" Stara trgovka pa je poslušala celo noč pred vratmi, ter vse slišala. Ko se pa ženin zbudi, reče mu prva žena, ali se nič več ne spomina, da jo je pri ribniku rešil in da nju je poročil pusčavnik. Mladeneč se globoko zamisli, a ne reče nič. Dekle pa je šlo v svojo sobico, strlo drugo jajce, iz njega pa izvleklo še enkrat lepšo obleko.
Po obedu žel je ženin od vsacega gosta slišati jedno pripovedko. Ko vsak svojo pove, počne tudi on pripovedovati : „Imel sem škrinjo se zlato ključavnico in jednakim ključem; zgodila se mi je nesreča, da sem izgubil ta k1juč. Dam si napraviti srebrni - ob enem pa najdem priljubljeni zlati ključek. - Kateri naj torej rabim, kateri odložim?"
Vsi gostje bili so jedne misli, da se ima srebrni, ponarejeni k1juč odložiti, ženih pa potegne iz žepa čist ter reče : „Podpišite se vsi, da moram srebrni k1juć zavreči !" - Vsi se podpišejo, on jim pa naznani svojo čudno dogodbo pri puščavniku - in vsi ostrmijo. Osramočena nova nevesta pa kar pobegne z materjo in očetom vred z gostovanja. To pa občnega veselja ni kalilo; na nevestino mesto posadili so prej tako otožno princezinjo in vse svatovske šege so se pričele z nova. Po gostovanji čutila sta se še srečnejša. Mladi mož pa skrije račje perje in boben v staro omaro v svoji spalnici.
Nekega dne je odhajal mož na lov. Ključ od omare, ki ga je vedno nosil seboj, izgubil je bil po nesreči v postelji. Pri postiljanji našla ga je žena. Zmislila je brž na staro omaro in v ženski radovednosti šla je odpirat. Pa v nji je legal le star, zaprašen boben. „Kaj bi pač znalo v tom biti ?" misli nevesta, in ga razšrkne ter segne po snežno-belem perji, nič hudega sluteča. Pa komaj se je bila perja dotaknila, kar se že tudi spremeni v raco. Žalostno sprha s kreljuti ter skozi odprto okno zleti na bližnje drevo. Od ondot zaklice ženihovi materi, ki je prihitela v spalnico : „Pozdravite mi nesrečnega moža - od zdaj moram bivati na zlati gori!" in odleti žalostno kriče proti oblakom.
Ni ga bilo nesrečnejšega pod milim soncem, mimo zapuščenega mladega moža. Pa ni si dolgo premišljal, nego napotil se je naravnost k puščavniku, prosit ga dobrega sveta. Starišem naroči, naj razdajo svoje imetje in ga razdele med uboge, če bi se ne vrnil v treh letih dome. Po dolgem, trudapolnem hodu dospe do kočice starega puščavnika, ki se ga jako razveseli.
Žalostno mu mladi mož potoži svojo nesrečo starec pa mu naznani, da od onih dob ni bilo rac k ribniku in bi je tedaj tudi sedaj zastonj pričakoval. Svetuje pa mu, naj se napoti k njegovemu bratu, ki stanuje tristo milj daleč od ondot. Ta ima celega sveta zemljevide in bi mu morda znal povedati, kje je zlata gora. Napiše mu za brata list in mu še zraven pozdrave naroči, pa mu pove kod ima iti.
Po dolgi hoji pride do pusčavnikovega brata, ki je bil tudi jako pobožn mož. Ta se močno razveseli videti človeka in slišati o svojem bratu, o katerem že sto let nič slišal ni. Dolgo med zemljevidi iščeta in iščeta, pa le ne moreta najti zlate gore. Slednjič ga puščavnik vrlo pogosti in ga napoti k svojemu bratu, ki je še tristo milj dalje stanoval in pod seboj imel vse tiče. Napiše mu zanj list, in mladeneč odide. Ta je bil še stareji mimo onih in neizrekIjivo vesel, da je dobil pismo od svojih bratov. Vprašal ga je, kaj hoče za pot. On ga prosi, naj pozove svoje tiče, da mu povedo, kje je zlata gora.
Drage volje stori to puščavnik. Odpre na svoji bajtici štiri okinjake, pa zažvižga skozi njo. Na mah prilete tiči in vprašajo za zapoved. Starec vpraša vse zapored za zlato goro, pa nobeden ne ve za njo; tiči priletavajo celi dan in celo noč, pa nobeden o nji . niti slišal ni. Obupanega srca je gledal nesrečen mož vedno redkeje tiče. Pride drugo jutro in proti poldnevu dospe do okinjaka jedna sraka peš - ker v kreljutih ni imela jednega samega peresa več. Na vprašanje, kje se je mudila tako dolgo, odvrne jima spehana sraka: »Slišala sem dobro tvoj prvi žvižg, pa neznano dolg je pot od zlate gore do sem. Že precej daleč sem morala sem peš bežati, ker med potom potrla sem vse peroti!"
