Nasedli brod, 1. del
| Nasedli brod Tone Seliškar |
| |||||||||||||
1
urediNa dvorišče celjske vojašnice je prikorakala tretja stotnija sedem in osemdesetega pehotnega polka. Do pasu so bili vojaki pobrizgani z blatom, težki telečnjaki so jim viseli na hrbtih, kakor bi nosili vreče kamenja, jermena pušk so rezala v meso in dež je lil kar naprej – vraga, kaj ne bo nikdar nikoli konec tega pasjega vremena! Nad Savinjo je ležala gosta, mokra megla, park na oni strani kasarne je bil že skoraj ves gol. Z drevesa na dvorišču so padale težke kaplje na čepice vojakov, voda se jim je cedila po laseh za vrat. Stali so v pozoru in tiho kleli. Oficirji v dežnih plaščih so počasi hodili ob vrstah in kadili cigarete. Bili so sitni od tega dežja in preklinjali so vražjega stotnika, ki jih je poslal v takem viharju na vajo.
Tedaj je straža ob vhodu pozdravila s puško in na belcu je mirno in ponosno prihajal na dvorišče stotnik Leschnigg. Oficirji so stekli k svojim oddelkom, šarži pa so z divjimi pogledi ošinjali svoje vode. Tišina je zavladala rezka, ogabna tišina, ki se razčeperi med ljudi vselej, kadar bi radi kleli na ves glas, a ne smejo.
Stotnik Leschnigg je bil avstrijski oficir; strog, oduren, nedostopen, krut vojak, ki se ga je vse balo. Ni bil samo vojak. Bil je tudi vzgojitelj svoje stotnije, žarišče, v katerem naj bi bilo utelešeno vse, kar je vezalo in sklepalo kelih avstro-ogrske monarhije. Zato ni nikdar zamudil prilike, da ne bi z ognjevitimi besedami utrjeval in poglabljal ljubezni in spoštovanja do "presvetlega cesarja", ki je bil zanj poosebljen bog. Posebno tu v Celju, med to prekleto in umazano slovensko drhaljo, se je čutil še bolj poklicanega, da vceplja vsem tem kmečkim buticam strah in pokorščino avstrijskem nemštvu, ki je prav tu pričelo poginjati in se ugonabljati. Premalo je še Ambrosrhitschejev, Wretsrherjev, Smollniskerjev, Deschmannov! Kakopak, njegov oče je bil Lešnik, ampak on je Leschnigg, on je Nemec, on je Avstrijec.
Danes odhajajo na svoje domove. Tri leta so bili doma v tej kasarni. Tri leta jih je pojil po dvorišču in po okolici ter jih trpinčil v blatu, mrazu, dežju, snegu, solncu in prahu. Vse te Jošte, Goričane, Trbovce, Železnikarje. – Verfluchte Bande!
Snel si je kapuco s čelade, prijahal na sredo dvorišča in obstal. Njegove oči so vrtale vrste kakor podlasica svojo steso skoti živo mejo, toda k sreči so bili vsi vojaki od blatnega pohoda tako umazani, da nI utegnil nobenega ozmerjati; zaradi tega je bil koj slabše volje. Fantje so stali kakor pribiti. Premočeni so bili do kože, da jih je zeblo, in lačni; zdaj naj pa poslušajo še tega starega bedaka, ki je pravkar prilezel od svoje stare in ki se mu še na licih pozna prijetna toplota postelje, zakaj njegove oči so bile krmežljave in malce vnete.
Stotnik je vrgel glavo nazaj kakor njegov konj, kadar je defiliral pred generalom.
– Vojaki! Danes pojdete domov. Preden odidete, preden zapustite vojašnico, vam moram spregovorlti nekaj besed, nekaj važnih besed, ki vam naj ostanejo do smrti v spominu. Tri leta ste nosili uniformo junaške avstrijske armade. Vojaki! Naša armada je ponos in dika Avstrije, zato ste z veseljem in ponosom nosili njeno uniformo! Bili ste vojaki njegovega veličanstva cesarja, našega ljubega vladarja. Da, vojaki, ko ste odhajali danes zjutraj na zadnje vaje, je že klečal presvetli cesar v kapelici v cesarskem Schoenbrunnu in molil za svoje drage podložnike. Naš cesar je zgled vsem svetskim vladarjem. Biti podanik takega cesarja, je sreča, zakaj mnogo jih je v naši državi, ki se tega ne zavedajo! Ta grda zalega, ta nehvaležna drhal je vedno na delu, da rovari proti svoji lastni domovini, in rečem vam, kdor sovraži svojo domovino, sovraži svojega cesarja! Tak človek je izdajalec! Tak človek zasluži vešala!
Naš cesar in vsa njegova plemenita habsburška rodbina potrebuje požrtvovalnih in srčnih mož! Uverjen sem, da ste zvesti Avstrijci in da boste z veseljem žrtvovali kri in življenje za dom in za cesarja. Verjemite mi, da bo zame najslajši tisti trenutek, ko bom mogel na bojnih poljanah junaško umreti! Nič ni lepega od smrti v bojnem metežu. Vojaki, kadar napoči tisti trenutek, kadar vas pozove cesar na branike svete Avstrije, pohitite navdušeno pod zmagovite zastave, zakaj ni ga sovražnika, ki bi strl to silno habsburško zgradbo! Naj živi naš presvetli cesar Franc Jožef! Hoch!
– Hoch! Hoch! Hoch!
– Abtreten!
Premočeni fantje so se razbežali po dvorišču, potem pa skozi široka vrata po stopnicah v prvo nadstropje. Pometali so telečnjake s sebe in si odpenjali pasove bajonetov. Bili so trudni in jezni na ves svet, samo oni, ki so danes odslužili svojo vojaščino, so z veseljem vlačili mokre cunje s sebe, porivali svoje lesene kovčege izpod postelj in bili na znotraj že bolj v mestu ko v kasarni.
Justin Železnik je počenil kraj svojega civilnega zaklada in pričel zlagati obleko na posteljo. Vse, karkoli je spominjalo na vojaščino, je metal okoli sebe.
– Fantje, kdo hoče krtačo za kemisne čevlje?
– Jaz! Daj sem! Meni, meni! so kričali oni, ki naj še ostanejo v kasarni.
– Pasto za gumbe? Sivanke? Mast za škarpe?
Kaj bi s tem! Zdaj je konec. Zdaj pojde domov. Doma je oče, je mati, so sestre in bratje, so znanci in znanke, so domače hiše in ulice in vsa prijetna domačnost. To kar leze v človeka, kar žene ga, da bi se spustil v zrak in poletel kakor ptica v rodno gnezdo. In trgovina! Kako je vsega tega pogrešal!
– Klanjam se, milostljiva! Tri metre šifona? Samo primite, prvovrstno blago! Jamčim, milostljiva!
Naslonil je glavo v roke in zatisnil ušesa, da bi se za hip ubranil vse te glasne vojaščine, ki odmeva od težkih zidov. Nežno ganotje ga je prevzemalo pri vseh teh spominih, ga tlačilo in božalo, da je bil mehak in si je že v mislih slikal vso pot, ki jo bo preživel še danes, potem ko bo stopil na cesto svoboden, ko mu ne bo nič več treba paziti, da ne prezre kakega korporala. O, hudiča, kako je bil jezen na vse te šarže, ki so mu sedeli na vratu kakor klopi in ga gnjavili, sekirali, da je že mnogokrat segal po bajonetu, stiskal pesti in škrtal z zobmi, fej! Zdaj je konec! Konec vseh teh treh let!
Levo, desno, levo, desno ... Eins, zwei, eins, zwei ...
Uniforma ...
Puška ...
Vežbe ...
Manevri ...
Sto tisoč psovk ...
Komis ... Arest ...
Zbudi se mu bežna slika doživetega:
Glazija se pari v avgustovem solncu. Potok je skoraj prazen, vod pa vroč in moker kakor žareče železo. Skozi misli preživlja dogodek: Vročina ga je zmogla. Omahnil je in se naslonil na kostanj. Kar tako, iz vrste, meni nič tebi nič. Ne more nič več.
– Železnik! je zatulil korporal.
Sliši glas, ampak v njem je tako zopmo, da bi bljuval, besnel, vrgel s sebe težko uniformo in se vrgel nag s samimi zobmi na oficirje, ki stoje v senci in se smejejo.
– Želeszik, nazaj v vrsto! je rjul vodnik.
– Ne morem, je zastokal Justin in se sesedel ob drevo.
Od nekje je privihral na svojem konju stotnik Leschnigg in rezko vprašal korporala:
– Kaj je s tem človekom ?
– Pokorno javljam, gospod stotnik, mož simulira!
