Narodne pripovedke I/Zlatovlaska
| ← Narodne pripovedke I/Jermen za tristo mož in čudodelni studenec | Narodne pripovedke I/Zlatovlaska Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke I/Od kovača, mlinarja in hrastarja → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
K nekem grofu pride stars žena in mu ponuja čudno ribo za tri zlate. Ker jo grof vpraša, zakaj je mala riba tako draga, odvrne starka „Zategadelj, ker tisti, ki je to ribo, razume vse kar živali med seboj golče!"
Gospod kupi ribo, pa zabiči svojemu kuharju, da ne sme niti polizniti ribjega mesa, sicer zgubi glavo.
Kuhar speče ribo, pa si je odreže malički košček. Na mah razume vse muhe v kuhinji, ki mu brenče : „Nam tudi košček mesa, ne bo ti na kvar, drugače te zatožimo !" Tudi tem prepusti mal košček, ostalo pa nese gospodu.
Popoludne pa mora kuhar z grajsčakom na lov jahati. Med potom pa praša kuharjev konj grofovega, zakaj tudi on ne nese tako gizdavo svojega jezdeca grofa kakor on kuharja. „Ker je že jako star in bo prej ko ne skoro umrl !" odgovori grofov konj. Mlad kuhar se spozabi, pa se sam seboj zadovoljen ponosno zasmeje; grof pa razkačen spozna, da je tudi kuhar jedel ribo. V jezi ga obsodi na smrt; odpusti mu pa kazen, če mu pripelje Zlatovlasko za ženo.
Žalosten premišljuje kuhar, kje neki more Zlatovlaska živeti, ker še nikedar o nji nič slišal ni. Priletite pa dve ptičici na drevo in ena pripoveduje vsa vesela, da je prinesla z otoka sredi morja jeden Zlatovlaskin las za svoje gnezdice.
Mahoma zasede kuhar svojega konja in se poslovi. Pri bližnjem gozdu najde dva gladu kričeča vrana. Hitro razseka svojega konja, prepusti ga jima in gre peš dalje. Vrana mu obljubita svojo pomoč ; kadar bo v sili naj le na nju zmisli.
Gre dalje in najde sredi šume goreč mravlinjak. Vse mravlje kričijo in hitijo ven, on pa zajame s klobukom v potoku vode in pogasi ogenj. Vse se mu zahvalijo in mu reko da mu bodo pomagale, kadar le hoče. Ko je prišel do morja, ujela sta ravno dva ribiča zlato ribico in se za njo prepirala. Kuhar pa ribo kupi in spusti v morje nazaj. Tudi to mu obljubi svojo pomoč.
Kuhar se prepelje na otok in snubi Zlatovlasko za ženo svojemu gospodu. Grof mu jezno odvrne: Če mi prineseš žive in mrtve vode, dobiš Zlatovlasko, drugače pa zgubiš glavo !"
Kuhar zmisli na vrana, ki tudi brzo priletita in mu kažeta pot do studencev.
V drugo reče grof: „Zlatovlaska je imela venec iz biserjev in dragih kamenčkov; nekje na sprehodu pa se ji je venec razsul, vse biserje in kamne zopet poišči, - ricer zgubiš glavo !"
Kuhar odide, pa se domisli mravljic, ki mu tudi na mah prineso vse kamenčke in biserje.
Grof mu zapove v tretje: »Imela je moja hči Zlatovlaska zlat prstan, pa ga je zgubila, ko se je kopala v morji; tega imaš poiskati, drugače ne vidiš živ svojega gospoda!"
Prestrašen odide kuhar k morji in misli na zlato ribico. Čez nekaj časa priplava in ga vpraša, kaj zahteva? Kuhar reče, to in to. Ribica pa pove, da ima tisti prstan največja riba pod plavutjo in je tedaj jako težko dobiti ga; nato odplava. Kuhar čaka in čaka, slednjič pa priplava ribica in mu poloN prstan na pesek pred noge.
Le nerad bi se ločil oče Zlatovlaskin od svoje hčerke. Zato pelje nevoljen kuharja v drugo sobo, kjer je stalo dvanajst deklet z zakritimi obrazi. „Sedaj ugani, ktera je Zlatovlaska, moje dete, če ne izgubiš življenje!"
Hudo se prestraši kuhar teh besed - muha pa sede na Zlatovlasko in mu brenči : „Ta-le je, ta in nobena druga !"
Sedaj pusti grof svojo zlatolaso hčer s kuharjem, ki nese ostremu gospodu dve posodici mrtve in žive vode.
Grof se Zlatovlaske močno zveseli, a ker je bil jako star, hoče se pomladiti - z živo vodo. Kuhar in Zlatovlaska morata mu priseči, da je voda istinito živa.
Grof pa nikakor ne verjame ter da kuharju odsekati glavo. Zlatovlaska ga poškropi najprej z mrtvo vodo - glava se zopet prime telesa, živa voda pa oživi kuharja popolnoma, ki se še mnogo krasnejši in močnejši prebudi.
Grof zapove svojim vojakom, naj njega samega razsekajo na drobne kosce, potem pa z živo vodo poškropijo. Storili so tako in pokropili razsekane ude. Kar se ožive vsi udi - a le za malo časa - skup se niso prijeli. Kuhar pride tje in pove, da bi morali najprej rabiti mrtvo vodo - a sedaj je bilo prepozno.
Mladi kuhar pa je vzel Zlatovlasko za ženo in podedoval vse imetje mrtvega gospoda.