Narodne pripovedke za mladino III/Češke legende
| ← Narodne pripovedke za mladino III/Sv. Til | Narodne pripovedke II/Češke legende Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/Kako je pavliha kukca prodal → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Kristusovo vino
Ko je nas Zveličar visel na lesu svetega križa in trpel najbritkejše bolečine za grehe vsega sveta, stali so hudobni judje pred njim in vsak je držal oster meč v roki in bodel žnjim Gospoda Jezusa Kristusa. Ali blagoslovljena njegova mati, devica Marija je prišla v zlati kozarec nabirat kapljic krvi, katera je tekla iz svetih ran in izpod mučilne krone, spletene iz sedeminsedemdesetih trnovih vej. Šla je potem na vrt, katerega je poškropila s krvjo umirajočega svojega -sina. Kamor je padla kapljica, ondi je pognala rastlina, ki je rastla zmiraj više in gnala lepo listje in popje in cvetje. Dozorelo je kmalu iz nje prelepo grozdje in to grozdje je dajalo lepo dišcče vino, katero žari ko barva svitlega rubina in je slastnejša ko je kedaj bila katera pozemska pijača. Kdor od tega vina pije, tisti je oproščen vseh grehov, nebo mu je odprto in dosegel bode večno zveličanje. Pa Kristusovo vino se le malokje dobi in zakladi celega kraljestva so komaj zadosti izplačati poln kozarec. Pri vsem tem se je ze marsikateri revez balzamovega tega vina napil, ko je srečal neznanega popotnika, kateri ga je prijazno nagovoril in mu je dal piti. Eni pravijo, da je bil ta popotnik sveti Peter, drugi trdijo, da Gospod Kristus sam. Kdo ne ume svete to skrivnosti ?
Jezus in ptiči pevci.
Ko je bil Jezus prvi velikonočni dan od mrtvih vstal, obljubil je bil ptičkom, ki so bili od nekdaj njegovi ljubljenci, da jih bo na vnebohodni dan seboj vzel v sveti raj. Veselili so se ptici in srečni so prepevali pod spomladanskim nebom. - Ko se je Gospod Kristus vzdignil v nebo, zleteli so, vsi ptici žnjim in se pognali kviško v sinji zrak. Ali Zveličar jih ni vzel seboj, ampak rekel jim je, naj potrpe do binkoštnega dneva, takrat jih bode peljal v nebesa. Krilati pevci so željno pričakovali svetih binkošti in peli se Iepše ko poprej. Cvetoči praznik je minul, ali Jezus tudi zdaj ni poklical ptičev pevcev v rajske svoje planjave. „Počakajte," rekel je hrepenečim, „šele v dan svetega Janeza Krstnika vas morem povabiti k sebi." In ljubi ptički so se utolažili in v sladkem pričakovanju svetega Kresa so popevali najkrasnejše popevke tako, da jih je ves suet poslušal zamaknjen. In napočil je dan svetega Janeza Krstnika, ali ptičicam je upanje zopet izpodletelo - Kristus jih tudi zdaj ni vzel v sveti raj. Zato pa so bili ptiči žalostni ter so popolnoma utihnili; ali to, kar se je zgodilo takrat, ponavlja se od tistih dob od leta do leta : ptiči po kresu več ne pojo.
Jesus in vrana.
Izprva je bila vrana najlepšega izmed vseh ptic. Njeno perje je bilo belo kakor sneg in se je lesketalo v solnčni svitlobi, kakor velik demant. Čudovito lepo je bilo tudi njeno petje ; celo slavček ni prepeval takomMičnih melodij, kakor prelepa vrana. Ko se je vzdignila visoko v modri zrak, bili so ljudje vsi zamaknjeni in so mislili, da slišijo rajsko petje. Vrana je dobro vedela, da je, Iepa ter da sladko poje; zaradi teh prednosti pa se je tudi prevzela.
Ko je ožji Odrešenik visel na svetem križu in trpel neizrečene bolečine, so žalovale nebesa in zemlja. Tudi ptiči so se poskrili v temni gojzd in v gnezda ter umolknili: le ošabna vrana se je spustila na dreo blizu svetega križa a in začela prepevati. -Ali ni pela tožnih pesmic nego vesele. Zidom so bile tako všeč, da so zaceli okoli svetega kriza plesati. Vtem je umirajoči Kristus vzdignil ranjeno glavo in rekel vrani ,,Hudobna ptica, s čim sem zasluzil, da se veseliš moje smrti? Ali te nisem najbolj ljubil izmed vseh ptičev a Toda še zmirom sem tvoj Bog in še zmirom to lahko kaznujem. Kakor si bila dozdaj najlepša ptica, tako bodi odslej med vsemi najgrša !"
Vrana se je ustrašila in umolknila, ali bilo je prepozno. Izginil ji je srebrni kras in ostrmela je sama ob svojem perji; ki je bilo crno kakor noč. Sladki njen glas se je izpremenil v grdo krokanje in osramočena ptica je izletela ter se skrila v puščobne krajine. Od tega časa se ne vzdiguje več ponosno v zrak, leta le v nizkih višavah in najrajsi prebiva v zapuščenih goljavah. Sram jo je človeka in drugih ptic.
Beg v Egipt.
Ko je sveta devica z nebeškim svojim detetom hudobnim naklepom kralja Heroda zbežala v Egipt, bile je ondi povsod nadlegovana zaradi cvetoče barve svojega obraza, kajti prebivalci v Egiptu so bili grdi zamorci. Prisrčno je prosila Boga, da b začrnela tudi one in njeno dete in da bi živela v tuji deželi nepoznana in nenadlegovana.
Bog je uslisal njeno prosnjo in drugo jutro sta bile Marija in sveto njeno dete črna kakor oglje. Čeravno je odsihdob Mati božja hodila brez nadlege po Egiptu, vender se ji je ondi godilo prav slabo.
Večinoma jo je pot vodila po pustih goljavah, kjer ni bilo videti ne trave, ne listja in kjer je bilo edino okrepcalo kalna voda. Ko je že mnogo dni potovala v solnčni vročini in marsikatero noč dremala na razbeljenem pesku, prišla je k lepi crešnji, na kateri je bilo neizmerno veliko najlepsega sadu. Ali bila je tako trudna, da se je zgrudila pod drevesom in da se ni mogla več iztegniti do visoko visečega sadja.
Vtem pa je blagomili Jezus iztegnil svoji rocici po njem in hipoma je drevo globoko upognilo svoje veje in nebeško dete je trgalo najlepše čerešnje v jerbašček. In drevo se je vzdignilo in kmalu zopet ravno ostalo kakor sveča. Jezus je dajal žejni svoji materi sočni sad,-kateri jo je okrepčal tako, da je kmalu mogla dalje potovati. Ostala je sveta devica v Egiptu do smrti krvoločnika Heroda, po kateri jo je angel poklical nazaj v milo domovino. In obličji Jezusa in Marije sta ondi zopet cveteli belo in rožnato kakor prej