Narodopisne slike iz našega naroda. III. Vinski običaji

Narodopisne slike iz našega naroda III. Vinski običaji
Spisano: Iz Slovenski Narod, letnik 2, številka 31-34. (Maribor, 1869)
Viri: dLib(31) dLib(32) dLib(33) dLib(34)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Slovenska zemlja prirodi na leto poldrugi milijon veder vina. Iz tega števila se vidi, da je vinstvo zelo važen del gospodarstva našega naroda. Slovenski vinščak potegne lep denar za pridelek svojih goric. Posebno na gorenji Štajer in na Koroško gre mnogo slovenskega vina. In če našim sosedom vse kar je slovenskega smrdi, naša vinska kapljica jim zmerom diši. Pa tudi naš vinščak časih že komaj čaka, da trta dozori, in star kupec, iz gorenjega Štajerja s svojimi bankovci pride. Na Malem Štajerji in v Ljutomerskih goricah je v prejšnjih časih vsak vinščak svojega stalnega kupca imel. Na njega jo čakal z vinom, pa dasiravno bi bil mogel že poprej vino prodati drugemu kupcu, in morebiti celo po bolji ceni! On se svojemu staremu kupcu nikoli ni hotel izneveriti in tako zameriti. Nasproti pa tudi kupec ni od drugega vinščaka vina kupil, pa dasiravno bi bil boljega in cenejega dobil. Tako jo bilo vsaj še pred kakimi dvajsetimi leti; kako je denes, ne vem. Celo na Laško se je zadnja leta, ko je tam bolezen trs morila, mnogo slovenskega vina skupčevalo. Od tedaj važnost vinstva v našem narodnem gospodarstvu v obzir jemljemo, mislim da ne bo odveč, če neke šege in navado, ki se okolo vinstva drže, povem, kolikor so meni poznane; posebno kako se vino prideluje, še bolj pa, kako se v veselem društvu spije.

Slovenski vinščak je dobra, je blaga duša. Pred Gorenjcem, ki nima vinstva, odlikuje ga posebno njegovo odkrito in rahločutno srce, Splošna prikazen je pa, da je naš svet v vinskih krajih siromašneji nego v onih, kjer nista lega in podnebje za vinstvo prikladna. Sploh nahajamo našega vinščaka v neposestnega vincarja potisnenega. Bolje so gorice, več vinogradov je v tujih rokah. Poglejmo v Haloze, poglejmo v Ljutomersko, v Mariborsko, v Bistriško okolico, povsod vidimo naše ljudi, kterih dedje in morebiti še očetje so bili lastniki vinskih goric, v vincarski stan potisnene. Tujci lastniki pa žive v Gradcu, v Mariboru ali kje drugje od znoja slovenskega vincarja. Ta proces, ki je kakor rak na telesu našega naroda, se dan na dan bolj čutljivo za naš živelj razširja, — da se Bog usmili!

Mimogrede opominjam, da za nemški „weinbauer" imajo štajarski Slovenci izraz vinščak, kterega se bom tudi jaz dosledno držal. „Vinorejec" je zato napačno skovana beseda, ker se le živina redi, vino sadje in sploh, rastline pa ne. Čas je, da tudi v tem pogledu jezik očistimo pég.

Dan sv. Blaža je kakor za čebelarje, tudi za vinščake odločiven dan, kajti vreme tega dne odloči, ali bo dobro vinsko leto, ali no. Če je na Blaževo motno, oblačno in deževno, potem bo bogata bendima; če pa solnce tega dne iz jasnega izhaja, se vinščaki kislo drže. Na Blaževo sem v Zagrebu tudi neko blagoslovljanje videl, za ktero doma na Štajarskem poprej nisem vedel. Duhoven drži v desni roki dve sveči, ki sto na enem koncu tako skup zvezani, da delate rogovilo. Med te rogovile vtakne blagoslovljonec vrat tako, da se sveči grla dotikate. Na to duhoven čez-nj moli ter ga blagoslovlja. Ker, kakor sem rekel, tega nisem poprej nikjer drugod videl, le poprašam poleg mene stoječega »mužeka«, kaj ta blagoslov pomeni. Čudno me je pogledal moj možek, gotovo si je mislil: lep si krščan, da tega ne veš! Ko se mu je pa začudenje vleglo, mi zašepne: kaj neznaju, to im je Blažev blagoslov! Jaz sem mislil, da se v r a t blagoslovlja radi kakšnih bolezni, ali moj možek je djal, da se grlo blagoslovlja, in pri teh besedah, vzdigne pest k ustam, pomiga malo ž nje, ter mi tako pantomimično na nedvojbeni način pokaže, da se grlo zato blagoslovja, da so laglje pije. Jaz sem potem še druge proste ljudi o tem vprašal, pa od vseh sem isti komentar dobil.

Tudi Petrova rosa je za vinograde pogubna. Pregovor pravi: Vidova meglica, in Petrova rosica spijete vino in pšenico. Drugo znamenje o prihodnji vinski letini je to-le: Na sv. Andreja dan ali pa na Božič se postavi kupa sred mize, ter se do vrha z vinom nalije. Ako se najde drugo jutro miza okolo kupo mokra, ali kakor narod pravi, da je vino po noči kupi črez robe prekipelo, potem bo prihodnje leto vlažno, in vino slabo, nasprotno pa pomeni suho leto pa dobro vino.

