Narodne pripovedke iz Spodnje Štirske
Narodne pripovedke iz Spodnje Štirske neznan avtor |
Zbral in zapisal Brežki.
|
Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. XXV. • dno |
I.
urediEnkrat sta bila dva zakonska, mož in žena, nekega dnu reče žena moži: »Ti boš gnal denes kravo Lisko na bližnji semenj, pa gledaj, da jo dobro prodaš.«
On je kravo gnal in jo na somenj postavi, ni dolgo, da pridejo trije »0gri« s širokimi bregušami, prašajo za ceno; mož reče: »4 goldinarje za Lisko,« oni pa kar naglo denarje naštejo ter mej seboj govore, da takega kupa ni še bilo.
Mož pride domu in svojej ženi pove, po čem je Lisko prodal. Ko žena to čuje, nevoljna in rasrjena moža prav ostro pokrega, kakor je sploh ženska navada. Mož, ves ponižen, ženi govori: »Žena, draga žena, jaz čem vse to popraviti, le ne srdi se več, moja Katrica.«
Hitro se odpravi ter koraka naravnost v prvo, drugo in še tretjo oštarijo (gostilno), v vsakej pusti en goldinar, zatem gre k tistim Ogrom, kateri so Lisko kupili in reče: »Hodite z menoj, jaz nekaj na »ardamaš« dam (to je tukaj v navadi skoraj pri vsakej kupčiji, da še nekaj na pijačo dasta kupec in tudi prodajalec). Pridejo v prvo gostilno in kadar so zapili in zajedli goldinar, kateri je Katričin mož navlašč prej v krčmi pustil, obrne klobuk (škrlak) na glavi in reče: »Če svobodno odidejo dalje.« Gostilnar reče, da lehko gredo.
Gredo v drugo gostilno, tudi tam se enako zgodi, eni mož obrne škrlak ino praša, če smejo dalje iti. Gostilničar odgovori, da uže lahko gredo. Tudi v tretjej gostilni se enako zgodi. Ogri si mislijo, da ima ta mož tak škrlak na glavi, da ni treba plačati, če ga z roko naprej i nazaj obrne, dogovore se in začno se z našim kmetom za klobuk pogajati.
Kmet odgovori: »Če se vam moj mastni stari škrlak tako dopada, pa ga prodam, če ga dobro plačate.« Ogri: »Koliko hočete imeti?« »Tri sto goldinarjev.« Oni se spogledajo, vendar pa plačajo kmetu klobuk.
Mož kmet gre vesel domu ter svojej ženi pove, kaj se je zgodilo in reče: »Ljuba moja, glej, koliko sem denarja prinesel in ti pa si me poprej tako zmerjala.« Žena: »Dragi moj mož, prosim te, odpusti mi, saj veš, da smo vse »babe« več ali mani jezične.«
Ogri so se s klobukom mislili dobro gostiti, od gostilne do gostilne hoditi in svojo kupčijo popustiti. Gredo toraj v gostilno, pijo in jedo na čudežni klobuk, potem eden pita, če smejo dalje iti, ter klobuk nazaj obrne na glavi; gostilničar pa odgovori, naj poprej plačajo dolg, kateri so naredili. Hitro zgrabi drugi klobuk in pravi: »Ti nič ne veš, poskusim pa jaz ter stori kak prvi, a tudi sedaj krčmar reče, da morajo plačati. Zdaj pravi tretji: »Vi dva oba nič ne znata, dajta sem klobuk, jaz uže prav naredim, ali krčmar zopet hoče plačilo.
Zdaj pa se urno napotijo k onemu možu. Mož jih uže od daleč zagleda skozi okno in reče ženi: »Glej, tu sem le prihajajo oni možje, o katerih sem ti pravil, jaz se mrtvega naredim, ti me pa pokrij z mrtvaškim prtom ter reci, ko pridejo, da sem umrl.« Ogri v hišo stopijo, vidijo da je mrtev in rečejo mej seboi: »Zmolimo za njegovo dušo en Očenaš.« Ko odmolijo pa rečejo: »Sedaj pa še vsak s to palico enkrat po njem mahnimo.«
Udari prvi po svojej moči in mrlič se je stresel; udari drugi in je uže vstal; udari tretji in mrlič iz hiše zleti. Ko to vidijo, in ko so malo k sapi prišli, rečejo mej seboj: »Dobro, da nismo izgubili te palice, katero nam je dal, z njoj bomo mrtve budili.«
Napotijo se k nekemu grofi, čegar hči je mrtva ležala, ter naznanijo, da znajo mrtve buditi. Obeta se jim lepo darilo, če mlado grofico obude. Stopijo k mrtvej hčeri, katera je na mrtvaškem odru ležala, najpogumnejši udari prvi z ono palico, pa se ni ganola; udari drugi ter se je premaknola; udari tretji ter je na tla padla in razpočila se, ker uže dolgo mrtva bila, buditelji pa so močno tepeni bili ter iztirani iz grada.
Šli so zopet nad kmeta razsrjeni, ali on jih uže od daleč zagleda in rede ženi: »Jaz pojdem v les smolo kuhat, ti pa reci, če pridejo, da sem bil hudo tepen in da v lesu najboljši lek kuham.« Oni pridejo, pitajo za njega, ona pove; tedaj rečejo : »Tudi nam treba leka,« ter se napotijo tja, gder je oni mož lek kuhal. Tam se mu potožijo in on jim reče, da prav zdaj on vračilo kuha, ter drage volje tudi njim postreže.
Veli prvemu, nuj breguše sleče in tako tudi pajdaša; potem ulije jedno lopato prvemu zadej na golo kožo, hitro je pomagalo, zbežal je.
Drugi pa prosi: »Meni pa dve lopati,« da kaj zda, hitro je dobil dve lopati vrelega vračila in še hitreje odtekel, nego prvi.
Tretji pa pravi: »Meni pa tri lopate, da bom hitreje tekel in ona dva dotečem.«
Tako so šli vsi, drug za drugim, zadej »lošani« ter kričeč bežali. Od velikega smeha popusti oni mož svoje vračilo in vse — a tudi mene ni mikalo poprašati o tem ter sem tudi nazadnje zbežal.
II.
urediNekdaj je bil en oče, kateri je imel tri sinove, in ker se je oče uže postaral, razdalje vse svoje premoženje sinovom; druzega ni imel nego koso, kokota in mačka.
Najstaršemu je dal koso, srednjemu kokota (petelina), najmlajšemu pa mačka, to je bila njihova vsa dedina in s tem se napotijo po svetu, vsak v drug kraj. Najštarši pride tako daleč, da so uže znoži (vinjaki) travo podbadali. Ko jih zagleda, jim reče: »Oj vi delavci! Kaj delate in kako se mučite; jaz imam tako reč, da silno veliko travic naenkrat odreže; ali tega niso verovali, dokler ni pokazal, ter so za dragi denar koso kupili od tega sina, kateri je lepo erbijo (dedino) dobil za koso ter vesel se dalje napotil.
Drugi sin pa, ki je imel petelina, pride tako daleč, kder so jutranj »zorjo« (zarijo) z velikimi vrečami lovili ii v »izbe« nosili; on jih vidi in praša, kaj delajo, da dirjajo z vrečami tako, obrnenimi proti vsbodu? Oni rečejo, da jutranjo »zorjo« lové. On reče: »Jaz pa imam tako stvar, da vam zorjo pôje«; oni prosijo, naj to stvar, če jo ima, pokaže in proda, da mu jo dobro plačajo: »No, če dobro plačate, pa jo prodam«, in proda za drag denar petelina. On pa se vesel dalje napoti ter lepo erbijo seboj nese, katero je dobil za petelina. Petelin pa še dandenašnji »zorjo« poje : »kikeriki«.
Tretji, najmlajši, ki je imel mačka, tudi pride tako daleč, kder je vse polno miši in podgan gomazelo. Pride k nekemu grofi, kateri je prav takrat bil pri obedu in so mu miši v skledo silile, tolika množina jih je bila. Ta popotnik to vidi in reče: »Jaz imam tako stvar, da vam vse miši in podgane v četrt ure pokolje.« Grof pravi: »Da bi ti to imel, to bi pa kaj bilo!« On pa mačka spusti, in za malo časa ni več nobene miši žive bilo. Ko tedaj grof to vidi, praša ga: »Kaj hočeš ti za to stvar imeti?« On reče: »Karkoli mi daste.« Grof da čudo penez, konja in voz, on pa se veseli, odpelje dalje; lepo doto (erbijo) je dobil.
Sedaj še le so se domislili, da so pozabili prašati, kaj tota stvar jé ; hitro pošljejo nekoga za ptujcem tega prašat; kaj bi jela ona stvar. Tujec reče: »Miši in vse tisto, kar vi.« — Temu hlapcu pa se je zazdelo, da — miši pa žive ljudi.
Ko pride nazaj i to pove, vsi se uže boje. Maček skoči na peč in začne : »Vrvan skrbman« peti. Pri tistem hramu pa je bil tudi eden Vrban — zdaj so vsi rekli: Vrbana najprej poje; hitro so mačka v klet zaprli, zatem klet zapalili, ali od velikega straha so pozabili »okenjak« zadelati; maček pa skoz »okenjak« vun »prasne« (skoči) in hajdi na hruško za Vrbanom, kamor je Vrban pobegnol. Vrban, misleč, da sedaj »ga« — pojé, od velikega straha, skoči doli tako nesrečno, da se je ubil. — Vrbana več ni — maček pa še dan danes živi — ter še zmirom poje »Vrrrban Skrrrbman. — Vrrrrban Skrrrrbuian«.
III.
urediEnkrat je neki mož stavil v loterijo, in ko je šel stavit, vzame seboj veliko vrečo. On stavi številke, katere so se mu prejšnjo noč senjale — in loterist jih zapiše na »reškondo«. Sedaj, ko vidi da so številke, katere je stavil, pisane, veli: »Prosim, da bi mi hoteli polovico sedaj dati, na ostalo pa uže počakam.« Loterijski uradnik se nasmeje tar veli možu: »Uže potlej vse doboste, ko številke pridejo, zdaj jih pa še ni.« Vsi pričujoči pa so ga imeli za bebca. Bilo je namreč tam več stavcev, kateri so navadno v vsako stavo stavili ter svoje krvavo za služene novce v loterijo znašali. Oni mož, na kateri je stavil, reče: »Tedaj pa naj vreča tu ostane. Za nekaj dni pa so bile vzdignene številke in prav njegove, vse so bile rudeče, ter je veliko denarja dobil in skoraj polno vrečo domu pricijazil. — In tako je iz tega bebca postal bogat gospod. — Tudi še dandenašnji je dosti ljudi, kateri svojo srečo iščejo v loteriji — ali le redkokateremu je mila.
IV. Velikani
urediNekdaj so bili trije možje, posebno močni, pravi velikani. Prvi jw imel več centov težko palico, s katero se napoti po sveti. Ko tako roma po svetu, najde nekoč mlinarja, kateri se je igral z mlinskim kamenom. Velikan mu reče: »Pojdi z menoj, dober si pri meni, samo gospodar ti mora 600 goldinarjev dati, če ne ga jaz s to palico uže primoram«; tudi gospodar se ni upal veliko ustavljati, ko ugleda tega velikana, ter zahtevano mlinarju da, misleč si, boljše dati, nego »krvava pleča nositi«. Napotita se dalje, najdeta spet enega, kateri je nekemu grofu debela hrastova drevesa pipal, mislita, tega bi dobro bilo seboj vzeti, da se z nama klati po tem svetu. Velikan s železno palico mu veli: »Pojdi z nama, jako bite potrebovala. Grof naj ti da 1200 denarjev, za to dá si mu hrastje pipal, ti pa pojdeš z nama«, vsi se napotijo h grofu in zahtevajo plačilo. Grof se ne ustavlja dolgo, ker vidi, kakošne velikane ima pred seboj ter da omenjeno svoto, misleč si, čim prej tem boljše, ker se mu je uže koža ježila, in lasje mu po koncu vstajali. Napotijo se vsi trije dalje po svetu, jedo in pijejo za dobljeni denar, pa vidijo, da se jim denar zmiraj bolj suši in da ne pojde dolgo tako; sklenejo kupili tri pare volov, s temi se napotijo v veliko šumo (les, hosto) in mej seboj pravijo: »Tu hočemo ostati.« Eden zakuri velik ogenj, drugi vola ubije, dva pa gresta na lov, bili so namreč uže štirji, ker se jim je s potoma še eden pridružil, pa videč grozne velikane, ušel je ob prvej priliki. Oni pa kuha in peče vola, ter onima dvema, ki sta na lov šla, pravi, da ima da znamenje, kadar bode obed gotov in se speče meso. Ko je bilo meso pečeno in je uže mislil iti na drevo in dati znamenje s piščalko, pride neko majhno človeče, vse z dlako obraslo, imel je črno umazano obličje, in obleka njegova je bila iz samih cunj, ki so visele z njega, bil je ves beraču podoben.
»Prosim te,« reče črnec, »daj mi golido juhe«; velikan da juhe, katero naglo popije, zdaj še prosi mesa, velikan mu da celo volovsko glavo, nekaj časa trga pridno kos za kosom in videti je bilo, da mu prav v slast gre; ko tako nekaj časa pridno grize volovščino, pade mu glava na tla, ker jo je sam spustiI, in prosi velikanu, naj mu jo pobere; velikan se pripogne, misli dati glavo beraču; a zdaj se v ta dozdevni berač spravil na velikana ter ga je hudo zdelal, tako da ni mogel vstali. Ona dva na lovu vidita, da vedno še ni nikakega znamenja in gresta gledat, kaj se je zgodilo; ko prideta, prašata ga, kaj se mu je zgodilo, da tako na tleh ves krvav leži. On pa reče, da ga je »ima« prijela.
Drugi dan pa ostane drugi, da pripravlja in peče meso za obed; tudi sedaj gresta dva na lov, ali tudi sedaj pride oni črnec ter prosi za grižljaj, kakor poprejšnji dan, in tudi temu se prav tako zgodi, kakor prvemu.
Tretji dan pa kuha oni s železno palico; spet peče enega vola. Ko je bil kuhan, pride prav tisti »črnec« ter prosi golido juhe, in dobi potem še mesa, tudi sedaj spusti meso In prosi onega, naj mu ga pobere. Velikan veli: »Ti prokleti »falot«, uže sam pobereš«; »črnec« se pripogne, hitro na to mahne velikan »črnca« po glavi s palico, da je na mesti šest glav odletelo od tega cipina; prej pa se je videlo, da ima le eno glavo. Zdaj zleze ta velikan na drevo in zapiska svojima tovarišema; ona dva to slišita, ter se čudita, kako bi to moglo biti, da njega ni capin namahal, prideta tja in vidita, da šest hudičevih glav na tleh leži, on pa njimi hitro razloži, kaj se je zgodilo, malo poobedvajo ter zapusté tisti kraj in se dalje po sveti podvizajo.
Ko tako nekaj časa potujejo, pridejo do necega gradu, kder je bila ukleta devojka, grofova hči, globoko v zemlji v nekej votlini. Grof totem trem velikanom pove in še reče: »Kdor reši mojo hčer, dobi grad in tudi njo za ženo, ali nijeden se ni upal stopiti v to votlino s prvega, nazaduje vendar z božjo pomočjo stopi oni, ki je več centov teško palico imel, v to votlino, ona dva pa zunaj ostaneta.
Ko tako nekaj časa brede po tej votlini, pride do prve hiše, vrata odpre in tu najde vraga v postelji z šestimi glavami, bila je pa tu ti še zlata krogla, šest centov teška, tudi je bila neka stara žena, najbolj smrti podobna, sama kost in koži. Ona mu reče: »Če to kroglo vzdignete, utegnete se postaviti temu vragu.« On zgrabi kroglo ter jo zahiti pod posteljo, in vrag dole padne, zatem še s palico parkrat mahne po njem, tako močno, da mu vseh šest glav odleti. Tedaj se napoti v drugo hišo, vrata odpre in stopi notri, tam pa mile v postelji spet enega vraga, ti je pa imel dvanajst glav, tudi je bila krogla 10 centov teška iz zlata, uže pri tem ga prime huda zima, tako da mu s prva lasje klobuk na glavi potiskajo kvišku. K malo se osrči, prime ono kroglo ter jo z veliko močjo zahiti pod posteljo. Tudi ta vrag padne s postelje. Velikan mahne s palico, pri prvem udarcu mu odleti ednajst glav, ko pa vidi, da ga še ni konec, mahne še drugič z vso močjo in srditostjo po njem in dvanajsta glava mu odleti.
Gre v tretjo hišo, tu vidi vraga, kateri je imel štiriindvajset glav, bila pa je tudi krogla težka 24 centov iz zlata, v druzej postelji najde zakleto devojko, zdaj ga nova moč navdaja, zbere vso moč, zgrabi kroglo, katero s težavo zahiti pod posteljo, in vrag se le malo gane, udari s palico, pa le dvanajst glav mu odleti. Sedaj je vrag po koncu, postavi se velikanu in grezno zatuli, ali hitro prinese stara žena, katero je videl v prvej hiši, v vklenici vode in njemu reče: »Namoči si hitro prst v tej vodi in ga obliži, on to stori, na to dobi on veliko moč, sedaj še z večjo močjo in še bolj srdito mahne po vragi, tako da je kot strela se slišal pok, ter se zemlja stresla. Tudi vrag je uže mislil zdaj pa zdaj ga prijeti, ali velikan ga je prehitel, sedaj še ostalih dvanajst glav odpade, devojka pa se v postelji gane in vstane. Velikan pa reče devojki: »Jaz sem tebe rešil! Ti postaneš moja žena, jaz tvoj mož, dokler naju smrt ne razloči.«
Prime on ljubo djevojko za roko, belo kakor sneg, lica je imela tako krasna, da se je ni mogel nagledati, njen glas je bil podoben zvončku in ljubezni polne so bile njene oči. Ljubeznjivo se mu nasloni na prsi, objame ga ter mu obilno gorkih polubov daje. Za roko jo odvede proti kraju votline, kder je bil izhod. Svojima tovarišima, ki sta čakala zunaj, da znamenje, naj gori potegneta vrv, katera je bila nje pripravljena. In tako vse izvlečeta gori, tudi zlate krogle in vse dragocenosti, katere so bile notri, velikan je tudi imel jezike vseh glav hudičevih. Ko so bile vse dragocenosti uže izvlečene, da še devojko gori potegnoti. Ko pa jo pajdaša ugledala, močno se jima dopada, rečeta mej seboj: »Sedaj se gotovo najin tovariš gori povleče. Kadar do polovice privlečeva, prereživa vrv, da doli padne, se ubije in da potem naju eden dobi zalo devojko.« Zdaj poteg« neta, misleča da ulečeta velikana gori, do polovice one votline, potem pa prerežeta vrv in težka palica velikanova zdrhti v globino z velikim ropotom, velikan je namreč dobro znal, kaj hočeta storiti.
Žalosten tava sem in tamo po votlini, vidi, da se ne more oteti, skoraj se ga obup polasti. Tako nekaj časa tava sem in tja ter premišljuje, kako bi se rešil iz votline. Najdražji njegov zaklad, kateri le rešil, namreč devojka, bila je zgubljena, kajti dobro je vedel, da sta njegova tovariša seboj vzela njo in se po sveti dalje napotila. Razne misli mu rojijo po glavi, vidi, da sta ga zapustila oba tovariša, da je zapuščen od vseh in da morebiti se nikdar ne reši iz te votline. Ko tako hodi in blodi, zagleda, da je priletela velika ptica v votlino, sladek up ga navdaja. Ptica sede on pa hitro sede ptici na peruti. Ptica pa razprostre velike peruti ter se dvigne šumom na kvišku in tako ponese našega junaka na vrh s palico vred.
Več let hodi potem po sveti, zvrši še marsikde kako junaško delo ali za svojima tovarišema nežna kam ni kod, tudi za devojko ne ve, kde živi. Po dolgem potovanju pride prenočišča prosit prav v grad, kder so stanovali devojka in oba njegova tovariša, začne tožiti, kako se mu je hudo godilo na svetu. Tudi pokaže jezike hudičev, katere je porezal glavam, ko je rešil neko devojko, katera je bila ukleta v votlini.