Stotnik je skočil s konja, stopil k Zelezniku in siknil ostro:
– Hab acht!
Železnik je še bolj pobledel, pa ga je žvenk njegovega povelja vrgel kvišku in je stopil v pozor, da se je zakadilo pod nogami.
– Sie Schwein, vi svinja, so eine windische Hur’, na warten Sie! Nieder!
Justin je telebnil po dolgem na tla, se uprl na dlani in skakal kakor pes pod korobačem.
– Auf, nieder! Auf, nieder!
Ko se je pri petdesetem počepu onesvestil, je stotnik zajezdil konja in kriknil korporalu:
– Der Marm bekommt zehn Tage Einzelar-rest!
– Zu Befehl, Herr Hauptmann! ...
Odprl je oči in videl svoje tovariše. Peli so in ga klicali.
– Železnik, dajmo za slovo!
Pesem ga je dvignila. Vojaščina je šla iz njega. Zakrilil je z rokami po zraku kakor pijan od nenadnega veselja, pahnil kovčeg pod posteljo, zaplesal po sobi in po svatovsko cepetal z nogami, nato pa zagrabil tovariša in ga vrtel, dokler ni ves zasopljen obstal.
– Fantje, gremo? Ali res gremo?
– Gremo! Gremo! Kar, pripravimo, da bomo čimprej zunaj!
Vidiš, saj res; pripraviti se je treba. Ampak človek si ob taki redki radosti nerad domisli koristnih stvari, ko je tako prijetno, čepeti kje v zatišju in ugibati. Ali je to mogoče? Tri leta sem, glej, preživel v tej hudičevi kasarni, zdaj pa; Pojdi, bratec! Zdravo, gospod Železnik!
Zopet so rinili kovčege izpod postelj. Stare civilne obleke so lepo zložene prav spodaj. Krtačili so, čistili madeže, šivali gumbe, mazali čevlje. Justin je obesil na okno zrcalce, prinesel vode in se pričel militi po obrazu. Milo se je penilo in iz zrcala je gledalo dvoje sivih oči, ki so venomer uhajale skozi šipo v deževni dan, v katerem se je pričelo svitati, zakaj megla nad reko se je dvignila. In zares se je prav kmalu zasvetilo nad mokrimi drevesi in skozi okno je švignil na strop zlat žarek. Na mah je bilo vse bolj svetlo in še bolj veselo.
– Kar blešči se mi, je godrnjal Justin, ko je skrbno vodil nož ob redkih svetlih brkih, ki si jih je rezal po angleško.
Na njegovo posteljo je sedel Jošt.
– Še mene daj, Železnik! Moja je že skrhana.
– Kar namili se! Bom kmalu gotov.
– Torej popoldne ob treh dobimo knjižice? Po pravici bi morali biti že opoldne zunaj!
– Ne čvekaj o pravici, dokler nosiš uniformo. Dve po gobcu, ne pa pravice! Pravica je Leschnigg in korporal!
– Že, ampak ... No, zdaj je vendar minilo! Ali mi verjameš, da sem bil že kar bolan vsega.
– Jaz šele! Komaj čakam, da stopim v vlak …
– Hoj, ne! Oče me čaka pri "Pošti" in če bog da, ga zvrnemo kak liter! Tri leta sva bila skupaj in ves čas prijatelja. Za slovo si ne bova dala samo roke!
Justin je videl v zrcalu njegov zvesti, črtasti obraz, njegove žareče oči in njegovo hrepenenje, ki ga zopet žene na zemljo, na njive, v vinograde.
– Dobro! Pri "Pošti" torej! mu je dejal in se mu nasmejal čez ramo.
== 2 <bv> Menaža.==
Soba se je izpraznila. Justin je legel vznak na posteljo in se zagledal v obokani strop. Kar tako, brez misli. Od veselja je vsega življenja, ki je zdaj po vojaščini na mah stopilo predenj, je postal len, zaželel si je razpostaviti misli in strniti v kakšno najbolj vidno točko, da bi potem laže in bolj zbrano premišljal, kako in kaj bi se dalo urediti najnujneje, da bi ... Toda ta čas njegovega premišljanja obrnimo nekaj listov njegovega življenja, samo nekaj kratkih listov, da nam bo pozneje laže oproščati in obsojati nekatere njegove navade, ki bodo v nadaljnjem delu te knjige zelo očitno kvarile to povest, kar se pa nikakor ne da preprečiti. Je pač vse to življenje, ki bo teklo preko teh listov tako življenjsko, da je Justin Železnik človek, kakršni smo vsi ljudje na svetu, zakaj v vsakem človeku, v vsakem poštenjaku, v vsakem zločincu, v vsaki mevži je nekaj dobrih in nekaj slabih živih lastnosti, ki dajo sliko in lice posameznikovemu življenju. Te navade ne tvorijo značaja ali karakterja, kajti povprečni, vsakdanji ljudje značaja niti nimajo. Ali pa je to slučaj in ga potem imajo ... no, o tem ni mesta v tej knjigi. Zavedla me je v to le neka trditev, neko dognanje, da je zelo malo ljudi z izrazitimi, samoniklimi značaji, s kakršnimi se pečajo literati, in pa to, da že koj v začetku te povesti povem, da Justin Železnik ni junak, ki bi se žrtvoval za svoj narod ali svojo ljubico, ni mož, ki bi se na smrt dvobojeval zaradi klofute, niti ni krepostnik, ki bi se dal sežgati zaradi svojega prepričanja. Navaden človek je, povsem tak, kakršne vse po vrsti srečavamo na cesti, v gostilni, v vlaku, na veselici, na planinah, na tekmah ... potem pa zopet trditev, da so baš vsi ti majhni, povprečni ljudje le prav za prav čudovito živi in pestri, ubogi in bogati, plahi in junaški, plitki in globoki in da je vsakega slehernika življenje od sile polno in zagonetno. Kaj bi z značajem! Takemu je življenje lahko. Gre in pade, kakor je zapisano v njem samem!
Dva močna in zelo usodna dneva sta podčrtana do sedaj v Justinovem življenju: dah, ko se je kot desetleten deček preselil z očetom iz vasi v Ljubljano, in dan, ko je razprodal svoje šolske knjige in se šel učit trgovine.
Če bi ostal oče na kmetih, kar pa ni bilo mogoče – Adam Železnik je bil namreč kovač in ga ni vklepala zemlja, kakor vklepa kmete, ki imajo grunte, bi bil ostal tudi Justin na vasi, zakaj oče ni imel denarja, da bi ga šolal drugje. Saj je bilo že tačas petero otrok in le malo dela, zaradi česar se je Adam odločil, da poišče srečo v mestu, kjer so tovarne in boljše delo, po katerem je vedno hrepenel, kajti polomljenih in strtih kmečkih voz se je že naveličal, ker je bilo vendar jasno, da je zmožen tudi česa drugega, kakor pa kovati lemeše.
Morda bi se v mestu še za ženo Marijo našel kakšen zaslužek in bi tako oba laže zredila svoje otroke, da bi se jim bolje godilo kakor njima, kar sta iskreno želela, saj sta delala pač vse življenje le za njihovo blaginjo.
Stari Železnik si je našel precej daleč iz mesta ob glavni cesti stanovanje, ki je bilo poceni in dovolj prostorno. Justin se je kmalu vživel v novo okolico. Seznanil in sprijaznil se je s široko cesto predmestja in kmalu je imel dovolj prijateljev, s katerimi je obvaldal vse nezazidane travnike zadaj za hišami; strahoval je pritepence iz sosednje vaške občine ter se je tako njegova kmečka upornost kmalu znašla v toku novega življenja. Pomeščanil se je z neverjetno naglico. In ta naglica, s katero se je vedno pobotal z novimi razmerami, mu je ostala vse do konca. Ljudje so rekli, da je vihrav in nestalen, kar pa ni bilo res. Nekateri se nikakor ne morejo otresti takšnih svojih navad, četudi jih razmere prisilijo živeti povsem drugače, kakor so živeli v časih in krajih, kjer so se dotičnih navad nalezli. Justin se je otresel svojega kmetstva kakor pes vode, ko prileze iz jarka. Čemu voda, če mi ni treba živeti na mokrem!
Ko je dobil oče boljšo službo v strojnih tovarnah, se je pomaknil bliže mesta; tako je zašel Justin med prave meščane majhnih razmer ter se iz predmestnega pobalina sam iz sebe skoval v polgosposkega fanta, ki ga je oče vpisal v gimnazijo.
