Narodne pripovedke za mladino IV/Kako je nekdo znal krasti
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/Najlepša nevesta | Narodne pripovedke za mladino IV/Kako je nekdo znal krasti Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/ → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
En oče je imel sina, pa mu je rekel, naj gre po svetu, da bi se naučil kakega rokodelstva. Sin se je res odpravil po svetu in prišel v nel log, v katerem so bili roparji. Ti so zaklali vola, pa so ravno kožo razprostrli na sonce, da bi se sušila. Glavar roparjev pa je bil stric tega fantiča. Deček gre k njemu, pa mu reče, da bi se rad naučil krasti. Stric pravi: “Dobro, pa ostani pri nas!”
Dragi so šli vsi na lov, samo fantič in njegov stric sta ostala doma, da bi kuhala meso. —
“Hajdi! ti idi po vodo, jaz grem pa po drva in kateri bo prvj skuhal juho in jedel, tisti bo potlej hajduški glavar,” reče stric. Fantič gre in prinese poprej vodo kakor stric, potem si pa v grmu vrežce leskovo palico pa začne strašansko odrihati po tisti koži, ki je visela n grmu in na vse grlo kričal: “Jaz nisem ukradel vola, nego moj stric; prosim pustite me pri miru!” Tako je zmiraj kričal in udrihal po koži, juha in meso sta se med tem skuhala.
Njegov stric in hajduki, ki so med tem prišli nazaj, da je prišel gospodar tistega vola nazaj in tepe fanta, pa niso upali k ognju. Ko se je juha skuhala se je fant prav najedel , potem pa se debelo nasmejal. Zdaj šele so prišli roparji, a ko so videli, kako lepo jih je napeljal, zbrali so ga za svojega glavarja. Tri leta so minila in fant je mislil, da dosti zna ter se je zopet namenil v domovino. V tistem kraju pa je bil bogat graščak, kateri bi rad znal, kaj se je fant po svetu naučil. Zato vpraša očeta, kakšno rokodelstvo sin zna. “Kajon je bil prej, kajon je zdaj!” odgovi mu oče. — “Pa vendar, kaj se je bil naučil?” vpraša ga graščak dalje. “Bi povedal,” pravi oče, “ali me je sram. Naučil se je namreč po svetu strašansko dobro krasti.” “Dobro!” reče graščak, “bomo videli, ali zna res tako dobor krasti. Mojega najboljšega konja mora ven iz hleva odgnati; ako ga ukrade, bo njegov in še 200 gld. bo dobil od mene, ako ga pa ne ukrade, bom ga pa dal ustreliti, da bo vedel, kaj se pravi, iz mene norca briti!” Graščak pa je postavil mnogo hlapcev pred hlev in vvanj, enega pa je še celo posadil na konja.
Tat pa se probleče v žensko opravo, vzame košarico, v njo pa dene sodček, napolnjen z omotno pijačo in gre pred hlev. — Ko pride tja da vsem hlapcem piti in jih tako zapoji, da niso sami zase znali. Tistega, ki pa je sedel na konju, počasi prime, pa ga postavi na tesarsko kobilo (stol na katerem tesarji tešejo), ter ga z vilami podpre, da se ne bo zrušil. Ko to napravi, odveže konja in ponosno odjaha na svoj dom. Drugi dan pošlje graščak po njegovega očeta in ga vpraša, kaj mu sin doma dela. “Hm, nekega konja je kupil ponoči in ga doma snaži,” odgovori oče. “Je že izvrsten tat,” odvrne mu graščak, na, tu imaš 200 goldinarjev pa mu jih nesi. Jutri mora ukrasti moje vole, ki bodo na njivi orali. Ako tega ne stori, izgubi glavo!”
Drugo jutro zapove grajščak svojim hlapcem, naj gredo orat in naj pazijo, da ne pridejo ob vole. Blizu one njive pa je bila velika šuma. Tu noter se je skril fant, ko mu je oče povedal, da mora graščaku ukrasti vole.— Ko so prišli hlapci orat, začne on žvižgati: “Čudo pri čudu, čez; nekaj časa bo pa še večje čudo.” Hlapci so mislili, da je to kak nenavaden ptič, so ga hoteli uloviti, da bi ga nesli domov graščaku ter so š1i za njim v šumo. Ko so bili hlapci že daleč v gozdu, se fant obrne, pa gre na njivo in tu pred njima voloma odreže repe, pa ju zadnjima vtaknie v nosnice, kurtasta (brez repov) pa odžene domov. Drugi dan spet pošlje grajščak po tatovega očeta in ga vpraša, kaj mu sin doma dela. “Kurtaste vole snaži,” odgovori oče.