Ko to sliši devojka, k njemu steče, presrčno ga objame ino reče: »Ti si moj rešitelj, tudi moj mož, dokler naju smrt ne razloči.« On pa jezen da oba svoja pajdaša velikana obesiti še pred poroko. Ona dva sta potem srečno in veselo po poroki živela, poroka se je obhajala več dni, mnogo je bilo povabljene viteške gospode, vršile so se vesele napitnice ter žvenketale kupice ino kozarci. Dolgo sta še živela v zakonskej ljubezni in blagoslov božji bil je z njima.
V. Dva zakonska
urediNekoč sta bila dva zakonska, katera sta vso svoje premoženje pognala po grlu. Posebno je bila njima priljubljena pijača »šnops«, kar se je še tedaj le redko nahajalo. Naposled sta tako daleč prišla, da se je njuno lepo posestvo po dražbi prodalo. Ona dva pa sta se morala napotiti po svetu. Otrok nista imela. Ko vidita, da se je vse njuno imetja prodalo, in da morata po svetu, reče žena možu: »Družeča nemava kaj z seboj vzeti, razen sobnih duri, da naji ne bodo tuje po hrbtu pokale«, in tako se napotita po svetu z durmi vred.
Tako hodita nekaj let po svetu »s trebuhom za kruhom«, nekega dne prideta do velikega loga, kder ni blizo bilo nobene koče ter nikakih ljudi videti, tudi ne sledu človeškega, mislila sta, da sta v puščavo zabredla. Vendar se napotita v log, misleča, da ga en dan uže prehodita, in dospeta še potem do kike koče ali sela, da dobošta prenočišče.
Dolgo se drvita po hosti in solnce uže zahaja. Hosta je zmirom bolj in bolj gostu, tako da uže komaj prodirata, sem ter tja nahaja gosto trnje in robidje, a vendar še z seboj neseta duri, katere ju po hrbtu dobro pokajo in to je bilo jedino njuno imetje.
Začela je tema nastopati, noč postane. Naši popotniki je uže začelo skrbeti, ker vidita, da nocoj ne prideta iz tega loga na prosto. Nebo je bilo pokrito z gostimi temnimi oblaki, kateri se naglo podé po nebesnem oboku. Iz daleka se sliši zamolklo grmenje, kakor bi prazne sode prevračal, zdaj pa zdaj se blisek posveti, da je vid jemalo, zatem pa še strašneja tema nastajala. Vetrovi delajo vrtince in odnašajo listje z dreves, na bližnjem drevesu začne sova skovikati. Grozno začno tuliti divje zveri, katerih je bilo mnogo v gozdu in so po noči šle na rop iz svojih brlogov.
Naša potnika vsa prestrašena še nekaj časa lomita po tmini, ko pa vidita, da ne moreta dalje, ustavita se; blisek posveti in opazita, da sta na majhnej trati, sredi katere je stal velik hrast, ki je široke svoje veje razprostiral daleč okoli. Okoli in okoli pa je rastla gosta krhlika, kakor žito, da je skoraj ne bi mogoče bilo prodreti.
Mož reče ženi: »Kaj počneva sedaj? Na to drevo morava zlezti in tam prenočiti, spodaj ne moreva ostati zavoljo divjih zveri, tudi dalje ne moreva. Daj sem duri, da je ponesem gori in nama bodo za posteljo služile, ti pa se hitro za menoj podvizaj gori, ker uže lomastijo divje zveri po hosti.« Tako zlezeta na vrh tega velikana ter tam položita duri mej tri vrhove drevesa, na katere potem ležeta. Žena se moža čvrsto opreme, da ne zdrhti doli, mož se pa z eno roko vrha drži in tako je bilo prenočišče gotovo. Na nebu so se jele bele lise kazati, in zdaj na zdaj je pokukal bledi mesec izza oblakov.
Čez nekaj časa, ko sta uže naša znanca počivala, prilomastijo roparji z svojim plenom prav pod tisti hrast; zakurijo velik ogenj, sedejo krog njega ter začno plen mej seboj deliti. Mej raznim drugim so prinesli tuli vreče denarja z seboj, zadovoljni se mej seboj pomenkujejo, da so dobro svoj posel opravili. Zdaj pa mož zgrabi duri in je zabiti doli, da z velikim ropotom od veje do veje padajo. Roparji se prestrašijo, misleči, da jih božja kazen zadane, popuste ves svoj plen in zbeže urno po hosti dalje.
Žena in mož pa splezata z drevesa in najdeta ves plen, kup denarja, skoraj čisto zlato, in tudi drugih reči, pa tudi najdeta enega roparja, v travi ležečega, kateri je imel podrastan jezik in zato ni mogel govoriti. Žena mu pravi, ker vidi, da ima podrasten jezik, da ona zna jezike spodrezavati in da je dobro izučena v tem poslu, da je uže velikim pomagala. Ropar privoli, češ, naj ga tudi njemu spodreže. Žena mu pravi, naj le zazija; on zine, žena pa z nožem pod jezik segne, ter malo z roko vun potegne ali spodreže tako nesrečno, da mu polovico jezika odreže, bodi si uže navlašč ali kakor koli. Ropar čuteč, kaj se mu je zgodilo, teče kar so mu noge dopuščale, veliko muko trpeč, glas njegov je bil ta: »le la, le la, le la« spredaj bežeči roparji pa mislijo, da jim pravi, »le črez brege ino grabne le črez brege in grabne« še hitreje bežé.
Mož ino žena, vsa zamaknena v plen, hitro pospravita denar v vrečo, ki je tam ležala, drugo pa vse pustita, celo one duri, ki so jima tako srečo prinesle.
Mož ženi reče: »Zdaj ni treba več duri seboj nositi, kupiva si lahko nove, tuje naji ne bodo več po hrbtu pokale. Imava dovolj denarja, bova ga zopet pila, in suha grla si spet namočiva.«
Dosti sta britkega okusila, a dospela sta zopet do bogastva, kupita si posestvo ter sta svoje stare dni prebila v obilnosti vsega, kar jima je srce poželelo.
Vendar le redko katerega dohiti dandanes taka sreča, na to se ne smemo zanašati — »če je uže mlad berač, je star brez hlač« — tako pravi pregovor.
VI.
urediŽivela sta nekdaj mati in sin. Godilo se jima je slabo. Mati, uže stara, ni mogla več delati, sin pa je bil še premlad, in tako sta dostikrat pomanjkanje trpela, jedino kravo sta imela in to je bil njun živež. Uboštvo pa ju prisili, da sta morala prodati še to jedino žival, katero sta imeli, le maček in še nekaj perjadi ostane. Nekega dne starka kravo dobro nakrmi ter sinu reče: »V bližnjem trgu bo danes sejem, moral boš gnati kravo na sejem.« Sin je dobro znal za trg, ker je čestokrat hodil z materjo kupavat raznih reči; mati mu priporoča: »Pa jo moraš postaviti tja, kder boš videl, da bo kdo kaj kupaval, in pazi, kako bodo drugi cenili, tako tudi ti ceni.« On kravo žene in jo prižene do neke prodajalke, katera ji imela trake na prodaj, i on se s kravo tam postavi.
K malo pride nek mož ter prodajalko praša: »Po čem so traki?« Prodajalka odgovori: »Petnajst novcev.« Naš sinček si to dobro zapomni, pride drug, ta pa dečka praša, po čem ceni kravo. »Petnajst novcev,« odgovori dečko. Mesar se malo začudi, ter dečku da te bore novce. Sin pa gre vesel proti domu, češ, da je lahko prodal, ter doma materi pove, kako dobro je kravo prodal. Mati, žalostna, se jame ihtiti, ko vidi, da je sin mesto 30 gld. prinesel le 15 novcev, hudo oštelje sinu, sin pa reče: »Nič se ne togotite, mati! Jaz bom skušal to popraviti.«
Zdaj si poišče neko precej veliko vrečo, in gre k nekej votlej jablani, v katerej so bili sršeni, vzame vitlo palico, ter z njo v duplo »zeštoha« ino hitro vrečo na duplo pritisne; — sršeni, razdraženi se kar naglo usujejo iz dupla naravnost v vrečo, on pa je vrečo zavezal in se ž njo v mesta napotil. V vrečo vjeti ptički so peli »bzzzz mmm bzzz mmm«. Gredočega v mesto sreča veliki oštir (gostilničar), ter pa praša, kaj nese, »Neko novo muziko, samo plesalci morajo nagi plesati«. štir ga praša: »Koliko pa hočeš imeti za to novo mnziko?« Deček odgovori da 200 forintov. Krčmar si misli, to mora neka posebna nova muzika biti, da uže sedaj v vreči sami gode, hitro mu našteje omenjeno svoto, deček se mu zahvali, ter mu pravi, da ne sme prej pogledati ali odvezati, dokler ne napove plesa.
Oštir napove ples, in na napovedani dan je bilo vse pripravljano, veliko je prišlo radovednega ljudstva, zlasti mladine, vsi plesači ino plesalke stoje uze sredi hiše. Oštir prinese »muziko«, odveže vrečo in začne s palico notri štohati, na zadnje stepe muziko iz vreče. Pa joj! Oni žolti ptički se urno po gostilni podvizajo, »bzzz mmm bzzz« ter sedevajo na plesače in jih začno pikati; plesači prestrašeni kriče in se skušajo do duri pririti, pa prav zato niso mogli odpreti, ker so se vsi k malu premočno zagnali ter duri tako tiščali, da niso mogli odpreti in nijeden ni mogel na prosto. Oštirja so močno kleli, ter se vsi opikani domu vračali, ruleči ko kri. Nijeden teh ni hotel nikdar več na plesno zabavo k temu oštirju.
VII.
urediBilo je nekdaj dvanajst bratov in vseh 12 mora iti po svetu službe iskat. Vsi pa hočejo pri enem gospodarju služiti, hodijo po pristavah, pa nikjer ne najdejo prostora za vseh dvanajst. Najstarši brat pravi svojim mlajšim: »Jaz vem za necega gospodarja, kateri nas vse skupaj sprejme, pojdimo k vojakom«; vsi mlajši pritrde in gredo vsi skupaj k vojakom. Došle so sprejeli ter so vse pod eno kompanijo uvrstili. Tako nekaj časa služijo tam, pa nekateri izmej njih pridejo tudi na više, to pa je ostale jezilo, ter so se za tega voljo začeli prepirali in črtiti mej seboj in na zadnje so vsi dezertirali z svojimi belci vred, ker vsi so imeli bele konje, pridejo v veliko dolino, tam najdejo neko veliko votlino, v tej votlini pa star grad, kateri je bil zaklet. Hitro gredo notri, tam najdejo tudi hleve za 12 konj, konje tam shranijo ter se dalje podvizajo, gredo v prvo, drugo in še v tretjo izbo, v katerej najdejo mizo pogrneno ter pijače in jedi pripravljene za 12 Ijudi, a zraven ležeče kvarte. Mej seboj si vele: »Tu ostanemo, imamo dovolj vsega«, sedejo okoli mize in si pripovedajo razne dogodke, jedo in pijejo in videti je bilo, da jim posebno v slast gre.
Luč je uže jela pojemati ter zgubljati svojo svetlobo Brate je uže jelo skrbeti, če jim še ta leščerba ugasne, da potem bi morali popolnoma v temi ostati, pa k sreči najdejo na nekej starej omari šok sveč in sedaj si z novi močnejšo svetlobo napravijo. Ura bije ednajst, po gradu se zasliši močno rožljanje in potres, in zdajci stopi v ono izbo, kder so bratje bili, mož velikanske postave, z ostrim glasom praša: »Čigavo je to?« Oni odgovore: »Tega, ki za nami pride.« Zdaj reče zopet oni mož: »Da ste vi drugače rekli, vsi bi skončani bili, tukaj je zakletih 12 hčeri. Vi morate zdaj vsak pri enej eno celo leto spati, ali nikdar se ne sme nobeden nobene teknoti, če so pa kateri tekne, vsi boste pogubljeni, če pa boste trdni, pa rešite vse hčeri, ki so tukaj zaklete in čakajo rešitve.« Oni mož pokaže hčeri ter veli, naj poskusijo, če si upajo oteti jih, potem dobi tudi vsak svojo za ženo.
Polu leta uže spé in vse zaklete devojke so uže do pol bile bele ko sneg, ko pa je minolo tri četrt leta, imele so le še roke črne in le tri dni je še manjkalo, devojke so bile uže skoraj čisto bele, ter tako zale in krasne, kakor angeljci. Bratje uže teško čakajo, skoraj, skoraj — bodo rešene; kdo bi mogel popisati veselje, katero je vladalo mej njimi. Ali, oh! Kaj se zgodi! Najstarši brat se pregreši — ni mogel dalje vstrpeti, tako krasna je bila njegova devojka. Zdaj pa kar naglo vse očrne. Naj mlajša reče svojemu: »Podvizaj se hitro od tod, če hočeš živ ostati in se oteti«, on pa je hitro še praša: Ako bi še mogoče bilo oteti jo. Ona odgovori: »Teško bi — mi pojdemo na Glažovo goro.« On se spusti na pot z svojim konjem; katerega še je našel v hlevu, kamor so pred letom svoje belce shranili.
Premeri veliko svetá, skusi dosti dobrega in hudega; nekega dne dospe v neko sotesko in tam najde čuden prizor. Miš, gavran in medved so se pričkali in metali za krepanega konja. Prosijo ga, naj jim on razdeli mrhovino. On to stori in reče miši : »Ti imaš glavo, kder se ti ni bati ničesar, lahko zunaj grizeš, če pa pride nevarnost, pa se lahko noter spraviš in lubanjo ogrizavaš.«
Gavranu reče: »Ti pa Imaš drobovino, imaš dober kljun in ostre kremplje, da lahko to prekopaš«; medvedu pa prisodi ostalo, ker njemu je pristoval najboljši del, ker je bil največi. Zdaj se mu te živali lepo zahvalijo ter mu tudi dado darila. Miš reče prva: »Tu imaš dlačico, kadar si jo deneš pod nos in si zmišlis na me, pa postaneš miš, kakor sem jaz.« Zatem si medved izpiplje eno dlako, ter mu jo poda in reče: »Kadar si deneš to dlako pod nos in zmisliš na me, pa boš medved, kakor jaz«; nazadnje si gavran pero izpuli ter reče: »Tu imaš pero, kadar si deneš to pero pod nos in se zmisliš na me, pa postaneš gavran kakor jaz.«
Brat se lepo zahvali za poklonjene mu darove ter gre dalje svojo pot. Začne pitati za Glaževo goro, ali nikdo ni vedel povedati, kde bi ta gora bila; ko prebrodi mnogo sveta, pride do necega človeka, uže zelo starega, kateri se je po brgljah počasi dalje pomikal; ko pride do njega popraša ga za to goro, in starec mu pove, da se ima spustiti daleko čez široko morje. Zdaj si on zmisli gavrana ter dene pero pod nos, in zdajci postane gavran in lahko preleti široko morje. Ko je morje preletel, vzame pero in ga shrani ter spet človek postane. Ide po velikej ravnini, ne vidi ni gore ni človeka nikder, in uže zelo opešan; zdajci si zmisli na medveda, dene medvedovo dlako pod nos in zdajci medved postane ter v podobi medveda cota z nova oživljen dalje. Zdaj zapazi v daljavi neko visoko goro, pospeši še urnejše svoje korake ter po dolgem potovanji vendar srečno dospe na ono goro; začne se ozirati okolo sebe, a žive duše nikder ne zapazi; razne misli mu rojijo po glavi, tuhta in premišljuje, kaj bi mu bilo početi. Ne daleč zagleda, kako se iz neke skale skozi majhno špranjo dim vali; gre blizu tet premišljuje, kako bi to mogoče bilo, da se iz skale dim vali; tehta, kako bi se dalo to bolj na tanko preiskati, a vidi, da je zastonj, špranja je celo majhna, skala trda, da bi se težko dala lomiti.
Ali zdajci se mu v možganih posveti, zmisli se na miš, dene dlačico pod nos in takoj miš postane in zleze skozi to majhno špranjo noter, pride do ognjišča, na katerem je kurila njegova devojka, hitro jo spozna ter stopi v pravej podobi pred njo. Ona se prestraši in reče: »Kaj delaš tu, kristjanska duša?« On pa reče: »Jaz sem prišel tebe in svoje brate rešit in tudi ostalih 11 devojk«, in še je praša, kako bi nje rešil, ona pa reče: »Vrni se na piano, zgrabi golobico, katera ima jajce v sebi, vzemi jajce iz nje in prinesi ga sem, in ako ga mojemu očetu v čelo zahitiš, da se razleti, predno te moj oče zapazi, pa bomo vsi rešeni. Ako pa te moj oče prej ugleda, pa bodeš še ti z nami vred na veke tukaj zaklet.« On pa gre in stori, kar mu je ona zapovedala.
Vrne se z jajcem, devojka pa ga je čakala pri ognjišči, reče jej: »Jaz se tebi za koleno primem pod krilcem«, dene dlačico pod nos in spet miš postane, hitro smukne miška pod krilo ter se kolena opreme. Ona ga prinese v hišo, tam se hitro na tla spusti in v pravo podobo spremeni. Oče je takrat sladko spil. Zdaj on naglo zgrabi jajce od golobice in ga z vso močjo požene očetu v čelo, tako, da se razleti in očeta zbudi. Zdaj oče izpregovori in reče: »Ljubi moj prijatelj! Rešil si sebe, svojih 11 bratov, mojih 12 hčeri in tudi mene. Sedaj pa hočemo veselo živeti na tem sveti.« Vesela svatba se je obhajala več dni, vseh 12 bratov se je poročilo s hčerami. Ljubezen vse premaga.
VIII.
urediNekoč so bili trije bratje. Oče pravi nekega dne staršemu sinu: »Sin! Moral boš iti sIužit, močan si že dovelj, da si boš kruh služil, doma vas ne morem vseli rediti, glej da prideš h kakemu grajščaku v službo.« Sinu so solze zaigrale v očeh, milo se mu stori, pri srcu ga nekaj teži; ljubi dom, rojstveni kraj, svoje tovariše brata, mater in očeta mora zapustiti, in se napotiti v neznan kraj.
Naveže culico, nateknovši na palico in jo čez ramo obesi. Vzame slovo od očeta, mater in bratov, in solznimi očmi zapusti rojstveni kraj, zdaj pa zdaj še se ozre nazaj, na zadnje pa mu izgine preljubi dom v daljavi.
Pride k nekemu grajščaku ter prosi oskrbnika, naj bi ga vzel v službo. Oskrbnik to grajščaku naznani; grajščak pa pravi: »Vzamem te, ali leta ne boš imel, dokler na raztrgaš železnih čevljev. Drugega ne boš delal, le vrata boš odpiral in zapiral.« Strašno dolgo ni mogel leta doslužiti in železnih čevljev raztrgati. Kadar pa je videl, da se uže majhna luknja na čevljih pozna, stopi pred grajščaka in reče: »Zdaj imam jaz svoje leto!« Grajščik ga praša: »Kaj hočeš imeti za »lon«.« On pa reče: »Dajte mi tak prt, da vse pride nanj, kar bom velel.« Grajščak mu da tak prt in sluga se napoti proti domu.
Pride do neke krčmarice in jo za prenočišče prosi: Ona ga vpraša, če hoče kaj piti ali jesti, ali on odgovori, da ima vsega dovolj, pogrne prt na mizo in reče: »Naj bodo najboljše jedi in pijače na mizi« in takoj je bilo za vso hišo dovolj pijače in jedi.
Kadar pa on po noči trdno zaspi, zameni mu krčmarica prt. Pride domu, prašajo ga, kaj je zaslužil. On jim hoče pokazati, pa nič ne opravi s tem prtom.
