Narodopisne slike iz našega naroda I. Ljubezen
| Narodopisne slike iz našega naroda I. ljubezen |
| |||||||||||||
Fantom z oči
Ogenj gori,
Dekletom na lici
Rožca cveti. Narod. pes.
Ni dolgo tega, kar se je j a v n o m n e n j e kot šesta velevlast visoko na prestol posadilo. Na prestolu sede z ono roko brzda kralje in cesarje, in njih velike in male doglavnike, z drugo pa piše zgodovino sedajnosti. Kakor so astronomi začeli en planet za drugim na obnebji razkrivati, ravno tako so se politikarji začeli v tem skušati, kdo bo na političnem polji kakšne novo velevlast razkril. In res ne dolgo po javnem mnenji, se je našla sedma velevlast v d e n a r s t v u! Jaz si smem čestitati, da sem osmo politično velevlast v l j u b e z n i našel, ter jo tukaj javno kot tako proglasujem. Morebiti pride za menoj še kter srečnež, ter bo našel deveto velevlast, in za tem drugi, ki bo našel enajsto, in tako naprej.
Ljubezen velevlast, to je vendar že malo preveč! bode morebiti kdo zanosljal. Jaz pa rečem: da, da ljubezen, baš ljubezen je velevlast; mogečneja morebiti, nego denarstvo in javno mnenje. Naj pokaže ktera druga velevlast, če ima toliko armado, kolikoršno ljubezen ima; in sicer je ni lepše armade od njene. V njenih vrstah stoje »vsi te mlajši, vsi nam naj te drajši s kuštravimi lasmi in svitlimi očmi«, vsi so ali po izbor junaki ali pa kićene devojke. Država, v kteri ljubezen kot velevlast kraljuje, obsega vse druge države in vse narode, in ker je ona skoz in skoz kozmopolitična naprava, zato ne priznava nobenih historičnih pravic, ampak samo le naravne, te pa v celem obsegu; in grdo ga kaznuje, kdor se proti njenim prirodnim pravicam sovražno spne; celo načelo narodnosti pred njenim tronom ne obvelja. Nje notranja osnova je ravno kakor avstrijska skoz in skoz dualistična. Ona stoji in pade z dualizmom, bog obvari turški federalizem v njej. Toda njene delegacije se ne obdržavajo pod dvema raznima krovoma, bog ne zadeni tega, v njej se vse kuje in snuje lepo pod eno streho, je se iz ene sklede, pije iz ene kupice. Ker smo že začeli velevlast ljubezni z avstrijsko velevlastjo prispodabljati, recimo še to, da ona nima toliko neprijateljev, kolikor jih ima Avstrija, da se jej ni treba pred nobenim severnim strijcem bati. Velevlast ljubezen ima samo dva, in sicer le navidezna neprijatelja. Prvi njen navidezen neprijatelj je dekliška preširnost. Včasih je sicer boj s tem nepokornikom precej trd, pa — pred obličjem zalega fanta se ta preširna dekliška upornost raztopi kakor sneg pred obličjem solnca. Drugi neprijatelj je »fantovsko štimanje«. Tudi to je včasih trda trdnjava, pa kaj pomaga vsa njena trdnost, ko jo prvi zaljubljen dekliški pogled v posip in prah razsuje. Mir jo lehko storjen. Rdeči sobici se druga na drugo v vročem poljubu pripečatiti, roki se skleneti in stvar je gotova.
Najplemeniteja, najslavneja, pa tudi najtežja dela, ki nam jih zgodovina vseh narodov in vseh časov pripoveduje, izdelala je ta velevlast s svojo armado, kajti ni ga silnejega nagiba za premaganje težav, nego ljubezen. Kdor čestitih bralcev še ni bil nikdar zaljubljen, naj se precej zaljubi, če je še čas, in če sme, ter naj stopi kot novak v službo te velevlasti. Dasiravno ima tudi ona, kakor v najnovejši čas Avstrija, zakon, da mora vsakter brez izjeme za njo orožje nositi, vendar se kdo tej dolžnosti umakne. Povrnite se, vi vsi begunci, ter znajte, da je ljubezen veliki kulturni element. Ali paziti je treba vsakemu, da se ne zaljubi tako, kakor sta se Avstrija in pa Magjarorsag zaljubila drug v drugega, kajti od njiju se ne ve, kako se po spolu ločita, kdo je on, in kdo je ona, kdo hlače nosi in kdo ne, ali z eno besedo, kdo je gospodar in kdo ponižna in pokorna gospodinja.
