Narodne pripovedke za mladino II/Kovač
| ← Narodne pripovedke za mladino III/ | Narodne pripovedke II/Kovač Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/O treh bratih in treh hčerah → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Neka mati je imela sina, ki je bil jako šibek, ali vendar strašno močan. Ko je bil te dosti star, dala ga je, da se je učil ,čevljarstva. Pa nastavnik (mojster) ga ni mogel imeti na uku; nikoli mu ni bilo drete dosti, - vse, je potrgal, celo čevlje je pokvaril včasi, šila, krivce, skratka: vse, kar je vzel v roko, - vse je potrI in pokončal. Moral je torej ostaviti čevljarstvo. „Ti nisi za tako rokodelstvo," dejal mu je nastavnik, ,hodi se rajši učit kovaštva.Mladi je slušal in šel. Prišel je k nekemu kovaču. Poprosil gaje, da bi ga sprejel; grad bi se učil kovaštva.
Kovač pa se je začudil: Sirota, kaj pa bi s teboj?! - ti nisi za moje delo - za kovača, kovačmora biti močan človek." A mladič je dalje prosil: ,če sprejmite me, saj nisem slaboten tako, kakor se vam zdim, da sem; preverili se boste, da ne." „I pa naj bode, no, pa ostani, saj se lahko precej prepričam, ali imaš kaj moči ali ne." Po tej opomnji je kovač vzel prav veliko kladivo v roko in ga dal mladiču, ki je takoj moral prijeti za delo. Nastavnik je svojemu novemu učencu rekel, naj mu pomaga tanjšati razbeljen železni drog. Ali mladič je bil se le prvič, drugič mahnil pa drogu na nakovalu, a udrlo se je pol nakovala v zemljo. Mnogi kovačevi pomočniki so hodili okrog nakovala in poskušali, kako bi ga izruvali iz tal, pa ga niso mogli ni omajati, a mladic se ga je oklenil - in izdrl ga je kakor kakov kolec iz plota. Kovač je kar ostrmel, tako se je začudil: tako šibek in mlad človek, pa ima takovo moč. Dejalu mu je : „Ti si pravi, le ostani pri meni, dokler se ne izučiš, pa še potlej bodeš ti meni dobra pomoč, takega kovača pa še nisem imel doslej." Mladic je ostal v njegovi kovačnici in se dobro izučil kovaštva. Ta kovač je imel dvanajst pomagačev. A ker mu je izučeni mladenič delal za-se in za vseh dvanajst pomočnikov, izpustil jih je iz službe njemu pa je obljubil na leto plačila toliko, kolikor ga je dajal vsem onim in kolikor je sam zaslužil.
Že več let je mladenič delal pri tem kovaču, a nastavnik mu ni bil še nič plačal;zato ga je močno skrbelo, kako ga izplaca, kedar bode treba. Ali vse je ugodnejše izteklo, nego je pričakoval.
Nekega dne opomni mladenič svojemu nastavniku, da pojde po svetu, naj mu torej da sto goldinarjev za vso njegovo pomoč. Kovač se ne brani, vesel mu odšteje sto godinarjev. Pomočnik ga še poprosi, da bi mu dal železno palico, težko pet stotov, da mu bode na potu podpora. Kovač mu je rad tudi palico dal. Pomočnik se poslovi od kovačeve hiše ter odide. Do večera pride do nekove hoste.V tej lozi zagleda drvarja, podiral je drevje z nogo in pulil ga kakor navadno korenje. Mladi kovač drvarja opomni : „Jaz sem tudi močan tako, kakor si ti ; nujva, izpukniva vsak nekoliko dreves in ponesiva jih tvoji materi na dom, da bode imela drv za kurjavo.
Res sta izdrla vsak dve drevesi, odnesla ju na drvarjev dom in odšla dalje. Prišla pa sta do nekega mlinarja, ki je mlinski kamen ,držal na kolcu in klepal ga. Kovač drvarja opomni : „Znas kaj ? - to nama bi utegnil te na korist biti kdaj, trije močni bi pač kaj ucinili," - in ogovori mlinarja: Mi dva sva tudi močna tako, kakor si ti močan, bodi znama! "
Mlinar se jima pridruži, ali zaliboze, niso znali, kateri izmed njih bode prvi ; zato pokaze kovač kamen in svetuje : „Kateri izmed vas bode tale kamen zagnal vise, tisti bode prvak, ki se mu bosta morala uklanjat druga dva." Pa mlinar je kamen zagnal visoko, tako da ga ves dan ni -bilo nazaj. Drugi zažene kamen drvar, a ni ga bilo nazaj dva dneva. Naposled ga zažene i kovač - in kamena ni bilo nazaj tri dni ; torej je kovač bil prvi.