Sedaj pa gre srednji služit; in prav k tistemu grajščaku; tudi ta dobi železne čevlje, katerih ni dolgo mogel raztrgati. Pa vendar po dolgih letih te čevlje »pre brusi«, in sedaj ga grajščak praša, kaj hoče imeti za lon? On pa odgovori, da takega osla, kateri bo zlate spuščal. Grajščak mu ga da. On pride do prav tiste krčmarice in prosi tam za prenočišče; ukaže si pijače in jedi. Ko je bil malo napojen, reče: »Oslek, spuščaj zlatel« in podtakne svoj klobuk osliču pod rep in tako je polu klobuka zlatov nalovil in jih krčmarici dal; tudi on tam prenoči. Ali krčmarica osla po noči podmeni z drugim. Pride domu, oče praša, kaj je zaslužil. On pa reče, da ima takega osla, kateri spušča zlate. Nastavi klobuk in pravi: »Oslek, davaj zlate iz sebe«; ker pa na prvo besedo nič ne opravi, še z močnejšo besedo zaroti osla, a tudi zdaj nič ne pomaga; vzame palico in osla prav dobro natepe. Zdaj pa gre služit tretji brat, katerega sta ona brata za bebca imela, gre k prav tistemu grajščaku, tudi on dobi železne čevlje; ko vidi, da so čevlji močni, drgnol in brusil je ž njimi po železnih vratih, da bi jih poprej preglodal. Kadar pa vidi, da imajo čevlji uže luknjo, stopi pred grajščaka in mu reče: »Tudi jaz tretji brat sem leto doslužil.« Grajščak ga vpraša, kaj on zahteva za svoje plačilo. On pa reče, da če imeti tako kladivo (»macelj«) da bode sam tolkel, kadar bo on hotel. Tudi temu da grajščak omenjeno reč, in tretji brat se napoti domu. Pride do tiste krčme, ukaže si prinesti pijače in jedi; ker pa ni imel denarjev, ponudi se krčmaric, da hoče nekaj drv nacepiti in to se mu dovoli. On zagvozdo nastavi in reče: »»Macelj« tolči!« in mahal je »macelj« po zagvozdah, da se je vse razletelo. — Krčmarica, ko to vidi, reče mu, naj skozi noč pri njej ostane, in on privoli. Kadar pa trdno zaspi, zameni mu krčmarica po noči »macelj«. Zjutraj vstane in sedlaj še dobi pijače in jedi; ko pa se je napil in najel, reče: »Sedaj pa grem malo drv nacepit«; ona pa pravi, da ni treba, da je včeraj dovolj nacepil. On pa le gre brez njene volje drva cepit, in reče: »»Macelj« tolči!« Ali macelj se ni ganol, nareži se nad njim drugokrat z močnim glasom, — pa tudi sedaj še ne gre, razsrjen se zadere še tretjokrat: »Macelj tolči!« in sedaj je začel macelj gori na podu močno tolči, ker ta je bil niegov in krčmarica ga je gori shranila. — Grozen ropot in rušenje je postalo, da so se šipe v oknih tresle, in žeblji s podobami vred na tla padali; krčmarica se prestraši ter naglo iz izbe pribeži, ker misli, da zdaj in zdaj vse skupaj pade in reče njemu: »Za Boga, prosim te! Reci, naj to kladivo miruje, sicer mora vse na kup pasti.« Poda mu tak prt, da karkoli reče, naj pride nanj, vse pride. Zdaj re če on maclji, naj počiva in zdajci se umiri. Ko pa je prt dobil, reče zopet maclju, naj še močneje tolče; in zdajci še močneje tolče nego prvikrat, tako da so vse šipe v oknih popokale — zdaj spet pribiti krčmarica in ga še lepše prosi, naj reče, da se macelj umiri ter pristavi: »Jaz vam dam takega osla, kateri zlate iz sebe spušča«; on se zareži in macelj se zopet umiri, krčmarici pa reče, — naj mu ga le prižene. Ona mu osla res prižene in on ga vzame, krčmarica otide, on pa srdit pravi: »Z menoj se ni dobro šalit!«, in še z močnejim glasom zakriči: »MaceljI tolči tako, da hišo in »babo« potolčeš«, in macelj izvrši ukaz svojega gospodarja. — Zdaj naš znanec pobere vse svoje imetje in se napoti proti domu. Kadar pride domov, ugleda ga najprej oče in mu reče: »Sinko moj, kaj si zaslužil?« On pravi: »Oče moj, jaz imam tak prt, da pride vse nanj, kar velim, jedi in pijače.« Oče misli, da je zgubil pamet, on pa prt razgrne na mizo in veli jedi in pijače, in bilo je dovolj obojega.
Ko najstarši brat to vidi, reče: »Ta prt je moj.« Tudi še pravi, da ima takega osla, kateri zlate spušči; ko to zasliši srednji brat, stopi pred svojega mlajšega brata in pravi: »Ta osel je gotovo moj.« On pravi: »Tiho! Imam tako reč, da vas vse pobije, če me vjezite.« Vsi domači ga za bebca imajo in ga še bolj ozmerjajo. »Če ne bode miru,« pravi bratoma, »oba skusita mojo jezo in se prepričata, da se jaz ne šalim«, ali ona mu ne verujeta, dokler ne skusita. »Macelj!« — zakliče najmlajši brat — »tolči, le tolči!« — in macelj je potolkel oba brata. Ta brat pa je še dolgo živiel v svojem kraju ter se poročil z neko prav zalo devojko, vsega je imel v obilici, blaga, sreče in otrok.
IX.
urediEnkrat je živela neka žena, katera je imela dva sina in edno hčerko. Nekega dne rečeta sina materi: »Midva greva orat, opoludne naji ne bo domov, naj prinese južino na njivo hčerka«; ona pa pravi, da ne zna poti, na to rečeta brata: »Midva vreževa brazdo s plugom od doma do tiste njive in tako naju gotovo moraš najti.«
Ali ta čas, ko je mati južino pripravljala, vrezal tudi vrag eno brazdo. Mati da južino hčerki, da jo ponese bratoma, katera sta uže gotovo težko čakala, bil je namreč vroč soparen poletni dan in sitni obadi so jima brenčali krog ušes, da sta se jih teško branila.
Ali hčerki zagleda dve brazdi, in toraj ne ve, katere bi se držala; premišljuje nekaj časa in na zadnje se napoti po tistej, katero je vrag vrezal, po dolgej poti pride do vraga, ali zdajci mora ona pri njem ostati za kuharico.
Proti večeru prideta sina gladna in žejna domu; pokarata mater, ker jima ni južine poslala; mati prestrašena pravi, da jima je južino po svojej hčerki poslala, ona dva pa trdita, da nista žive duše nikder videla. Najstarši brat gre pogledat, pa tudi on zagazi po onej »vražjej« brazdi ter zadnjič pride tudi on do vragove domačije. Tistikrat pa je bila sestra sama doma, vrag se je nekam napotil, morebiti je uže »vohal«, kako bi spet mogel kako zalo dekle v svojo mrežo vloviti in svojo družino si množiti, ker to je njih posel. — Ko ga sestra zagleda, veli mu, naj hitro odide, da ga vrag ne skonča; zdajci pa se vrne vrag in jej veli: »Ti imaš nekoga krščenega pri sebi.« Hitro ga je morala pred njega privesti, in ko ga vidi, reče jej, naj mu prinese skledo »olova« —kadar si je vrag nabasal želodec, reče njenemu bratu: »Zdaj greva metat moj meč«; prvi ga požene vrag tak močno, da ga dva dni ni bilo nazaj, zdaj pa ga da njenemu bratu, naj ga tudi on zahiti, on ga zahiti ali naglo je natla pal. — Zdaj pa reče vrag: »Greva se metat«; zgrabi našega znanca in ga zabiti tako močno, da je duri strl ž njim.
Ko se starši brat ne vrne, gre iskat mlajši njega in sestro; pa tudi on prav tja pride in tudi temu se je prav tako zgodilo. — Ko mati vidi, da nema več sina ne hčeri, vsa žalostna prosi Boga, da bi jej dal vsaj takega sina, kakti je palec; Bog se nje usmili ter jej podari sina in ime mu je bilo »Palček«.
Posebno čudno pa je bilo še to, da se je naglo razvijal; prvi dan po rojstvu je uže hodil, drugi dan uže govoril, a tretji dan pa je uže krave gnal na pašo, in kadar je gnal na pašo, zlezd je volu v uho in tam z bičem pokal. Kadar pa so pasli skupuo pastirji, svadili so se mej seboj in pričkali, drugi pastirji mu pravijo, naj le tiho bo, drugače ga vrag vzame kak njegova brata. »Palček« žene čedo domu, pa ker ni mogel, ker je bil majhen, teči tako, da bi čedo dohajal, spet zleze volu v uho in tam poku z bičem, kakor je sploh navada, da pastirji na pašo in domu grede, zadaj za čedo pokajo. Kadar domu prižene, praši mater: »Mati, ali sem imel jaz brate?« Mati pa mu reče, da ni imel bratov. Drugi dan zopet žene čedo na pašo, tudi zdaj se je s pastirji prepiral, in pastirji mu pravijo, da pride vrag po njega, kakor je prišel po njegova brata in sestro. Zdaj on premišljava, kak bi on mogel to od matere zvedeti — in zakaj mu to taji — premišljava nekaj časa, popraska se malo za ušesom in pravi sam pri sebi: »Šmentano, uže imam dobro pomoč.« Žene spet domu čedo kakor prvi dan; doma zopet pravi materi: »Mati! Spodaj pod našo hišo je velik kup cekinov.« — »Da, sinček moj! Kaj nama koristjo, če pa do njih na moreva«; on pa pravi; »Uže prideva.« — Jaz hišni vogel privzdignem, in vi zlezete ponje notri. On res vogel privzdigne in mati se zmuzne notri pod vogel; kadar je pa mati uže na pol pol voglom, hitro »Palček« vogel na mater spusti in sedaj praša: »Mati! Sem imel jaz brate?« — »Imel si imel, ljubo dete, dva brata in eno sestro.« Zdaj palček zopet privzdigne vogel, pol katerim je mati čepela, da se skoraj na pol mrtva privleče izpod vogla, in sedaj mu mati pripoveduje, kako se je zgodilo z njegovima bratoma in sestro.
»Palček« pa reče materi: »Mati! Tudi jaz jih pojdem iskat.« Mati žalostna misli, da zdaj še tega sina zgubi, zadnjega otroka, katerega je od Boga izprosila, joka in tarna, a vse nič ne pomaga. Sin se le napoti iskat brata in sestre. Malo se je uže poznala brazda, bila je uže semtertja vsa zametana, le tu pa tam se še je poznala sled, vendar je prišel po tej brazdi tja, kder so bili sestra in oba brata, oni ga ne poznajo, ker ga še niso nikdar videli, rodil se je namreč še le, ko so prvi bili uže v sužnosti. On jim pa razloži, zakaj je prišel, rekel je, da hoče rešiti vse in je odvesti domu. Sestra pravi: »Težko nas rešiš, ker skoraj pride vrag, v čegar oblasti smo mi vsi, in bojim se, da ti kaj žalega ne stori, ker si jako majhen.« Ona ga skrije pod pisker. Kadar pa pride vrag domu, tudi zdaj reče: »Ti imaš krščansko dušo pri sebi«, in z groznim glasom zatuli, naj ga takoj pokaže. Palček to začuje, prevrne pisker, skoči na stol in reče: »Tu sem, kaj pa češ!« Vrag ga komaj ugleda, pa se močno nasmeje in pravi njegovej sestri, naj mu da jesti. Palček je jedel, ker presneto mu je že piskalo po želodci, da bi lehko pajki predli v njem, tako prazen je bil.
On je povžil dano mu jed hlastno, a vrag pa ni nič jedel, ko povžije, reče mu vrag: »Zdaj pa se malo oddahni, zjutraj bova meč metala.« Prvi ga zahiti vrag tako močno na viš, da ga 6 dni ni bilo doli, ko doli padne, srdito ga popadne Palček, in zahiti tako močno, da ga pol leta ni bilo nazaj.
Kadar pa je padnol meč iz višine jezen zgrabi Palček vraga in ga tak močno na tla telebi, da ni mogel vstati in se zvijal, kakor kača, ko jo ubijaš. Hitro zgrabi Palček meč in reče vragu: »Ako mi ne daš moje sestre in mojih bratov, koj te usmrtim.« Ker si vrag ni mogel pomoči, reče Palčku, naj le vzame brata In sestro, da le njega še živega pusti. Tudi si naj vzemo, kar koli hočejo in morejo nesti. Veseli se zdaj vsi domov napotijo k svojej materi, katera se je močno razveselili, ko vidi vse svoje otroke še žive, katere je uže vse za mrtve imela, ker minolo je uže veliko let, mati je bila uže postarana in vsa izpremenjena, ker preveč je žalovala za svojimi otroki, sedaj pa vidi vse pred seboj, zdrave in čvrste.
Mater je to tako prevzelo, da je od tega zbolela in tudi v kratkem umrla. Otroci so zdaj močno žalovali po materi; radi so pozneje hodili na materin grob molit za rajno. Starši brat je prevzel posestvo ter zadovoljno živel na tem svetu, sestra se je omožila daleko proč k nekemu bogatemu meščanu. Palček pa ni imel miru, on spet odide po svetu iskat sreče; kako se me je potem godilo, to nam ni znano. Vsi vragi so se močno bali, in ogibali odslej Palčka. Oj, da bi se tudi nas tako bali vsikdar, posebno v smrinej uri!
X.
urediPred več sto leti sta bila mož i žena siromašnega stana; z svojimi dohodki skoraj nista mogla živeti. Žena možu pravi: »Mož, glej, da nama kaj prislužiš.« Mož si ne zna pomoči drugače, ker rokodejstva ni bil učen nikakvega, nego da se gré vdinjat k nekemu grofu »Mertuk«. Spotoma ga sreča neko grozne podobe človeče, in je bil vrag.
Vrag pravi temu siromaku, vzemi nama obema, »mertuk«, ko ga je poprej uže prašal, kam gre.
Siromak pravi: »Da, uže vzamem »mertuk« za oba; le če mi pomoreš ga izpeljati.« Ta, kateri ga je srečal, bil je vrag, a on tega ni znal, in pravi: »Da, jaz ga uže vzamem, le gledi, da ga izvrživa.« Tedaj gre siromak k bližnjemu grofu ter prosi za »mertuk«. Grof mu mertuk obeča, on pa si druzega ne izgovori, nego le to, kar on in njegov pajdaš moreta nesti.
Pride mlatve čas, vrag je šel snopje doli metat, pa metal je tako naglo, da je pajdaša svojega snopjem tako zarinol, da se skoraj ni mogel iz njega izkobacati. Pravi mu, naj gre on snopje metat; jaz pojdem cepca vrtit. Res gre vrag doli iz parme (to je shramba za snopja in slano prisklednju) mož pa gre metat snopje; vrag jame cepec vrtiti, črez malo časa mu uže naš mož pol skednja nahiti. Pa k malu je bilo vse omlačeno, tako da mož ni več mogel mu sproti metati, da si tudi je vse moči napenjal in mu je pot tekel z obraza, vrag pa je še vmes cencal in druge burke uganjal. Hitro je bilo vse žilo omlačeno, in izpraznene parme; vrag pa zveje (očedi od plev) kar naglo; vzame veliko vejevnico in meče vršaj (omlačeno žito še ne čisto od plev) kaj naglo, a zraven še puha tako močno, da vse pleve iz skednja na piano frče, kakor sneg po zuni. Kadar je bilo vse zvejano, reče vrag svojemu pajdašu: »Zdaj pa idi in povej grofu, da je vse žito omlačeno, tudi zvejano in naj pride, da bomo mertuk delili.« Grof res pride, in vragov pajdaš pravi: »Mi smo se za mertuk pogodili tako, da kar moreva midva nesti, to vzameva, več pa nočeva.« Grof pravi: »Da, tako smo se pogodili.« Prvi zadene eno vrečo, a vrag pajdaš pravi: »Imaš dosti, le hodi«; in res odide s to vrečo, misleč sam pri sebi: »To bo vendar slabo: če še moj pajdaš le eno vrečo odnese, kakor jaz.« Ali drugače je bilo, vrag nalaga vreče na vreče tako, da ima uže skoraj vso žito na plečih, pa z mirom še pravi: »To je še prelahko, naložite še več. In tako so mu vse zrnje z sodi vred navalili na hrbet, ker vreč je uže zmanjkalo; on pa še pravi, da bi mogel več nesti, ako bi še kaj bilo. Žalostno grof gleda za svojim mlatičem in misli pri sebi, da se tako nikoli več ne pohota, ker ni mu bil odnesen le mertuk, temveč ves njegov pridelek tega leta. Jezen gleda za svojim mlatičem, žalosten in tudi razsrjen veli svojim hlapcem, naj izpuste onega močnega bika za njun, da bi ga na svoje velike roge nasadil. Bik ga ugleda i naglo se za njim v tek spusti; vsi hlapci gledajo za njim radovedni, kaj se zgodi. Ali vrag pravi sam pri sebi: »Ta grof je vendar milostljiv, dobro zna, da treba kruhu tudi mesa«, in bika zahiti na svoje vreče; »no meso to bo uže, parkrat dobra večerja meni in mojemu pajdašu«. Vrag nese vse, kar je imel, ovemu siromaku in svojemu pajdašu, in mu pravi: »Tu imaš še moj »tal«, jaz ti ga pustim, tudi sem prinesel bika, da bova imela še malo mesa, le to ti zabičujem, da me moraš od sedaj ti na »košti« (na hrani) imeti.« Vsa vesela žena poljubi prav gorko svojega moža in mu tiho šepeta: »Dragi moj mož, odpusti mi, jaz sem tebe preveč oštela, sedaj pa vidim, kako ti za me skrbiš. Od sedaj zanaprej nosi ti »hlače«, jaz jih ne maram; vsem tvojim ukazom se rada udam«; potem se ga čvrsto oklene okoli vratu, in ga stiska k sebi, a tudi mož se ne more vzdržati, da ne bi prijel žene svoje okoli pasu, kar je bil večkrat storil v svojem fantovskem živenji, ko še je njegova ljubica bila, dekle krasotica vse okolice in katerej je večkrat gladil lepe lase ter cele ure se pomenkoval pod oknom nje spalnice, kakor je sploh navada od nekdaj in še sedaj. — Ko grof zve, da je pajdaš tega siromaka pri njem na »košti«, hitro veli svojim hlapcem: »Izkopljite globok vodnjak in glejte, da ga notri spravite.«
Hlapci gredo urno na delo; izkopljejo globok vodnjak, in zdaj privabijo vraga k vodnjaku, češ, naj pogleda notri, če uže voda doteka. Res gre noter. Ko noter pride, reče grof hlapcem: »Vržite ta zvon, katerega je grof poprej pripravil, v vodnjak, da ga ubije«; oni store, kar je grof velel, zabite zvon noter, da z zvonečim glasom po zidu od »šare« do šare pada. Hlapci mislijo, da ga sedaj vendar ubije, ali varali so se. Vrag vesel pride iz vodnjaka in reče svojemu pajdašu: »Sedaj sem vendar prišel do dobrega klobuka, glej, kako mi stoji«; grof je vendar še hvaležen. S tem novim klobukom je plesal vrag okoli po trati, tako je bil zidane volje. Hlapci so videli, da ga ni mogoče ubiti, vrno se in to grofu povedo; tudi on uvidi, da ga ni moči ubiti, ter mu na misel pride, da je to morda sam peklenščak. — Hlapci so morali službo popustiti, ker niso imeli jedi, a tudi grof jih ni mogel vzdržati. Ovi siromak pa je imel dovolj vsega, zato je rad »košto« dajal svojemu pajdašu. Ni pa vedel da je bil to sam peklenščak, sicer bi križe delal in z blagosloveno vodo škropil, da se ga preje znebi — česar, mislim, da si vsakdo želi.
XI.
urediNekdaj so imeli psi, sploh ves pasji rod, dobro hrano in so tudi imeli o tem napravljeno pismo, v katerem so bile pasje pravice potrjene. Ali bili so v skrbeh, kam ono pismo shraniti, da ne bi se izgubilo ali raztrgalo, ker potem ne bi gospodarji njih pravic spoštovali, in tako bi vse pasje pleme bilo nesrečno.
Pozovejo neki dan vse skupaj in napravijo shod vsega pasjega plemena, kar je bilo bolj odličnega, in sklenejo: kakor bo večina glasovala in se izrekla, tako naj bo.