Naš vinščak sledno delo v vinogradu z nekim posebnim veseljem opravlja, raje nego kak drug posel. Zato pa tudi, kader vino na prodaj ponuja, klobuk zabavljivo po strani nosi, ravno kakor tudi žitni trgovec. Pri nobenem drugem gospodarskem opravilu delavci toliko pijače ne dobivajo, nego pri vinogradarskom. Pri rezanji in količenji, pri vezanji pri prvi in drugi kopi, morajo težaki vina dobiti, naj ga gospodar vzeme kjer ga hoče. Če so razglasi, da ta ali oni gospodar vina ne daje, ne dobi za boga delavcev. Največe veselje je pa gotovo v berbi. Tukaj se ti ponuja sladka kraljevina, če od te grozd pozoblješ, se ti bodo prsti kar sprijemali, tako je mastna; tam luka spod listja bleda belina, tam se zlati rumena šiprina, dalje naprej je pegasta lipivina, ena je lepša od druge, ena slajša od druge. Možnarji pokajo, trgalko popevajo: došel je došel sveti Mihalj, — grozdje je zrelo, jaz ga bom bral itd. Brentarji vse sloki žmehke brente nosijo, tiskalnica v kleti časih pokne, da bi človek mislil, celi stroj se bo raznesel, spod nje pa s curkom teče mošt, rdeč kakor zajčja kri v lakomnice. Celi roji čebelic in os stika okrog, denes nobena ne piči, vso so nekako bolj krotke, kakor sicer. Tako je v berbi! Kako je pa tam dolgočasno, kjer se pivo kuha, kak neznan duh, da ne rečem smrad, tam celo okolico zaleže, kjer se žganjica pali, tako, da mora človek ne hote reči: fej te bodi!

Čez nekoliko dni, kader mošt rezek postane, pravi štajerski vinščak, da je črme v njem. Na dolenjem Kranjskem imajo za to izraz »grenec« Tako sem bral v Levstikovem: popotovanji iz Litijo do Čateža, natisnenem v Glasniku leta 1858. Na Hrvaškem se pravi: da mošt rezanec in kostanj pucanec (pečen da pod prsti poka) se naj boljo drug k drugemu priležeta. Kader jo mošt do dobrega izvrel, ter so sčistil, ima naš vinščak za to tehničen izraz, pa pravi, da se je ubrisal; pa to še ni zadosti, pravo ali »kapital-vino« mora tudi iskro imeti kakor demant, ki se pokaže, če se kupica proti solncu drži. O sv. Martinu, kakor jo sploh znano, se mošt v vino prekrsti. Poprej je bil nepokojen mladenič, vsakovrstni duhi so se nemirno podili po njem, vse je vrelo, vse je kipelo; — od sedaj postane resen mož, ki sicer manj burno, zato pa tudi bolj dostojno dela. Kakor je za dobroto vina to odločivno, kako je kot mošt vrelo, kako je svojo droží in drugo sodrgo izmetalo, ravno tako tudi pri mladeniču. Ne bojte se, če v mladeniču nemirni duhovi kipijo, naj kipijo! s tem so mu bo značaj obrisal, in iskra v duh vkresala!

Kakor drugi rokodelci, so si tudi vinščaki izmed svetnikov svojega varha, svojega zavetnika, svojega patrona izbrali, namreč sv. Martina. Legenda pravi, da je rimski cesar Maksimin pri gostijah prvi bokal vina zmerom pred svojega stotnika Martina postavil, in sicer zato, da ga je potem zopet iz njegovih rok nazaj prejel! In zavolj tega je baje sv. Martin postal vinski pokrovitelj. Noč pred sv. Martinom pravi naš narod, so vsakolika voda tega sveta za trenotek v vino spremeni. Če je v tistom treuotku zajemeš, bo vino ostala kolikor si je zajel, in sicer najboljše vino, ki ga le trs prirodite more. Sv. Martina naši vinščaki lepo časte. Njega dne so vse zidanice odprte. Vsak kdor mimo gre, pokliče so notre, ter počasti s kupo vina. Kader je naš vinščak v zidanici, je zelo radodaren z vinom. Zakaj ga ne bi dal en glažek al pa dva — pravi — saj mi ni na srci zraslo. Bog nam ga je zato dal, da ga po pameti pijemo! Še celo razžaljen je, če bi se kdo branil piti. Ali z eno samo kupico je težko iz zidanice priti. Preden odideš moraš »odhodnico« piti, ki se ti v kak stari majolki predstavi. Izvrstno je zapopadel pokojni škof Slomšek mišljenje nažega navoda, ko je pesmico zložil, ki pravi:

Sloven'c Slovenca vabi,

Če se ti pit' ne gabi,
Le pridi v gor'co k nam,
Da bomo dobre volje tam itd.

Dokaz, da je ta njegova pesem na pravo struno v srci našega naroda vdarila, je to, da se vsaj na Štajerskem povsod poje, kjer trta rodi. Razen Orožnove: Kje so moje rožice itd. ni nobena druga umetna pesem se tako po našem narodu razširila, kakor ta Slomšekova.

Vino navadno do božiča na drožeh leži. Med božičem in svečnico, kader je najhuja zima ga naš vinščak iz drož vzdigne in v čisto posodo pretoči. Po svečnici še ni več dobro pretakati, ker na svečnico, kakor naš narod pravi, prva topla iskra iz neba na zemljo pade, in se mlada vina zopet rada kaliti začno. To kaljenje mladega vina, ki se navadno pri nastopu tople pomladi godi, si naš vinščak s tem tolmači, da si do misli, da ga »jug meša in moti«. Na Šentjanževo se vino blagoslavlja. Gospodar ga nese celo čutaro v cerkev na blagoslov. Domu prišedši reče gospodinji, da gre v zidanico s blagoslovljenim vinom sode zalivat. In res, v vsak sod nekoliko Šentjanževca vlije. Pa ker so pri tem poslu rad mudi, ga gospodinja že težko doma čaka; in ker ga le ni domu, gre tudi ona k zidanici. Zdaj pa ni ne gospodarja ne gospodinjo domu. Sin je v straheh in skrbeh, da si ni morebiti kaka nesreča v zidanici pripetila, reče hlapcu naj doma za čuvaja ostane, ter se tudi k zdanici napoti. Hlapec nekoliko časa čaka doma, pa ker zdaj nobenega več nazaj ni, ne gospodarja, ne gospodinje, ne sina zaklene in zapahne vse, kar se zaklepati in zapahovati da, izroči čuvajstvo sultanu, pa jo tudi proti zidanici potegne. Tam naide vse skupaj dobre volje. Veseli so, da jo tudi on prišel. V sredi zidanice so si zakurili, ker je zunaj krivec ostro piskal. Okolo kurišča sede, počasih iz majolčic pijuckajo; in še le v trdem mraku se vrnejo več ali manj šentjanževi domu.