Sli so naprej vsi trije in prišli do nekega.grada, ki je bil izdan ali zaklet. V tem grade naroči kovač, naj mlinar zaneti ogenj in obed skuha ; kedar pa bode kuhano, naj pozvoni, in odšel je z drvarjem vred. Pa prišel je nekov berač in - mlinarja poprosil, naj bi mu dal malo mesa, in dal mu ga je, a padlo mu je iz rok na tla. Berač zopet poprosi mlinarja, da bi mu pobral mesa ; in pobral mu ga je. Ali berač je v tem mlinarju skočil na hrbet in mu ga zlomil. Mlinar ni pozvonil, ko je bil kuhan obed. Ko sta bila kovač in drvar prišla nazaj, pokara kovač mlinarja, zakaj ni pozvonil, mlinar pa je dejal, da mu je bilo slabo, da ni mogel pozvoniti. kovač naroči sedaj drvarju, naj kuha obed in kedar bode kuhan, naj pozvoni, pa odide. Ali drvarju se je pripetilo to, kar se je bilo popreje mlinarju dogodilo.
Ko je bil kovač zopet prišel nazaj, razsrdil se je ter dejal: „Vidva nista za nič, ostanem pa jaz tu, da bodem kuhal!" In res je ostal in kuhal in železno palico je imel pri sebi, drvar in mlinar pa sta odšla. A zopet je prišel stari berač in poprosil ga malo mesa. Kovač mu ga da, ali padlo mu je na tla. berač ga poprosi, da bi mu pobral meso, a kovač mu ni hotel pobrati mesa, temveč mahnil ga je s palico, berač pa je zbežal v luknjo.
Kovač pozvoni, drvar in mlinar se vrneta. Jako sta se mu čudila, ker je bil pozvonil. Kovač jima ukaze, naj začneta luknjo, ki je bil berač pobegnil v njo, kopati in naj izkopljeta veliko jamo. In izkopala sta toliko jamo, da ni imela ni konca ni kraja. Kovač reče, naj gre mlinar v to jamo, da ga bosta in na vrvi spuščala vanjo. Dal mu je zvonec in naročil, kedar mu bode hudo, naj pozvoni. Ko je bil mlinar prišel do srede jame, pozvonil je. Kovač ga popraša, kaj mu je bilo, mlinar pa odgovori, da ga je bilo strah. Tudi z drvarjem je bilo tako. Naposled se kovač spusti v jamo -- in ko se je bil pripeljal do srede, prešinila ga je neka groza, pa vendar ni pozvonil, temveč spustil se je do dna. Tu so bila velika vrata, kovač potrka prvič, drugič, a niso se odprla, tretjič' pa je kar udaril po ključavnici in po vratih, da jih je razbil. Držala so v veliko zgradbo. V zgradbi je bil hudič, pri hudiču pa je bila zakleta kraljičina. Hudič kovača vpraša: „Kaj hočeš?" kovač odgovori : „Kaj tebe to skrbi !" Hudič reče : „Poskusiva se!" Kovač pa ga je s palico udaril tako, da je bil ves omamljen. Otel je kraljičino, da ni bila več izdana. Hotel jo je po vrvi peljati na svet, ali vrvi ni bilo vet nikjer. Kraljičina odpelje iz prve sobe otetnika v drugo sobo, iz druge v tretjo, in to mu je dala prstan in opomnila, da jej bode ta prstan, če se kdaj snideta, priča, da je njo otel; po njem ga bode spoznala. Iz tretje sobe sta prišla v četrto ; kraljičina izgine. V tej sobi je bival tisti berač. Kovač mu je ukazal, naj mu gre pokazat pot na zemljo, če ne, udaril ga bode, da ne bo nikoli več ljudi motil po svetu.
Berač mu nasvetuje, naj gre in si odreže šibico in kamor bode z njo udaril, povsodi se mu bode odprlo vse. Ali kovač ni hotel iti, temveč primoral je berača, da mu je sam urezal šibico in pot kazal. Berač se vrne, kovač pa pride do nekega morja, ki ni mogel čezenj. A prileti velik orel in vpraša kovača, kaj dela tu. Kovač mu pove, da je na poti na svet, pa ne more priti čez morje.
Orel mu reče, naj ga zasede, in kedar bode videl, da se spušča proti tlem, naj nareže prst in mu svoje krvi piti da, in srečno bosta prišla čez morje na svet. Kovač je slušal in prišel srečno nazaj na zemljo. Šel je in prišel v neko mesto. V tem mestu je pri nekem zlatarju stopil v službo za delavca. V zlatarjevi službi je imel mnogo dragih prstanov, a najlepši in najdražji je bil prstan, ki mu ga je bila dala kraljičina. Prišla pa je nekega dne k njemu krasna devica in vprašala ga, ali bi prodal tisti lepi in dragi prstan. Pomočnik odgovori, da ne more in ne sme prodati ga, ker mu ga je dala krasna kraljičina, ki jo je bil otel nesrečne zakletosti. „Tedaj si ti tisti, ki si me otel!" dejala je in vzela ga je s seboj v popreje izdani, a sedaj oteti grad; drvar in mlinar sta jima sluzila, ona dva pa sta ženitovala in jaz sem na tej ženitvi plesal in radoval se. Jedel sem iz naprstnika, pil iz rešeta, da še imam zdaj moker jezik. Zap † Leop. Gorenjec - Podgoričan.