Res se je zbralo mnogo dostojanstvenikov in zbor se prične. Govornik na kratko omeni, zakaj so pozvani, kaj mislijo storiti s pismom, da se ne zgubi. Hitro se oglasi nekdo in pravi: »Gospoda! Jaz sodim tako, naj mačka pismu shrani, ona je vajena, kder si bodi gori po ulicah in po vseh shrambah stkati, ona ga nam gotovo prav varno shrani.« Večina je temu pritrdila in glasovala za ta predlog, kateri se je tudi sprejel. Mačka se ni branila le pasje svetinje prevzeti, ter jim tudi zatrdila, da ga uže na skriven kraj položi, da ga nikdo ne dobi v roke. Tako se vesela družba razide.
Mine nekaj let, nihče se ni več brigal za ono pasje pismo; tudi mačka pozabi na to. Gospodarji so začeli psom če dalje slabejšo košto dajati, tako da so mesto dveh treh jedi le samo eno dobivali, pa še to slabo, loško, vodeno, časi so pa imeli post ves dan.
Videč, da tako dalje ne gre in se ne more živeti, zopet napravijo shod, tam sklenejo, naj se ono pismo, katero je mačku shranila, zopet prinese, da bodo potem imeli pisane in potrjene pravice v rokah, in če ne bo drugače, oglase se pri višjej oblasti, da jim potrdi zopet njih pravo, katero so imeli uže od starodavnih časov. Mačka gre iskat pisma, ali o joj! bilo je vse razjedeno in strgano od miši in podgan, nič se ni več poznalo, kaj je bilo pisano. Ko pasji zbor to vidi, ves jezen in razsrjen hoče mačko zadaviti, mačka se izgovarja na podgane in miši, češ, one so vsega krive. Mačka jezna dirja za pod podganami in miši, psi pa za mačko, dokler jim ne uide na bližnje drevo, pasja drhal pa laja spodaj ter se grozi, da od sedaj ne sme več priti pred oči pasjemu rodu. Mačka pa nori na drevi joj, joj, joj — in s taco doli maha — pff, pff, pff — joj, joj, joj — pa nič ne pomaga žalovanje mačkino. Jeza je prešla od roda do roda do denašnjega dne zavoljo pasjega pisma do vsega, kar je mačjega. Pasji rod je zgubil pravico. Mački pa še dandanes preganja miši in podgane in je davi in žre; in prav zavoljo tega se črtijo pes in mačka, mačka pa podgane in miši.
Iz te basni se marsikaj lahko učimo.
Saj se tudi nekaterim narodom ne godi boljše; posebno naj nas to uči, da kdor tujcu preveč zaupa in mu narodne svetinje v varstvo izroči, nazadnje lastno škodo trpi.
XII.
urediBil je nekdaj siromašen oče, kateri je imel tri sinove. Ko njegovi sinovi malo vzrastejo, reče jim oče: »Morali se boste rokodelstva učit; doma nemorete ostati«, odpravi jih in jim da mesa in kruha na pot toliko, kolikor so ga mogli nesti, tako da očetu skoraj nič ne ostane. Oče reče sinom: »To imate na pot, sedaj pa hodite v božjem imenu in Bog naj bo z vami povsod, pa tudi svojega očeta ne pozabite.« Tako obloženi se napotijo sinovi po svetu kruha iskat, vsak nese bisago na hrbtu.
Starejša brata sta mlajšega za bebca imela, rečeta mu, da si je pri fašenku malo zelja zagrabil, in ko postanejo uže vsi trije lačni, tedaj rečeta starejša brata: »Ti si najslabši in težko uže nosiš, zato tvoje najprej pojemo skupaj, potem pa najino.« Res so vsi skupaj pojedli njemu vse do zadnje drobtinice, ali kadar sta starša brata mlajšemu vse pojedla; nista hotela nič svojemu bratu dati. Najmlajši milo prosi: »Dajta tudi meni moj del«, ker je bil gladen, ali trdosrčna brata nista hotela nič dati. Brata mu rečeta: »Če si daš edno oko iztaknoti, pa dobiš hrane«; ker je bil močno uže gladen, da si izkopati oko. In tako gredo dalje. Spet lačen postane in prosi svoja brata, naj mu jesti dasta, ali neusmiljena in trdosrčna brata mu pravita: »Če si še daš izkopati drugo oko, dasta mu jedi.« Ker je imel v želodcu uže same pajčevine, da si iztaknoti še drugo oko, da tako popolnoma oslepi.
Pridejo do neke gostilne in tam rečeta hudobna brata: »Mi dva pojdeva dalje po svetu, glej, da se po treh letih zopet ta dan tukaj v tej gostilni snidemo.«
Brata odideta in pustita svojega brata prepuščenega žalostnej usodi. Zunaj leži siromak, slep, pod nekim drevesom one gostilne žalosten ter milo prosi mimogredoče skorjice kruha; ubožec ni mogel nikamor, nikdo se zanj dosti ni brigal, strašno se mu je godilo.
Tako leži nekaj dni pod onim drevesom; pride neki petlar (berač) mimo njega in ga vpraša: »No dečec mladi, kaj ti je, da tako milo stočeš in se zvijaš?«
On pove, kaj se mu je zgodilo, in kako sta ga brata zapustila. Zdaj mu ta petlar vraštvo naroči, ker se mu je smilil. Tu blizu je potok, kder je čista voda kot srebro tekla izza podgorskega tomuna, spravi ga k temu potoku in mu umije oči, katere so bile s krvjo in gnojem vse zalite in otekle, kakor usmiljeni Samarijan onemu ki je mej razbojnike padel.
Prvokrat mu reče glavar: da mora tele prignati, pa ga ne sme po sili vzeti, ne iz hleva, pa tudi ne na pašniku, da bi ga kdo videl. Gre svojega povelja izvrševat In gredoč misli sam pri sebi: to bo težko, jako težko. Pride do pašnika blizu loga, kder so pastirji pasli svojo čedo; tam se on za gost češminov grm skrije pri cesti, koder so domu gonili pastirji svojo čedo. Tam za grmom čaka, dokler pastirji niso gnali domu, res priženejo pastirji čedo mimo, zadnji je imel najlepša teleta. Hitro ko pride tele blizu, skoči on izza grma, vrže vožinec (drobna vrv) teletu okoli vrata in ga polagoma potegne k sebi, da še pastir niti zapazil ni, in zdaj vesel žene domu tele, s katerim so se prav dobro gostil. Drugi večer reče glavar: »Sedaj pa pojdi nam po vina, pa ne smeš iti v klet, ne skozi duri, ne smeš je podkopati, pa nikder notri iti.« Spat gre, in si misli, sinoči sem dobro izvršil, kako bo kaj nocoj. Naredi si dolgo cev iz bezga, katero znotraj dobro ogladi, tudi si vzeme sveder in več posode, pride k nekej kleti, kder je močno dišalo po vinu, tu mora nekaj notri biti, si misli. Vzeme sveder, prevrta brvna in tudi sod, porine bezgovo cevko notri in koj je začelo vino samo iz kleti teči v posodo, katero je seboj prinesel, ali ni mogel sam nositi vse posode, gre tedaj po tovarišev, kateri pridejo, da vso posodo odnesejo in tudi tisti sod izpraznijo.
Tovariši so bili močno žejni ter so pridno praznili vrčke, dokler se niso nasrkali vinske kapljice.
Tretji večer mu spet reče glavar: da mora svinjo prignati, tudi to mora na poti vzeti tako, da ga ne bo kanas (svinjar) videl. Zdaj si on vzeme sabljo, ter se ž njo opasan napoti povelja svojega gospodarja izvrševat, vidi, da žene uže kanas svinje domu, uže od daleč vrže sabljo pred njega na cesto, kodar je imel svinje gnati, sam pa se skrije, da ga svinjar ne opazi. Kedar prižene kanas čedo do tja, vidi, da se nekaj na cesti blišči, stopi blizu, vidi, da jako lepa sablja na cesti leži. Pri sebi misli tako, kaj bom s tem; pusti jo in gre dalje za čedo. Roparski novinec vidi, da je pustil sabljo ter si šepeta tiho: »Dobro bo«; teče dalje za neko sgrado (živo mejo) ter vrže sabljino nožnico na pot. Spet skrivaj nazaj beži in sabljo pobere. Kanas pride do nožnice in reče: »O joj! Zdaj bi tudi sabljo potreboval«, popusti svinje in se vrne iskat sablje, katero pa je uže pobral roparski novinec. Hitro dene ta novinec trem svinjam vožinec okoli vrata in bajdi ž njimi v log. Svinjar tega ni opazil, ker je bil daleč zadi; tam v logi svinje priveže za drevesa, potem pa gre spet po tovarišev, da mu pomagajo svinje gnati.
Gospodar vidi, da je tudi ta posel dobro izvršil, kakor prvega in druzega, pohvali ga in za višjega črez svoje tovariše postavi, da on vzame komando v roke, kadar glavarja ne bi pri njih bilo. Zdaj se mu je začelo novo živenje, skušnjo je prebil in tudi dobro izvšil; mojstersko se je izkazoval ter je bil najpredrznejši mej vsemi, tako, da niso nikdar prazni prišli domu, kadar je bil on pri bandi. Hitro so minola tri leta in naš znanec se mora vrnoti nazaj k tistej gostilni, kder se je z bratoma pred tremi leti razšel, da ostane mož beseda. Pove to glavarju; glavar pa mu pravi: Naj še ostane ter se močno ožilosti, da svojega najboljšega slugo izgubi, on pravi, da ni drugače, da mora iti, ker je dal besedo bratoma.
Ko vidi, da ga nemore obdržati, reče mu: »Hodi z menoj, dam ti plačilo, doboš denarjev toliko, kolikor jih boš mogel nesti.« Gre ž njim in močno se zavzame, ko vidi cel kup denarja.
Zdaj si on naloži denarja polno vrečo, katero je še hranil In v katerej je pred tremi leti nesel meso in kruh, zahvali se glavarju, in se poslovi od njega In svojih tovarišev. Sedaj gre pa v tisto gostilno, kder je pred tremi leti tako milo zdihoval in svoje oči Izgubil. Ko pride tja, najde svoja brata tam sedeča; bila sta vsa raztrgana, umazana, prepadlih obrazov in strašno lačna in žejna. Ker nju meštrija ni toliko nesla, da bi se mogla pošteno živiti; starejši je bil mizar, srednji pa lovec. Ko ju tam najde, spozna ju po glasu, a ona pa njega ne; reče krčmarici, naj prinese tema potepuhoma jedi in pijače. Res ona prinese in gladna brata sta se nahranila, posebno pridno sta kozarce praznila. Ko se nahranita, hočeta se najmlajšemu bratu zahvaliti, poznala ga nista, on pa pravi z močnim glasom: »Le tiho! Hudobneža, zdaj pojdemo domu, k našemu očeti, če še živi.« Brata osupneta na to in se prestrašita, ker zdajci sta spoznala brata svojega, kateremu sta toliko zalega storila, prosita ga odpuščanja in se ihtita; ali mlajši nju bratec jima veli: »Že velja!«
Iz gostilne se zdajci napotijo vsi trije proti svojemu domu, kder jim je zibel tekla, k staremu svojemu očetu, v 3 dneh dospejo do doma. Oče je prav takrat zunaj pred hišo drva cepil, da mu je tekel pot z obraza. Uže od daleč gredoče zapazi mali kužej, katerega je oče imel doma, stiska rep mej noge, ter renči in cvileč se zaganja proti prišlecem. Tudi stara mačka, katera le zleknena ležala na slemenu, probudi se in pogleda kdo prihaja; petelin je s »kikeriki« naznanjal, da je poldan, solnce je močno pripekalo ter pošiljajo svoje žarke na teme.
»Dober dan,« pozdravi mlajši sin očeta, »marljivi ste pri svojem poslu.« »Da sem,« odgovori oče, »pa moje stare kosti se neukretno uže gibajo pri delu.« Poda mu potem roko in pravi: »Mi smo vaši sinovi, poznate nas oče? Da malo še vas poznam.« Najmlajši sin vrže bisago z ramena ter pravi: »Oče! To sem jaz skozi tri leta zaslužil, te križake in šmarne petice.« Oče praša: »Kako meštrijo se je kateri naučil.« Najmlajši reče: »Jaz sem tat«; srednji reče: »Jaz sem lovec«; najstarši reče: »Jaz sam mizar.« Zdaj reče oče najmlajšemu dobro, ti si tat, pojdi v šumo in moraš šogi ukrasti jajce iz gnezda, pa tako, da ptič za to ne bo vedel in ne zletel iz gnezda. Sin vzame nožič, gre v šumo, spleza natihoma na drevo, kder je šoga gnjezdila, tako da starka ni zapazila, prevrta z nožičem rahlo gnjezdo, da mu je jajčice padlo iz gnjezda v klobuk, starka vsega tega ni zapazila. Polagoma se spusti po drevi doli in jajce očetu prinese. Oče mu pravi: »Dobro znaš svojo meštrijo.« — Oče reče srednjemu sinu: »Ti si lovec jaz držim jajce mej dvema prstoma, ti pa ga prestreli tako, da se mojim prstom nič ne zgodi«; on vzame puško, dobro nabere cil, sproži in srečno prestreli jajce, da ni očeta ranil, oče mu reče: »Dobro umeješ tudi ti svojo meštrijo.« Sedaj poreče oče najstaršemu sinu: »Ti si mizar, ti to jajce spet skeli tako, da se ne bo nikder poznalo«, ali on tega ni mogel napraviti, zato mu reče oče: »Ker tega ne moreš, moral boš iti spet tri leta mizarstva se učit.« To je bila pokora njegova zaradi neusmiljenosti proti svojemu najmlajšemu bratu, srednji brat pa je ostal pri očetu. — Bodimo usmiljeni — da usmiljenje dosegnemo.
XIII.
urediPred mnogimi leti je bil nek mož uže več sto let star nekde v devetej deželi. To zazve tadanji ondotni cesar; želi vedeti, kakošno je živenje tega moža, pošie svojega poslanca do njega. Ta gre in ko k starčevej koči pride, najde sina onega starcu; kateri po vseh četirih čez prag one koče kobaca vsled onemoglosti In starosti. »Si ti gospodar?« praša došli poslanec carjev. »Ne,« odgovori ta, »moj oče je, ki prav sedaj v hlevu konje češe.« Poslanec gre in res najde očeta, kateri konje češe; začudi se, ko zagleda starca, kateri je imel bele lase kot kodelja, a vendar bil še krepak, kakor mož najboljših let. Starec sname kučmo z glave ter se nenavadnemu gospodu globoko prikloni. Zdaj pove poslanec, da je dobil od carja ukaz, zeznati kakovo je bilo njegovo živenje. To vam lahko na kratko povem, odgovori starec. Tri leta — tri dni — vsako leto dvakrat; s tem je živenje moje razloženo.
Poslanec se vrne k cesarju in mu poroči, kar mu je starec povedal. Več dni so premišljevali besede tega starca, pa niti učeni in modri možje niso mogli razložiti pravega pomena teh besed. — Sedaj se cesar sam napoti k starcu, ter mu zapreti: Če ne pove, in ne razloži besed, ukaže ga obglaviti; starec kakti podložnik njegov se ne upa gospodu svojemu ustavljati in mu razloži one besede.
Car mu reče: »Da tega ne sme povedati nikomur, dokler ne bo njega dvanajstkrat videl.« Ko pride car domu, reče poslancem: »To ste slabe pameti, če tega ne veste.« — Zdaj gre zopet oni poslanec prašat starca, pa tako, da car ni znal; pride in ga spet najde ko konje »čese«; pove, zakaj je spet prišel. Ponudi starcu dvanajst zlatov, če mu pove, kako je živenje njenovo in razloži pomen besed, katerih ne morejo razložiti ni učene glave. Starcu se zlati dopadajo, in on pove in razloži.
Poslanec pride domu, gre k svojim tovarišem, kateri še niso uganoli onih besed starčevih; ta poslanec se zdaj naglo oglasi ter v pričo cesarja in svojih tovarišev in drugih reče: »Jaz uže znam, kakošno je živenje tega starca, vsi se oglase, naj pove.«
On pa reče: »Poslušajte. Ta človek nikdar »od tri leta mlajšega vina ne pije — od tri dni mlajšega kruha ne je — in dvakrat vsako leto spoved opravi.« S tem so vam dovelj razložene besede tega starca, katere so vam glavo belile. Cesar dobro vedoč, da ta poslanec ni teh besed sam raztolmačil, marveč da mu jih je stari dedec povedal, gre k starcu in mu očita, da je zapoved prelomil. Starec ponižno vrže dvanajst zlatov, dobljenih od carjevega poslanca na mizo ter reče: »Vladar, tu je dvanajst zlatov, dvanajst vaših glav, ker vsak zlat je imel carjevo podobo, jaz jih dvanajstkrat vidim.« — Car se obrne in gre proti domu. — Iz tega se imamo učiti, da moramo zmerno in redno živeti, svoje strasti krotiti, Bogu in carju zvesti biti; če hočemo srečno in dolgo živeti.
XIV.
urediV starih časih je bil nek gospodar, kateri je imel hlapca; nekega dne poda gospodar hlapcu kos suhega kruha, trdega kakor kamen ter mu reče: »Tu imaš kruha, idi v »šumo« in nama nasekaj drv. Jaz pridem z vozom, da bova domov peljala«; hlapec pa reče: »Oče, to mi bo pač malo kruha, pa ta še je tako trd, da se bojim, da se mi ne bi zobje okrhali.« Gospodar pa pravi: »Saj je suh; kadar ga poješ, napij se, pa boš sit.« On gre, vzame sekiro in podere suho jelšo, vržejo v mlako, katera se je blizu tam nahajala; leže na trebuh, ter svoj suhi kruh grize.
Pride gospodar z vozom in ga pita, kde je kaj posekal; on pokaže: »Pa to je premalo,« reče gospodar: »Ali oče! Saj je v mlaki, pa suha je; naj se napne, pa bo za en voz.« Gospodar jezen vzame sekiro in drv naseka, hlapec pa pravi: »Kaj ste jezni, oče? — mar nisem prav storil? — saj ste vi tudi rekli, ko sem pravil, da mi bo kruha premalo, da je suh, naj se napijem, pa bodem sit, držal sem se vaših besed in enako storil. Zdaj sta drva naložila; gospodar reče hlapcu: »Peljaj sam domu, jaz ostanem v šumi, da še več nasekam, ker ti nisi za to delo; ko pripelješ domu, zmetaj z voza in se vrni; pa dem prednja dva zadaj, zadnja pa sprednj, ker bil je z štirimi konji.« — On zmeče z voza in dene prednja konja zadaj k sori prime za vajeti in začne »forati« in biti, pa nič ne opravi ter nikamor ne pride, ker se z mesta ganoti ne more. Gospodarju se uže dolgo vidi, da se hlapec ne vrne, pa gre gledat, kaj dela; misli da se mu je kaka nesreča zgodila. »Kaj delaš?« mu pravi; »ali oče! Saj ste mi tako rekli, naj predna konja zadaj denem in jaz sem vas slušal.« Gospodar jezen še bolj od prvikrat spravi konje v red in hlapcu reče; naj nobene besede več ne govori ter se mu hudo zagrozi; gospodar sede spredaj na kola in četvorico »fora«, hlapec pa zadaj sedi.