Poleg ljubezni se gotovo ni nobena stvar toliko opevala in toliko čestila nego vino. Že oče Homer imenuje vino pijačo — ki skrbi odganja. Njegovi junaki so vino bogovom na čast žrtovali, pa tudi sami radi pili. Horacij ga je gotovo tudi rad požiral, kajti drugače ne bi bil tolikokrat falernovca v svojih odah imenoval. Naš narod ima nerazmerno mnogo napitnih in drugih pesmi, ki vino časte. Našo vinske narodne pesmi niso nikoli prostopašne, razposajne, razuzdane, ampak ravno nasprotno so zmerom nadihnene neke pobožne zahvalnosti, za dar božji, kakor se vino v narodnih pesmih sploh imenuje. Prav navaden refren je : »Nikdar ne pozabimo — da Bog nam ga da.« Med vini, ki so v naših narodnih pesmih česte, se navajajo posebno: rebulja, vipavščina in beržanka. Naš vinščak ima poln koš lepih rekov, s kterimi svoje vino hvali. Z ničem se mu ne boš tako zameril, nego s tem, če njegovemu vinu ugovarjaš. Njegovo vino jo zmerom sladko, in zato tudi teče prav gladko. Le pij ga — prigovarjal ti bo — ne boš se nad njim zadavil no, saj nima kosti. Če boš pil vince rdeče, boš imel lič'ce cveteče. Bolj boš pil, bolj boš živ. Kot superlativ pa pravi, moje vino bi celo angeljci pili, če bi usta imeli. Njegov pregovor je: kdor ne pije vina, živi kakor živina. Moje vino je boljo nego bog — je enkrat en vinščak djal, ter v dokaz tega pristavil: če moje vino komu pamet vzame, mu je opet povrne, komu jo je pa enkrat bog vzel, temu je ne da več nazaj. Svet hvali stare ceste, stare prijatelje, staro vero, in star denar, naš vinščak pa poleg tega se hvali stare krčme, staro mero in pa staro vino. Voda, pravi, ni dobra ne če na njivi stoji, ne če v črevelj pride, naj manj pa če se v očeh kot solza prikaže. Vino se rabi pri vsaki sv. maši, pa tudi ni krsta, ni poroke, ni sedmine, ni fureža, ni veselega društva brez vina. Vino je moška, je junaška pijača, voda je pa za žabe in pa — za babe. Iz vina se naredi rdeča kri, iz vode pa — pri teh besedah so vinščak šaljivo namuzne, in čez nekoliko trenotkov dodeno: nečem reči kaj! Vino jezike razvezuje, razvozlan jezik srce razkriva, razkrito srce pa golo resnico kaže, in če je v vinu resnica, potem mora logično biti v vodi laž. Dokler so naši ljudje vino pili, so bili veseli, odkar so se pa v pivo in celo v žganje spustili, izgubili so veselje, pa tudi marsiktero čednost.

Na Štajerskem so najbolj čisla vino cekinaste barve, kranjski Gorenjec pa štima le tistega, ki jo visoke barve, najljubša mu je pa črnina. V Zagrebu sem imel večkrat priložnost kranjske vinske kupce opazovati. Njim je vsako vino po všeči, če je le sladko in pa visoke barve. Vinska kupčija v Zagrebu je skoz v židovskih rokah, in če Žid nicoj nima črnine, drugo jutro je gotovo ima če kupec za njo praša, kajti noč je vino pobarvala, »pak onda daj, plati Kranjče!« Naš vinščak je celo zadovoljen, če le ima kruha pa vina za svoje življenje in res se po vinskih krajih nahajajo poedinci, ki po pol leta skoraj nič drugega no povžijejo nego kruh pa vino, in pri takem življenji so čili in zdravi.

Vsa naša vina niso vina prvo vrste; gotovo je, da je veliko tudi čvičev med njimi. Morebiti bo nemški učni jezik na mariborski vinogradarski šoli grenec iz slovenskih pregnal! Na Štajerskem pitajo s čvičkarijo posebno tista vina, ki okolo Laškega trga rastejo. O tem vinci bi se moglo po pravici reči, da morajo tistega trije možje držati, ki se ga podstopi piti. Potem pa, ko ga je prvo kupo skoz požiralo potisnil — druge se gotovo ne bo več doteknil — se mu bojda vsi lasje po konci vzdignejo, tripalnice se mu krčevito skupaj stisnejo, lice se v strašne gube vbere, z glavo nehote strese, ko da ga je električna iskra zadela, s zobmi zaškrtne in trikrat poskoči, pod nogti mu mrgolinci mezgole, in v peti mu čudno zvoni. Pravijo, da laško vino pivcu trebuh pregrize, če se potem, ko ga je pil vleže, in zmerom na isti strani leži. Če pa kdo polno čuturo pod glavo dene, in na čuturi zaspi, ta znori. Če se psu samo tri kapljice na rep vlijejo, beži ko da bi bil strah božji za njim. Na Koroškem neki raste tekmec laškega vina. Jaz ga nisem nikoli ne videl ne pil, pa čul sem, da je s svojim grencem nekega španjskega kralja bolezni ozdravil, ki je popreje vse doktorje za norca imela.