Prvi razred je zdelal prav dobro in vsi so bili uverjeni, da bo študiral, saj je vse leto prečepel pri knjigah, hodil po sobi in na vso moč tulil:
– Miza – mensa, voda – aqua, vojna – bellum …, in sicer s tako vnemo, da je bil vsem študentom v soseščini v zgled. Zlodej vedi, kaj ga je mahoma prijelo, da se je kar na lepem naveličal knjig in latinskih besed.
V hiši je imel gospodar majhno trgovino z mešanim blagom. Branjarijo, zalogico vsega mogočega, kar potrebujejo gospodinje za sproti. Justina je imel zelo rad. Sredi druge šole je pričel ostajati kar do večera v tej trgovini in prodajati različno blago delavkam, ki so domov grede kupovale drobne stvari za kuhinjo. Knjige pa so zgoraj v stanovanju zaman čakale študenta.
– Trgovina je imeniten izum! Mu je razlagal gospodar. Ne vem, kaj misli oče s tabo, ampak to vem, če bi bil moj, se ne bi šolal! Kaj pa boš? Duhovnik – res je tudi to posebne vrste trgovina z mašami, molitvami in odpustki, ampak stavim glavo, da ti ne boš far. Kaj boš zaprašen kanclist ali pa šomašter!? Fant, nikar! Štacune se pojdi učit! To je denar, pinke – ponke, denar je gospod, cesarji se mu odkrivajo!
Ko je prejel oče obvestilo, da je padel Justin v šestih predmetih, in ko ga je mati na mile viže pretepla, je pograbil svoje knjige in zvezke, odprl okno in jih vrgel na cesto.
– Ne grem več v šolo, če me ubijete!
Tako se je šel učit za trgovca.
Seveda se ni dalo drugače urediti, četudi je stari Adam razmišljal na vse pretege, kako bi ga odvrnil od tega sklepa. Ko je le mislil in mislil, se mu je zdelo nekako prav, saj jih je bila še cela vojska za njim. Na ta način bo najstarejši kmalu pri kruhu in če stvar do dna pretehta, ta kruh ni slab. Železnikarica se je naglo vdala v to neizbežnost. Na učenje ni nikoli dosti dala, tako pa se je odkrižala nemalih skrbi, za kar je celo na tihem blagrovala Justina.
Justinu je izredno prijala trgovina. Oči so se mu kar padle na balah sukna, kamgarna, poplina, flanele, šifona, žameta, platna, svile. Sprijaznil se je s šefom in pomočniki, ki so ga hitro uvedli v vse skrivnosti tega novega sveta. Ker je bil ta stan že od nekdaj najbolj čislan, je tudi vajenec navzel vsega onega posebnega vedenja, ki je vedno ločilo pobe te obrti od drugih. Saj se ne more mizarski vajenec meriti s trgovinskim, ko je le-ta vedno v stiku z gospodo, s katero mora občevati s trgovsko vljudnostjo in s ponižnim klanjanjem, loči pa ga od tega tudi delo, ki ni ne pretežko ne umazano, tako da je bil Justin gospod in pravati veljak med svojimi sovrstniki z velike ceste.
Do malega vse dotlej, ko vstopa v to knjigo, je teklo njegovo življenje kakor po namazani vrvici in ni vredno, da bi le-tu naštevali vse one stvari, ki dolete takega fanta, rastoče prav za prav tja v en dan, kakor pravijo. Seveda bi se našlo marsikaj zanimivega v teh letih; mlad človek veliko stakne, saj je tak fante kakor mlado radovedno ščene, ki prebrska in preišče vse mesto počez in povprek. Naj bo le vse to pozabljeno; če je bilo kaj sabega, oproščeno. Mlad je še. Zdaj se šele pričenja njegovo pravo življenje, polno želja in naklepov, vendar pa že postaja možato in premišljeno.
Ko je stopil Justin tisto popoldne ob treh s svojimi tovariši iz kasarne, so jih že čakali očete in sestre pred vhodom, da jim poneso kovčege na vozove. Jesensko solnce se je razbohotilo vse bolj in bolj nad Miklavževim hribom, da je bila Grofija kakor pozlažena in se je trg pred Narodnim domom svetil kakor umit pod. Preko kasarniškega zidu so donela osorna nemška povelja, dosluženci pa so si potisnili klobuke predrzno na temena in zaukali. Za njimi so bila tri dolga leta! Mahoma so jih pozabili, izbrisali in pohodili; danes je vse njihovo solnce na nebu, veselje v srvu, vsa cesta in vse mesto, ki jih je bilo tri leta odmerjeno po strogih vojaških korakih.
Toliko je bilo pomenkov in dogovorov, kam pojdejo, kako bodo proslavili ta dan svobode in zopetni pričetek človeškega življenja – no, tu na trgu pa so se kar razkropili, kakor da se jim bog ve kam mudi! Kakor da bi se svet prodrl, če bi prišli nekaj ur kasneje domov!
Justin jo je mahnil po Gosposki ulici mimo rotovža, postajaje pred izložbami. Za šipami je bilo blago, so bile napisane ene, da je kar trgoval; šifon se je za devet vinarjev pocenil, glej ga vraga, kambrik pa je kar za petnajst vinarjev poskočil, galanterija je po večini obsdržala stare cene. Videl je pomočnike za prodajnimi mizami in blagajnami ter dognal pri storjenih oblekah, da je moška moda spodaj razširila hlače, da so postale pentljaste zavratnice modne in da so dvojni ovratniki, nizki, novost, ki se pravkar uveljavlja. Ogledoval se je v velikih šipah, pri čemer je tako opazil, da se je malce potegnil in da mu bo treba kaj nove obleke in še marsičesa, kajti bil je navajen hoditi lepo oblečen po najnovejših krojih. Tako je zahteval njegov šef, sam pa se je te navade tako oklenil, da mu je bilo danes v preleženi obleki precej nerodno in da se je neugodno počutil med meščani, ki so se leno in komodno sprehajali po pločniku.
Nato je odšel v gostilno k "Pošti", kjer se je pridružil Joštu in njegovemu očetu, ki sta se ga že malce nalezla. Razgovarjala sta se, trkala in napivala drug drugemu. Stari Jošt, ki je z obritim obrazom bolj nalikoval dobrodušnemu župniku kakor pa kmetu, je dajal za pijačo, poslušal mlada fanta in vdano, zaljubljeno ogledoval sina, ki je bil v civilni obleki mnogo bolj prikupen in domač kakor v vojaški. Gospodar bo, ženil se bo in marsikaj veselega in bridkega bo doživel na gruntu. Naj ga danes, ko stopa zopet na njive, uživa, kakor ga je on, ko je bil mlad in gizdav petelin.
Ko so bili tako skupaj, je stari do vrha nalil kozarce, trčil s fantoma in spregovoril svečano, zakaj sin njegov je odslužil vojake ter gre zdaj domov, da ga podpre in da odpreže jarem svoje zemlje, ki jo je varoval in obdeloval za svoje potomce:
– Vesel sem danes, kakor sem bil morda samo tisti dan, ko sem se ženil, zato je ta ceha moja in če še kaj pride, bo vse moje. Bog nam bo že spregledal, če bomo danes malo bolj poveseljačili, saj se pričenja z današnjim dnem za vaju šele pravo življenje, ki naj vama bo do konca srečno in zadovoljno. To je moja želja, fanta. Na vajino srečo!
Spili so in za hip vsi pomolčali. Besede starega Jošta, dobre, ljubeznive besede, ki sta jih tako pogrešala, so jima stisnile srce, ganile ju; tri leta sta slišala in poslušala le osorna, odurna povelja v jeziku, ki ni zvenel po domače. Saj sta znala oba nemški, Justin pač bolje, ker je služil nemškega gospodarja, vendar je domača beseda le bolj prikupna, v srce segajoča. Zato je vstal Justin izza mize in se zahvalil:
– Gospodar Jošt, dragi oče, hvala za vaše dobre besede. V srce so nama segle in dokler bom živ, se bom spominjal tega lepega dne. Z vašim sinom sva bila prijatelja ln se ne bova nikoli pozabila. Želim, da bi se Joštov grunt ohranil za vedno in da bi vi, oče, dočakali še mnogo srečnih let, tebi pa, prijatelj, da bi ti zemlja bila dobra in bogata! Kadar bom jaz na svojem, kar upam, da bo kmalu, se bomo zbrali pri meni in se veselo spominjali tega dne. Živeli!
Nato je bil na vrsti še mladi Jošt, ki je bil trd v besedah, bolj molčeč kakor zgovoren, in je zato kratko opravil svojo dolžnost:
– Draga, meni je danes tako prijetno, da ne vem, kako bi vama to povedal. Kar pel bi in tudi plesal, saj vem: jutri se prične zopet delo, trdo delo, ki pa ga že komaj čakam. Pijmo na našo srečo!