O teoriji ljubezni govoriti, to bi bilo morje izjemati! Nikdar se ta predmet do kraja izcrpil ne bo, ker je živ vir žive vode, ki nikdar ne vsahne. Najbolj še meni dopada prilika, ki ljubezen priličuje ognju, kajti ta ogenj človeku, skoz njega gredočemu, mnogo grdih cunj požge, ki so popreje od njega visele, in vsakter iz tega ognja čisteji izide, nego je va-nj stopil. Razni ljudje sicer o ljubezni razno mislijo. Čujte tam resnega moža, on pravi: res je, bil sem svoje dni tudi jaz zaljubljen, pa bil sem norec! Hvala bogu, da sem enkrat iz tistih telečjih let. Za moža, ki tako govori, je srce samo še kos mesa, in sicer prav žilav muskel. ki v njegovem organizmu nima veče vrednosti, nego drugi drob n. pr. želodec ali pa bubregi. Moder mož v dolgem črnem talarji bo djal: tudi jaz sem kot dijak ljubil, pa sem se dosta skesal že za to, in trdo pokoro delal, kajti ljubezen je velik greh. Bog moj, če je to res, da je ljubezen greh, potom je tudi greh, da rožca pomladi cveti, da slavček droboli, ko slavička jajčke vali. Če je ljubezen greh, potem je tudi greh, da imajo deklice rudeča ličica, da! če je ljubezen greh, potem je vsaj pol sveta, ki ga je sam večni bog v svoji milosti ustvaril, greh. Star grški filozof je rekel, da se po ljubezni vse prijazno strinja, po neljubezni pa vse sovražno spne in nazadnje v atome razkruši. In res vidimo, da je vsa vesoljnost, vsa priroda zvezana le po ljubezni v eno celoto. Nekde sem bral, da je boje tisti človek najsrečnejši, ki ima zlo srce in pa dober želodec. Jaz na to druga ne rečem, nego: bilo mu na zdravje! S takimi ljudmi, ki imajo srce suho kot egiptovska mumija, s takimi je zastonj o ljubezni govoriti. Kdor ni nikdar ljubil, ni nikdar živel, ljubimo tedaj, da bodemo živeli.
Vendar ena vrsta ljudi misli in sodi povoljno o ljubezni, in ti ljudje so pesniki. Če ljubezni ne bi bilo na svetu, pesnik bi si jo moral izmisliti. Pesniku so srce nikdar ne postara, da! njemu se ne sme postarati, Pa da mu je lih že jesenska slanca rožice na licih poparila, srce mu ne sme nikdar ozebsti. Pesniška žila bi morala biti zmerom enako napeta. Prileten erotičen pesnik je sicer anakronizem, pa vendar mi je ljubši, nego mladi fantalinski didaktikar. Hrvaški pregovor pravi: stari volk, pesja šala. Ta pregovor na starega zaljubljenega pesnika preobrnen bi se glasil: star zaljubljen pesnik, amorova in psihina šalobarda.
Pa pustimo šalo na stran. Vedno mladi, vedno se mlajoči erotični pesnik je pa v resnici naš narod. Nečem sodu čestitega bralca prejemati, ter a priori hvaliti naše erotične narodne pesmi, kako so nežne, kako so rahločutne, kako naivne, kako nravne, srčne, resnične itd. Pustil jih bom rajo same govoriti. V dokaz, da je ljubezen, pravi narodna pesem:
V Gradci na placi
Ena Žena sedi,
Pa ta žena veli,
Da ljubezni več ni!
Pa ljubezen je bila,
Pa ljubezen še bo
Ko tebe 'no mene
Na svetu ne bo!
Zadnje štiri vrstice so pri velikem delu erotičnih pesmi skoraj steeotipen rafren. Moč ljubezni je nepremagljiva, kogar se polasti, ta se je z lepa ne more več obraniti:
Oj ti prešmencana ljubezen,
Kaj 'maš ti takšno moč !
Z glave te še spravim,
Al' s srca nemogoč.
Kakšna je slovenska ljubica? Naše narodne pesmi jo tako-le slikajo: Ona ima belo roko, drobne noge, rdečo šobico, usta kakor jagodike, tenko golči, se sladko smeji, nosi rdeč robec, bele rokavce, guzano ali pisano janko, lase ima spletene v dve dolgi črni kiti s traki zvezani, (ravno kakor se še denes kmečka dekleta v Zagrebški okolici nosijo), ona je vrla, visokega čela, pa zmerom vesela, nje lepota se sveti kakor sonce in luna, pri plesu je lehka, mlada je kakor kaplja. Lepo jo opisujejo te le štiri vrstice:
Je bela ko mleko,
Rdeča ko kri,
Zaljubljeno gleda,
Na smeh se drži.