Brž se hoče žalostenenen mož spustiti na pot, a sraka ga pouči, da peš ne moreta nikakor tje priti, ker je pot neizmerno dolga in pelje še razven tega črez tri morja. Puščavnik pozove največjega tiča, ki je bil neznansko močen in hiter, zakolje in speče edino kravo in jo razseka na štiri dele. Prvi del da tiču na torišči. Popotnik naloži tiču še ostale tri dele mesa; nato ga zajaše s srako v roki in šli so po bliskovo proti oblakom, kamor je kazala sraka.
Visoko so leteli nad sinjim morjem in dolgo niso mogli čez. Ves spehan sede veliki tič na morsko obalo in hlastno požre drugi kos mesa.Zopet zasede tiča in tako preleti še dve morji. Ko so črez tretje morje srečno dospeli, odpusti popotnik velikega tiča in gre se srako peš proti zlati gori.
Nista še hodila dolgo, kar najdeta na poti mrtvega konja, za katerega so se kaj hudo prprepirali medved, jastreb in mravlja. Mladi popotnik stopi bliže, pa jim konja takole razdeli: jastrebu prisodi čreva in drob, mravlji glavo, medvedu pa ostalo meso. Slednji bil je zadovoljen, iz hvaležnosti podarijo mu tudi vsak nekaj. Medved mu da nekaj dlak, jastreb pero, mravlja pa nogo; zraven tega pa še zmožnost, spremeniti se v tako stvar o katerem koli času.
Sraka mu dopove kod se mora držati, kod ne, on se pa spremeni v bistrega jastreba in jo zvije prod nebu. letel je dolgo, dolgo. Ko od daleč zagleda zlato goro, spremeni se v medveda in tako beži dalje prod gori: ko pa pribeži pod grad, vrže se v mravljico in splazi po steni navzgor. Pogleda skozi okno v izbo in ker vidi dvanajst deklic samih, splazi se skoz špranjo notri.
Tu spozna svojo zaročnico in zopet se spremeni v človeka. Objameta se in si naznanita najvažnejše novice, potem pa se posvetujejo vsi skupaj, kako bi se dala rešitev izvršiti.
Sestrice velijo, naj se skrije pod posteljo in spremeni v mravljo. Ko pride zvečer čarovnica, njihova mačeha domu, pravi ji prva : » Imela sem čudne sanje: sanjalo se mi je, da me bo nekdo rešil." Ostale sestrice pripovedujejo ji ravno isto. Na to mačeha: „Težko se znajde tak človek na svetu, ki bi bil močnejši mimo mene - ali še celo mimo mojega brata. Svobodno vam tedaj povem, kako težka je vaša rešitev. Moral bi isti človek imeti lastnost, se spremeniti v medveda in tiča. V medveda, da bi sedmero glav odtrgal mojemu bratu - zmaju. Ko bi mu odtrgal sedmo, vrgel bi se moj brat v goloba. Pa tudi vaš rešitelj moral bi spremeniti se v še hitrejšega tiča, da bi ga ujel. Ko bi ga ujel in ubil, moral bi izdreti go toplo jajce in isto ubiti na moji glavi. - Kdo pa zmore vse to?" To slišati odlazi resitelj po isti poti, po kateri je prišel. Poznal je zdaj svojo nalogo od konca do kraja, pa iskati mu je bilo istega torišča, kjer je bival grozen pozoj. Spremenil se je tedaj v hitroletečega jastreba in tako premeril mnogo dežel. Po dolgem iskanju pa vender le najde zaželjeno mesto. Iz oblakov je bistro njegovo oko zapazilo grozensko zver, pozoja s sedmimi glavami. Spremenil se je zopet v človeka in se napotil v bližrje mesto. Bilo je vse mesto v modro in črno sukno oblečeno in žalost se je brala vsem v očeh. Vpraša torej prvega meščana, kaj vse to pomenja. Ta mu naznani, da se žalosti vse mesto, ker prišla je vrsta na kraljevo hčer, da se mora vreči strašnemu zmaju za žir. Vsako leto je moralo mesto dati po jedno plemenitaško hčer zmaju, ker se mu je bilo nekako hudo zadolžilo.
Mladi rešitelj napoti se takoj h kralju in mu naznani, da zamore rešiti njegovo hčer in celo mesto strašne zveri. Kralj mu za plačo obljubi pol kraljevine in svojo hčer v zakon, česar pa to ni hotel slišati.
Pred vsem zahteva od kralja nevstrašenega moža, ki bi ga podpiral pri nevarnem početji. On se ve ni hotel prvega sprejeti, ampak hotel se je prej o njegovi srčnosti in sigurnosti prepričati sam.
Vzame sedaj prvi večer vojaka, ki je govoričil, da je najsrečnejši. Žene ga seboj v odstranjeno sobo. Tu vžge luč in se vleže v postelj : vojak pa koraka po sobi sem in tje, ko na straži Naenkrat se spremeni to v postelji v groznega mrmrajočega medveda - stražar pa vrže puško proč in jo popihne skozi okno ven. Še le tretji večer je našel nevstrašnega pomočnika. Tega počne poučevat:, kako bosta rešitev izvršila.