Seveda jim je vino vedno bolj lezlo v glavo. Stari Jošt se je razmladil in pripovedoval je take, da je bilo smeha več ko dovolj. Dedec, dasi že ves siv, je bil vendarle tako burkast in veseljaški, da so se vsi gostje smejali tej veseli bratovščini. Pred ženitvijo jo ju je svaril:
– Justin, ti bi se rad ženil? O, seveda, mlad si in napet, da bi se najrajši kar o takšnem pogovarjal! O, ti mladost, saj se boš kmalu ugnal, kakor sem se jaz, četudi sem bil vedno za vsakim krilom. Ženitev, fanta, to je stvar, ki jo je treba dobro premisliti. Saj ne veš, kakšnega vraga si nakoplješ na glavo za vse svoje žive dni, kajti ženska je kakor uganka. Misliš, da je angel, a je živ hudič; včasih pa je tudi narobe, skratka: ženitev je loterija. Če zadeneš terno, si zadovoljen in nikdar se ne kesaš, kar je manj, pa ni vredno počenega groša in vse svoje življenje boš nosil jarem na svojem vratu. Zato, fanta, le previdno in premišljeno! Ne glejta samo na denar in tudi samo na lepoto ne! Tista ljubezen, ki je v mladih ljudeh, kmalu mine, zato mora biti vsega nekoliko. I, ne rečem, da ni dobro, če je denar pri hiši, ampak pridne roke, zvesto srce in pamet v glavi so tisto, čemur pravimo sreča. Vse drugo pride od tega!
Justin je bil v ognju. Komaj je dočakal, da je prenehal stari modrovati. Bil je takole, kadar se je razveselil, prav čeden fant; brki so ga napravili malce starejšega, zato tudi zrelejšega. In ker je v takih stopnjah svojega navdušenja vedno nekoliko pretiraval, je bil zanimiv, po svojih izkušnjah in doživetjih pa je prekašal marsikoga. Zato sta ga onadva rada poslušala, ko je pravil:
– Denarja res nimam, pa bi ga že lahko imel, ampak zdaj ne bom mislil na nora leta, ko nisem cenil tega. Ta so za nami, vem pa, da je za trgovino treba odprte glave in poguma. Saj vama lahko naštejem dolgo vrsto bogatih trgovcev, ki so iz nič začeli, a so danes bogataši, ki se jim vse klanja. Poglejte Vrečarja na Glavnem trgu! Prišel je s kmetov in pobiral staro železo tod okoli po mestu. Danes ima najmanj svoj milijonček, več hiš, kočijo, konje in elegantne hčere, za katerimi se pode oficirji in vsi dohtarji. Ali pa ljubljanskega Drevarja! Moj oče še pomni, ko je gonil svinje s Hrvaškega. Danes mu igra za god pod oknom mestna godba, saj je občinski svetnik, predsednik podpornega društva mestnih sirot, škoda, da ne zna pisati, poslanec bi še lahko bil. Jaz pa ne bom pobiral starega železa in tudi svinj ne priganjal: oče mi bo posodil nekaj denarja in kje na deželi bom odprl majhno trgovino. Na deželi je za začetnike bolje kakor v mestu, kjer je že v vsaki hiši štacuna. Imam veliko zaupanje vase in uverjen sem, da bom imel mnogo uspeha. Mogoče bom našel nevesto, ki bo imela kaj dote, s katero bom trgovino razširil ali pa si kupil posestvo, tako da bom na svojem in da ne bom odvisen od drugih.
– Ni napak ta tvoj načrt, je dejal starec, samo začeti je treba, potem pa, ko se malo držiš, za nobeno ceno spustiti. Ni slaba misel! Sam bog ti daj, kar si želiš. Tebi, Anza – no, saj veš, kako sva že sklenila in prettrpela. Zdaj pa bo treba, fant, misliti na odhod, zakaj čas že prehaja.
– Še ne! je vzkliknil Justin. Naj bo še en liter moj! In že je klical vina na mizo in silil k petju: Dajmo, zapojmo eno!
Anza je pel visoko in je pričel. Tisto o fantu, ki čez Sav'co v vas hodi ... Veselo in razigrano se je zamajala pesem po vseh gostilniških sobah; stari je basiral, kolikor je mogel, saj se je med mladcema počutil mladega in fantovskega kakor le kaj! Da bi ga videla takrat njegova stara, precej bi se spet zaljubila vanj! O, pregrešna misel –ljubezen! Ko je plačeval, je podržal natakaričlno roko in bi bil dekle kar stisnil k sebi, toda zdaj je sin na vrsti. Njemu je odzvonilo, ampak vino je močno, segreje ga in omami, sicer pa kaj bi! Jutri bo delal pokoro s sekiro v hosti, ze zimo je treba podreti nekaj starih bukev, zato mu tudi nihče zameril ne bo tega kratkega današnjega veselja.
Toda fanta sta že pričenjala drugo pesem. Komaj ju je še dohajal, tako je bila poskočna, in peli bi še bog ve koliko časa, da ni prišel gostilničar in zašepetal staremu:
– Za božjo voljo, nehajte! V salonu se pripravljajo nemški študentje, da udarijo.
Joštu je šinila kri v glavo in Anza je takoj opazil, da nekaj ni prav. Kadar je oče tako vroč v glavo, je jezen in se ga je treba bati.
– Kaj je? Kaj imate?
Vendar je Jošt, čeprav je veliko pil, naglo spoznal nevarnost, ko je videl ta dva mlada fanta vsa razgreta in junaška od vina, ter vedel, da bi bil bog pomagaj, če bi se stepli v gostilni. Oblastva so stroga, lahko se zgodi kaj hudega in namestu domov, bi prišla fanta v ječo, iz katere bi ju ne spravil zlepa. Srdit je bil, da je kuhalo v njem, toda premagal se je, plačal in ju pozval:
– Noč se je že skoraj naredila. Pojdimo domov, kjer nas že težko čakajo. Še enkrat, dragi Justin: Bog te ohrani čilega in zdravega ter vso srečo! Če pa te bo kdaj zamikalo obiskati mojega in mene, te bomo vedno z odprtimi rokami sprejeli!
3
urediTako so se poslovili. Jošt se je z očetom odpeljal na vozu, Justin pa je ostal sam pred postajo in je imel še dve uri časa.
Vino se mu je zdaj, ko je hodil, razlezlo po vseh udih in ga hujskalo na vse mogoče fantovske podvige; obraz mu je kar sam od sebe lezel v smeh, dobra volja in še nekatere krone v žepu pa mu niso dale miru, da bi čakal mirno in pohlevno v čakalnici. Počakal je še vlaka, ki je prihajal iz Ljubljane, mogoče naleti na kakšnega znanca, da ga potem skupno zavrtita.
Ni bil Justin pijanec, ni visel na pijači, da bi mu bila neizogibno potrebna, ne, ne, prej mu je bila zoprna kakor prijetna. Vino mu je bilo le ob redkih prilikah nekakšno mamilo, prav za prav le sredstvo za dviganje veselega navdušenja, ki se je pozneje vedno končalo zelo klavrno in povzročilo, da je več dni bolehal. Če je šel v gostilno, je šel, da se je poveselil, nikdar ni do zdaj pil iz jeze ali svetobolja, ki se ga nikoli ni prijemalo, kajti bil je vedno zaposlen čez glavo, delaven in vnet za vsako delo. Za službo se mu zaradi tega ni bilo treba bati, ker so ga od te strani dobro poznali in vselej zatisnili oko, če ga je v svoji mladostni prešernosti katerikrat čez mero polomil.
Kadar se ga je nalezel v veseli druščini, je postal govoren in dovtipen ter je prav rad kvantal. Njegovi dovtipi niso bili duhoviti, ker je bil nagnjen k pretiravanju in se je včasi prav rad debelo zlagal, da mu skoraj ni bilo mogoče verjeti. Njegove laži so bile nedolžne, rad se je pobahal in v vlažnih dogodkih povzdigoval samega sebe. Poslušat je rad muziko, za ženske pa nikoli ni kazal kakega prav posebnega nagnjenja. Vsaj takšen vtis je napravljal. V ženski družbi je bil neroden in nekam plah in ne more se trditi, da bi bilo njegovo dosedaje življenje navezano na kako žensko, ki bi jo bil ljubil. Mikale pa so ga; ta nerodnost, ki se je ni mogel in ni mogel otresti, ga je vedno znova privajala k dekletom, ki se vdajajo brez ljubezni, pa še tja je zahajal le takrat, kadar sta ga podžgala vino in tovarišija. Skoraj se je žensk bal. Ne ženske, bolj samega sebe, ker si je že vnaprej vedno predstavljal, da bo odklonjen in zasmehovan. Zatorej doslej še ni okusil prave, lepe, mehke ljubezni, o kateri je tolikokrat čital v ljubavnih romanih, ki jih je rad kupoval in z naslado prebiral, posebno, če sta bila oba junaka zapletena v mreže napetih dogodkov, iz katerih sta se po čudnih naključjih vedno izmotala in postala srečna. Izposojal si je zvezke nemških razbojniških povesti in jih prebiral kakor evangelij vsakikrat, preden je zaspal. Veselili so ga potopisi neznanih dežel, življenje divjih narodov, zanimal se je za opise lovov na divje zveri, z vnemo je sledil novim izumom in odkritjem, vse pa le na hitro roko, skoraj površno, ne da bi se poglabljal kedaj v resna, težja vprašanja.