Ko malo od doma prideta, izbije hlapec »linek« (to je železni klinec, ki kolo na osi vzdržuje), kolo začne z osi lezti če dalje bolj, in na zadnje ga izgubita. Hlapec je to dobro vedel, pa ni hotel in tudi ni smel povedati, ker mu je gospodar rekel, da ne sme nobene besede govoriti. Prideta v šumo, gospodar zapazi, da manjka kolesa, kar se je tudi na zemlji dobro poznalo, ker rezala je gola os globoko v zemljo: »Kde imava kolo?« zarenči gospodar nad hlapcem. »Ali oče! Doma sva ga izgubila.« »Zakaj pa nisi povedal?« »Nisem se upal: ker ste reki., da moram molčati.«
»Takoj idi po njega in ga prinesi sem.« »Ali, oče! Nesti ga ne morem, ker je preteško, če pa ga bom kotal, pa me še dalj ne bo nazaj.« Gospodar mu pravi na to: »No pa vzemi najjačjega konja, da ga na kooji prineseš.« Hlapec pride domu s konjem in izbije špico iz potača, ker drugače ga ni mogel na konja vzdignoti; natakne ga konju na ščujak in potem ono špico zopet zabije, in sedaj hajdi nazaj. Prinese kolo na konji, kakor mu je gospodar zapovedal, v šumo; ali sedaj začenjata kolo jemati z šinjaka onega konja, pa ga nista mogla z njega spraviti; hlapec pa ni hotel povedati, kaj je storil doma s kolesom, da je špico izbil. Gospodar ga praša: »Kako si pa naložil kolo?« Hlapec: »Jaz ne vem; gor je šlo, dol pa ne gre«; gospodar mu spet pravi: »Kako pa bova zdaj na treh potačih peljala domov?« Hlapec: »Oče! Konju glavo odsekajva«; gospodar: »Kako pa bova s tremi konji peljala drva domov?« — »Oče, lažje bova s tremi konji drva domu peljala nego pa na treh potačih.« Hlapčevo obvelja in najjačjemu konju glavo odsekata. Ko pa drva domov pripeljata in vrh drv konja, zadere se žena: »Kaj sta storila, oba se mi poberita od hiše«, ter klepeče, kakor bi vodo spuščal na mlinska kolesa. Gospodarju se to preveč zdi in reče hlapcu: »Vzemi svoje stvari ter se poberi od mene vražja duša!«
Hlapec si poišče svojih reči in na zadnje si naloži še deklo, katero je za svojo ljubico imel, kar pa gospodar ni vedel. Ona se začne dreti, gospodar pa gre s palico nanj ter ga prav dobro na maha, predno mu je ušel. Spotoma pravi sam pri sebi: »Primojduha, temu gospodarju še katero naredim, je li to moje plačilo! Mota še okusiti mojo jezo, da bo vedel, kaj se pravi vernega slugo iztirati ter celo s palico od poditi in brez najmanjše plače!«
Nekaj časa dirja po hosti, kder sta dopoludne nakladala na voz z gospodarjem drva tam najde dva moža; katera sta debel štor klala. Praša ju, kaj delata. Ona rečeta: »Štor koljeva, pa ga ne moreva razklali.« On pa jima reče: »Pa vama jaz pomorem; vsak od ene strani naj za štor prime in ga narazen vleče, jaz pa bom z macljem po zagvozdah tolkel.« Ona res primeta vsak na enej strani ter vlečeta narazen, res udari z macljem po zagvozdab, pa ne ravno, ampak po strani, tako da zagvozde izskočijo, da oba, ki sta narazen vlekla, štor zgrabi tako, da sta oba roke v štoru imela. On oba pusti v velikej muki in gre dalje. Moža pa jameta kričati in na pomoč klicati. Gospodar tega hlapca to začuje, ker ni bilo daleč od njegovega doma, leti gledat, kaj je; ona mu povesta, kako se je ž njima zgodilo, in on ju otme ter jima reče: »To je bil moj Lani (tako je bilo ime onemu hlapcu).« Ni bilo lani ne, ako bi lani bilo, oba bi uže davno bila konec vzela pri tem štoru. Vsi trije gredo za hlapcem po poti, po katerej je bil odšel.
Hlapec gre dalje in zdaj najde nekega, kateri je k višku na trepetliko gledal. »Kaj gledaš?« praša ga hlapec. »Speljal bi rad ptiče, kateri so gori v tem le duplu, čuj, kako čvrče, pa ne morem gori.« »Saj ti jaz lahko pomagam, ti meni stopi na ramena in tako bova gori plezala do dupla«. Ko pa sta gori do dupla priplezala, reče dečku: »Segni v duplo«; on sečne ter reče hlapcu: »Enega uže imam.« — »Dobro, dobro le drži ga.« — A hlapec se v tem trenutku dol spusti in dirja dalje po poti. Deček visi zdaj za roko, ne more si pomagati in začne klicati na pomagaje gori na tem topoli.
Prihite oni trije in ga prašajo, kaj mu je, on pravi, da ga je gori neki neumen človek pritrucal, da mu pomore mlade ptiče speljati iz tega dupla. Ko pa priplezava gori, segnem jaz notri, on pa se spusti v hipu dol in oddirja dalje po hosti ne meneč se več zame.
»To je bil prav moj Lani,« reče gospodar tega hlapca. »Oh ko bi to lani bilo, jaz bi uže davno bil mrtev na tem topoli.« Sedaj ga doli vzamejo ter vsi štirje gredo za hlapcem, pa le toliko narazen, da drug druzega izpred oči ne zgubi, in mislijo da jim porednež gotovo ne uteče. Ko opazi klatež, da ga uže štirji proganjajo in da jim uteči ne more, s prva ne ve kaj bi počel, a ker je bil bistrega uma, hitro si zmisli. Skoči v neko grdo mlako, tam se tako povalja, da ga ni mogoče poznati, začne se dreti in na pomagaje klicati. Oni štirje prilete in ga prašajo, kaj mu je. On pravi: »Nek neumnež je prišel tu sem in me je zahitil v to mlako. Tecite za njim, morda še ga dotečete, jaz se uže sam pomorem iz te mlake.« — Oni štirji morda še sedaj dirjajo za hlapcem, ki se je Lani imenoval, če se še niso naveličali.
Hlapec pa se je umil ter pobrisal v drug kraj, in tudi jaz neznani kam za njim.
XV.
urediSvoje dni je bila neka žena, katera je razen svojega moža še skrivaj ljubila nekega gospoda žlahtnega stanu. Želela si je, da bi nje pravi mož skoraj umrl, da bi se potem lahko ljubljenemu popolnoma vrgla v naročje. Pa ker mož le ni hotel umreti, zato je hodila vsak večer molit k nekej kapeli in prosit, da bi njeni mož umrl, ali pa vsaj oslepel, in da bi potem ona lažje žlahtnega gospoda dobila. Nje mož pa se hoče prepričati, zakaj njegova žena vsak večer hišo zapušča. — Gre tedaj natihoma za njo neki večer, ko je odšla, in vidi, da se je pri bližnjej kapeli ustavila ter začela tako le prosit: »Bog, daj; da bi moj mož umrl, ali vsaj oslepel, — — da bi potem jaz lahko gospoda dobila.« To sliši nje mož, ki je pri kapeli bil skrit za nekim lipovim drevesom, katero je svoje široke veje razprostiralo na vse strani, ter bilo zavetje o hudi uri drobnim tičicam, kakor tudi popotniku. Ko mož to prošnjo sliši, spači svoj glas ter reče, da se je slišalo kakor bi glas iz kapele dohajal: »Mastne žgance mu kuhaj.« — Ko ona to sliši, gre vesela domu ter hvali Boga, da jej je dober svet dal. Ko domov pride in najde uže moža pri peči sedečega, stopi k njemu in mu reče: »Ljubi moj mož! Kaj naj skuham nocoj?« —Mož odgovori: »Skuhaj nama mastnih žgancev.« Ona gre prav vesela kurit in skuha prav mastnih žgancev, ter jih prinese na mizo. Ko pa povečerjata reče mož ženi: »Tako se mi nekaj temni pred očmi.« — Žena vesela si misli: dobro bo —. Drugi dan zopet skuha za kosilo še bolj mastne žgance; ko pa pokosita, pravi mož ženi: »Sedaj pač čisto malo vidim; kaj bo če oslepim? Kdo bo nadzoroval najino delo i kdo skrbel za te, ljuba žena?« — Žena odgovori : »Ej! To se ti menda le tako zdi.« Zopet skuha za južino še mastnejih žgancev, katerih bil je mož prav vesel, ker jih je zelo rad jedel. Po južini reče mož ženi: »Sedaj pač skoraj nič ne vidlim, taka tema se mi dela pred očmi.« Zopet za večerjo skuha žena žgancev, in ko pojesta, zakliče mož žalostnim glasom: »Sedaj pa čisto nič več ne vidim«, da si tudi je dobro videl.
Zdaj je prosil ženo, naj ga za roko k peči odvede, da se ne pobije in da sede na klop.
Žena je to storila, pa vse to poročila tudi onemu gospodu, katerega je želela, in ga povabila na večerjo. Ko ta pride, posadi ga za mizo ter nanjo prinese najboljših jedi in pijače. Ker pa je žena imela opravka v kuhinji, da pomije posodo in pospravi druge reči, reče za pečjo sedeči na videz slepi mož. »Žena, prosim te, hodi malo v vežo in daj mi puško, da se malo poigram in kratek čas delam.« Žena ugovarja: »Kaj boš z njo, saj ne vidiš.« — On pa vendar le prosi: »Ljuba žena, spolni mi željo!« — In ona mu da »puško« in otide v vežo.
Mož je obračal puško, katera je bila nabita z svincem, in tipal kot pravi slepec; ko pa se oni gospod, kateri ga je gledal, kaj dela, malo v stran obrne in se ozre skozi okno, sproži za pečjo sedeči mož puško in gospod se zvrne na tla.
Pri ognjišči stoječa žena sliši pok, prihiti iz veže in zakliče možu: »Kaj si naredil? Gospoda si ustrelil!« — Mož pa odgovori: »Kaj jaz morem za to, ker sem slep.« — Žena premišljuje, kaj bi zdaj storila, in ko to premišljuje, pride neki njeni prijatelj, tega ona prosi, naj bi gospoda kam odnesel, da se ne zve, da je tu smrt storil.
Njeni prijatelj res naloži na ramena ustreljenca ter ga cijazi od hiše; ko pride do bližnje koče, vidi, da imajo čevljarji še luč, in da še v poznej noči delajo.
Gre bliže in postavi mrtveca prav pod okno, roke mu ovije okoli omrežja, da je bilo videti, kakor bi kak ponočni fantalin klical svojo ljubico. — Zjutraj začnó čevljarji zopet šivati in zbijati.
Mojster zapazi, da nekdo skozi okno gleda, in zareži nanj: »Ti »prokleti« potepuh! Ponočni zapeljivce duš nedolžnih, poberi se od tod!« — A ta se ne gane. To razjezi mojstra, ker delo jim ni šlo tako od rok, zaslonjeno je bilo skoraj vse okno; da ni mogla svetloba v hišo.
Zgrabi toraj kopito ter ga požene skozi okno v glavo onemu zijalu, da je padnol pod okno. Zdaj pa se prestraši mojster, videč kaj je naredit. Gre črez malo časa vun, ker vidi, da človek še zmirom leži pod oknom. Ko pa zapazi, da je mrtev, zgrabi ga za pete in hajdi na ramena ž njim ter ga odnese.
Pride do bližnje hiše in vidi, da cotar (cunjar) gre noter, pa je zunaj pustil veliko svojo vrečo, v katerej je bilo uže nad polovico cunj, hitro od veže vrečo In gospoda vtakne vanjo; spet jo lepo zaveže ter zbeži naglo. Cotar pride iz hiše, naloži spet vrečo na ramena in gre dalje.
Nekaj časa nese, pa zmirom bolj težko se mu zdi; pride do vode, preko katere je držala ozka brv; hoče prek, pa vreča ga hoče v vodo potegnoti. Vrže z ramena vrečo, odveže jo In hoče pogledati, kaj bi tako težkočo delalo, ker taka teže še ni nosil, odkar je cunjar, da si prav je uže velikokrat polno vrečo nesel. Pa kaj zagleda ? — moža, sedečega notri, — zgrabi ga, izvleče iz vreče in zakadi v reko, da je voda visoko plusknola.— »To imaš prokleti gospod, — tamkaj sedi!« Odslej ni bilo več duha ni sluha od tega gospoda; voda ga je odplavila dalje in konec je bil tej storiji. Cotar pa misleč, da se mu je gospod navlašč spravil v vrečo in da ga je prav on končal, vrže »žakelj« na rame in hitro se požuri dalje.
Ženin mož pa, ki je vse to zvedel, tako je ženo našeškal, da je imela pleča črna in krvava. Od tega časa nikdar več ni gledala žena za drugim možem, tudi ni hodila več nikoli prosit za drugega moža; a tudi mož je ljubil svojo ženo, saj po božjej in svetnej postavi je pripadala vendar le njemu.
XVI.
urediBil je v nekem kraju premožen oštir; ne daleč od njegove hiše pi siromašen kovač, kateri je imel zraven še pomagača; večkrat se je pripetilo, da niso imeli kaj jesti — posestva ni bilo — le ob tem so živeli, kar je zaslužek nesel. Ta kovač pa je imel ženo in tudi več otrok. Dogovorili so se nekdaj, da pojdejo na večer k temu bogatemu oštirju, kateri je imel prav debelo tele, ter mu je ukradejo: dogovorjeno, storjeno. Prinesejo tele domov in se prav dobro goste z njim. Oštir pa hitro zapazi, da mu manjka tele, ugiblje, kdo bi je bil ukradel, sumi na Kovačeve, kar naravnost jih pa ne more dolžiti. Oštir na to izprazne svojo omaro, v katerej je imel dragocenosti, zapre vanjo svojo kuharico, sklenico vina, požirek žganja in kos žemlje. Na to gre k Kovačevim prosit, naj bi njegovo omaro, v katerej ima dragocene reči, za nekoliko dni shranili ker on mora na rano jutro na daljšo pot iti; doma bi mi lahko moji slugi kaj ukradli! Kovač pravi, naj shrani omaro pri njem, če hoče, in oštir mu jo pripelje.
Bliža se poldan, m Kovačevi se spravijo k južinji; jedó kose pečenega mesa i oštirjevega teleta, da je prijetno dišalo po veži; posebno najmlajšemu sinu se je dobro zdelo, zato pravi: »Oče! Dobro je to delo oštirjaševo.« Ker pa vse, kar je ženskega spola in nosi jajnko, ne more nikdar jezika za zobmi držati, oglasi se v omari zaprta kuharica: »Tele tedaj vi jeste!« Vsi kovačevi se prestrašijo, zaslišavši iz omare ta glas.
»Kaj bo, ko pride oštir domu?« praša svojo družino mojster kovač; pa kovačev pomagač reče: »Nič se ne bojte! Pojužinji uže jaz babo uženem.« Ko pojužinajo, stopi pomagač za omaro; odtrga zadaj pod, zgrabi babo, zadavi jo in žganje spije, zemljo pa babi v goltanec porine in zopet zadela omaro.
K malu se vrne oštir in reče kovaču, da je spotoma dobil pismo in da mu ni treba potovati; spravi omaro zopet domu in jo doma odklene, pa kaj vidi? — Kuharica mrtva v kotu sloni, in polu žemlje v ustih drži.
Močno žal mu je za to vestno in premeteno kuharico, kde dobi njej enako! Misli, kaj bi počel in zmisli si ter gre h Kovačevim, prosi pomagača Kovačevega, naj za lepo plačilo kuharico pokoplje natihoma, da nikdo vedel ne bo.
Pomagač privoli, gre in zadene kuharico na ramena ter jo odnese na Kovačevo podstrešje. Krčmar ves tisti dan hodi tiho sem in tja, ne govori z nikomer; obraza je čmerikavega, oči se mu svetijo, ne diši mu jed, pije pa nad mero In zdaj pa zdaj zakolne.
Slugi hodijo preplašeni okoli, ne ljubi se jim govoriti, ker vidijo da je gospodar tako čmerikavega obraza. Pride poldan, nikdo jih ne pokliče na južinjo. Čudijo se temu, ker kaj tacega se še nikoli ni zgodilo.
Pod noč reče pomagač svojemu mojstru: »Nocoj imamo lepo priložnost, da pojdemo oštirjevega prašiča klat; ko ga ubijemo, vržemo ono babo na prašiča; gotovo bo mislil oštir, da ga je ubila ona; on ga ne bo hotel jesti in dobimo ga mi.« Mojster odgovori: »Dobro si uganil.« Kar bo se dogovorili, to so tudi storili; Kovačevi vržejo babo res na ubitega prašiča, v roko pa jej dadé nož vbadnik. Zjutraj zgodaj nese jedi prešiču oštirjeva dekla, pride do svinjaka, odpre ga in vidi, da prašič mrtev leži, na prašiči pa baba kleči in nož v rokah drži. Dekla se prestraši, zalopotne svinjakove duri, zbeži in gospodarju pove, kaj se je nocoj zgodilo. Krčmar tega ne veruje, gre gledat on In tudi vsa njegova družina; ko pa vidi, da je resnica, še bolj se prestraši, otide, ne spregovori besede, na dušek izpije kupo brinjevca in gre spet h Kovaču. Ko tja pride, najde jih pri južinji. »Dober dan,« reče prišlec: »Bog daj,« odgovori Kovač: — »Uže spet sem pri vas, reče oštir,« ko se oddahne. »Nič ne de, saj je navada, da sosed soseda obiskuje čestokrat, da drug drugemu potoži to in ono, mene veseli, če me sosedje pogosto obiskujejo,« odgovori kovač. Pri zadnjih besedah se malo v stran obrne, da bi mu smeh ne ušel, ker dobro je vedel, kaj je — in zakaj je prišel oštir v vas; sluga pa se še zmenil ni, ko ne bi nič vedel, kar se je prešnjo noč zgodilo.
Oštir začne slugi z ostrimi besedami govoriti, kako je zakopal kuharico. Ta pa odgovori, da dobro, tako kakor je navada pri mrličih. Zopet ga prosi, naj preden pokoplje žensko, pa tako, da je ne bo več nazaj; res spet gre po njo, pa praša oštirja, zakaj prešiča ne jedo, saj je odtekla kri. »Nobeden ga neče jesti, vsem se studi,« reče oštir. »Dajte ga pa meni« — prosi sluga. — »Ej, nesi ga v imenu božjem, kamor hočeš, odgovori oštir.« Vesel zgrabi prešiča, naloži ga na ramena in nese proti domu In veseli so bili vsi Kovačevi, da so celo zastonj dobili prešiča in mojster pohvali slugo.
Še le potem ure po kuharico, zvečer pa jo nese na pokopališče, ko se je uže trda noč storila; bila je ta noč posebno temna in hladna; pot mu je tekel z obraza, ko prinese breme, strese ga z ramena ter zraven sede, da malo odpočije. Srce mu je tolklo, ko bi s kladivom udarjal. — Tako nekaj časa sedi in ugiblje, kako bi vendar tega mrliča k počitku spravil; vstane, gre malo v stran in tam najde nekega krošnjarja, kateri nosi blago po hišah. Noč ga je dobila tam iti on je odložil krošnjo z blagom ter legel k počitku, ker mislil je, na pokopališči sem varen pred hudobnimi ljudmi, mrliči pa mi itak škodovat: ne morejo. Tiho se plazi naš pokopič (grobokop) proti onemu možu, vidi, da spi, kar je sodil potem, da je uže od daleč slišal smrčanje, odveže hitro remen pri krošnji, odgrne rijuho in blago večinoma odnese, namesto tega pa mrliča v krošnjo zaveže. Tako stori in otide domu, kder ga mastna svinjina čaka.
Krošnjar se zbudi na rano jutro, ko se je še le danilo, oprti si krošnjo ter se napoti dalje po svetu. Ko postane uže žejin in lačen, pa gre prav k tistemu oštirju, da si zamoči grlo in okrepča želodec. Tu najde gospodarja na pragu stoječega, ki si od spanca še oči menca. »No, kupite kaj za se in za družino, danes celo »fal« dam!« Oštir pa mu odgovori: »Vi vsakokrat tako pravite, če pa kaj prodaste, pa hočete nas odreti. Ni derem vas, ne, ubog je moj zaslužek,« pravi oni. »No, bomo pa videli, nesite noter blago.« Krošnjar na mizo postavi krošnjo ter začenja razvezavati, pa kar naglo se debela kuharica zvrne iz krošnje na tla. — Oštir se hudo prestraši, ker je vedel, da ta človek je dobro poznal njegovo kuharico, ker dostikrat je kaj kupila od njega, oba osupla stojita nekaj časa. Na to prvi reče oštir: »Kaj hočete za to, da tega nikomur ne poveste?« Krošnjar odgovori: »200 rajnšev«, ker je imel poprej blaga za 100 rajnšev in 100 rajnšev pa hoče imeti za to, da bo molčal.
Krčmar mu da 200 rajnšev, in žalosten gre zopet h Kovačevemu pomagaču se potožit. On mu razloži, koliko je imel zgube, in koliko je imel uže žalosti; »jaz ti zabičujem, da moraš zdaj vendar dobro zakopati to truplo«. Pomagač mu pritrdi in gre zopet zvečer na pokopališče, izkoplje jamo, položi mrliča noter, potepta zemljo dobro okoli, ter jo zakrije z rušnjo. da se ni nič poznalo. Odslej kuharice nikdar več ni bilo domu.