“Je že izvrsten tat. Ali jutri mi mora iz dimika ukrasti slanino.” Grajščak nastavi v kuhinjo lovca, ka¬teri bi naj stražil slanino. Tat pa pride ponoči, nasloni na streho dolgo lestvico, katero je prinesel seboj in pokaže čez dimnik slamnatega moža. Najprvo ga pomoli pol, pa ga hitro potegne nazaj, v drugič ga porine malo več ko pol, a v tretjič, ko porine noge slamnatega moža dol, ustreli lovec. On spusti slamnatega moža na tla, a lovec misleč, da je ustrelil tata, teče hitro grajščaku povedat, da je tat mrtev. Ali mesto tata je bila slama! Tat je srečno odnesel pete in pa slanino. Zopet pošlje grajšak po očeta, pa ga vpraša, kaj sin doma dela; a ta mu veil, da snaži blatno slanino, katera je večja, kakor on sam in je jako debela.
Grajščak je videl, da ga je spet tat prevaril pa je rekel kmetu, da mora njegv sin izpod grajščakinje ukrasti rjuho. — Tat gre zvečer v grad in se spravi pod posteljo, na kateri sta spala grajščak in njegova žena. — Ko je že grajščak sladko spal, reče zviti fant prav z grajščakovim glasom: “Daj rjuho sem, bom jo jaz držal, da je tat ne bo mogel vzeti, če pride.” Grajščakinja mu da rjuho in fant se spet počasi splazi domov. Drugo jutro pošlje grajščak spet po njegovega očeta, pa ga vpraša, kaj dela sin. “Ravnokar je zašel prati eno rjuho,” odgovori mu oče. “Ja, res je velik lump," reče jezno grajščak. Ali še eno mi mora narediti, ako mi to naredi, bom ga dobro plačal; mora mi ponoči z moje roke ukrasti prstan.”
Oče na to odgovori: “Je že dobro!” Kmet pove doma sinu, kaj mu je zapovedal grajščak, a ta se spet splazi v grajščakovo spalnico, spravi se v kosten (omara) in tukaj posluša, kaj bo se zgodilo. — Ko prideta grajščak in njegova žena spat, se pogovarjata, da bo imel grajščak do polnoči prstan, a žena pa po polnoči; kateri bo imel prstan ne sme spati, nego zmeraj bedeti. —
To je tat v omari prav dobro slišal. Ko je ura polnoči odlbla, da grajščak prstan svoji ženi in kmalu sladko zaspi. — Tat se splazi iz kostna, stopi h grajščakinji in ji reče, kakor da bi bil grajščak, da mu naj da prstan, on bo lažlje buden, ker od velike skrbi ne more spati. Grajščakinja, misleč, da je njen mož, mu da prstan, fant pa se lepo tino spravi s prstnom domov. Ko zjutraj grajščak in njegova žena vstaneta, vprasa jo on, kje ima njegov prstan. Žena z vso močjo trdi, da ga nima, ker ga je po noči dala njemu, ko ji je rekel, da mu ga naj da, da bo on bedel, ker ne more spati. — Zdaj gšle je grajščak zapazil, da ga je tat spet opeharil in mu odnesel njegov zlati prstan.
Grajščak spet pokliče tatovega očeta in ga vpraša, kaj mu sin doma dela. “Zlat prstan prav veselo ogleduje,” reče mu oče. “Reci svojemu sinu, veli mu grajščak, “da me je prav dobro vdelal in opeharil, ali še eno mi mora narediti. Danes grem nekam z doma, pa mi mora posvetiti, da bom tri ure daleč videl, ko bom šel domov. Ako mi tega ne napravi, dal bom mu odsekati glavo.” Žalosten pride oče domov in pove sinu, kaj mu je naročil grajščak. — “Tako,” za- čudi se sin, “no, to mi je še najlažije.”
Imel je grajščak namreč na bližnjem hribu pristavo, in to je tat zažgal, ko se je grajščak zvečer peljal domov. Poslopje je jako gorelo, in ogenj se je res videl tri ure daleč. — Grajščak je rekel, da je dobro napravil. Zdaj pa je dal graščak pristaro na novo postavili, sama strehe ni napravil. Rekel je potlej tatu, da jo on mora pokriti za štiriindvajste ur, ali ne s slamo, ne s deskami, ne z opeko i. t. d. Tako mu je naštel vse, s čim ne sme pokrivati, samo o volovski koži ni nič opomnil. — Tat pa je šel v mesto, nabral mnogo mesarjev, potolkel vse vole v grajščakovem hlevu, mesarji so odrli vole, a dugi ljudje so pa kože pa latah in trameh pribijali. Ni še minilo dvajset ur, pa je bila vsa pristava pokrita.
Šel je grof gledat in se je že veselil, da bo tata usmrtil, ali ko je videl, da je že vsa pristava pokrita, ga ni mogel kaznovati. — “Zvit si, kakor kozji rog,” rekel mu je grof, “,vse se ti je dobro posrečilo, pa zadnji dve si pogodil najbolje. Zagodel si mi pošteno ter me s svojo prekanjenostjo skoro- spravil na beraško palico. Zato ti ne morem nič druzega dati, kakor dobro spričevalo, da si res izvrsten tat!” — Grajščak je zdaj postal pameten in ni več zahteval tako neumnih reči, tat pa je šel po svetu in še zdaj spričevelo kaže in krade. —