Boga je imel in ga ni imel. Ni ne molil ne hodil v cerkev, dasi je bila mati verna žena, oče pa ni na vse to nič dal in se je Justin vrgel bolj po očetu kakor po materi.
– Bog je za pobožne ljudi! je dejal, kadar sta se z materjo sprla zaradi takšnega vprašanja, kar pa jaz nisem. Za pokoro sem premlad ; kadar jo bo treba delati, se bom spreobrnil, toda še tega mi ne bo treba, zakaj Savel je boga preganjal, jaz ga pa pustim v miru in mu nič nočem. Če pa je kje res že vnaprej zapisano, se bova že našla.
Ljubljančan ni pripeljal nobenega znanca. Zunaj je zopet pričelo rositi, na ulicah je bilo mnogo ljudi, ki so se stiskali pod dežnike. Počasi je stopal po ulici sam vase zamišljen; semtertja ga je za spoznanje malo zaneslo. Iz glavne kavarne se je slišalo trkanje biljardnih krogel, pred vhodom so stali oficirji v dežnih plaščih. Justin je del roki v žep in se predrzno smejal vsemu svetu, ko je šel mimo njih.
Kam bi šel? Deževalo je vse močneje, noč se je bila naredila in pusto je bilo na ulici. Če bi imel sedaj le kako dekle! Kako prijetno bi bilo z njo bivati v topli stranski sobi. Tesno drug ob drugem bi sedela in se poljubovala, potem bi jo spremil domov, daleč naokoli bi jo vodil, skozi park – četudi je dež, kaj za to! Samemu sebi je govoril besede, ki bi jih ji pravil. Kaj lepega, nežnega, saj so ženske nežnost sama, ki si jo je tako želel.
Marsikaterega dekleta se je spomnil, ki jo je srečeval na cesti. Večkrat je mislil na plavolaso prodajalko v trgovini na vogalu; tako je lepa, mila, prav zares lepa, da da človeku kar težko dihati, če jo srečaš. Meni, da gre pred njim. Lahka bela šifonasta bluza dela nad pasom valujoče gibe, vitko krilo se tesno oprijemlje njenih bokov, noge v malih rjavih šolnih brze po tlaku in če se ozre izpod širokega slamnika, ga oblije prelep smehljaj njenega zagorelega obraza.
Tako je šel in prehodil vso pot, ki jo je premeril onikrat, ko je hodil za njo, nemiren in poln koprnenja po ljubezni. Stanovala je zadaj za gledališčem v majhni ozki ulici in ko je našel hišo, v kateri je prebivala, so bila okna temna in žalostna. Naslonil se je na zid in si prižgal cigareto. Zamahnil je z roko po zraku kakor človek, ki ne najde miru, in se mislil vrniti.
Na kraju, kjer se steka ta uličica na veliko cesto, je naletel na žensko, tesno zavito v plašč. Kolikor je mogel v temi spoznati, je videl le to, da je bila vitka in visoka, po njeni živi hoji je uganil njeno mladost. Nehote je stopil v isto smer in po samotni cesti so njegovi koraki trdo bili v noč. Za noben denar je ni mislil ogovoriti. Rad bi jo, a če ga zavrne, če mu reče: Poberite se! Sram bi ga bilo, da bi se v zemljo pogreznil. Nekakšna onemogla jeza ga je obšla nad lastno nesrečno malodušnostjo. Pod cestno svetilko je postal in pogledal na uro. Takrat se je ženska pred njim, ko ni nič več čula njegovih korakov, ustavila in se ozrla po njem. Justin je v medli svetlobi cestne svetilke opazil njen obraz in zazdelo se mu je, da se mu je nasmehnila. Ah ne, saj ni mogoče! Spravil je uro v žep in se obrnil proti mestu. V tem hipu je zaslišal poleg sebe njene stopinje in še preden se je mogel ozreti, se je ženska oklenila njegove roke.
– Zakaj pa tako ošabno? je zašepetala v nekoliko razsekani nemščini in se mu smehljala v obraz.
Justin je bil v nemali zadregi, je prišlo vse to, da ni utegnil razmisliti položaja, presenečen je bil, ko je ta tujka tako naglo spoznala njegove misli in želje; vendar pa ga je prevzelo prijetno ugodje, ko je čutil poleg sebe mlado toplo telo, ki se je kar po domače stisnilo k njegovemu, prav tako, kakor si je to sam vedno predstavljal.
– Gospodična, je zajecljal, jaz res ne vem.
– Dežuje, mokri boste.
Tujka se je glasno zasmejala, se obesila se bolj na njegovo roko in dejala:
– Kakor nalašč, da me spremite pod streho! Hočete?
Justin je že koj v začetku uganil, da je ženska iz javne hiše, vendar ga je nežnost njenega glasu iznenadila in omamila, koprnenje po ženski pa se umaknilo omahovanju, ko je koj pristal na njen predlog. Čutil je v sebi sladko razburjenost; čeprav je bil že večkrat tam, se mu je zazdelo tole srečanje milo in vabljivo. Šla sta mimo bolnice, kjer je sijala skozi okna mehka, zastrta luč. Na drugi strani ceste je bila doma. Vsa okna so bila zapažena, samo rdeča lučka nad vhodom je žarela v temo; mrzla, nema, temna hiša z rdečo lučko, kakor bi kje v daljavi, morda na neznansko širnem morju, plul čoln z brodolomcl ali pa stal sredi poplavljene pokrajine na edinem otočku mož, ki bi klical na pomoč . – Doma sva. Ali ste vedeli? ga je vprašala mehko, ne veselo kakor ondi, kjer sta se srečala.
Justin je spustil njeno roko in pritisnil na zvonec. Vrata so se tiho odprla, v mračni ozki veži ni bilo nikogar, vse je bilo tiho, ura je bila zgodnja za take posete, samo nekje na koncu hodnika je bilo slišati skozi zaprta vrata žensko glasove. Preden sta zavila po stopnicah v prvo nadstropje, je potrkala tujka na okence, ki je gledalo na hodnik. Čez čas je pokukala skozenj starejša ženska, ki je imela masten, bradavičast obraz. Ko ju je zagledala, je vzkliknila:
– Ah, vi ste, Kristina!
– Da, gospa Mayer, za vso noč!
– Čestitam, se je zasmejala ženska v okencu.
Zgoraj je bila tema. Po lesenih podnicah hodnika so njune stopinje hripavo odmevale od nevidnega stropa, ključ v vratih je presekal tišino, kakor bi z nožem potegnil po železu, potem je hipoma s stropa živa luč planila med stene. Bila je pritajena, s svetlomodrim senčnikom zastrta luč. In Justinu je bilo v tej topli sobi, kakor bi se rešil nečesa mučnega, grdega, kar je stopilo vanj, ko je hodil po tej navidezno mrtvi, mrzli, vlažni hiši. Bila je resnično prijetna, vabljiva kamrica z belo posteljo ob steni, mizico na sredi in pri oknu s prav tako belo omaro z vdelanim zrcalom; na umivalniku je stala vaza, v kateri so bile velike, lepe astre, na zidu je viselo nekaj fotografij in v spleteno ozko tapeto so bile zataknjene razglednice.
Justin se je močno čudil tej lepi urejenosti, čistoti in skrbno pospravljeni sobi, ki je dihala spomin po lepi, mladi, nedolžni deklici, zakaj kjerkoli je bil v takih hišah, je bilo vse odvratno, za silo nametano skupaj, zamazano in ogabno. Njeno vedenje na cesti je bilo res tako, kakršno je pač pri vseh teh dekletih na cesti, ni pa bilo izzivajoče, tudi ne osorno sladkobno. V tej sobi je izginilo mahoma iz nje vse, karkoli bi spominjalo na vlačuge, saj je že njen topli glas nežno zvenel in je bila zdaj, ko je odložila plašč in klobuk, ko si je pred zrcalom popravila valovite lase, lepa, mirna, nekoliko ponosna ženska, pred katero je vztrepetal. Drugekrati je šel in se z izbranko vlegel v posteljo, a čez pol ure je bil je zopet na cesti.