Pa tudi te-le:
Je tenka ko konoplja,
Rdeča kakor gartroža
Bela kakor makov cvet.
Ali pa te-le:
Je bela ko mak,
Pa rdeča ko rak,
Pa vroča ko peč.
Pa na lepoto se ne sme zmerom gledati, ona rada goljufa. Narodna pesem pravi:
Ktera hruška mekša - boljša je,
Ktera d'vica lepša - hujša je.
Ljubica pa ne sme samo lepa biti, ampak:
Dekle mora znat pisat 'no brat,
'No vsakemu odgovor dat'.
Deklica si ljubčeka želi, ter poje:
Ko mala sem bila,
Sem pros'la boga,
Da b' skoraj dorasla,
Da b' fantovska b'la.
Deklica bi se rada omožila, pravi:
Prosite, molite
Duhovni za me,
Da bodem imela,
Kar druge žene.
V prejšnjih časih so stariši svojim hčerkam može snubili. Ena narodna pesem pravi, da si deklica želi grlica biti, da bi se mogla bogu potožiti, ka jej mati ne dado moža, kajti:
Ni hujš'ga na svet',
Kakor moža ne imet.
Pa dasiravno je deklica revnega in nizkega stanu, vendar si upa ljubčka dobiti:
Da s' nimam zlata,
Ga bodem dobila,
Sem punca za to!
In tudi pove, kako bo naredila, da bo ljubčka dobila:
Pod lipo bom stala,
Na smeh se držala
To b' moral zlod' bit',
Da b' ga ne mogla dobit'.
Svojemu ljubčku da "pušeljc" ter ga s tem odlikuje:
Moj ljubi se zmed vseh pozna,
Ker naj bolj rdeč pušeljc 'ma.
Nar bolj rdeč, nar bolj dišeč. itd.
Ljubezne čute svojega srca tako-le opisuje:
Na sred' moj'ga srca
Sta mlinska kamna dva,
Druz'ga nič ne delata
Ko ljubezen meljeta,
Na sred moj'ga srca
Sta golobca bela dva
Druz'ga nič ne delata
ko ljubezen prebirata.
Na sred moj'ga srca
Sta petelinčka dva
Druz'ga nič ne delata
Ko ljubezen prepevljeta.
Deklica svojo ljubezen taji; za njo drug nobeden ne ve, kot bog, Marija in pa ona drobna ptička, ki je videla, kako sta se z ljubčkom rada imela. Ona svojemu ljubčku pravi: predragi cvetek moj ljubljeni, on pa njo ima za premilo. Ona o trajnosti ljubezni pravi:
Naj' ljubezen je lih taka,
Ko ta okrogla rinčica
Nima kraja, nima konca itd.
S svojim ljubčkom je celo zadovoljna, ter se misli tudi ž njim venčati:
Ljubček je lep rdeč,
Jaz sem pa bela,
Ljubček je men všeč
Jaz ga bom vzela.
Svojega dragega tako-le opisuje:
Še lepši gledi,
Kak sveča gori,
Še lepši golči,
Kak struna brni,
Še lepše mi gre,
Kak šolar štet vé itd.
Starega neče imet, rajša gre praprot žet. Med starim in mladim dela takle razloček:
Mladi kraj mene,
Kak drobna ribica kraj vodé,
A stari kraj mene
Kak trda klada kraj vodé,
Dolgo ljubiti brez zakona, to ni dobro, zakaj:
Dolga ljubezen
To je ljubezen
Deklica si domišljuje, da tam kjer ljubček hodi, rožmarin rodi. Če ljubček dekleta s tem straši, da jo bo zapustil, se mu na kratko odreže:
Če nisi ti,
So drugi tri
Kader se pripeti, da mora ljubček ljubico zapustiti, na pr. da mora na vojsko iti, tačas je velika žalost. Ljubica da pri razstanku ljubčku zelen ali rdeč pušeljc, ki je z žolto črno svilo povit ter mu ga z zlato gumbašnico za klobuk pripne. Njo samico tolažijo drobno ptičice in drobne rožice. Kadar ljubčku pismo piše pravi:
Nožek bom vzela,
Srce bom zbodla.