XVIII.
urediEnkrat so bili trije braj e, sinovi nekega zelo starega očeta, kateri pa je bil siromašnega stanu. Nekdaj jim pravi oče: »Sedaj ste dorasli, idite si svet skušavat, in služit si kruha.« Hodijo po svetu več mesecev; starša brata pa sta mlajšega pisano gledala in črtila; potujoč po svetu prehodijo velike hribe, doline in propale. Tam najdejo več konj na paši na hribskih livadah; globoko v jami vidijo konja bakrene barve velike muke trpečega. »Smili se mi ta konj,« pravi mlajši brat svojima bratoma, »da ne more iz te jame priti. Pojdem in ga izvlečem, če mi bo mogoče«; starši brat pa pravi: »Ti si bedak, pusti ga, konj te brsne in dušo izdahneš.« On stoji poleg jame, gleda, kake smrtne težave obdavajo konja, kateri se valja po jami in ne more iz nje; stopi on k njemu in ga vleče za ušesa vun tako močno in varno, da se konj sčasoma po konci postavi. Z medlim glasom se mu konj lepo zahvali; »cela dva dni sem ležal v jami brez vsake pomoči in hrane; ves opikan in krvav od sitnih muh in obadov, ker si me otel pogube, zato bom vselej pri tebi, kadar se spomniš na me,« tako mu konj pravi.
Gredo dalje po dolini, pot je bila strma in polzka, obložena s kameni tako, da so le s težavo mogli dalje. Gredo nekaj časa, najdejo drugega konja srebrne barve, kateri je bil v prav enakej stiski, kakor prvi; ležal je v globokej a ozkej jami, da si ni mogel sam pomagati.
Zopet se sinili najmlajšemu bratu in je tudi tega otel pogube, z veliko težavo ga je izvlekel, konj se mu zahvali in reče: »Kadar koli se spomniš name, ali me boš potreboval, vselej bom pri tebi.« Malo dalje gredo, zopet najdejo tretjega konja, zlate barve, kateri je bil pa v še hujših mukah, tudi tega hoče oteti najmlajši brat, če bo mogel. On, kateremu je bilo ime Andrej, gre v jamo, ki je bila strašno nevarna in globoka.
Veliko si je prizadel, predno je izvlekel in izvodil konja na livado, pot mu je tekel z obraza, ker starša brata mu nista hotela pomagati. Tudi ta konj se mu zahvali in mu zagotovi, če ga bo kdaj potreboval, da mu če tudi on pomoči.
Hodijo še nekaj tednov po svetu, naposled pa se vrnejo domu, ker so se naveličali po svetu klatiti. Kadar pa dojdejo domu k očetu, praša jih oče najprej, kako se jim je po svetu godilo; vsi od prvega do zadnega povedo dogodke svojega popotovanja, kaj so videli in slišali.
Tudi oče jim pove neko dogodbo, katera se je prav ta čas vršila: »Je neki grof, kateri ima jako zalo in krasno hčerko, dal jo je postaviti na visoko trdnjavo ali park, izdal pa to povelje: Kdor z svojim konjem čez to trdnjavo skoči in vzame hčerki lavorov venec, kateri bo v desnej roki držala, dobi njo za ženo.«
Ko jim oče to razloži, reče najmlajši brat, da hoče grofovo povelje, naj bo kar hoče, izpolniti; starša brata pa pravita: »Da, ti uže, ti — to izvršiš, saj nisi o tem izurjen, da bi to mogel izvršiti.« — On pa jima pravi: »Poznata vidva mene? — Jaz sem Andrej! Ki me za bebca imata — pa znam več, nego vidva«; — »Ti uže — če mogočni in bogati grofovski sinovi tena ne morejo izvršiti, kaj boš ti siromak to mogel, oni so vajeni, ti pa ne?« — Naj bo kar hoče, skusiti vendar morem; in zdaj mu brata ne branita več, ampak gresta ž njim, vsak z svojim konjem, a mlajši brezi njega. Posmehujeta se mu, da peš gre, in pravita, da bo moral peš preskočiti »park«, na katerem bo stala grofova hčerka.
Pridejo tja in izvedo, da še ni nikdo bil tako srečen, da bi preskočil »park«, da si tudi so bili prejšnji dan žlahtni, imenitega stana mladi plemiči, celo knezov sinovi. Tudi ta dan je bilo zopet napovedano, da pride ob določenej uri njegova hčerka z lavorovom vencem na park. Zbralo se je tedaj kakor prejšnji dan veliko ljudstva, nekateri le iz radovednosti. Pri le ura, katera je bila jezdecem odločena, hčerka stopi na park, drži venec v desnej roki ter se ljubko smehlja; drug za drugim dirjajo na čilih konjih, ali nobeden ne more preskočiti tega parka. Vsi spoteni in oprašeni se vračajo; tudi Andrejeva brata nista imela vspeha in se mislita vrnoti domov.
Zdaj pa pravi brat Andrej: »Vidim, da nista nič opravila, zdaj pa skusim jaz.« Spomni se konja, katerega je otel groznih muk. i ki je bil bakrene barve, in takoj je bil pri njem; on ga zajaše, malo spodbode in hajdi čez »park« srečno skoči, vzame spotoma venec, in tako hitro odjaše, da ga ni bilo mogoče doteči.
Grof želi znati, kdo bi to bil, dii zopet povelje, da bo prihodnji dan spet dirka za njegovo hčer; da bo zopet prav na tistem mesti držala venec v roki. Tudi sedaj pride Andrej peš; nikomu se ni posrečilo črez ogrado skočiti; Andrej od strani gleda prizor in ko vidi, da nobeden nema vspeha, spomni se na drugega konja, ki ga je otel, in ki je bil srebrne barve. Kakor bi iz zemlje bil prišel, tako hitro je bil konj pri njem; on skoči na njiga ter pravi: »skusim«; pridirja iz daljave, skoči črez »park« in vzame venec, potem pa kakor prvi dan zdirja dalje, da ga ne vidi nikdo več.
Zdaj pa grof reče: »Jutri bo zadnji dan, kdor bo srečen, da dobi venec iz lavora, kateri bode zopet, i to zadnjikrat držala moja hči, postane moj zet in dobi grad, kateri je moja last. Ako pa nobeden ne more tega storiti, dobi mojo hčer oni, ki je uže dvakrat izvršil moj ukaz, pa vselej odšel, da ni znati kam.
»Prvo moje povelje je bilo le: da kdor enkrat čez »park« skoči in vzame venec, dobi za ženo mojo hčer; pa ker se noče odkriti oni vitez, ki je dvakrat mojo povelje spolnil, in vselej zdirjal, dobi jo oni, ki jutri preskoči »park«, če pa ne, mora se poiskati oni vitežki jezdec.«
Napoči omenjeni dan; hčer stopi ob določenej uri na »park« v krasnej opravi, da se je lesketalo okoli nje, rumeni njeni lasje so bili s traki razne barve okrašeni, smehlajoči nje obraz podoben angelčku, prijazno vabljivo njeno oko; vse to je unemalo viteške mladeniče. V rokah drži venec iz lavora, naš Andrej vse to vidi in sliši, teško čaka danes ure. Ura pride in naš Andrej danes prvi skoči čez »park« z venci v rokah. K temu mu je pomogel konj zlate barve, katerega je otel tudi pogube, ker o hipu, ko se je nanj spomnil, bil je pri njem.
Tudi sedaj, ko je izpolnil uže tretjikrat grofovo zapoved, hitro odjaše, da ga ni bilo moči doteči. Grof pa reče: »Tisti, kateri je dobil venec uže tretjikrat, naj se mu razodene in k njemu pride.« Res pride Andrej tretji dan h grofu, prinese seboj tri lavorove venec, katere je skokoma vzel hčeri tega grofa. Grof zagleda tega človeka, ni se mu prav prikupil, ker je bil v prostej, a vendar čednej obleki; mislil je, da dobi njegovo hčer kak knez, ali vsaj plemenitaš; pa ker ni hotel svoje besede prelomiti, da mu hčer. — A tudi ona se ni branila njega, rada ga je vzela za svojega moža.
Kratka leta sta skupaj živela, mej seboj zadovoljna in ljubila sta se. Stari grof pa ni imel prave ljubezni do svojega zeta in zato je zoper njega spletke delal.
Andreja to močno užali, reče nekega dne svojej ženi grofinji: »Vidim, da ne morem živeti poleg tvojega očeta grofa, draga moja žena, zato, varuj te Bog! Jaz pojdem po svetu, ostani mi zvesta.« — Žena sliši te besede moževe; jako se ožalosti, oklene se mu okoli vratu, milo se joče in ga gorko poljubi: »Zvesta — zvesta ti ostanem,« a dalje ni mogla govoriti. Ko se ojači, praša ga, na katero stran ali roko ga popelje njegova pot: »Moj ljubi mož! Povej mi, da popolnoma brez tolažbe ne ostanem!« »Zakaj pa ti češ to znati, vpraša jo mož?« — »Za tega voljo, ker tudi jaz želim za teboj priti, le pri tebi živeti in tudi umreti.« — Podari mu za spomin lepo belo košuljo z všitim imenom, ter mu reče tako: »Dokler boš imel, dragi moj, to belo košuljo, dotle bom tebi zvesta.« — Težka je bila ločitev — ločitev od preljube žene njemu najdražje na tem svetu.
Podasta si roke in ločita se — grenka je bila ta ura — ura ločitve! »Bodi zdrav!« kliče žena za njim.
On hodi več let po svetu, težko je moral delati, in naposled pride v sužnost krutega gospoda, težko je delal, oral, vlačil, in pri vsem tem še je bil pretepan, da je kri tekla iz njega, on pa je vse to volno trpel. Od tega časa, ko seje poslovil, hudo se je spremenil, zginola mu je rudečica z obraza, kruti gospod mu je nalagal pretežko breme, da ga skoraj ni mogel nositi. Njegova bela košulja pa se celo nič ni izpremenila, vedno je ostala bela kakor sneg. — A nekega dne, kadar je on težko delal, kar naglo se spremeni njegova košulja — začrnela je kakor oglje; in on se je spomnil na besede svoje ljube žene — solze mu stopijo v oči, srce se mu topi v težav, žalost ga obide.
Zdaj pa je bil Andrej iz sužnosti otet, dosti je grenkega skusil in pretrpel; pa vendar se je veselil, da je bil rešen in da mu je prisijala zlata svoboda. — Prve svoje korake je pospešil proti domu svojemu in žene, žena je žalovala, pa vendar v grehe zabredla, — Nje oče grof jo je nagovarjal, naj se uda nekemu plemenitašu, in — udala se je.
»Mož tvoj!« rekel je grof, »davno je uže mrtev, črvi so ga uže snedli.« Ona pa vendar tega ni verovala svojemu očetu, da bi bil njen mož Andrej uže pokopan — spomni se besede, ki jo je dala svojemu možu. Napoti se iskat svojega možu, — gre po poti na desno roko, kakor jej je mož pred leti rekel; potuje nekoliko dni v hudej vročini. Sede pod lipovo senco, stoletno drevo, ki je svoje široke veje razprostiralo daleč na okrog. Tam malo zadremlje in si počije; zdaj pride tudi nje mož Andrej pod to lipovo drevo, da se malo otdahne.
Od daleč ga uže ugleda žena in — vidi, kako črn je korakal proti njej, — milo se jej stori pri srcu, ker v hipu ga je spoznala. Solze jej žalijo oči — pade na kolena — in trepeta kakor šiba ob vodi.
»Oh moj mož, dragi Andrej, odpusti mi pregrehe — katere sem storila, moj oče me je k temu napeljal? — Od sedaj ostanem le pri tebi, s teboj hočem živeti, s teboj umreti!« Dolgo sta potem molčala, ker volja božja ju je pripeljala spet skupaj. Šla sta v samoten kraj in nekaj časa tam živela, čez nekaj mesecev pa pride pismo iz domačije, da je stari grof umrl. Zdaj se vrneta na grofovski dom, ki bil je nju last in veselo sta živela še veliko let, dočakala visoko starost In tudi oba srečno umrla.
Odkar ljudstvo čita bolj časnike, pozabljajo se narodne pripovedke in pravljice vedno bolj in redkeje se slišijo mej narodom. Meni samemu, ki to pišem, znano je iz lastnega živenja, da se je pred 10—15 leti še veliko več pripovedalo, nego dandanes, zlasti na vasi v dolgih zimskih večerih mej prostim ljudstvom na kmetih. Zadnja leta je to skoraj nehalo; ne vem, kaj je temu prav za prav krivo. Doba časa, oj, kako hitro se spremenjaši skrajni je toraj čas, da se te svetinje nabirajo in v javnost spravijo, da se popolnoma ne pozabijo in pogube. Naši stari sivolasi dedi še znajo marsikatero lepo povedati mlajšemu narodu.
Treba je toraj, da zapiše se tako blago, o tem nam daje prelep izgled naša sosedna Kranjska dežela, tam se naj več spiše in objavlja po časnikih, beli dan ugleda največ bukev slovenskih. Odličnih in veščih pisateljev ima Kranjska. Kranjska napreduje — vzlasti na leposlovnem polji, prelepih romanov, novel in drugih pripovedi in spisov, vzetih večidel iz domačega kraja— domačih tal. Toraj živela Kranjska!
Kaj pa z nami, spodnji Štajerci? Nemamo tudi mi enakih svetinj? Pač jih tudi imamo v izobilji, pa vedno nam manjka — pisateljev, kateri bi te narodne svetinje zapisavali in v javnost spravljali: prav teh je premalo za pripovedne in leposlovne spise.
Na kmetih se mej ljudstvom to najlažje nabira, kar pa ni tako lahko po mestih. —
V našem kraju, to je v mojej domačiji, nahaja se cele kope takih svetinj, ker doklej še ni nikdo tega nabiral, ali pa vsaj redko mu kdo. Posebno se veliko sliši o vojnah iz starih časov, starih vojakih, ki so se vojskovali s Turki, Prusi in Francozi. To vse bi se dalo porabiti in popisati, ker bi marsikoga zanimalo in podučevalo.
Jaz se bom po moči tuli v prihodnje trudil in po lastnej previdnosti zbiral take stvari, da ustrežem volji dragih čitateljev »Edinosti«.
Zbirati in objavljati hočem narodne pripovedke, če tudi nemam preveč časa, ker na kmetih je vedno obilno dela. Moje pero je prosto in ne more tekmovati z učenjaki, piše le to, kar um in srce veleva, zahteva narodnostni rodoljubna dolžnost.
Delajmo — trudimo se, dokler jedan, ker pride noč, ki nam vzame moč.
Pisatelj.
XIX. pripovedka
urediBil je svoje dni en deček, kateri pa pri stariših ni imel spoštovanja; nade mu v glavo, da bi šel si boljšega sveta skušavat, zapusti dom in gre od starišev v širni svet. Rokodelstva ni znal nobenega, gre se ponudit k nekemu staremu grofu za hlapca; grof ga vzame v službo ter mu zagotovi tudi primerno plačo. Kadar je ta dečak še po poti šel in hodil po svetu, predno je v službo stopil pri omenjenem grofu, najde nekoč medveda, kateri je padel z dreva, na katero je splezal, v neko globoko kotlino vznak in ni se mogel izvleči iz nje; medved vidi mimo gredočega dečka, milo ga prosi, naj mu pomaga, da se reši iz te kotline, ker sicer bi moral poginoti.
On se kosmatina ustraši, gleda nekaj časa in ne upa si blizu, pa zopet medved še lepše prosi, nego prvič: »Pomagaj mi, hvaležen ti bom.« Res mine mladeniča strah pred to zverjo, kakoršne še do tedaj ni videl, ure in mu pomaga na noge, da se polagoma priplazi na breg. Medved se mu lepo zalivali in mu še reče: »Kadar me boš potreboval, pomagal ti bodem jaz in veliko drugih, le zmisli se na me.« Gre dalje, zopet najde osla, kateri je bil uže tri dni privezan za neko drevo in brez vsake hrane in pijače na žgočem solncu; v srce se mu smili žival, sklene jo rešiti, gre blizu in odveže žival, katera s hripavim glasom i, i, i, daje na znanje, da mu je hvaležna, tudi mu reče, da mu hoče v potrebi pomagati.
Zopet krene dalje, vidi, kako se iz nekega drevesa smola cedi, na smoli pa bučelica visi in se ne more rešiti, kliče na pomoč po svoje: mi, i i i, mi, i i i. Mladenič pravi pri sebi: »Dasitudi je majhna, vendar jo moram rešit,« stopi k drevesu, rahlo jo prime in potegne iz smole. Čebelica mu krog ušes veselo zabrenči ter se zahvali, da jo ji rešil In mu reče, da mu hoče pomagati, ako bo le kedaj pomoči potreboval.
Naš dečak je služil grofu po volji, zato ga je pa tudi grof posebno rad imel, najraje izmej vse družine. Tisti čas pa so mlatiči mlatili žito na tistej grofiji, ker pa so jezni bili, da ima gospod tega hlapca raji od vseh drugih, začeli so ga sovražiti in črtiti in gospodu slabo o njem govoriti. Rekli so grofu: »Ta hlapec je rekel, da on vso tvoje žito v enej noči omati, prosimo te, zapovej temu predrznežu, naj to stori, daj ga pa nam v roke, ako pa omlati, pa mi nočemo imeti nobenga »mertuka«.« Grof jim zagotovi, da hoče to storiti.
Pride večer, grof pozove hlapca pred se In mu veli: »Predrznež! Stori, kar si rekel, če hočeš še pri meni dalje služiti, šaliti se ne smeš z menoj.« Hlapec žalosten in otožen hodi okolo grofovegu poslopja. Nekaj časa ves zamišljen ugiblje, kaj mu je storiti, vedel je namreč dobro, da so ga nevoščljivi mlatiči krivo zatožili; misli, si naj bo, kar hoče, skusiti moram, če pojde.
Zmisli se na onega medveda, katerega je smrti otel in ga pokliče. Mine malo časa In začuje veliko ručenje in tuljenje medvedov, strah ga tako prevzame, da si ne upa z mesta. Ko pribiti tja truma medvedov, zakliče mu smrti rešeni medved: »Zakaj si nas poklical?« V velikem strahu si komaj upa povedati, ker vse polno je gomazelo okoli grofovega poslopja kosmatincev. Vendar razodene svojo željo medvedu, kateri je bil vodja vseh drugih kosmatinov. »Kar želeno, tudi storjeno,« reče kosmatin. Kosmatin zakliče: »Bratje mojega rodu! Zarovedam vam, storite, kar jaz velevam«; »Zapoveduj, brate! Zapovedujem, da vse žito tega grofa do najzadnjega snopa čisto omlatite in to še očistita od plev in sodrge.«
Na to povelje so vsi hitro priskočili v škedenj ter se lotili dela, nekaj njih s pleza na parmo, da snopovje dol zmečejo, drugi pa ga proti omlatijo, z svojimi velikimi nogami teptajo po žitu tako, da do zore vse žito omlatijo in očedijo plev, a zraven je bilo tako mrmranje, da je bilo groza slišati.
Hlapec zjutraj na vrb zgodaj vstane, očedi svojo mu izročeno živino po navadi, potem gre gospoda budit, češ, naj gre in pogleda, kako je delo izvršil, ker noč uže poj ma in dan se zaznava. Grof res vstane, ere pogledat v škedenj, kako se je delo izvršilo in vidi, da je vse dobro opravljeno in vso njegovo žito čisto omlačeno. Grofu se je to za veliko zdelo in zato je še raje imel tega hlapca, ker žito ni bilo samo čisto omlačeno, temuč tudi še od plev čisto. Mlatiči vstanejo drugi dan zgodaj kakor je sploh navada, pa niti snopa ne najdejo, strašno se vjeze, ker zgubili so ves svoj zaslužek. Jezni ves dan brez dela kujejo, kako bi hlapca zopet založili; pravijo, to je čarovnik, morebiti je s hudičem v zvezi. Nazadnje sklenejo, da ga hočejo zatožiti grofu, da je rekel, da on vso slamo, kar je grof ima, v ednej noči znosi na bližnjo visoko goro.