Slekla si je svojo vrhnjo obleko in ko je takale stala pred njim v modri luči, ožarjena od beline spodnjega perila, se je nehote obrnil vstran in si ogledoval razglednice na steni. Dopovedoval si je, da je to vendarle ženska, ki prodaja svojo ljubezen vsem mogočim moškim, tisočkrat oskrunjena, in pa stoji tu kakor kak študent, ki prvič doživlja žensko razodetje. Ko jo je pogledal, je bila odeta s temno domačo haljo, bedela je pri mizi in si pred zrcalom barvali obrvi s črnim črtalom, da so se ji oči bolj poglobile. Tako mirno in domače je opravljala to delo, da je bilo slišati tiktakanje male srebrne ženske ure, ki je ležala na mizici, in da se mu je zdelo, kakor bi slišal svoje lastno srce, ki se je nemirno zbujalo v njem.
Kaj naj še počne tukaj? Ali naj gre in se opraviči, vlak je že itak zamudil, saj s to žensko vendar ne more barantati. Ona vendar ni vlačuga! Kristina je ... Rad bi ostal pri nji, toda samo takole, da bi sedel za zaveso in jo gledal. Še nikoli ni nobena ženska tako zgrabila njegovega srca.
– Zakaj ne sedete? je spregovorila, ne da bi dvignila obraz k njemu, zakaj tako molčite?
Šele zdaj se je ozrla vanj in ko ga je videla tako plahega in neodločnega, se je od vsega srca pričela smejati z vedrim, razkošnim smehom, kakor bi pravkar doživela kaj izredno veselega.
Justin se je zbral in se nekako opogumil. Ko se je njenega smeha, ki je gotovo veljal njegovi okornosti, s katero si ni vedel pomagati, ah, le zakaj ni sedel na vlak! Vendar se je odločil in stopil k mizi, tako da mu je morala gledati od spodaj navzgor v oči. Tako je videl od blizu ves njen obraz in na mah se mu je zazdelo, da ni vreden te lepote; tako daleč mu je bil, da se mu je zdel nedosegljiv. Kakor premagan in strt od tega ženskega pogleda, je zdrknil počasi na stol in jeknil:
– Kako ste lepi! Tiho je spregovoril to, kakor bi se bal preplašiti rajsko ptico, ki jo je zagledal pod oblaki.
Kristina se je nehala smejati. Zamišljeno je gledala nekaj časa po sobi in spregovorila potem trdo, da se je zdajci zopet znašla v svoji sobi;
– Saj ostanete vso noč pri meni?
– Da ... Ne vem ... Doma me čakajo. Ampak zdaj, ko sedim poleg vas, ko vas gledam, mi je tako prijetno, da bi ostal tu in vas poslušal …
– Samo zato ste šli z menoj? Morda pa govorite kakor vsi možje, ki so bili v tej sobi? Kako ste vsi podobni drug drugemu. V vaših besedah ni resnice.
Justin se je bral in se nekako opogumil. Ko je slišal svoj glas, je počasi stopala vanj samozavest, ki ga je končno prisilila do izpovedi. Omamljal ga je njen glas. Bilo je v njem nekaj materinski nežnega in skrbnega, privlačnega; oh, kdo pa je bil bolj potreben nežnih, ljubeznivih besed kakor on, ki je tri leta poslušal samo sirovega povelja in odurne psovke!
– Kristina ... ! je začel govoriti, sprva sunkoma, hlastaje, včasi zadevajoč se v nesmisel, ah, kaj; človek je pač napol blazen, kadar ga omami opoj ženske bližine.
– Da, saj ne vem, kako je prišlo do tega, niti ne morem najti besed, da bi vam razložil svoja občutja, ko je vse tako neizmerno lepo v meni, kakor že dolgo ne ali pa še nikoli v mojem življenju! Vi ste ... vi ste, ne, ne, vi ste mi zdajle, ko sem vas gledal, postali tako dragi, da sem ves pijan vaše lepote in da bi najrajši umrl poleg vas ali pa živel z vami kje na drugem svetu, da bi bili samo moji za vse večne čase. Peljal bi vas iz te hiše, in ... in ...
Kristina se ni začudila srčnemu izlivu tega ubogega odpuščenega vojaka, o, kolikokrat, bog ve, kolikokrat so se odigravali v tej sobi slični prizori, ki so bili v jutranjih urah že pozabljeni in plačani. Toda ta človek se ji je zdel še čisto otročji, njegove besede so bile plahe, prav nič narejene in v njih je bila iskrenost, ki je že dolgo ni zaslutila v moških besedah, pred njo je stal fant, goreč in sanjav, morda celo zaljubljen, zares zaljubljen. Gledala ga je tako govorečega: njegove oči so iskreno plamtele in gosti, kratki lasje so dajali temu fantu nekak junaško moški izraz.
Tako se je zgodilo, da je ta mladenič prav to noč ganil to lepo prostitutko. Kakor iz daljnjih, daljnjih pokrajin je prihajal v to mlado Poljakinjo dih nikoli doseženih sanj, opojili so jo zvoki, ki so spominjali na mehko ljubezen, dramila se je v nji devica, lepo mlado, sladko dekle, ki so jo še božale materine roke, jo klicalo življenje, ki je bilo pokopano sredi cvetočih, pomladnih trat. In se mu je dala zavojevati kakor takrat, ko je srkala prvi sok ljubezni z njegovih usten. Nagnila je glavo na njegove prsi in njegove besede so jo zopet in zopet ranile.
Justin se je sklanjal nad njen obraz in govoril:
– Da, Kristina, ti si ženska, po kateri sem hrepenel. Ti si kamen in steber, na katerega hočem nasloniti svoje novo življenje. TI si sladkost in omama ... Nikdar te ne bom pozabil, nikdar ...
Tu je potegnila Kristina njegov obraz k svojemu in mu s poljubom pretrgala besede.
Zunaj je lil dež in veter je vrgel včasi kaplje na oboknice, da se je čulo, kakor bi nežni prsti trkali na okno. Tako trkajo in pozdravljajo spomini; le stopite, dragi gostje, v srce in se napijte krvi, ki tako hrepeni po vas! Včasi je zažvižgal vlak zunaj na polju, včasi zapel hišni zvonec, ki je dosegel sobo kakor šepet nočnega obiskovalca, ki se boji predramiti vso hišo.
Čudovito, kako hitro je vzplamtela ta ljubezen. Nikjer na svetu še ni bilo rečeno prej, da se bosta križali njuni poti, ah, kje neki bi bila taka knjiga, ki bi imela vse to v prerokbah zapisano in dognano za tisoč let naprej!
Kristina, za božjo voljo, ženska, kaj si napravila z Justinom, tem nerodnim fantom, da je šel v tvoje srce, ko je bil vendar namenjen domov, kjer ga nestrpno čakata oče in mati, ko vendar ni nič mislil nate, še sanjal ne, sedaj pa je v tvojem objemu kakor dete, ki se je po dolgi odsotnosti vrnilo k materi, in ti, Justin, le kaj, le kaj je v tebi danes, da si zbudil srce te dražestne vlačuge, ko je vendar tako in tako, saj veš, prekleto, ali ta je satan obsedel ali pa je morda čarovnik dahnil vate, da te ne vpraša po denarju, da se ne vleže v posteljo, da je kakor mladica, vsa nora in ljubezni željna, kakor bi pravkar ušla z doma svojemu ljubimcu v naročje?
Iz pritličja so zadoneli glasovi gramofona, vrata so se večkrat zaporedoma odprla in zaprla in med ženskimi glasovi, ki jih je bilo vedno več, je bilo čuti nekaj moških. Stopnice so škripale in mimo njunih vrat je šlo dvoje ljudi. Drobni mehki koraki ženske in trde stopinje moža.
Smeh ...
Šepet ...
Pijan glas ...
Kletev ...
Cena ...
Krohot in žvenketanje kozarcev.