Poglejmo si kmečko vinsko društvo. Petnajst pilarjev je stopilo v krčmo. Ko so svoje široke pile in dolge toporiščnice v kot za peč postavili, in svoje bisage pod klopi zmetali, vsedejo se krog mize. Utrujeno so dolge hoje, kajti vračajo se iz slavonskih šum. Jeseni, kader v Šlavonijo gredo, po krčmah navadno ves svoj trošek dolžni ostanejo, časih jim mora krčmar še celo z gotovino pomoči, kader pa pomladi nazaj gredó´, do zadnje pičice vse poravnajo, in da svojo hvaležnost skažejo, kolikor mogoče veliko trošijo. Oni so kakor žerjavi, jeseni gredo v celih tropah iz domovine, pomladi se pa zopet vračajo. Vsi so koreniti Slovenci, večidel jih je iz ribniškega okraja doma. Vsak ima kak stotinjak v robcu za vratom zavezan, ki si ga je trdo in krvavo zaslužil. Pa morebiti ne bo dosta veselja od stotinjaka imel, kajti na-nj že čaka davkar v Ribnici. Pa pustimo to, denes so vendar vsi veseli. Brhka točajka prinese dva velika hleba kruha in dva bokala vina na mizo, poleg pa samo eno kupico. Prvi si vodja odreže založaj, in potem vsi drugi za njim vsak s svojo kosturico. Naš prosti mož neče preje piti, predno si ni s kolikor toliko kruhom založil. Vse društvo pije iz ene in iste kupice, kajti usta se ust ne boje. Kupica kroži okrog »kakor solnce teče« t. j. tako kakor kazalci na uri nikdar naopak, to je stara navada. Ko jo je izpil, postavi jo pred svojega na levi roki sedečega tovariša, ter jo do vrha nalije. Vsakemu se mora kupica polna natočiti, kolikor le vina v njej stoji. Pri natakanji se mora vrč z vinom zmerom tako prijeti, da vino izpod dlani teče, Bog obvai vrč tako držati, da bi vino čez dlan v kupico teklo. Tako natočenega vina se ne bi nobeden doteknil, kajti v tem vidi naš prosti človek neko coprnijo, ter si domišljuje, da bi tako natočeno vino moglo kakor že koli škodovati. Kader je kupica tri do štirikrat svoj solnčni obhod svršila, je že govorica v društvu precej živa, in živost narašča z vsakim novim kupičinim obhodom. Srca so se ogrela, oči se začno svetiti, lica goreti. S prva je samo gospodar govoril, vsi drugi pa le poslušali, ko je pa prvemu poželenju zadovoljeno, začenjajo se tudi drugi glasiti in nazadnjo se prekopitne razgovarjanje v velik nereden hruš in truš, v kterem skoraj drug drugega ne razume. Nered trpi tako dolgo, da se kakšna pesem zapoje. Najveselejši zapoje :

Le, bratci, vinca pijmo,
Naj voda tam stoji!
Zato smo skupaj prišli,
Da b' dobre volje b'li itd.

Vsi drugi jo pa za njim zakrožijo, kakor pač kdo ve in zna. Petje v takih društvih ni kakor pomladanski dež., ki lepo pohlevno pada, ali kakor vetriček, ki prijetno pihlja, ali kakor reka, ki mirno in enakomerno teče; -- nak, petje v takih društvih je kakor huda ura, ki oblake trga; kakor povodenj, ki vse razkvaši. V tem pogledu se Slovenci ostro ločijo od Hrvatov. Slovensko vinsko društvo hudo razsaja, hrvaško je pa skoz redno in »parlamentarno«. Kader je veselje vrhunec doraslo začne se bratenje. Tista dva, ki sta se namenila, pobratiti se, primeta vsak svojo kupico, in sicer tako, da jo samo s palcem in sredincem za dno držita. Tako kupice držé, pinkneta trikrat poredoma, časih tako čvrsto, da vino s kupic plahutne, ki se med palcem in mezincem tako lahko sem ter tje zagugate. Pinki morajo čisto zveneti, črepinji glas je slabo znamenje. ko sta tako trikat pinknila, okleneta desni roki drugo v drugo, ter tako sklenena izpijeta vsak svojo kupo na dušek, ali kako se reče: do malega prsta. V potrditev, da ste kupi do zadnje kaplje prazni, trčita še s kupnima kopitoma vkupno, potem si sežeta dlan v dlan, ter se na oboja lica poljubita. Zapazil sem, da se v nekih, posebno južno-zapadnih krajih naše domovine, naši prosti ljudje raje na lica nego na usta poljubljajo. S tem pa pobratitev še ni sovršena. za roki se držé se trikrat v krogu zabrneta, ali bolje rekoč zarajata, skleneni roki nad glavi vzdigneta, naglo drug drugega spustita, te kot zadnjo djanje pobratenja s prsti pokneta. G. Matija Majar mi je pravil, da se v Ziljski dolini po poroki zakonska tudi tako za roki držé trikrat zabrneta, roki nad glavo spustita, in s prsti pokneta. V prejšnjih letih se je to po svršenom poročanji celo pred oltarjem godilo, zdaj pa ker je pred oltarjem zabranjeno, zgodi se v prvi bližnji krčmi. Pri tem se tudi nekaj reče, Majar mi je povedal kaj, pa sem pozabil. Majar misli,da jo to še ostanek poganskega poročanja. Pobratenca si večkrat najmeta iz društva dve priči, ki sklopljeno bratovščino s tem potrdite, da med seboj in s pobratenci pinknete, in vsak svojo kupico zvrneta.

