Narodno blago za nauk in kratek čas
| Narodno blago za nauk in kratek čas. Matija Majar Ziljski |
Priobčuje Matija Majar Ziljski
| |||||||||||||
1. Vrank. uredi
Bog je vranka tako stvaril, da je bil eden najlepših ptic po perji in pel je tako prijetno, da so ljudje iz hiš letali, poslušat ga, kadar je zapel. Srečen človek, kteri je v svojem življenji prelepega vranka videl in njegovo milo petje zaslišal. — Nekokrat je vrank zapel ravno med službo božjo in ljudi so leteli od službe božje gledat in poslušat vranka. Bog nad tim nevoljen, da je vrank mešal službo božjo, mu je odvzel lepo perje in sladko petje, da bi ne mešal več službe božje in od tega časa je vrank samo černa ptica; mesto petja samo zamolklo kokepa: prat! prat! prat! Ni rad čern, bi se rad opral in bil rad spet lep, kakor je bil popred. Otroci pri Zilji, kadar ga slišijo kokerati, mu odgovarjajo: Le ti idi prat, imaš černe nogice!
Nauk: Ne mešaj službe božje.
2. Prepelica. uredi
Stara prepelica je rekla mladim prepeličicam: Jaz pojdem nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslušajte, kar ljudi porečó, ki memo gredó. Pride gospodar in reče: Žito je zrelo, porečem sosedam, da pridejo jutri žet. Kadar je pa prišla stara prepelica, rekle so mlade prepeličice: Joj, vletimo, vletimo, gospodar je prišel in je rekel: žito je zrelo, porečem sosedam, da pridejo jutri žet. Stara prepelica je rekla mladim prepeličicam: Nič ne bojte se, dokler se on na sosede zanaša, nič ne bojo želi.
Drugi den je rekla stara prepelica mladim prepeličicam: Jaz pojdem nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslušajte, kaj ljudi porečó, ki memo gredó. Pride gospodar in reče: Žito je zrelo, porečem žlahti, da pridejo jutri žet. Kadar je prišla stara prepelica, rekle so mlade prepeličice: Joj, vletimo, vletimo, gospodar je prišel in je rekel: Žito je zrelo, porečem žlahti, da pridejo jutri žet. Stara prepelica je rekla mladim prepeličicam: Nič ne bojte se, dokler se on na žlahto zanaša, nič ne bojo želi.
Tretji den je spet rekla stara prepelica mladim prepeličicam: Jaz pojdem nekam, vi pa tu ostanite in dobro poslušajte, kaj ljudi porečejo, ki memo gredó. Pride gospodar in reče: Žito je zrelo, ni drugače jutri pojdemo pa jaz in moja družina žet. Kadar je prišla stara prepelica, rekle so mlade prepeličice: Joj, vletimo, vletimo, gospodar je prišel in je rekel: Žito je zrelo, ni drugače, jutri pa pojdemo jaz in moja družina žet. Stara prepelica je rekla mladim prepeličicam: Sedaj pa vletimo, ako se on sam dela prime, tedaj pa bojo želi.
Nauk: Svoja roka gospod — ne zanašaj se pri delu na sosede ali na žlahto, ako se sam dela lotiš, tedaj bode storjeno.