Kristina se je prebudila. Odtrgala se je od Justina, ki ga je poljubovala, kakor bi se hotela do smrti napiti njegovih ustnic, in šla nekajkrat po sobi. Njene oči so postale žalostne, čim glasnejša je bila hiša, bolj je bila nemirna, njen obraz se je v teh kratkih trenutkih zresnil, skorajda postaral in ko je končno le sedla na rob postelje, je spregovorila otožno, njen glas je sličil bilki, ki raste, raste v nebo, pa se tik pred solncem upogne in užge:
– Saj vem: ti pojdeš in ne boš nič več mislil name. Ampak dobro je tako. Hvaležna sem ti za uro ljubezni, zakaj tako revna sem, tako uboga, tako strašno ponižana, da ne bom nikdar, nikdar pozabila, kako si me dvignil teh malo trenutkov, dragi ... joj, še tvojega imena ne vem ... Justin si ... Da, Justin, ko te gledam, se mi zdiš, da nisi s tega sveta. Tvoj obraz je kakor roža, kakor zrcalo, v katerem sem gledala svojo mladost, ki je ni, ki je izbrisana in pogojena ...
Majhna, drobna solza ji je zableščela v očeh in ko se je smehljala kakor za dragim človekom, ki pravkar odhaja, ji je zdrknila po licu in se vjela na ustnico. Justinu se je trgalo srce na dvoje, dvignil se je in razprostrl roke:
– Kristina, je kriknil! Kristina, kaj je s teboj? Saj ni nič res, kar govoriš! Poslušaj...
Nagli koraki po stopnicah so se hrupno razlegali po hodniku in močni udarci po vratih so pretrgali njegove besede.
Kristina je povesila oči, vztrepetala po vsem telesu in se z nemim obrazom zastrmela v vrata. Zunaj je nekdo razbijal in pijan glas, neugnan, krvoločen krik moškega je silil v sobo, ki je na mah izgubila vso prijetnost, kakor bi se vanjo prikradla nevidna, umazana žival.
– Kristina, Kristina!
Vsa bleda in bolna je vstala ter šla k vratom. Naslonila je glavo na deske in zaječala bolestno:
– Pusti me danes, moj dragi! Bolna sem in tako utrujena ... !
Potem je s hrbtom zastavila vrata in razprostrla roke, kakor da hoče z lastnim telesom branit svoj dom. In tako sta se gledala. Justin je bil mrzel in razdvojen, Kristini, bledi, pa je izginila vsa lepota s obličja. Oni na hodniku je udarjal s pestjo in vsakikrat se je streslo njeno telo od sile njegovih udarcev. Justin si je grizel ustnice in v njem se je vse rušilo. Onemel je in neznansko usmiljenje ga je prevzelo. O žena, ki sem te poljuboval, ljubica, ki si mi dala trenutek sreče ... Pijani mož na hodniku pa je divjal:
– Odpri, Kristina!
Ko je le uvidel, da zaman razbija po vratih, se je pijano zakrohotal, butnil še enkrat z nogo in zatulil preko stopnic:
– Elza, pridi sem! Plačam ti deset kron!
Po stopnicah so se vsuli tihi koraki in kmalu je zadonel po hodniku ženski smeh, na koncu mostovža pa so se odprla vrata in je zaškrtal ključ. Iz pritličja je bučala ogabna pesem.
Roke so ji padle ob telo. Glava ji je zdrknila na prsa in mrtev, ubit glas se ji je utrgal iz grla: Dragi, pojdi ...!
Justin jo je prijel za roko in pritegnil nase. Dvignil ji je obraz, ona pa je zaprla oči v pričakovanju. In ni je poljubil. Dahnila je:
– Pojdi, dragi!
Vzel je klobuk in bilo mu je, kakor da ni ne živ ne mrtev. Stal je pred njo ves majhen. In ko je iskal besed po svojem razritem srcu, se mu je naglo vrgla na prsi in ga poljubila na čelo. Kakor mati ...
– Srečen bodi! je zašepetala in ga rahlo potisnila na hodnik.
Tako je stal v tej hiši in zazeblo ga je. Še enkrat je pogledal v vrata, za katerimi je vzklila ljubezen, ki je ni več. Ali pa je? Skozi odprta vrata čakalnice je videl družbo oficirjev in napol golih žensk. Sedele so jim v naročjih in vsi so peli pesem, ki je ni poznal.
Ko je bil na cesti, ga je žalil dež. Zavihal si je površnikov ovratnik in na vso moč zdirjal v mesto. Tam, kjer sta se srečala s Kristino, je obstal in še enkrat pogledal nazaj. Komaj je še razločil rdečo luč. Skozi mokre veje dreves se je dvigala in padala. Globoko je vzdihnil. Kristina mu je ležala v srcu. Srce je jokalo. Tako joče srce, kadar padejo prve grude na krsto, v kateri leži drago, ljubljeno bitje.
Kupil si je vozni listek. V vagonu, ki je bil prazen, je sedel k oknu in vso pot se mu je zdelo, da ga gleda iz teme njen obraz. Na Zidanem mostu je stopil v vagon sprevodnik in zaklical:
– Steinbruck, Zidani most. Umsteigen, prestopiti!
– Domov se peljem!
4
urediJustin gleda skozi okno na dvorišče. Za njegovim hrbtom stopa oče po kuhinji od stene do stene, kadi cigaro in ves je še črn od dela, ker se je pravkar vrnil iz tovarne. Mati stoji ob štedilniku in vsi trije molče, kakor da so se pravkar živo pogovarjali, zdaj pa vsak sam pri sebi tuhta in po svoje rešuje, kar je bilo važnega. Iz sobe je čuti brata, ki se uči neko pesem na pamet, brnenje šivalnega stroja in smeh sester.
Ozka in dolga kuhinja je kakor nalašč, da se človek sprehodi. Ob eni steni sta miza in omara za posodo, štedilnik je v temnejšem kotu in večerja bo kmalu kuhana. Hitro naj opravita, kar imata med seboj! Zjutraj sta pričela, opoldne nadaljevala, zdaj je večer, pa še nista končala, trmi nesrečni. Kdo ju bo poslušal, saj je vendar dovolj jasno, da ne more in ne more spraviti toliko denarja samo za enega, ko so še drugi tukaj, ki še nič niso!
Tako je mislila mati in že večkrat zaropotala z loncem po železni plošči, toda onadva pa kar naprej in se nočeta vdati.
– Spravita se, no, odtod, da pripravim večerjo! Ti, Justin, se pa odmakni od okna! Tema je, luči ne bom užigala zaradi tebe!
– Že grem, je zagodrnjal Justin, ampak me ne vidite zlepa!
Bil je jezen, siten, da bi najrajši škripal z zobmi. Segel je po klobuku, prijel za kljuko in se še enkrat obrnil k obema.
– Da, grem, čeprav pod vlak! To mi je vseeno!
Mati pa: Ne bo šel pod vlak, ampak ji je vendarle grenko, ko ji s svojo lastno smrtjo grozi ta nepridiprav. Le čakaj!
– O, ti, kar pojdi, le kar pojdi, nehvaležnost grda, le, saj vem, da bi tudi to storil, samo da bi nama nagajal! Le pojdi, če si nehvaležen, kaj pa bi s takim sinom, ki so mu starši deveta briga, samemu sebi pa je vse! Saj je res najbolje, da greš!
Ko je še vedno stal pri vratih in se ni ganila z mesta, se je materino srce na tihem smejalo. Ukrotila ga je, to vihro, ampak nalašč se je obrnila k štedilniku, da bi si lahko mislil, kako je jezna nanj.
Adam je sedel za mizo, podprl glavo in njegovo veliko čisto čelo se ni niti za hip zgubalo v jezi. Njegove misli so zajemale vse naokrog, njegove dobre, mehke oči so se obračale v vse težave, ki so čepele na njegovi družini, in njegova dobrota je razklepala najtrše sklepe. Bil je rednik vseh svojih, ki jih je ljubil preveč gorko, da bi gledal na enega z večjo ljubeznijo kakor na drugega. Justin se mu je nekako odtujil, nič ga ni več priklepalo na dom kakor svoje dni. Čez noč je postal mož, ki si hoče sam zgraditi svoje gnezdo. Ni se jezil, njegove misli so bile že nekaj dni vprežene samo zanj, ponoči se je prebujal in hodil kadit v kuhinjo, da je bil laže sam s seboj, misel pa se ni mogla in ni mogla premakniti z mesta, najsi jo je še toliko obdeloval z vseh strani. Grebel je in razporejal:
– Če je že Justin tako trmast, da noče biti več pomočnik, ampak sam svoj gospod, tedaj ne smem biti še jaz trmast, da bi ga odvračal od tega, ko je samostojna trgovina le dobra stvar, posebno za tistega, ki jo razume. Justin jo razume, o tem ni dvoma, saj so to spričali vsi, ki je služil pri njih. Že prav in lepo, ampak za začetek je treba imeti nekaj denarja, in to je tisti hudič, ki naju oba tlači: mene, ki ga nimam, pa bi mu ga rad dal, Justina, ki meni, da mu nočem pomagati in zaradi tega slabo misli o meni.
