Narodne pripovedke za mladino III/Kako so trije bratje hudiču služili
| ← Narodne pripovedke za mladino III/Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bode | Narodne pripovedke II/Kako so trije bratje hudiču služili Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/Sv. Martin → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Nekdaj so bili trije bratje, ki so vsi skupaj gospodarili. Oče jim je bil na smrtni postelji zabičal, da ne smejo zemlje razdeliti ali vsak za-se delati. „Vsi trije delajte za enega in eden naj dela za tri", rekel je, „dobiček in izgubo, vse morate imeti v tisti meri“`. Sinovi pak so po očetovi smrti vsi trije slabo gospodarili. Namesto dela, iskali so rajši sence, namesto vode so popivali vino. Ni jim pa dolgo tako dobrošslo. Vse so kmalu zapili in nazadnje so jim cela hišo prodali, ker niso imeli s čim dolgov plačevati in so jih pognali po svetu.
Tako so bratje po svetu pili in potovali in bili židane volje. Pa vsaka reč le nekaj časa trpi, tudi ljudje se treh veselih bratov naveličajo in jih nečejo vec s pijačo zakladati. ,.Pojte služit, saj ste mladi !" tako jim je veleval vsakdo. Ni bilo drugače, morali so službe iskati. Pridejo zvečer v gozd.
Srečajo zelenega moža z rdečo kapico na glavi. „Kam pa vi greste“ nagovori jih mož in se vstopi pred nje. „Službe iščemo“,reko bratje, „Ali ne bi hoteli vi mene služiti ?" „Zakaj ne, če plačate, kakor drugi ljudje in nam zivljenja daste, ker ziveti se;nimamo s čim", rekli so bratje. Zeleni mož z rdečo kapico je rekel: „To pa to, plačam vas dobro, boljše od vsakega druzega. Moja služba bo kratka in lahka". „I nu, smo že pri volji, le povejte, kaj bi radi", rečeja bratje. ,Nit drugega ne boste delali, samo nic ne smete govoriti, le vsaki te besede eden naj reče, kadar ga kdo nagovori : „Mi vsi trije", drugi „Za denarje", tretji „To je vse prav". Bratje so rekli : „Bomo že". Zeleni mož, ki je bil sam hudič z mesom in telesom, jim da denarja, ne vem zatrdno, koliko jim je bil dal, samo to se mi zdi, da so bratje veliko dobili, ker je hudič radodaren, kakor pravijo.
Šli so v prvo krčmo, da bi zopet pili. Krčmar je bil hud mož. „Boste kaj večerjali ?" jih vpraša. „Mi vsi trije", pravi prvi. ,No, bom pa za tri rekel pripraviti". ,,Za denarje", je rekel drugi. „I seveda za denarje, zastonj se pri meni nič ne dobi", odgovori krčmar. ,,To je vse prav", rekel je tretji. „Jaz tudi vem, da je vse tako prav, saj se brez denarja nikjer nič ne dobi". Tako so bratje zmirom le te besede govorili, kakor jim je bil zeleni mož ukazal in zmirom so nekaj lahko izhajali. V ravni tisti krčmi je ta čas prenočeval tudi grozno bogat gospod. Ko odidejo vsi spat, vzame krčmar, ki je bil gospodovega denarja lakomen, balto in odseka gospodu glavo.
Izvedelo se je, da je gospod v tej krčmi ubit. Krčmar je rekel: „Jaz ničesar ne vem, imel sem pa tri grdoglede postopače drez noč pod streho, morda so ga ti ubili, in nemara, da so ga. Gosposka pokliče brate predse in jih vpraša : „Ali ste vi ubili tega bogatina ?" „mi vsi tri je", rekel je prvi. ,,Za denar", oglasi se drugi. ,To je vse prav", pritrdil je tretji. „No", pravijo sodniki, „ker ste sami priznali, da ste ga vsi trije za denar ubili, ne more drugače biti, ampak jutri vas obesijo". Drugi dan jih peljejo vun iz mesta, kjer bi imeli biti obešeni. Krčmarju so veleli, da mora zraven stati, ko bodo prvega obešali; zato ker je bil ubijalec v njegovi hiši. Krmarja pa je vest pekla in branil se je bliže stopiti. „Morda si tudi ti kaj kriv, ki se bojiš", reko sodniki,o, jaz pa že ne, sto hudičev me naj vzame, če sem jaz gospoda ubil". „Mi ne pravimo, da si ga ubil, a zraven si morda bil, ker se bojiš“`. ,,Ne, ne, devetindevetdeset hudičev naj me vzame, ako sem bil zraven". „Eden bo zadosti !" djal je zeleni mož – hudič z mesom in telesom - ki je prijahal na belem konjiču, in je krčmarja na konja vzel. „Zvesto ste mi slutili in pomagali, da sem tega ubijalca prej v pekel dobil; zdaj le govorite", rekel je hudič bratom in se je pogreznil v zemljo s konjičem in krčmarjem. Bratje so zdaj govorili in povedali, da niso gospoda zaklali, ampak, da so le govorili, kakor jim je bil gospodar, zeleni mož naročil. Sodniki, ki so videli, da je krčmarja sam hudič vzel, verjeli so bratom in so jim dali polovico tistega denarja. Bratje so šli dalje po svetu, pili in potovali in vesele volje- bili. Meni, ki sem gledal, bili bi morda drugo polovico tistega denarja dali,:ali vstrašil sem se bil zelenega hudiča na belem konju tako, da sem noter do sem-le odletel in še zdaj se mi sline cede po tistih denarjih.