Grofu povedo in on mu reče: »Stori, kar ti zapovedujem, drugače pa se mi poberi izpred oči, da te ne bom videl več. »Zapovedujte!« reče hlapec. Grof: »Zapovedujem ti, da vso to slamo, kar je imam, po noči znosiš na bližnjo visoko goro; mlatiči so mi rekli, da si rekel, če treba, da to v enej noči storil, tedaj stori, če ne, dam te ustrelili.«
Vedel je za pomoč, pa vendar so ga težave obhajale in težak kamen mu je na srcu ležal, zmisli se na tistega osla, katerega je rešil gotove pogube in zdajci se začuje od daleč riganje trume oslov, vedno bliže in bliže, na čelu oni, katerega je rešil dečak.
»Kaj hočeš?« praša ga prvi. »Čem, da vso to slamo, kar je grof ima, iznosite to noč na to le goro.« Zdajci jamejo nakladati si slamo in tako obtovarjeni drug za drugim odhajajo na goro, pa bilo jih je toliko število, da zadnji niso imeli kaj nesti, še hlapca so odnesli.
Hlapec vidi, da je izvršeno njemu naloženo delo, lepo se zahvali vsem, da so prišli v tako obilnem številu ter vesel otide domu spat. Mlatiči pa, ki so spali, niso nič slutili, vstanejo na vse zgodaj in gredo gledat, pa kaj vidijo? ni ene slame ni bilo najti.
Hudo jezni na tega »čarovnika« pravijo: »V kozji rog ga vendar ugnati moramo.« Ves dragi dan zarote kujejo zoper njega. Zvečer pa zopet rečejo grofu: »Milostivi gospod! Vaš sluga je rekel, da si upa še tisto noč celo mesto postaviti na bližnjej reki iz samega čebelinega voska in prek reke most, ki se bo svetil, kakor »nebeški Jeruzalem«, če pa ne, da si on rablju glavo odsekati. Grof to zasliši, hitro pokliče slugo predse ter mu z grozečim glasom govori: »Ti predrzneš! Poglej tam le na steno, tam visi sablica ostra kakor brijavnica (britva) to je tvoja smrt! Počitek pa boš imel v tej reki, v katero boš vržen, da boš za hrano ribam.« Te besede je molče poslušal, pa pri srcu ga vendar nekaj zbode, tako da le s težavo pride iz hiše gospodove; gre v samoten kraj, tam padne na kolena, povzdigne svoje roke in moli in prosi Boga, da bi mu on pomoč dal, težavni posel zvršiti.
Pa kar naglo je priletela bučela in mu rekla: »Moj rešitelji pojdi brezi skrbi spat, kar si želiš, to bo to noč učinjeno, predno solnce zjutraj izza hribov prisije.« Res gre, leže na svoje počivališče, pa spati ne more, ker so ga vendar skrbi trle. V grajskem turnu bije ura dvanajst, naš sluga pa še ni stisnol očesa — zdihuje: »Oh! Kaj bo — kaj bo — ura dvanajsta je to!« Odpre dveri svoje spalnice, ter se ozre dol na vodo, da vidi, kako se kaj tam godi, zagleda neštevilno trumo bučelic, kako one marljivo nosijo vosek, delajo mesto in most. Obrne se, zapre duri, ter vesel zadremlje in spi do belega dne brezi skrbi.
Grof tudi to noč ni mogel spati, zarana vstane, gre pogledat, kakovo mesto »spovano« na vodi je; odpre okno in kaj zagleda — mesto, oh! prelepo mesto, kakor bi bilo iz samega zlata, stene mesta so bile iz samih rožic, zidovje se je svetilo, kakor nebeški Jeruzalem; bilo je dvanajst vrat svetlejših od solnca, katero seje zdaj pokazalo izza hribov. Most od brega do mesta je bil tako krasen, umetno in mehanično sestavljen, da se kaj enakega popisati ne da. Po mostu hodi cela truma srečnih meščanov v prekrasnih opravah, eden je imel lepšo od druzega; slišalo se je petje tako milo in lepo, bilo je podobno angeljskemu petju, katero pojejo v nebeškem Jeruzalemu le nedolžni otročiči in angeljci.
Sredi mesta je bil velikansk tempelj z visokim turnom, iz katerega seje slišalo ubrano donenje zvonov, vse je drenjalo proti templu.
Prikaže se z velikim spremstvom kralj mesta v snežno belej opravi, vse je lesketalo na njem, sliši se godba — tron njegov je bil najlepši, postavljen sredi templja — sede na tron, v roki ima žezlo, godba potihne. Kralj vstane, vse ljudstvo pade na svoje obraze ter kliče: »Velik si — in Hozana.«
Grof to vidi, ne more se premagati, pokliče hlapca pred se in mu tako govori: »Dragi moji veliko si prebil, veliko več je učinol, zato te čislam od te dobe nad vse, rad te imam kot lastnega sina, dati ti hočem lastno edino svojo hčerko Jozefino.
Moje oči niso še nikdar tega videle, uha ni slišala in srce ni tega poželelo, kar sem skušal, videl in slišal — sedaj rad umrem — tvoje je vse: grad, posestva, moja edina hči, vse moje blago in imetje ti izročam. Prosi pa Boga za blagoslov, da ti srečo da v vseh tvojih poslih; bodi zvest Bogu, zvest carju in zvest svojej ženi.«
Mlatiče pa je dal grof vse na grmadi sežgati, ker so toliko lažnjivega o tem poštenem hlapcu govorili. V kratkem se je vršila poroka, vse živo je bilo ta dan v gradu, mnogo odlične gospode je sešlo, znanci, rodbina in prijatelji starega grofa. Slišalo se je streljanje topičav daleko po nižavi, da je jek odmeval po okolici, v gradu je bila vsa praznično opravljena družina starega grofa. Krasna in zala nevesta Jozefina je denes nekako vesela in šaljiva. Zdaj pa zdaj oklene rokami svojega ljubljenega ženinu, solze ljubezni jej igrajo v očeh; pač srečno zakonska; kdo jima bo to srečo zavidal?
Iz bornega hlapca je postal grajčak naš znanec, bil je srečen na tem ubogem svetu, zadovoljin in potrpežljiv je svoje stariše k sebi poklical in na zadnje jim zatisnol oči.
Grof uže sivolasi starec je tudi k malu umrl, tudi njemu je zatisnol oči, kakor tudi grofinji, ki je še par let dalje živela in učakala unuka čvrstega kakor riba. Fantek se je najraje igral pri babici katera ga je kaj rada imela, da jej je kratek čas delal in skakljal za pisanimi metulčki po grajskem vrtu.
Dolgo še sta mlada živela v lepem mitu, dobila sta več otrok, keteri so vsi bili pridni in na veselje roditeljem.
Ona se tudi postarata in bliža se smrt, katera ju loči telesno — srečno sta končala živenje na tej zemlji — tamkaj pa sta združena na večno.
XX.
urediBil je nek siromašen človek, kateri je imel več otrok in ženo, kot oče je moral težko kruh služiti za svojo družino, v pezi dneva je delal, da niso pomanjkanja trpeli. Radi tega pa ni bil nigdar jezen ali nezadovoijin; nekega dne reče: »Otroci, letos trgatve ne bomo imeli — pojdem pogledat, ali kde kaki »paperk«, tiči da ga domov princem.« Vzame si »pütro«, da še kaj počasi izpreša in domov otrokom ponese, res komaj tri bokali nažeme, in to nese domov deci, češ ker več ni, naj še to popijejo.
Žalosten gre proti domu, toži, da že dve leti ni bilo trgatve — kaj bol gre nekaj časa ves zamišljen v svojo osodo. — Na poti proti domu čuje, da nekdo na lehko proti njemu stopa, pa videl ni nič, samo malo se mu je začela koža ježiti; pride okoli blizu nekega ovinka in bliža se mu bela ženica, — smrt — katere se je močno ustrašil, tako da komaj stopa dalje.
»Kovač! Prišla sem po tebe, zadosti dolgo se klatiš uže po svetu, težko uže vzdigaš kladivo, torej sem poslana po tebe, da pojdeš z menoj.«
»Pojdem,« odgovori on in sede malo, da se otdahne; zraven pestavi ono »pütro« in pravi: »Ej to ni vredno nesti domov otrokom, hočeva to izpiti, da vsaj žejen ne pojdem na drugi svet«, »le spijva,« pravi smrt. Hitro sta ono posodo izpraznola, vsled tega je bela suha ženica malo omotana postala, kar si je naš kovač želel.
Šaljivo on pravi: »Slišal sem, da si ti tako tenka, da se potegneš skozi vsako še tako majhno špranjo ali klučavnico; je li to res?« — »Da, to je res, da pri tem skozi še tako majhno spoko, da se komaj vidi, pa tudi skozi zid v trenotku.«
»To bi kaj bilo,« reče kovač, »bodem videl, potegni se tedaj ti v to mojo prazno posodo, da bom prepričal, koliko je na tem resnice, kar si mi pravila.« »To se lahko zgodi,« reče smrt, in se tako tenka naredi, kakor je nit in popolnoma se spravi v »pütro«, zdaj poglej! Da boš veroval i da je uže dobro — res je res — skoraj bi mu smeh ušel, ker dobro zvrši svoje delo.
Naglo zgrabi zatik od posode ter trdno zadela, da uboga smrt ne more več iz posode; »zdaj te imam v pesti,« pravi kovač, »ujela si se sama, izvleci se, če moreš! Mene ne boš davila.«
Tako zadelano belo ženico, katere se vsak boji, hodi gospod al siromak, prosti ali žlahtnik, nese brezi straha domu; doma naredi hitro droben lanec, potegne ga skozi držaj posode in v dimnik obesi ono »pütro« v svojej kovačnici, da se prav osuši in povodi od dima.
Mine več let od one dobe, naš kovač pozabi na svojo jetnico, vsak dan dela, da mu teče znoj z čela, vmes še žvižga in poje ter udarja po nakovalu, da se je po okolici razlegalo daleko okoli. Hitro mine čas, leto za letom, kakor potočni valčki; pozabljena »pütra« v dimniku, kake je imela nastopke? — Od taiste dobe, ko je bila bela ženska zaprta, ni se niti slišalo, da bi kde kdo bil umrl uže več let ne, nikdo ni znal, kaj bi to bil vzrok, mrtvaški zvon se uže leta ni glasil, grobove je trava prerasla, ljudje so uže mislili, da bodo večno živeli — mlajši so za čeli razuzdano živeti, v grehu in blatu se valjati.
Naš kovač pi se domisli, da prav on je tega vzrok, da nikdo ne umre; gre pogledat, kako se kaj bela žena smrt v »pütri« ima. — Minolo je uže sedem let od časa, ko je njo notri zaprl, vzeme iz dimnika ono posodo, kder je bila smrt shranjena, in čisto osušena, kakor se še današnji dan risa, sama kost in koža je je bila, ko odpre posodo.
Komaj se izvleče, tenka kakor nit, do cela osušena, bilo je je samo okostja uže brezi mesa in krvi. Na prosto prišedša pa jame dirjati, zdaj pa zdaj se prekucne, da se je slišilo kakor bi orehe prevrača. Kovač gleda ta prizor, zopet se ga polasti smeh; — misli pri sebi: »po me vender več ne pride, dobro sem jo izplačil.«
Pa uže prvi dan se pokažejo nastopki, kakor gladen volk davi vse, staro in mlado, ne prizanaša nikomur, vse beži — zvonovi žalostno pojejo od svita do mraka. Sliši se jok in stok, na stotine mrtvih leže; cepajo kakor muhe, kakor ob času pomora, smrtna kosa, ki je bila uže rujava, zopet se sveti. —
Naš kovač je dobro vedel, kdo je bil vzrok, pa misli, enkrat sem jej uže izplačal, v drugo je ne bo — če božja volja tako bo.
Pa tudi na njega bi morala priti vrsta — pa smrt si ne upa priti z svojo koso; zroči ta posel hudiču, naj bi ga on spravil z sveta — Prav rad to storim pravi hudič. Vzame z seboj še nekaj pomagačev, ako bi trebalo pomoči. — Pridejo nekega dne po njega uže o zori, — od daleč uže jih ugleda naš kovač, dobro znajoč, kdo prihaja, hitro poostri največje kladivo, ki je bilo uže celo zato čelno in reče svojej ženi: »Glej! Sedaj prihajajo »črnci« po me, nič se jih ne boj, uženem jih uže jaz, da ss jim ne bo ljubilo v drugo hoditi k meni.«
Pridejo v groznih podobah in rečejo: »Tvoj tek je končan, hitro se podvizaj, da pojdeš z nami — na sod božanski.« — Malo še počakajte, silno imam še delo, za pol ure bom gotov — pihajte malo, da bode hitreje delo završeno. Imel pa je široko vrečo; »to vrečo moram vso s žico prepreči,« rekel je; »pojdite notri vsi v to vrečo, drežite narazen kar se dá, da lepše in brže zgotovim.« Hitro je šlo delo od rok, hudiči tiščijo narazen, a zraven se tako grdo reže, da kovaču lasje po konci vstajajo.
Vreča je s žico preprežena tako na gosto, da niti najmajnša stvarica ne bi skozi mogla; sedaj še malo od zunaj in znotraj z smolo oblije, da so se vragi uže vsi skoraj osmolili In lošali. Zgoraj še na obrobi napelije drat, da se lahko v potrebi vreča zadrgne; skoraj bo izvršeno, potem pa pojdemo pravi kovač; pa v tem hipu zadrgne vrečo in jo čvrsto skupaj skova.
Zdaj dene vrečo na nakovalo, vzeme tisto veliko kladivo ter jame udrihati po vreči, po hudičih tako močno, da mu je curek tekel z obraza; grozno tuljenje se je slišalo — Žena gre gledat, kaj dela, vidi, tako se vragi po vreči tuleči premetavajo in zbeži. On pa zopet z nova jame nabijati po nakovalu in vreči, in še večje ječanje se sliši — tu imate, vražje pošasti — na straneh uže rogovi mole skozi žico, on pa zgrabi plen in ga hiti vun na prosto, potem pa prinese gorečo trsko in osmoljeno vrečo užge, da grdobe žive gore, ass-ass-ass se sliši. Vse je zgorelo, le gosto prepežena žica še je ostala, pošasti kremplje mole skozi, vendar uiti nemorejo. Kovač gre in razbeli kos dolgega železa, in ga pomoli ležečemu se vragu pod pasji nos »ako bi hotel kaditi; še s tem huje rjovejo in škripljejo s zobmi«. Vzeme še enkrat kladivo in z vso močjo udriha tako, da so vragi žico pretrgali, ter drug za drugim pobrisali, v peklo ali kam si uže bodi; sleherni je bil šepav in obžgan, kakor bi si prikimovali; tako je bilo videti grozno njoveče. Nikdar ni bilo več nobenega vraga videti pri sajastem, zbrisanem kovaču.
Dolgo še je bil na tem svetu, star je bil uže stotine let, ves siv in opešan vidi, da še ne umre, ker smrt je uže dobro v prvo izplačal, tem huje še peklensko drhal. Vzeme popotno torbo in veliko kladivo, vragom uže dobro znano, od vseh vaščanov in znancev je vzel slovo. — Tako obložen se napoti pot proti dolgej večnosti — pred večnega sodnika.
Dolga je bila pot, vendar je dospel v nam še nepoznani svet, prišedši tja, ne zna, kam bi se obrnol, ubere proti nekaj globokej jami, smrdeč duh mu puhti nasproti in vedno bolj se temni.
Pride do nekih vrat, ki so bila razbeljena kakor ogenj, misli odpreti, zdajci pa ga zapazijo vragi in z vso silo drže duri, ker dobro so ga še poznali. Kremplji so skozi prišli držečih vragov, on pa prime kladivo ter zopet jame udrihati po krempljih, da vse k durim prikova. »Kam hočem iti,« vpraša zdaj, — Gre v drug kraj, uže od daleč se blišči in svita, prijetna vonjava mu duhti nasproti, pride do vrat, katera so imela sedem zapahov, prosi vratarja, sv. Petra, naj bi ga noter pustil, on pa reče: »Ne morem, ne smem te notri pustiti, ker nemaš dobrih del.«
Žalosten nekaj časi molči, potem pa reče: »Prosim pa, da mi vsaj vrata odprete, da malo pogledam to nebeško mesto«; res odpre vratar in naš kovač s kladivom in potno torbo zija lepoto božansko. Pa notri zagleda obleko, katero je, ko je bil še na svetu, podaril nekemu beraču, kije skoraj nag in v hudej zimi prišel k njemu se gret ter milo prosil obleke; zabiti kladivo noter na ono obleko, skoči še on noter ter na vse to sede.
Vratar pravi, čas je da otideš, pa on mu odgovori: »Zakaj? Saj na svojem sedim« i ni se dal izgnati iz raja. — Da tudi mi dobimo sveti raj, za to moramo skrbeti uže zdaj.
XXI.
urediSpavale so enkrat deklice na nekej »štalici«; bil je polen mesec in štalica je bila obrnena proti pokopališču. — Zapazijo, da je tam na nekem krilu bila rjuha razprostrta, začnejo se pogovarjati, kaj bi to pomenilo, ena pa izmej njih reče: »Jaz pa grem pogledat, vzamem rjuho in jo prinesem sem, če bo mogoče, saj nas s tem le fantje strašijo.«
Vstane in gre po rjuho, pride do pokopališča, stopi vanj, ter gre naravnost proti enemu grobu, kder je rjuha visela; zgrabi rjuho in zbeži nazaj k svojim tovaršicam, leže in plen poleg sebe dene.
Pa kmalu sliši glas: »Daj mi mojo rjuho sem«; vse se prestrašijo, vržejo rjuho dol, pa mahoma jo nazaj dobe; spet slišjo glas mrtvaški: »daj rjuho sem« in še večji strah jih obide. Zopet vržejo deklice rjuno dol, pa tudi sedaj pride nazaj, vržejo jo v tretje — zatem pa zbeže v gospodarjevo izbo. — Še komaj noter prišedše uže vidijo, da mrtvec pri oknu stoji in rjuho zabiti v izbo tako, da niti ene šipe ni potrupal. »Oh, usmiljeni Bog,« zdihovule so vse, kaj to more biti, da mrtvec miru ne da; molile so — prosile, pa vse zastonj, mrtvec terja v eno mer rjuho. Težko čakajo dneva; kadar pa je za rana odzvonilo Ave Marijo — odšel je tudi mrtvec.
Ona déklica pa, ki je rjuho s pokopališča odnesla, opravi se, in gre h gospodu župniku prašat, kaj je njej storiti. Gospod jej reče: »Ljubo dekle! Ali ne znaš, da moramo mrtve v miru puščati, svetujem ti to le: Zvečer o mraku pojdem jaz z sosedi na pokopališče, ti pa nesi rjuho nazaj na tisti križ, kder si jo vzela.«
Zatem je deklica šla v cerkev, poklekuola pred veliki altar, posvečen sv. Jožefu, goreče molila od jutra do večera, dokler ni prišel čas iti na pokopališče. Gre in vzame ono rjuho, nese jo v družbi sosedov in župnika na pokopališča, župnik moli, da bi jej Bog bil zavoljo te pregrehe usmiljen, in tako dospejo hitro na »žegnano zemljo« in do tistega mesta, kamor bi morala deklica ono rjuho deti.
Prišedši zapazijo, da uže mrtvec na grobu stoji, milo se ozira okoli, solze mu tečejo, žalosten je bil njegov obraz, roke ima sklenene, zdaj pa zdaj se sliši globok vzdih. — Deklica vsa prestrašena omedli in na tla pade — k malu pride toliko k sebi, da vstane, stopi še par korakov bliže, dene rjuho na križ, kder jo je vzela. V tem hipu se odpre grob, mrtvec zgrabi za rjuho in se pogrezne v grob, kateri se zopet zapre za njim — in tako je bila rešena ona deklica — nikdar več si ni upala kaj takega storiti, tudi ne sama na pokopališče iti.
Naj vsak premisli si poprej,
Da z mrtvimi se šalit nej;
Šala le samo tu velja,
A drugi svet je ne pozna.