3. Grobničko-poljski možek. uredi
Na Koroškem blizo šest ur severno od Celovca leži Grobničko polje; nekdaj so Nemci to polje imenovali dosta pravilno Grabenhvalt, zdaj pa pravijo Krapffeld. Tamo, kakor v obče v celi Koroški so v starih časih živeli Slovenci, kteri so se časem pa ponemčili. Pa še denešen den nemalo gor, berd, hribov, lazov, bregov, njiv in travnikov, rek in potokov, vesi in pojedinih hiš na ponemčani strani Koroške, ki so obderžali svoja slovenska imena; obderžali so se tam tudi slovenski obredi in običaji. V Starem Dvoru na Grobničkem polju(Althofen) sem slišal pripovedovati sledečo izvirno slovensko pripovedko:
Blizo Starega Dvora na Grobničkem polju je živel v starih časih star možek (meni so njegovo ime povedali, sem ga pa pozabil). Ta možek je po Grobničkem polju rad mejnike prestavljal. — Kadar je umerl, ni imel mira in pokoja; ljudi so ga po noči videli, kako je po polji hodil, deržal v eni roki svečo, v drugi mejnik-kamen in je glasno upil: Kam bodem dejal? oj kam bodem dejal? Od početka je ljudi strah obhajal in groza jih je obletala, kadar so možeka videli z lučjo po noči po polju hoditi in slišati ga upiti. Tako je ta grobničko-poljski možek svetil in upil na polju mnogo, mnogo let in ljudi so se ga navadili in se ga niso več bali; nego, kadar je po noči po polju hodil, svetil in upil, so samo rekli: Nicoj možek že spet upije. Neko noč gre pijanec črez polje domu; možek pa upije kakor obično: Kam bodem dejal? oj kam bodem dejal? Pijanec zaupije: Molči! — Možek se pa le bolje z lučjo približuje in enako kliče: Kam bodem dejal, oj kam bodem dejal? Pijanec na to: Ne deri se, tiho bodi! Možek se mu še bolje približa in še bolje upije: Kam bodem dejal, oj kam bodem dejal? Pijanec ves serdit zakliče: Potep, dejaj tota, od kodar si vzel! Možek se sedaj oglasi: Bog lonaj, Bog plačaj, slava Bogu! sedaj sem pa rešen! On leti z lučjo na polje, posveti in utakne mejnik-kamen tota, od kodar ga je vzel, ugasne luč in od tistega časa je imel mir in pokoj in se nič ni videlo, ne slišalo od tega grobničko-poljskega možeka.
Nauk: Ne prestavljaj mejnikov, je velik greh!
4. Bela breza. uredi
Bog je stvaril brezo tako, da je imela šibke letarce in temno škorjo, kakor druga drevesa. Kadar so bili otroci neposlušni in terdovratni, šli so starejši in so narezali si šibke šibe brezove in so terdovratne otroke kaznili. Prigodilo se je pak, da so bili otroci nekdaj hudobni in terdovratni tudi po noči in starejši so šli po šibe brezove, pa po temi niso mogli najti breze; zato je Bog dal brezi belo škorjo, da bi jo starejši tudi po noči ložeje dobili in najšli, ako bi jim trebalo po noči brezovih šib za hudobne otroke.
Nauk: Strah je dobra reč pri hiši. — Naginjaj mlado drevce, dokler se dá pripogniti. — Pripoguj drevce, dokler mu verha dosežeš.
5. Kurant. uredi
Nek Kurant, to je mladeneč, hlapec, je služil in gospodar mu je obljubil dati mezde vsako leto krajcar in ako bode dober in pošten, še tudi eno suknjico. Služil je pridno in pošteno tri leta in gospodar mu je dal tri krajcarje pa suknjico. — Zdaj gre kurant po sveti vesel in peva: Sem tri leta služil, sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, juhuhuhuj! Sreča ga siromak in ga prosi za božji dar; kurant mu da krajcar in gre dalje vesel in pevajoč: Sem tri leta služil, sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, en krajcar sem siromaku dal, imam še dva krajcarja pa suknjico, juhuhuhuj! On gre dalje, sreča ga spet en siromak in ga prosi za božji dar; kurant mu da spet krajcar in gre dalje vesel in pevajoč: Sem tri leta služil, sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, dva krajcarja sem siromakoma dal, imam še en krajcar pa suknjico, juhuhuhuj! On gre dalje, sreča ga spet en siromak in ga prosi za božji dar; kurant mu da spet krajcar in gre dalje vesel in pevajoč: Sem tri leta služil, sem tri krajcarje prislužil pa suknjico, tri krajcarje sem siromakom dal, pa imam še suknjico; juhuhuhuj! Kurant gre dalje, sreča ga sam Bog in mu reče: Ti si človek dober in čestit, tisti siromak, kterim si krajcarje daroval, to sem bi jaz; izprosi si nekako milost, kaj želiš, da ti dam? Oh, reče kurant, daj mi, da bodem vselej vesel in vselej mlad. In Bog ga je dejal v luno, v kterej se še sedaj vidi, kadar je polna luna in se vsakega meseca omladi.
