Narodne pripovedke za mladino IV/Zlato sonce, zlata uzda, zlato sedlo
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/O vražji volni | Narodne pripovedke za mladino IV/Zlato sonce, zlata uzda, zlato sedlo Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/Kristus boter → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Živel sta v neki vsi mož in žena. Bila sta zlo bogata. Ali vse njino bogastvo ni ju moralo razveseliti, ker nista imela nobenega otroka. Pride pa v njino hišo neki berač ter ženo vpraša, zakaj je tako žalostna. Ona pa mu pove, berač pa ji reče, da bo v kratkem dobila otroka; mora ga imenovati Jakoba, a ko bo dečku sedem let prišel bo po njega. Ko je to izgovoril, je odšel. Kmalu se je zgodilo kar je obečal berač. Žena res dobi zalega sinčka, ter ga da krstiti za Jakoba.
Ko preteče sedmo leto, pride berač nazaj. Žena skrije otroka v klet, beraču pa reče,, da je umrl. Starec ji odgovori, da deček ni umrl, nego da je v kleti skrit, naj ga le hitro pripelje. Ko žena vidi, da ni drugače in da moraotroka dati beraču, gre v klet in ga pripelje. Ko se deček od svojih poslovi, prime ga berač za roko in še tisti dan prideta do neke krčme, ki je bila štiristo milj dalež od Jakobovega doma. Tu se Jakob seznani s sedemletno krčmarjevo hčerko, pa si obljubita, da se ne bosta nikdar ločila. Ali v jutro zapove berač, da mora vstati, ker bodeta zopet dalje potovala. Jakob se poslovi od deklice, ona pa mu da v slovo zlato sonce.
Kmalu prideta do starčevega doma. Starec zapelje Jakoba na vrt, kateri je bil pol najlepših cvetlic, pa mu prepove, da za boga ne sme nobene vdtrgati, sicer bi ga hudo kaznil. Dečku se pa ena cvetličica jako dopade in že jo meni vtrgati, kar vse druge rožice zavpijejo: “Jakob vtrgaj mene, vtrgaj mene!” Ko to zasliši stari čarovnik, pride na vrt, pa ubogega dečka tako pretepe, da je bil ves črn. Zdaj ga zapelje na drugi vrt, kateri je bil poln lepega sadja, ali tudi tukaj mu prepove, trgati sadje. — Tu hoče Jakob vtrgatu hruško, pa ga zopet izdajo druge in berač ga dobro namlati. Starec ga potem odpelje v konjski hlev, kjer bi moral snažiti dva konja in belo kobilico. Tri dni je opravljal to delo. Tretji dan se obrne kobilica k njemu in mu veli: “Jakob! Hitro skoči v sedlo, vzemi zlato sonce, zlato uzdo in zlato sedlo, pa me obsedlaj in obuzdaj, vzemi si pa tudi krtačo in krpo, s katerimi snažoš konje. Ko bodeš to storil, vrzi klobuk raz glave, pa jo pomoči v lužo na dvorišču, ali si jo dobro zavij v robcem, da ne bode nobenega lasu videti.”
Jakob vse to hitro stori in zajaše ko¬bilico. Tako je bežala, da so iskre izpod nje švigale. Ko se že precej oddaljita, reče mu, naj se ozre in ji pove, kaj bode videl. On se ozre in vidi svojega gospodarja dirjati za njima. Kobilica mu veli, da naj hitro eno krtačo vrže predenj, se ozre in ji pove, kaj bode videl. Jakob to stori pa vidi za seboj samo skalovje in bregove. Za nekoliko časa reče mu zopet, naj se ozre. Deček se ozre in vidi starega že tako blizo, da bi nju mogel zgrabiti. Kobilica mu de, da naj še drugo krtačo vrže predenj, a ko se ozre, vidi za seboj same gozde.
Čez nekaj časa se zopet ozre in zapazi starega čarovnika že čisto za seboj. Ko to pove kobilici, mu reče: “Vrzi hitro krpo predenj, a katero si snažil konje, se ozri in mi povej, kaj boš videl.” Deček tako stori in ji naznani, da vidi samo vodo. Kobilica odgovori, da zdaj ni več nevarnosti. Prišla sta na velik travinik. Na travniku je stala debela vrba, a ta vrba je bila votla. Kobilica mu veli, naj jo priveže za vrbo in trikrat seže v votlino in pogleda, kaj bode izvlekel.
Deček jo vboga ter izvleče prvič bakreno obleko, drugič srebrno, a tretjič zlato obleko. Nato se obleče, a obleka pristala mu je jako dobro. Potem se sleče in obleko skrbno spravi v votlo vrbo. S travnika se je videl v daljavi lep in velik grad. Kobilica pravi Jakobu, da je to grad nekega cesarja, naj gre tje, tam bo dobil službo, ali ne sme na njo pozabiti, ker ni kobila, nego tista krčmarjeva hči, kateri je obečal, da jo ne bode nikdar zapustil. Ko bode dobil službo, naj pride še enkrat kaj k njej pogledat.