Dolgo je še ta deklica potem živela, pobožno in pravično, v vsem svojem živenji se ni nikdar več nasmijala, ni bila tudi prav nič več vesela, ostali je v samskem deviškem stanu. Govorila je malo, več pa molila — bliža se smrt — zadnja njena ura. Vzeme slovo od sveti, od svojih tovarišie — zatem otide na pot proti dolgej večnosti njena duša, pred sod božanski, pred večnega sodnika — ki, mislimo, bil jej je usmiljen.
XXII.
urediSlužil je svoje dni priden mladenič pri nekem zelo hudem gospodi; ta gospod je tega mladeniča vsak dan trpinčil z novimi mukami, da mu skoraj ni več bito obstati v tej službi.
Enkrat, ko že ni mogel nič več smisliti, veli mu gospod: »Zabičujem ti, da prineseš iz pekla od hudiča tri zlata peresa; če ne, huda ti bo pela« — Mladenič se je pri tej zapovedi krutega gospoda britko jokal in otšel; grede po poti se mu pridruži mlad človek, njemu čisto neznan; ta mu reče: »Le hodil nič se ne boj, že se vse dobro izide.« Tako pogovarjajo mej seboj prideta do nekih ljudi, ki so hodili okoli velikega drevesa, in jadikovali, ker že več let ni prineslo nobenega sadu.
Ti ljudje, kad ga ugledajo prišedša, prašajo mladeniča, kam gre. On se potoži in pove, da je poslan od svojega gospoda v pekel po tri zlata ognjena peresa. »Dobro! Tedaj tudi lehko prašaš, kaj je temu drevesu, da več ne rodi sadu,« rečejo okoli drevesa stoječi možje. — Zopet gresta dalje po svojej poti — v daljavi najdeta več mož, kateri so okoli nekega studenca hodili in se tožili, da ni v njem več vode, dasi je bila voda poprej veliko let in najboljša v vsej tistej okolici, ker bila je čista ko kristal. Možje se čudijo temu, da je zdaj tako naglo vsa voda vsahnela, kar se prejšuje čase nikdar, tudi v največi suši, ni zgodilo.
Oni možje spet naša potnika prašajo, kam ju pelja pot. Mladenič odgovori, da gre v pekel po tri zlato — ognjena peresa; to začuvši mu naroče, naj tam praša, zarad katere pregrehe več v tem studencu ne izvira voda; in naj jim nazaj grede to poroči.
Zopet gresta dalje čez hribe in doline po ostrem kamenji, da sta bila že zelo utrujena, in pot jima je tekel z obrazov; mladenič se je že spotoma malo seznanil z svojim tovarišem in zdaj ga praša: »Je lišSe daleč tisti kraj, kamor sva namenjena?« Tovariš odgovori, da ni več daleč. Čez malo časa prideta do neke močne ograje, pri katerej stoji stražnik čmernega obraza, ta praša nafta potnika, kaj tu iščeta. — Mladenič pove, po kaj je poslan in kam gre. »Dobro,« reče stražnik, »sedaj pa pojdi tu noter, in kadar tja dojdeš, prašaj, doklej Imam tukaj še stražiti, da mi odgovor daš, kadar nazaj dojdeš?«
Sedaj vodi mladeniča njegov tovariš dalje, prideta do neke velike palače, v katero stopita; tam vidita vsake vrste ljudi po stanu in jeziku; mladi, stari, ubogi In bogati, vsak je imel svoje opravilo, in videlo se je, da so veliko trpeli.
Tovariš ga dalje pelja v drugo grozno veliko sobano, bilo je notri strašno — mladenič se prestraši.—
Tukaj je sedel sredi grozno smradIjive in odurne sobane na sedežu hudič, obdan od velike trume svojih dvornikov, vsak je bil druge spodobe ter gorši eden od druzega, da mladenič skoraj od straha ne upa stopiti nikamor ter kakor okamenel stoji. Ko ugleda na tronu sadeči hudič prišleca, praša: »Kaj želita?« Ona dva pa rečeta: »Tri prašanja imava, na katera želiva odgovora.« Tedaj reče hudič, ko se poslovita naša znanci: »Recita onemu stražniku, ko nazaj prideta: Ko se nekdo s črnimi konji pripelje, naj mu vrata one ograje odpre, in hitro za njim zopet zapre, tedaj bo rešen.«
Nazaj vračaje se to naznanita onemu stražniku, ki se jima lepo zahvali; potem ubereta pot naprej po onej poti, po katerej sta poprej sem šla.
Prideta do tistega vodnjaka, ki je vsahnel, in okoli katerega so možje tugo vali; prišedša rečeta: »Tukaj je nekdaj nečloveška mati svoje dete notri vrgla, da je poginolo; naj kosti izkopljejo, in zopet bo veliko in dobre vode«; možje se jima zahvalijo, onadva pa gresta dalje.
Pripotujeta do tistega dreva, ki že veliko let ni hotelo več sadu roditi, in pri katerem stojé možakarji ter pričakujejo odgovora. Hitro, ko ju ugledajo, prašajo: »Kak odgovor sta prinesla?«
Na to rečeta: »Tukaj so bili pred več leti krivični penezi pokopani, izkopljite jih in drevo bo spet rodilo.«
Gresta dalje in na zadnje prideta do gospodarjevega doma; poslovi se tu od njega tovariš, kateri je bil angel varuh njegov, ki gaje spremljal na poti in ga opominal, naj ne pozabi tega, kar je videl, in naj tudi pravično živi, da bo srečen na ovetu svetu, kder se bosta zopet videla.
Tovariš njegov pa zgine v hipu; veselega obličja pride pred svojega gospoda, kateri se jezen nad njim zadere: »Falot! Kde si se tako dolgo potepal?« — Mesto odgovora poda gospodu dar od hudiča.
Mladenič reče čez nekaj časa: »Žlahtni gospod! Prinesel sem povelje od »črnca«, naj hitro naprežete dva črna konja in se za manoj peljate.« — Pelje se tedaj gospod za mladeničem; prideta do omenjenega stražarja, ta jima odpre vrata na ograji in gospod se pelje notri; — hitro zapre stražar vrata, in rešena sta bila mladenič in stražar.
Okrutni gospodar pa se je živ odpeljal v pekel, In ni ga bilo več nazaj — tam imel je zlata — dovelj —.
Skrbeti moramo za telo, a tim bolje še za dušo. —
XXIII.
urediBil je enkrat nek jako hudoben človek, kateri je hodil po sveti hiše požigal in druge hudobije počenjal. Že marsikateri kmetič je bil brez koče. — Neka žena je jokala z svojimi otroki, ker bilo je močno hladno vreme; vse noči so jim bile svetle morali so biti pod milim nebom, dokler jim niso usmiljeni ljudje toliko pomogli, da so si spet zgradili majhno kočico. —
Nekega dne gre ta hudobnež zopet po svojem navadnem poslu v neko veliko vas, da bi tudi tam poskusil svojo »obrt«, ker rekel je pri sebi: »Tukaj so pač še same stare »pokvečene kolibe«, čem, naj se zamene z novimi še te.«
O svitu že koraka proti onej vasi, ter se bliža prvej koči, ki je bila bolje »brlogu«, nego pa stanovališču podobna; prestopi ograjo in jame se bližati kopici slame, ki je bila tik stanovanja. Zdaj je hotel svoj brezbožni posel pričeti, gospodar one koče ga ugleda ter se skrivaj za oglom plaz, da bi videl, kaj misli ta človek storiti; ko pa vidi, kaj namerjava, skoči k njemu, zgrabi ga in drži tako dolgo, da ljudje priteko na pomoč. Sedaj ga zvežejo in potem ženejo pred sodbo v grad, tam ga sodcu predstavijo ter povedó vzroke, za česar voljo so prišli sem.
Sodnik ga vpraša: »Od kod si, kaj si in kakovo rokodelstvo znaš?« On reče: »Jaz sem iz devete dežele deseti brat muzelmanov.« »Kakovo opravilo imaš tedaj tu, če si iz devete dežele?« »Jako važno opravilo imam.« — Zopet ga vpraša: »Si li ti taisti, kateri je že toliko krivice ljudem včinol, že toliko hiš požgal in katerega že dolgo beriči zasledujejo?« Še mu zapreti, če ne pove istine, da ga da k priči obesiti. On trdi, da še ni požgal nobene sodnijske, in če ga izpuste, da še to užge, potlej bo znal število vseh skupaj.
Sodnik se na to razjezi, še bolj pa mu zabavlja zatolenec ter reče: »Gospod sodnik! Ali vi nemate do novega oblačila večjega veselja, nego pa do starega zaplahtanega?« »Dovelj je tvojih besedi,« reče sodeč ter pozvoni, da ga beriči odvedejo v tamno ječo. Tam on premišljuje svojo osodo, dobro ve, če se je lan še tako slabo obnesel, da mu vrv itak bo pripravljena. Jame se kesati in tudi hirati v tem groznem zadublem zidovji, večnost mu stoji nasproti, groza ga obhaja, um njegov jame slabeti, ker vidi, da krivice katere je činil, ne bo mogel nikdar več popraviti. Slaba pamet ga najde, jame misliti, kako bi se dalo živenju konec storiti v tem trdnem zidovju. Tukaj ni imel nobenega orožja, da bi se dalo rabiti za ta namen. Strašne sanje ga nadlegujejo živo mu stopa pekel pred oči, zdi se mu, da vidi v gorečem plamenu mesto že zase pripravljeno, in kako se uže hudiči vesele duše njegove. Molil ni nikdar, razen v otročjih letih; išče priložnosti, kako bi končal svoje živenje, zmisli, da težke ječne duri imajo močen zapah, katerega drže močni dolgi žeblji, s pestmi je tako dolgo hodil omajavat zapah, da se mu posreči izdreti en žebelj.
Sedaj on nastavi ta žebelj na levo stran prsi svojih ter ga polagoma skuša porinoti naravnost v sredino srca, sedaj se vrže na tlak tako, da ves dolgi žebelj zleze v srce in drob njegov, pojemati začne in izdahne črno svojo dušo.
Jetničar pride po tega hudodelca, ker prišla je vrsta na njega, da pride pred »krvavo sodbo«, odpre, vidi, da na tleh leži, malo se prestraši ter govori sam pri sebi. »Pojdemo po porotnike, da ga tukaj obsodijo — ker ga pripeljati ne morem.« — Ko pa vidijo, da je že mrtev, rečejo: »Navlačite grmade, zažgite jo in navrh denite truplo hudobneža, da ne bo sluha ni duha za njim.«
— Ni bilo srečno živenje, ni srečna smrt.
Pregovor pravi: Kakovo živenje, takova smrt.
XXIV.
urediSvoje dni sta živela mož in žena siromašnega stanu, mož premišljuje, kako bi svoje stanje mogel poboljšati, da ne bi mu trebalo več težko delati.
Napoti se na daljni pot sreče iskat, misli gredoč po poti: »Oh, da bi jaz na tem poti našel zaboj denarja« — tako premišljujočega sreča vrag. Hitro ga vpraša: »Kakove misli imaš človek?« On odgovori: »Prav zdaj sem mislil, da bi mogel kde najti zaboj denarji, da bi potem lahko sebe, ženo in otroke redil.« Na to vrag pravi: »Daj ti meni tisto, kar pri hrami imaš, pa sam ne znaš, dam ti polno vrečo denarjev«, mož pa reče: »Če ne vem, da imam, toraj tudi ne potrebujem, in tudi ti lahko dam,« mož ni vedel, kaj je prodal, tudi ni slutil, da je to bil vrag, kateri se je v podobo navadnega potnika spremenil.
Tedaj sta se pobotala, in vrag mu da polno vrečo denarjev za stvar, za katero on še ni vedel, prav vesel gre mož domu. Kedar mož domu pride, vesel pove ženi, kako dober kup da je naredil, in da je polno vrečo denarjev z seboj prinesel, pravi: »Ne bo nama treba več tako teško delali in kruh služiti, sedaj imamo dovolj.« Ali sedaj mu žena pove, da je nosna, mož se ožalosti, ker zdaj se mu oči odpro — sina je prodal — i komu ga je prodal? — Od tega dne je bil oče vselej žalosten, raje bi bil v siromaštvi še dalje živel, nego da je prodal sina za ono vrečo denarju. Otrok kakor bitro je bil rojen, naglo se jame razvijati ter zraste deček in stopi v mladediška leta ter se z svojimi brati in sestricami nikdar ni rad igral, kakor je sicer otroška navada, oče mu je pa vselej kruh poljubil, kedar mu ga je dal.
Nekoč gresta z očetom na vse zgodej v jutro v hosto (šumo) drva cepit, urno jima gre delo od rok, nasekata precej drv, oče se čudi, da je njegov sin tako močan, in da je dvakrat toliko drv nasekal, kakor on. Sedaj začne sin očeta prašati: »Oče, zakaj meni vsikdar kruh poljubite, kadar mi ga daste, drugim otrokom pa ne?« Oče na te sinove besede nič ne odgovori; zopet ga praša in mu preti, če mu tega ne pove. Oče videč, da se z sinom ni šaliti in da mu mora povedati, reče: »Sin! Jaz sem tebe prodal vragu, kadar si bil še v materinem telesu.« — Sedaj reče sin: »Srečno ostanite oče — zakaj mi niste tega uže prej povedali — jaz grem v peklo po krstni list« in tako se poslovi.
Kadar pa gre po poti, pride do nekega hruškovega drevesa, drevo ga vpraša: »Kam pa greš, mladenič?« Odgovori: »V peklo po krstni list«; na ta reče hruška: »Če tja greš, vprašaj, zakaj jaz sadu ne rodim«, in on jej to zatrdi. Gre dalje po svojej poti, pride do reke, kjer je bil brodnar, kateri je ljudi čez reko prepeljival njega poprosi, naj ga prepelji čez reko, brodnar pa ga vpraša, kam gre. On odgovori: »Grem v peklo po krstni list.« — Ko brodnar sliši, kam ta mladenič gre, njega lepo prosi, naj kadar tja pride, vpraša, koliko časa še bo moral vozariti čez to reko; ker bil je v »sužanstvi« uža mnogo let, tuli temu zatrdi, da mu željo izpolni.
Gre zopet dalje po svojem daljnem poti čez strašne propade in goré, pot njegova je bila zmiraj hujša, tako da pa uže težave in groza obhajajo; po takovej poti pride do brezdna peklenskega. Pri vratih, katera so bila več sto centov težka in okovana vsa železom, z spičastimi žeblji in bodali, tuše ustavi, bila so prav tedaj odprta; ker je prav takrat nekega bogataši duša prišla v peklo; vsi vragi so imeli delo z njim, zato ga nikdo takoj ne opazi. Pogleda malo skozi vrata, vidi kako so dušo tega bogataša nemilo mrcvarili in trpinčili, gosti dim se zavali in pogrezne se duša bogatina v peklensko globočino z vsemi prebivalci pekla. Naj prvo ga zapazi vragova »družica« in vpraša, kaj hoče? Hočem imeli svoj krstni list in tudi vedeti, zakaj ona hruške ne rodi sadu več, tudi koliko časa bo še moral oni brodnar voziti čez ono reko. Sedaj ga zapazi tuli ostala drhal — »babura« pove, kaj hoče ta človek iz zgornjega sveta; pa nobeden ne zna povedati, drug drugega jamejo prašati za krstni list, pa vsak se opravičuje, da ga ni videl.
Sedaj pa pride eden iz mej peklenske drhali, ki prej ni bil pričujoč, in bil je šepav na enej nogi, vsi rečejo: »Ti ga imaš — daj gaj sem, on pa pravi, da ga ni videl in ne zna, kde je.«
Zapreti mu vsa drhal, če ne pove, denó ga na »Panfilosovo posteljo« kakor dušo bogataša. Ko zasliši na »Panfilosovo posteljo« oni šepav vrag, prestraši se in naglo poskoči, če prav le po enej nogi, kar se je dalo, po list ter ga urno prinese in poda ga mladeniču, le da je rešen bil one postelje.
Sedaj pa še hoče znati, zakaj ona hruška ne rodi in koliko časa bo še moral brodnar voziti po onej reki; pa tega ne more zvedeti. —Ona »babura«, katera ga je v prvo ugledala, pa pravi: »Pojdi ven, jaz ti to povem. — Tista hruška ne bo poprej rodila, dokler neki človek ne izkoplje izpod nje denarjev, kateri so pod onim drevesom. Oni brodnar pa bode tako dolgo vozaril čez reko, dokler ne prepelje nekega človeka, kateremu veslo poda in reče besede: Do zdaj sem vozil jaz, odsed pa boš vozil ti.« Potem se poslovi oni mladenič ter zopet na pot spusti.
Pride do onega brodnarja, kateri ga je vprašal: Dokle bom še vozil čez to reko? Mladenič mu pravi: »Ko me prepelješ, potem ti povem.«
Ko pa ga prepelje na ono stran reke, pove mu in razloži vse, kar je videl; brodnar mu veli: »Da bi mi bil to prej povedal, moral bi od sedaj voziti ti.«
Gre dalje in pride do hruške, tudi ona ga vpraša, kaj je izvedel, on pa pravi: »Ti že pomorem — začne kopati in skopal je veliko denarja, prav vesel gre domu, hruška pa je zopet začela roditi.«
Prišedši domu, razveseli se tudi oče, ko sin denarje prešteva, pa tudi krstni list prinese.
Od tedaj so vsi skupaj srečno živeli, vsega v obilnosti imeli, in še sedaj živé če še niso pomrli.
Ne prodajajmo nobene reči, dokler je ne poznamo.
XXV.
urediEnkrat se je sešlo več mož v gostilni precej obširne vasi in ko jim je vince malo možgane razvnelo, počeli so razne burke brili, vsak je vedel kaj novega povedati iz svojega živenja, o dogodkih, na katere je ta ali oni naletel, posebno pa se je vsak močnega čutil.
Tako pripovedaje dogodke svoje ostanejo pozno v noč v gostilni ter marljivo srkajo vince in pritrkavajo s kozarci: »Na zdravlje!« Ko pa napitnice malo potihnejo, reče nek mož iz one družbe: »Res je, da ste dosti izkusili in videli, pa tega, kar sem jaz pri vojakih videl, niste še nikoli videli — da je en sam deset tovarišev naklestil, da je bilo kaj, a sam ni niti edne same klofute dobil.« Vsi možje se na te besede razjeze, začno ga rotiti, da to ni mogoče, ter so ga zaničevali, da na »štempelj« laže.
On pa reče: »Naj bo, pa naredimo stavo. Kdor zgubi stavo, moral bo prihodnjo nedeljo plačati 10 gld. za pijačo, ako pa mi tega ne bi verjeli, privedeno z seboj še tri priče, da vam bodo porok, ker so bile priča in če treba, s prisego potrde.« Možem je bilo to po volji, narede pogodbo, če je to resnica, da platijo 10 gld. prihodnjo nedeljo za pijačo, če ni — pa plati on.
Hitro se je to po vsej vasi razneslo, ter radovedni težko čakajo prihodnje nedelje v onej gostilni, zbralo se je mnogo ljudstva.
Pridejo tudi oni možakarji, kateri so stavili in čez nekaj časa tudi mož s pričami; še enkrat vpraša ta mož, če je njim po volji stava. Vsi rečejo: »Da.« Na to začnejo te tri priče pripovedovati tole zgodbo:
Ko smo mi bili pri vojakih, zbrali smo se neki dan v nekej gostilni v kotu, tam nas je 10 začelo hudo razsajati in razgrajati, jeli smo se hudo tepsti, tako, da smo gostilničarju mnogo škode storili. Pride tožba do stotnika našega polka, kateri je tožbo rešil s tem, da je ukazal vsakemu 25 prav gorkih še stare veljave na zadnjo plat našteti In te nam je korporal hitro in brez usmiljenja naštel.
»Glejte!« rečejo, »iz tega je prišla vaša stava, pa če možje ne verujete, tudi z prisego potrdimo.«
Sedaj izprevidijo možje, da so stavo izgubili in da morajo platiti 10 gld. za pijačo.
Vso tisto noč ostanejo možje pri gostilničarju do belega dne pri sladkej kapljici domačega rujnega vinca.
Gostilničar je bil posebno židane volje, ker uže dolgo ni toliko iztočil, kakor ta dan. —
(Konec.)