Vsi vinski bratje stoje med seboj v veliki bratovščini. Ta bratovščina sicer nima svojega izvoljenega predsednika, svojega odbora, in obletnih shodov, pa vendar obstoji, in vinska bratovščina je morebiti največe društvo na tem svetu. Vinskih bratov je povsod dosti. Tudi ženske se med seboj pri vinu sestričijo. Žal mi je, ka moram reči, da jaz nisem nikdar prilike

imel, ženske se sestričiti videti, zato tudi ne vem, ali se sestričenje ravno tako obavlja, kakor bratenje, ali so pri tem kakšni posebni običaji v navadi. Morebiti bi to kdo drugi povedati znal. Vinski brat pravi: pečen kruh, grozdjeva juha, pa še nekaj, to dušo priveze. Za-nj ta svet ni dolina solz, ampak gorica vinskih kapljic. Vinski brat, samo da ima ljubi vinček, pa ljubi tobaček, pa je zadovoljen, višega poželenja nima. Kader pride skrajna ura, ga le to skrbi, kdo bo po njegovi smrti vino čestil. V narodni pesmi tako-le zdihne:

Oj vince, vince i vince crljeno!

kdo bo vince tebe pil,
Kad ja budem v grobu gnjil
Oj vince, vince i vince crljeno!

Kader vmrje si želi pod pipnim kapom pokopanemu biti. Na grobu mu pa morajo vinski bratje tisto narodno zapeti, ki pravi:

O ja! on je bil vinski brat,

O ja! pil ga je rad itd.

Zarad popolnosti te narodopisne sliko si ne morem kaj, da ne bi tudi zlorabo vina ali tega, kar se v vsakdanjem življenji pijančevanje imenuje, omenil. Naš svet je v vžitku vina dosta zmeren, pa poedincev, pijancev nahaja se kakor pri drugih tudi pri našem narodu. Če kteri drugi narod meni, da je čist v tem obziru, damo se radi kamnjati. Vsakter ima svoje hibe, vsakter ima svoje slabosti, pod kožo smo vsi enako krvavi.

Mitologija starega veka nam pripoveduje, da jo zloglasna italijska čarovnica Circe boje tako vino imela, ki je vsakega, kdor ga je pil, v svinjo preobrnilo. Ta nesreča se je med drugimi tudi Ulisovi druščini pripetila, ki so jo sovražne boginje v področje te čarovnice zapeljalo. Ulis je boje pravi križ imel, prodno je svoje tovariše svinstva rešil! Ta pravljica je kaj resničen mitus, zakaj še dan denes je veljaven. Še dan danes ima vino to čarovno lastnost, da človeka, ki mu jo silo delal, v svinjo preobrne. Razen te ima vino pa še eno drugo čarovno lastnost, namreč to, da ž njegovo pripomočjo hromi in kruljevi brez bergelj hodijo in še celo plešejo. V potrditev tega to-le: Znano je, da so po nekih slovenskih vaseh, posebno v bližini kakšnega slovečega božjega pota, tako zvane beraške krčme nahajajo. »Firbec« — kakor pravi jeziko-pačen Kranjec — gnal me je enkrat tudi v tako krčmo. Bilo je o mraku. Berači so jeli eden po eden v krčmo kapati. Prvi posel vsakega je bil, da je priberačene krajcarje seštel, drugi pa, da je krušne kose, ki jih je imel polno mavho, razsortal na tri sorte, na belo, zmesno in črno. Bilo je Rokovo in vspeh beračenja jako povoljen. Na kruh so že kupci čakali, pošteni težaki, ki od dnine žive. Ko jo ta beraška borza pri kraji bila, je začel krčmar vino nositi. Vino se ni klicalo, ampak kolikor ga je krčmar na mizo postavil, toliko se ga je plačalo in pilo. Česar je še manjkalo pri tem beračevskem taboru, naime godbe, prišlo je kmalu. En lajnar v dolgem soldaškem plašči stopi v izbo. Vsi berači, ki so bili že precej vinjeni, pozdravijo ga per acclamationem. Lajnar začno pri peči vrtaljko obračati, lajna začne hrepati in kašljati kakor jetičen človek, pa vendar je še toliko sape imela, da se je moglo plesati. In res, kdor si je mogel brgljo odvezati, odvezal si jih je, in v kotu za pečjo je bila cela bergljevska zbirka. Zdaj se sprimeta in zasučeta en dolg zverižen dedej z eno sloko babo, in za njima še več drugih. Lesene noge so vmes po taktu kaj glasno ropotale in cunje so opletale, da je bilo kaj. Jaz konca nisem čakal, pa toliko rcčem, ako bi bil Dante kdaj kakšen tak beraški ples videl, on bi ga bil gotovo v svoji božanski komediji naslikal, kajti tak prizor je res infernalen prizor. Jaz ga nikdar ne bom pozabil.