Venkaj pustila.
Lepe tri kapljice
Vroče krvi,
Pismo pisala
Ljub'mu poslala itd.
Kader pa ljubček nezvest poslane, je žalost ljubice tolika, da bi nje solza, ako bi na skalo pala, skalo razklala. Nezvest ljubček nima sreče. Ena narodna pesem pripoveduje, da je ljubček svojo slovensko ljubico zapustil, na Nemško šel, pa Nemkinjo vzel. Zakon ni bil srečen. Ni dolgo trajalo in nezvesti ljubček je za smrt zbolel. Zdaj se v njem obudi živ spomin na svojo zapuščeno slovensko ljubico. Želi jo videti, ter si domišljuje, da bi po tem ozdravel. On jej tedaj piše, ter jo prosi, naj ge pride obiskat. Ljubica pismo prebravši se pikro nasmeje, ter na konci pesmi reče:
Tak naj bo vsim gizdavcem
Kak je moj ljubi bil,
Ko mene le zapustil,
No Nemkinjo si je vzel.
Kader žalost zapuščene deklice do vrha prikipi pravi:
Pelin pelinkovec
Oj ti žarko cvetje!
Tebe bom trgala
okol' srca djala itd.
Hrvatica pa, kot junakova draga, dé, da jej handjar srce para. Če ljubica in ljubček ne moreta skupaj priti, zavolj kakšnih goder zaprek, zdihuje ona:
Drava in Mura
Se stekate vkup,
Jaz in moj ljubček
Ne prideva vkup.
Ko so ženi moža v žolnirje (vojake) vzeli, pravi narodna pesem, da v preveliki žalosti:
Ni več kitila si las,
Ogradek zapuščala,
Samši doma skoz jokala,
Nič ne moglo vtišit nje,
Koder hodila, tam tožila
Povsodi zvala Vaneka itd.
Kader deklici, kakor naš narod pravi bik venec poje, t. j., kader je po fantu v greh zapeljana, govori žalostna svojim rožicam na ogradku, ktere je preje tako skrbno gleštala:
Razcvetajte rožice, ali pa ne,
Saj ne bom delala pušeljca več!
Ali pa zdihne:
O joj, o joj,
Moj deviški stan!
Sinoč je bil
Na slamo djan.
Posebno se pa zapeljana deklica, matere boji:
Kaj mamca bodo porekla,
Če zibka bo tekla!
Po izgubljenem devištvu vedno joče:
Pleničke je prala
Na bistrem potok',
Pa se milo jokala
Ker ni več dekle itd.
Porta na glavi je znamenje devištva. Ktera je devištvo zaigrala, ne sme več »džundž-partice« nositi. Deklica ljubčka, kader pride k njej v vas, počasti s prhkimi pogačami in z rmenim vincem, ter mu noge opere. Pri tej priložnosti naj omenim: v gornji vojniški krajini, in morebiti še tudi drugod, je še denes ta navada, da če je gost v hiši, mu »mlada« t. j . naj mlajša sneha na večer, predno gre spat, z mlačno vodo noge opere.
Do zdaj smo ljubico opisali. Dajmo, da vidimo tudi kakšen je Ijubček, — v narodnih pesmih tudi sploh fantič.
Pri nemških minnedihterjih je ljubček že ves srečen, če le hram svoje drage od daleč zagleda; celo pa, če vidi ob nočni uri se luč iz okna svetiti, kajti domišljajo si, da poleg nje draga na kolovratu prejo prede. Če pa čuje njeno obleko šumeti, zamaknen je celo. Več si pa ne upa od nje zahtevati kakor milostljive dozvolje, da sme rob njenega krila poljubiti. Naš ljubček, kakor ga narodne pesmi slikajo, ni tak tolkec. Pa ne, da bi zato na nasprotno stran premaknil, da bi bil tako drzen in frivolen in prostopašen, kakoršnega nam romanski trubaduri predstavljajo. On drži sredo med germanskim tolkcem in romanskim prostopašnežem. Rekel bi, (dasiravno se kteremu ta izraz ne bo prikupil) da je prav praktičen; sicer je malo neokreten, robast in težko-mahoven, pa zato tudi skozi in skozi naraven. Sentimentalnosti, te dušne bolezni, ne naideš ne trohice na njem. Narodna pesem
pravi, da je lep kakor »nageljnov« cvet, da ima kuštrave lase in svitle oči. On nosi pisan »lajbeč«, v žepu pa robec, ki mu ga je ljubica dala in robila. Za klobukom ima »pušeljc« ali pa še raje vejico rožmarina. Koder hodi, žvižga in poje. Za-nj je deklica tičica. ki ima rdeča ličica. Kader si ljubico izbira pravi:
Dekle napajal bom,
K seb' jo privajal bom.