Drugega dne se napotita v zmajevo obzidano močvirje. Celo mesto pričakuje v nadi in strahu izida groznega boja. Blizu pozoja postavita kad vina in kruha. Zdajci se spremeni rešitelj v grozno velikega medveda, zažene se na zmaja pa mu odtrga eno sedmerih glav. Strašne bolečine vije se po močvirji, premetuje se in zarujove: „Ko bi imel princezinjo, pokazal bi ti drugače !" Medved pa zarohni : Ko bi imel škaf kruha in vina, zaigral bi ti inače!" Hitro mu vlije pomagač zahtevano v široko medvedje grlo, in on trga zmaju glavo za glavo in se krepča po vsakem napadu z vinom. Ko odtrga zadnjo glavo, katero je pozoj branil najbolj, zleti iz zmaja uren golob. Kakor strela zvije jo tudi jastreb za njim, ker rešitelj si je bil tega svest in se je brzo po zmaji vrgel v jastreba: Že sta blizu skup, groze in strahu golob glasno kriči in napenja zadnje molči, da bi ušel - pa zastonj. Jastreb ga ulovi in tako trdno prime, da mu perje kar frči po zraku. Golob pa še jajce v zraku spusti ; o pravem času še ga zapazi jastreb, švigne za njim in ga srečno prestriže. Spremeni se zopet v človeka in gre v vriskajoče mesto.
Pa hudo ga speče v srce, ker ga nihče za rešitelja ne pozdravi, niti se ne zmeni zanj. Straža ga še v grad ne pusti. Tu pa se je šopiril nek tuj glumač, kateri je bil mladenču kaj jako podoben, ki se je bil še pred bojem skril v močvirji. Ker je veren pomagač ležal omamljen velikega truda nekje v travi, ga nihče ni zapazil, ko so privreli vojaki na sleparjev krč v obzidje. Glumač pa je bil pobral tri pozojeve glave, ostale so pa vtonile v luži, kakor truplo vsmrtenega pozoja. Slepar, ki je na tak zvit način prišel v čast, je s časom postal tako nesramen, da je kar očitno tirjal pol kraljestva. Kralj se je pa skoro kesal dati pol lepega kraljestva, najbolj pa ga je peklo, da bi moral prepustiti svojo hčer tako surovemu človeku. Pripravljali so se pa vender le k poroki.
Pravi rešitelj si drugače ne ve pomagati, pa napise princezinji listič in jo prosi, naj mu dovoli nji neko strašno važno reč razodeti. Princezinja ga pozove k sebi, on se pa spremeni pred njo v medveda, jastreba in mravljo, pa nji naznani celo svojo čudapolno povest. Vrh tega še pokaže začudeni in veseli princezinji vseh sedem pozojevih jezikov. To je zadostilo. Pri večerji zahteva princezinja, naj vsak pove svojo najimenitnejšo pogodbo. Slepar jame nazadnjo pripovedovati : „Mojo najimenitnejšo dogodbo poznate vsi ! Zunaj pred mestom sem oslobodil svojo prihodnjo ženo in sem zaslužil polovico vsega kraljestva. Zmajeve glave, katere sem obesil nad vhodom v grad, so mi priče!"
Zdaj pa vstane pravi rešitelj in zahteva, naj pokaže slepar tudi jezike v glavah zmajevih. Hitro prineso glave - a jezikov ni bilo. V hudi zadregi počne slepar govoriti še nesramneje : reče namreč, da zmaj ali ni imel jezikov, ali je pa nje oni-le izrezal. Se ve da sem je izrezal", odvrne zdaj pravi rešitelj, »izrezal tebi na kvar! Tu je vseh sedem jezikov." Spremeni se še pred navzočimi v velikega medveda in v jastreba, in dokaz bil je gotov. Straža prihrumi v dvorano, in nesramen slepar mora v železnih okovih na dvorišče. Ondi ga je že čakalo četvero juncev, ki so ga na torišči raztrgali na štiri dele.
Pravi rešitelj pa ni hotel nobene plače, ampak spravil se je hitro na pot in preletel v kratkem neizmerno daljavo do zlate gore: Kot mravlja pride v grad, kjer so ga uboge sestrice te težko pričakovale. Skrije se ko prvokrat pod posteljo in pričakuje večera, da bi čarovnica prišla domu. Ko prirohni v sobo, muči dekleta čez mero in je psuje; slednjič sede za mizo in zaspi. Zdaj izlazi mravljica izpod posteIje in se varno bliža mizi. Tam se spremeni v človeka, vrže čarovnici jajce na čelo - in strašnim gromom in vriščem sprevali se zlata gora v bliščobno mesto.
Celo mesto pa se zahvali mlademu možu za rešitev - zaklete sestrice bile so vse princezinje, in njegova bila je najlepša. Ni moči izreči, kako sijajno so se gostili, pili in jedli. Bila je veselica, da mi takošne še nikdar videli nismo. Napotil se je z velikim bogastvom in preljubo ženo dome kjer se je poroka in gostija ponovila v tretje.