Pijanec se čuti razžaljenega, če ga kdo s tem grdim imenom pita, on ponosno odvrne, da ni pijanec ampak vinski mož ali pivec in če je pijan bil, pravi da je bil le dobre volje. Vino, pravi, ni za žejo, ampak le za dobro voljo. Smrekovi veji (na Hrvaškem imajo mesto smrekovo vejo brinjev vršiček), ki nad krčminih vratih visi, pravijo pijančki, da je sv. Petra brada, ali božji prst, ki jim veleva noter iti. Svojo vedno žejo nečimurniki s tem opravičujejo, da je celo Kristusa na križi žejalo! Vsak ogenj, vsak požar se da ugasiti, pijančeva žeja nikdar, in vsak ob tem umrje, ker ni mogel svoje žeje do dobrega pogasiti. Poglejte ga, tam-le je iz krčme primajal. Podvoge so mu bile skor prevozke in prag previsok. Kakor ladija, ki jo vihar zdaj na to zdaj na ono stran nagiblje, ravno tako se on po cesti sem ter tje ziblje. Že bi človek mislil, da se bo zdaj pa zdaj prekopicnil, pa se vendar opet vlovi in vzdigne. Negotovo stopa kakor sv. Peter po jezeri, ki je premalo zaupanja imel v mojstrove besede. Sam seboj v eno mer godrnja: šment – pravi – si se dal tako voljno piti, moraš se še dati voljno nositi. Zdaj se vlovi za plot, pa opet godrnja: če se je morala trta na kol vpirati, ko, bje grozd rodila, kaj se ne bi vino plota držalo. Narodni pregovori pravijo, da pijanec nikamor pota tako dobra ne naide nego opel nazaj v krčmo, in da se preje ne preobrne, predno se v grabo ne zvrne. V krčmi je najraji, in sicer zato, ker so v krčmi, kakor v cerkvi, vsi ljudje enaki. O veronauku ve najbolje tisti evangelij, v kterem se čudež v Kani Galilejski pripoveduje. Naša slovenska frazeologija pravi o hudem pijanci, da bi še matere božje dotonzapil, če bi mogel, da pije kakor božja mavra, da njegovo črevo nima dna, in še več drugega, kar če bi povedal, mi naši mlajši kritiki, ki so, kar se estetičnega čuvstva tiče, prava slovenska jennesse dorée, ne bi radi prizanesli. Ena narodna pripovedka pripoveduje o nekem mlinarji, ki je bil tak hud pijanec, da je v malih letih mlin in vse kar god je imel zapijuckal. Njegova pesem je bila tista, ki pravi: Kar kol imamo — vse prodamo, in za sladko vince damo itd. Nasledek je bil, da je mlin prišel na boben, mlinar pa na kant. Enega dno seže v žep, pa ne ošlata ne enega okrogliča več. Gorečica ga gori in doli dere po požiralniku, rad bi si jo z merico starega v dóljene predele poplahnil, pa ne glešta groša več. Kaj je storiti drugega nego se k vodi ponižati. S prva, kader jo je pil, so se mu oči nabreknile, in debelo je gledal kakor žaba, pa nazadnje se je vendar-le privadil, saj se je še boje cigan na batino privadil. Pozneje ko je do prepričanja prišel, da je voda še bolji božji dar nego vino, je večkrat izdihnil in dejal: o jaz nesrečnež, ko bi bil poprej vedel, kako je voda dobra, še denes bi lahko mlin imel.

Grji pa od pijanca je pijanka. Pregovor pravi: ni seno za goske, ni vino za ženske, Slovenska dekleta ga malo pijejo, sramujejo se, očitno pred ljudmi veliko piti ga, in če že kupico prime, se od mize proč obrne, in tri-četirikrat požre. Kranjska nevesta ga samo toliko kušnje, da žnabljič malo va-nj pomoči. Žene ga že raje cuzijo in sicer naj raje na skrivaj, ker se za sramoto ima, če se reče; ta in ta ga rada pije. Vseh vernih duš dan, pravi narodni koledar, je ženski dan, in ta dan še žensko rade malo naločejo. V čem ima ta običaj svoj koren in svoj pomen mi ni znano.

Vinsko pijanstvo pa še ni najhuje. Človek se opijani še drugih stvari. Mladenič se vpijani ljubezni, ter se je časi, če mu je prilika ugodna tako naloče na deviških ustnih, da je nazadnje za vse drugo slep in gluh. On pleše skozi življenje kakor pijana muha. — Resen mož so vpijani čestilakomnosti, in da se te slaščice do kraja navžije, mu časi ni nobeno sredstvo prevmazano, nobeno prenemoralno, samo da mu pribavi polni bokal časti in dostojanstev. Najhuje pijanstvo je pa, kakor naš narod pravi, če se kdo kruha vpijani, t. j. če ga prevzetnost napuhne. Po vsakem pijanstvu kolikor toliko glava boli, kader se človek strežne; po nobenem pa ne tako, kakor po pijanstvu kruha. Kdor se tega pijanstva strezne, ta po izgubljenem kruhu še vse bolj javka, nego je mlinar javkal po zbobnanem mlinu.