Po vsej Sloveniji jo navada, da posebno ob nedeljah popoldne fantje vsak s svojo deklico v krčmo gredo, ter jo z vinom napajajo. »Vsak ima svojo kupico, vsak ima svojo ljubico«. »Sedi se kraj mene , da mi lice ne ovene!« Tako sem čul dekleta štimanega fanta k sebi vabiti. Naš fant hoče veselo ljubico imeti:
Eno Ijubco sem dobil,
Po vesela nič ni,
En pušeljc m' je dala
Pa nič ne diši.
Kader je zelo zaljubljen, tako-le po ljubici koprni:
Da bi tvoje črne oči
Za menoj gledale,
Da bi tvoje bele roke
Mene objemale
Da bi tvoja sladka usta
Mene kuševale!
V prejšnjih časih si je moral fant, kakor bibliški patriarhi, svojo deklico prislužiti, ena pesem namreč pravi:
Tri leta sem služil,
Tri leta še bom,
Pa če mi dekle ne daste,
Več služil ne bom.
Naš fant ne gleda tolikanj na bogato doto, kolkanj na ostro roko in na pošteno srce:
Jaz nočem bogate
Da s' žlahta me sil',
Da bo štela men' zlate
Pri vsakem kosil'.
Radoveden, kak konec bo njegova ljubezen imela, gre v zelen gozd drobno ptičico vprašat. Ker ima s svojo ljubico poštene namene, pravi:
V sredi vasi
Ena rož'ca cveti,
Pa dolgo ne bo,
Da vtrgana bo.
Če se hoče fant svoji deklici prav prikupiti, jej mora »semnja« kupiti, ki je večidel svilnat robec »drage farbe«, včasih pa tudi leskeč zlat ali srebrn prstan, ki pa mora imeti rdeče oko. Če fantje po noči k dekletom zahajajo, ter se ž njim pod oknom razgovarjajo, se to prati, da gredo k dekletom v vas, ali z eno besedo, da vasujejo; stari tako občenje s fanti pa imenujejo fantovanje. Nemec pravi: fensterln. Vasovalskih narodnih pesmi imamo precej. V narodnih pesmih iz Ziljske doline na Koroškem in iz Malega Štajerja pride vasovalec tudi jahajoč. Kader bije polnoči, se bojé vsako dekle prebudi, Naj raje gredo fantje v vas ob pomladanskih mesečnih nočeh. Fantje ene vasi hudo nad tem čujejo, da jim od inod kdo v vas ne zahaja. In ravno pri vasovanji se naj huji boji in pretepi med fanti vnemajo, posebno, če jih gre cela tropa vasovat. Če enega samega pri vasovanji zasačijo, ga ne stepejo, kajti to ne bi bilo vitežki, ampak ostrižejo ga in v kakšni mlaki skopljejo. Sledeče vrstice nam predstavljajo en tak prizor:
Deklico jaz imam,
Nimam nikdar jo sam,
Drugi k nji hodijo,
Mene p0roč gonijo,
Suknjo mi slečejo,
V mlako me vlečejo,
Klobuk mi jemljejo,
Mlako zajemljejo
Črevlje mi z'zuvajo
V mlako me suvajo itd.
Vasovalec, ako n. pr. deklici prigovarja in hoče njeno usmiljenje obuditi:
Lehko je tebi v postlji ležati,
Težko je meni pod okencem stati
Zunaj veter mrzlo veje
Tebe noter odeja greje.
Ljubici bolj všeči, da pride ljubček sam k njej v vas, nego da pride z drugimi:
Če prideš le sam
Tačas te rada imam
Če vas pride pa več
Pa vsi pojdete preč.
Kader se pripeti, da ljubček in ljubica za eno umrjeta, nju ali skupaj, ali pa vsakega na drugo stran cerkve pokopljejo. Iz ljubčkovega groba zraste rdeča gartroža, iz ljubičinega pa bela lilija. Gartroža in lijija raseta do nad cerkvene strehe, tam se zedinita, in tako zedinjeni raseta gor v sveto nebo.
V Zagrebu.
-p.