Ko je deček prišel v grad in prosil službe, mu je vsakdo odgovoril, da ne potrebujejo nobenega hlapca. Cesaarjeva hči ga zapazi stati na dvorišču, in ker se ji na prvi pogled jako dopade, pokliče svojo deklo in ji zapove, mladeniča pozvati. Ko ga dekla privede, vpraša ga cesaričina, kaj bi rad. Jakob ji pove, da bi rad služil, pa ne more dobiti službe. Nato ga cesaričina vzame za vrtnarja. Deček se ji zahvali in odide na vrt, kjer je marljivo okopaval in zalival cvetlice, tako, da je bil ujegov vrt zmeraj lepši, kakor oni starega vrtnarja.
Cesaričina bi se biia rada omožila, zategadelj napove veliko gostijo in povabi mnogo kraljičev in knezov; svojima vrtnarjema pa naroči narediti lepe šopke, da bi krasili mizo. Jakob napravi jako lep in velik šopek in ga poveže z enim svojih zlalih lasi, ker njegovi lasje so postali od onega časa zlati, ko je glavo pomočil v lužo. — Cesaričina pregleda šopke in najde, da je šopek mladega vrtnarja povezan z zlatim lasom. Poklice tedaj Jakoba k sebi in ga vpraša, kdo mu je dal zlati las. On pa ji odgovori, da to ni zlati las, nego samo zlata nit. Ali cesaričina se ne da pregovoriti, nego pove svojim gostom, da se tako dolga ne bo možila, dokler se ne najde kraljeviča z zlatimi lasmi.
Snubači se zaradi tega jako razsrde in cesarju napovedo boj. Pripeljal je vsaki veliko vojsko. Cesar je bil v veliki zadregi. Jakobu se cesar zasmili in premišljevaje, kako bi ga rešil, odide na travnik, mogoče bi mu povedala kobilica, kako naj bi mu pomagal. Kobilica mu reče, naj jo osedla z zlatim sedlom in obuzda z zlato uzdo, sam pa se naj obleče v bakreno obleko. Kolikorat bode s svojim mečem udaril ob zemljo, toliko polkov vojakov bode imel; naj si pa tudi razčeše svoje zlate lase. Jakob tako napravi, mahne nekolikrat z mečem ob zemljo, pa je imel precej dovolj vojakov okoli sebe; s tem odjezdi proti cesarjevemu gradu. — Ko ga sovražniki zagledajo, precej zbeže. Že od daleč cesarična zapazi Jakoba, in vsa vesela naznani očetu, da je to tisti kraljeyič, kateri je vrtnarju dal zlati las. Ko pa mladenič prijezdi blizu, zahvali se mu za pomoč ter ga prosi za moža. Mladenič pa ji odgovori, da mora hitro iti na svoj dom, ker se boji, da ne bi sovražniki napadli njegove zemlje. Ko pride zopet na travnik, mahne z mečem navskriž, in precej so izginili vsi vojaki. Potem se preobleče, razsedla kobilico ter odide v cesarski vrt.
Ker je cesaričina mislila, da bo gotovo prišel tudi kraljevič z zlatimi lasmi, je napravila drugo gostijo. Ali pričakovanega kraljeviča ni bilo. — Zgodilo se je, kakor prvikrat. Jakob je zopet odšel na travinik, se oblekel v srebrno obleko in vse sovraznike zapodil v beg. Tudi tretjikrat ni cesaričina nobenega izmed snubačev vzela za moža, ker ni bilo princa z zlatimi lasmi. Ko so snubači zopet napadli cesarja, odšel je Jakob na travnik, oblekel si zlato obleko in precej, ko se je prikazal na bojnem polju, pobeglnili so vsi sovražniki. sedaj pa se Jakob v zlati obleki poti v grad. Ko ga cesaričina zagleda mu z velikim veseljem nasproti in ga kakor svojege moža pelje v grad, kjer sta se poročila. Po poroki ji reče, da gre malo pogledat na polje, pa odide na travnik k svoji kobilici.
Zagledavši kobilica Jakoba, prosi ga žalostna, naj segne v vrbino votlino po srebrno sabljo, pa ji naj odreže glavo, ker bodeta drugače obadva pogubljena. Dolgo se je branil, ko ga je pa tretjič zaprosila, odsekal ji je vender glavo. Iz njene glave pa je izletel lep bel golobček naravnost proti nebesom.
Jakob je ves objokan prišel domov in ko ga je žena vprašala, zakaj je tako žalosten, ji razodene vse svoje življenje; cesaričina ga je potolažila, pa sta še dolgo srečno in veselo živela.