Naše proste ljudi bi jaz pa še iz nekega posebnega obzira svaril, varovati se kolikor mogočo vpijanjenja, in sicer iz tega obzira, ker je pijanstvo velik neprijatelj našega materinega jezika. Naš kmet, kader ga le količkaj v glavi ima, govori vse druge jezike: nemški, laški in magjarski, samo slovenski ne. Bil sem enkrat priča sledečega prizora. Bilo je na Št. Vidovo in v župni, sv. Vidu posvečeni cerkvi, veliki obletni shod. Fajmošter je povabil, kakor je že navada ob takih prilikah, razen drugo gospode tudi vse četeri cerkvene očete na obed. Učitelj, jaz in ti četirje irhasti možje smo sedeli kot dii minorum gentium skupaj na dolnjem koncu mize. Naš kmet, ki ga delo zmerom za obe dve roki lovi, mora vsak dan zgodaj vstajati, in celo noči to vkrasti kar danu daljine manjka; on mora žlico iz roke — pa posel v roke – ubijati se ves božji dan za ljubi vsakdanji krušec. Ta naš kmet tedaj pravi, da je to po gosposki, če se zjutraj po spanji še malo v postelji poleži, in po kosilu še malo pri mizi posedi. Tudi mi smo kakti gospoda po obedu še malo pri mizi posedeli. Gospoda na gorenjem koncu mize si je po obedu z gosjimi peresi zobe trebila, mi na dolenjem smo pa v kupice gledali. Na gorenjem koncu je gospoda kavo pila, mi na dolenjem smo si pa mesto kavo aequivalent v vinu izprosili. Fajmošter ni bil skoporad, dal je vina nositi kolikor smo ga le poželeli, in gotovo ga je razmerno na dolenjem koncu mizo dobro še enkrat toliko poteklo, nego na gorenjem, kakor da bi se bili skušali med seboj! Učitelj siromak je bil vina sestradan, cerkveni očetje so pa tudi malo kdaj toko zlato kapljico v povžitek dobili. Posebno pa eden cerkvenih očetov ni mogel vina videti, kakor maček slanine ne. Kaj se zgodi? Za malo časa je začelo našemu cerkvenemu očetu vino preglavico delati. Do zdaj smo so vse skozi lepo po domače razgovarjali. Na pok na skok pa naš cerkveni oče v nemščino loputne. Vzeme polno kupico, pa gre korajžno goro k domačemu fajmoštru, postavi kupo pred njega, ter začno od besedo do besedo tako-le blesti: »No gospod er forar trinks bajn! — Borum nit trinks bajn! — Ferluft! — Trinks!« Celo društvo je v tak homeričen smeh vdarilo, da se je vsa soba tresla. Meni se je pa mož smilil. Gotovo je bil drugi dan ves poparjen in zbegan, ko so mu povedali, kako se je pri obedu vladal, da je gospoda fajmoštra tikal in še celo klel.

Nemški filozofi so še marsičesa izmislili. Tako je ne davno neki A. Bastian v Berolinu v svojih možganih to izmislil si, da ne mislimo mi, ampak proizvod nekega drugega, ki nas za mislotvorenje samo kot nek kalup vpotrebljava. In ko je Bastian to iztuhtal, je naprej vso svoje misli v to vpičil: kdo je ta, ki mesto nas v nas notri misli? Tudi to je našel, (nemški filozof če hoče vse naide,) ter rekel da Kosmos v nas misli. Naše misli so vse tedaj od Kosmosa in od promen v njeni odvisne. S tem se da prav lahko vsa odgovornost za naša dejanja in nehanja od nas pa na tega go spoda Kosmosa odvaliti. Enaka je s pijanstvom. Pijanec je samo kalup, v kterem vino kot hud duh razsaja, ne on, ampak vino iz njega govori. Ni on za to odgovoren, kar vinjen počenja, ampak vino, ali po Bastianovi teoriji če se hoče, Kosmos.

H koncu mislim ne bo odveč, če še povem, kakšen je red pri vinskih gostijah po hrvaškem Zagorji. Stara narodna pesem pravi: »Zagorec ni nikdar prodal vina, — izpil ga jo sam in vesela družina.« In zares, malokje se tako veselo živi, kakor po hrvaškem Zagorji. Gostije so tako rekoč na vsakdanjem dnevnem redu. Zdaj je tega župnika god, zdaj onega vlastelina; tu se ženi mlad kicoš, tam se udaje hči bogatega trgovca; tu se obdržava »reštalacija,« tam je cerkveni shod; tu so šolski izpiti, tam trgatev itd. i pri vseh teh in enakih priložnostih, ali kakor se pravi „tituluših" se gosti in časti. Sploh se more o Zagorcu reči, da je velik ljubitelj veselih društev. Za njega »nikaj na svetu lepšega ni, — nego v društvu veseli vsi.« Lepo sprejema domačin povabljene goste. Vsakemu gre do hišnega praga nasproti, vsakemu poda roko, za vsakega ima lepo besedo! Domačin sedi navadno v sredini podolgovate mize, okrog njega pa povabljeni gostje in domača družina. Po juhi povzame domačin besedo, pozdravi vpukno društvo, ki »polog stare navade se zebralo je,« ter predloži, naj se po starem običaji izbere stolaravnatelj. Navadno se tisti, ki ga je domačin predložil, per acclamationem sprejme. Celi organizem je skoz in skoz parlamentaričen. Poslovnik je vsakemu poznan, in v dvojbenih slučajih se zmerom na to poziva, da je to »poleg stare navade. Izbrani stolaravnatelj se spodobno zahvali za podeljeno mu dostojanstvo, ter v izjavi, ali jo sprejema ali ne. Če iz kakvih god razlogov stolaravnateljstva ne sprejme , izbere se drug. Če se pa izjavi, da hoče biti stolaravnatelj, trčijo vsi gostje redom ž njim, in s tem je društvu glava postavljena, in stolaravnatelj slovesno inštaliran. Stolaravnateljem biti ni kar si bodi, posebno če je društvo veliko in odlično. On more znati z blago pa vendar odvažno roko društvo vladati. On mora imeti to, kar se imenuje takt, On mora poznati goste in več ali manj tudi njih socijalne razmere, pred vsem pa mora biti govor govornik, in sicer improvizator. Nekteri so zavolj svojih stolaravnateljskih sposobnosti celo na glasu. Mene, ko sem prvikrat v takem društvu bil, je govorljivost stolaravnatelja zares osupnila. Stolaravnatelju se mora vsakter v ime lepega reda pokoravati, in njegova oblast gre celo do tega, da sme gosta, ki so nepristojno in nespodobno obnaša, javno pred vsemi na red pozvati in posvariti. Svoje vladanje stolravnatelj s tem začne, da si izmed gostov izbere enega, in če veče društvo tudi dva »fiškusa«. Fiškus, ta je stolaravnateljev adjutant. On je izvršilna oblast v društvu in zato mora v vsem stolaravnatelju pomagati. Kadar se zgodi, da mora stolravnatelj od mize oditi, prevzame njegov fiškus začasno društveno vladanje, in s tem se redu pogubnemu interregnumu v okom pride. Navadno se za fiškuse postavljajo najmlajši gostje, in v tem obziru ima fiškus mnogo analogije s »fuksom« nemških buršev. Po kislem zelji se začno napitnice. Stolravnatelj nazdravi prvega domačina, in potem vse gose po tistem redu, po kterem okoli mize sede. Vsako nazdravljanje mora v veči govor vplesti. Napitemu, -- »da sam ne bo živel na tem čalarnem svetu, nego da se bo veselil« itd. – se pridodaje »družica ali pajdašica«. Tudi duhovnim se pridodajajo v napitnicah družice. To je tako navadna fraza, da pod njo decorum reverendae nič ne zgubi. Bil sem v društvih, v kterih so se sivolasim Zagrebskim kanonikom mlade gospice kot družice v napitnicah pridodajale. Pri vas v Cislajtaniji bi bilo kaj takega nečuvenost, in bi bog ve kake vse nepovoljne nasledke imela, če bi se v konzistorialni kancelariji zvedila. Navadno stolravnatelj nazdravlja, fiškus pa nazdravljenemu družico izbere. Z nazdravljenim gostom trkne celo društvo. On se mora malo kesneje v ime njemu pridodane družice, in se ve da tudi v svoje za napito zdravico s tem zahvaliti, da polno kupico suhega vina izpije. Fiškus ima paziti: ali je bila kupica do roba polna, ali ni bilo morebiti vino vodeno, in ali se je do zadnje kapljice izpilo. Pri zahvali se malokteremu prizanese, da mu ni treba polne kupice suhega vina izpiti. Potem ko so se na tak način vsi gostje nazdravili, napije nazadnje fiškus še stolravnatelju . Od sedaj se začne obče napitnice n. pr. domovini, narodu, svobodi, napredku in enake. To se mora Hrvatom pustiti da ga ni večega društva med njimi, v kterem se ne bi take, domorodno mišljenje pričajoče zdravice napivale.