Nauk: te slovenske pripovedke se najde v poslovici ruski, ktera po slovenski glasi: Veseli se in siromakov usmili se.
6. Konj. uredi
Bog je stvaril konja tako, da je bil jako močen, tako močen kakor konj; pa je bil tako hud, da ga niso mogli ukrotiti, zato je Bog konju najmočnejšo žilo na peti odtergal, da bi ne bil neukrotljiv. To se pozna na konji še denešnji den, ima kopito, pete pa nič; je odtergana.
Nauk: Ne bodi neukrotljiv. Ruska poslovica glasi: Na silnogo Bog pa gosudar (car).
7. Spavajoči zec. uredi
Nek človek najde v detelišči spavajočega zeca in reče: Glej, mene prav sreča išče, zeca vjamem in prodam, pa kupim kuro; kura bode izlegla piščeta, kuro in piščeta prodam in kupim mlado kozico; kozica raste, bode velika koza in bode imela kozliče; prodam kozo in kozliče in kupim telico, telica zraste, bode velika krava in bode imela tele; prodam kravo in tele in kupim žrebe; žrebe zraste in bode lep konj, jaz se tedaj vsedem na njega, dirjam ž njim po gosposki in zakričim: prrrrr!
Zec se ustraši, praskne kviško in pobegne v velikih skokah po polju — človek pa nema ne zeca ne konja.
Nauk: Ne prodajaj zeca, dokler ga nisi vjel. To učé tudi poslovice ruske:
Ne rekaj hops! — Dokler ne poskočiš.
Dokler ne vlové medveda, ne prodajajo kože.
Ne prodajaj volka, dokler ga ne ubiješ.
Ne brusi noža, dokler nisi ovna vjel — ali: dokler je oven še v planini.
8. Grablje. uredi
Nek Slovenec se je na Nemškem malo nemščine naučil in kadar je spet domu prišel med Slovence, silil se je samo po nemški govoriti, se je Slovencev in lepe slovenščine sramoval, se je deržal, kakor da bi ne znal več reči po slovenski poimenovati in je mnogokrat popraševal: Wie hast dos, kako se to imenuje po slovenski? Tako je to popraševal, da bi skazal, da on samo nemško zna in da je po slovenski govoriti že pozabil. Nek den so na travniku seno grabili; pred njim na tleh so grablje ležale vznak, tako da so zobi grabljini kviško moleli. On pa stopa z nogo grabljem na zobe in grabljišče je mahalo na kviško več ali manje, kakor namreč je on stopoval grabljem na zobe rahleje ali močneje, pa je popraševal po svojej navadi: Wie hast dos? — V tem stopi nekako premočno grabljem na zobe in grabljišče mahne mu tako silno po obličji, da se mu je kri curkoma iz nosa prilila in on je zakričal: Te preklete grablje, te! Popred ni hotel vedeti: Wie hast dos — zdaj je pa dobro znal po slovenski, da so to: preklete grablje.
Nauk: Ne zametuj slavnega svojega narova slovjanskega in lepega svojega govora slovenskega. Tega nauka nas spomenjajo tudi lepe poslovice:
Slab ptič, ki ne more svojega perja nositi.
Kdor je sebi hud, komu dober?
Kdor niti svojej kapi dobra ne želi, kako more drugemu dober biti?
Ptuj nikdar ne bodi, kdor svoj biti more.
Kdor svoje zametuje, tudi ptujega ni vreden.
Vsaka ptica k svojej trumi leti.
Drugim proso braniš, svoje pa vrabcem pustiš.
Kdor neče spoznati brata za brata, te bode spoznal pa ptujca za gospodarja.
Ravno tako krepko govorijo tudi ruske poslovice:
Odsekaj tako roko do lakta, ktera sebi dobra ne želi.
Neumna ptica ta, koja svojega gnjezda ne miluje.
Malovreden ptič, kteri se v svoje gnjezdo počedi.
Ne zidaj ptujih hiš, kadar se tvoj dom podira.
Kteri rod ljubi se, tisti poviša se.