Do zdaj je imel samo stola-ravnatelj pravico iniciative do napivanja zdravic. V društvu je vladal ustavni monarhizem. Da se pa tudi drugim gostom prilika ponudi, kakšno zdravico napiti, ze monarhizem s privoljenjem društva odstrani in mesto njega republika vpelje. Stolaravnatelj položi svojo oblast nazaj v roke društva, od kterega mu je podeljena bila. Eden gostov se mu na zadnje v ime celega društva zahvali. Tudi fiškus se odpusti. Od sedaj more vsak gost napijati zdravice kake in komu hoče. Predno pa hoče kdor govoriti, si mora v pričo društva z nekoliko požirki »jezik prati« drugače mu ni dozvoljeno. Navadno so zdaj prinese tako zvani »bilikum« alj dobrodošljica na mizo, to je kupica, ki drži časih še čez polič. Vsaka družina v Zagorji ima svojo še od očakov podedovano dobrodošljico. Časih ima ta posodica kaj smešne oblike. Tako sem jaz enkrat, iz stekljenega opanka dobrodošljico pil. Tuj gost, ki še ni bil nikoli popreje v hiši, mora dobrodošljico na dušek izpiti; Sam domačin jo pred njega postavi in natoči. Če se dobrodošljca na dušik ne izpije, so ima to za sinistrum omen. Je tedaj bogme treba meh dobro s sapo napolniti, preden se dobrodošljica na usta nastavi. Po izpitji dobrodošljico poda domačin novemu gostu roko, ga poljubi na oboja lica, ter mu razloži kake pravico je s tem dosegel, kaj je hišni gost postal, da naime sme vsikdar iu nepozvan v hišo priti, ter se za pokrito mizo vsesti. Če je domačin šaljivec mu še svakovrstne druge predpravice našteje, ki časih celo društvo v smeh pripravijo. Preširok bi mi postal ta spis, če bi hotel ves tak govor napisati. Sploh se v takih društvih rado na to dela, da se novi gost kolikor mogoče napije. Da si še tako trdno sklenil, se ne preopiti, vse ti ne bo nič pomagalo. Izgovarjaj se kolikor so hočeš, da ne smeš piti, da ti vino škoduje, vse je zastonj. Popevalo se bo okrog tebe, kupice nudile, in če še ne piješ, se bo nazadnje reklo, da je to razžalba za domačina, za celo društvo, za vino in Bog ve kaj še in ti si razorožen, podati se moraš pa p i t i. To je že tako! Če si v Rimu se pravi, moraš po rimski živeti, če si v Zagorji pa zagorski. Nemec pravi: ländlich sittlich. Pa nič se ne boj, da te bo vino pred društvom osramotilo, V tem obziru niso v Zagorji ljudje Catones censores. Kader se pa dobrodošljica ne pije, prinese so malo manjša kupica, ki pa tudi izpod merice malokdaj drži, tako zvani »vandarček« ali popotnica. Popotnica potuje po celem društvu od gosta do gosta, dokler se zopet do prvega

ne vrne. Vsakemu gostu, pred kterem popotnica stoji, se kaka napitna pesem zapoje. In še le rano v jutro se časih društvo razide popevaje tisto pesem, ki ima pri vsakem stroku refren:

Le pijmo ga, le pijmo ga

'Se do dana beloga!

V Zagrebu.

–p.