Mati še misliti ni smela, da bi dvignila svoje s težavo prihranjene krone, ki so bile naložene za najhujšo silo, ko človek pač nikoli ne ve, kakšna nesreča ga utegne doleteti. Mati zna. Adam se ne more prečuditi, kako je to mogoče. Res je, da pere za dva gospoda in jima kaj zašije, da šiva odeje za trgovine – pa se nabero soldi.
Justin je še vedno stal pri kljuki. Roka mu je že zdrknila v žep in sedel je k očetu. Adam ga je skrivaj dregnil z nogo in nemo pokazal na mater, ki se je kujala pri kuhi.
Justin je zmajal z glavo in zamahnil z roko, češ: Ne bo dala! Vse zaman. Ampak je le stopil k nji in jo prosil:
– Saj ne maram zastonj. Posodite mi! Vrnil vam bom z obrestmi in še marsikaj v blagu vam bom prinesel iz trgovine. Poznate me, stiskač nisem!
Mati se ni vdala. Še ujezilo jo je.
– Ali si ob pamet? Kje bom pa vzela?! Kdo mi bo dal? Kako si neumen, če misliš, da sem prihranila tisočake v tej mizeriji!
– Eh, mama, se je oglasil Adam, mogoče bi se pa le našlo kaj v nogavici, ki jo tako skrivaš!
Jezno ga je pogledala in ji je kar sapo zaprlo. Saj se je stari torej že vdal! O, le! Kar dobita naj denar, kjer hočeta, ona ga nima. Še bolj jo jezi, ker je oče le potegnil z njim.
– Starina nerodna, kako moreš biti tako hudoben, da govoriš take? Sam dobro veš, kako je. Kje naj bi vzela? Tako, od odej? Kaj veste vi moški, česa je vsega treba za hišo. Denar se porabi, da sama ne vem, kam izgine, zdaj pa še bolj, ko bo kmalu zima in bo treba otrokom tople obleke in močne obutve. Nimam! Jezi me pa, da ne more nič počakati. Saj ne gori voda. Nekaj let bi še lahko služil. Delati zna, dobro službo dobi, kadar hoče, pa bi si polagoma lahko sam nekaj prihranil. Tako pa vse in vedno: stara, daj! Saj nisem iz železa, bog se usmili, ali res nič ne pomisliš, da so zdaj drugi na vrsti, ko še nič niso?
Adam jo je miril in tolažil:
– Saj nihče tako ne misli; no, ne bodi tako nataknjena zaradi teh nedolžnih besed! Če nimaš, pa nimaš! Toda mislil sem, da je tako, kakor namerava Justin, dobro zanj, pa še za nas bi utegnilo biti. Če se mu štacuna obnese, bo dal lahko kmalu nazaj. Tako bi ga spravila na trdna tla; de mu bo dobro in če bo to najina zasluga, bova tudi midva lahko iskala pomoči pri njem, če je bova kedaj potrebovala. Nič ne veš, kaj se vse lahko pripeti.
– Prav gotovo, mama, na to se lahko zanesete, je zatrjeval Justin, saj me vendar poznate! Ne bi dali tujcu, ampak svojemu lastnemu sinu, ki vam bo pošteno vrnil. Tega ne bi nikoli pozabil in oče je imel čisto prav, ko je dejal, da lahko name mislite v stiski.
– Seveda, zdaj bo konja obljubil, potlej bo pa pozabil na nas in na vse, saj vemo, kakšni so otroci! Hvala bogu, nismo še tako na koncu, da bi morali prositi! Nič ne rečem, če bi znal varčevati, lahko bi imel že marsikaj, toda kadar si imel, si razmetaval, če ti je zmanjkalo, si jemal predujeme. Kajpak, tovarišija, veselice – kar poglej; kolesa še zdaj nisi plačal, čeprav si mi dolžan že tri leta!
Justina je to pogrelo. Saj je res, da je dala polovico mati, ampak ji je on prinesel nekaj metrov sukna, ki ga je dobil pod roko od potnika, pa še marsikaj, s čimer je bil ta dolg, kakor je mislil, že zdavnaj poravnan. Toda molčal je, ker je slutil, da se mati vdaja.
Mati je bila trda v besedah. Z nekakšno trdovratnostjo je zapirala vase vsakršno ljubeznivost, njena osornost je zvenela ljudem, ki je niso poznali, nevšečno in mrzlo. Otroci so bili tega tako vajeni, da so takoj uganili, če jih boža ali tepe z besedo. Bila je suha, na videz zgarana žena, a silo žilava, da se ni zbala niti najtežjega moškega dela. V njenem koščenem obrazu so ji bile lične kosti močne oglate, tako da je bilo v njem nekaj trdega in odločnega. Oči, ki so ležale v globinah, so se včasi smejale, kadar pa se ji je obraz raznežil in so se ostre črte raztopile v smeh, je bila vsa njena notranjost odklonjena; tedaj je bilo takoj jasno, da ji je trdo zunanjost skovalo težko življenje, ki ga je prenašala od vsega začetka, saj je bila rojena na kmetih, na zemlji, s katere jo je pregnal dolg njenega očeta, ki je utonil nekje v Ameriki, pa je vzel Adam, kovačev sin iz sosednje vasi, ki ga je gnalo po svetu – tako sta vse preizkusila: trpljenje, bolezen, glad, vse poglavitne stvari, ki so namenjene malemu človeku.
Bila sta dva, ki sta se izpolnjevala v eno. Kolikor je bila mati preostra in pretrda, toliko je bil oče premehak in prenežen. Zaradi tega so otroci viseli bolj na očetu kakor na materi in očeta so ljubili, kakor le more otrok ljubiti. Matere so se bali in nerodnosti so počenjali vedno le za njenim hrbtom. Njena kazen je bila huda in jezna, oče jih pa nikoli ni kaznoval, samo žalosten je bil in potrt, kar je bilo hujše od kazni.
Če se je mati s kom sprla, se je takoj zopet pobotala. V nji ni bilo sovraštva. Pomagala je z besedo in delom, če je le mogla; na denar je gledala s spoštovanjem in če ga je držala, ga ni držala zase, saj si ni privoščila niti najbolj nedolžnega veselja, tako da je bila res preveč skromna. Skopuška ni bila, četudi je kakemu beraču dala samo vinar, ne pa krajcarja, kakor je bila tarifa.
–- Ničesar ne bom nesla v grob! je dejala, če so ji otroci kedaj oponašali njeno prevzeto varčnost. Saj bo vse vaše, otroci nespametni!
Tudi z očetom sta se sprla; seveda v zakonu že tako nanese, da kaj ni prav, da človeka ujezi, a ni bilo nič hudega. Če je že prišlo kaj navzkriž, je bilo le zaradi tega, ker se ji ni zdel oče preveč varčen, ona pa je bila preveč. Kako se ne bi jezila: Adam je bil naročen na "Zarjo", kaj se meša starina med te socialne demokrate; na "Slovenski Narod", vraga, podpirati moraš slovensko časopisje, ko ti pa Nemci že iz sklede jedo; hčeram je kupoval "Ljubljanski Zvon", Jurčičeve spise je rad prebiral in "Žalost in veselje", mati pa huda, ker je ta papir čisto odveč, in ni ji šlo v glavo, kako more človek presedeti toliko časa pri knjigi in žgati luč, ko je petrolej tako drag!
– Ah, sitnost ti, je ob takih prilikah zamrmral in šel v gostilno na partijo marjaša, da se je razgovoril z znanci.
Večerja je bila že zdavnaj pripravljena. Otroci v sobi so že silili v kuhinjo, mati pa je le premišljala in računala. Vdala se je že skoraj, pa se je zopet skesala. Naposled se je le moralo nekaj odločiti v nji. Stopila je k omari po skledo, pogrnila mizo in ko je postavila večerjo na mizo, spregovorila:
– Počakajmo do jutri.
Adam je pokimal Justinu in mu zašepetal:
– Smo že na konju!
Tako je bila sklenjena, četudi še ne potrjena Justinova usoda. Adam je v mislih blagroval svojo ženo, ki bo odprla vrata sreči svojega sina, in bil je zadovoljen z Justinom vred, ki se je vdal svojim sanjam z vso močjo, da ga ni motilo kričanje otrok z dvorišča, kjer je bil še dolg pritličen prizidek, v katerem je stanovalo enajst strank: delavci in delavke iz tobačne tovarne, ki so imeli mnogo otrok. Na dvorišču sta rasla dva divja kostanja, otroci so plezali na veje in to je bil njihov grad; tudi Justin je plezal nanje, ko je bil še otrok, kot so le-ti, ki sedaj pojo pod oknom.
Po večerji sta se z očetom oblekla in šla na cesto. Vsa dolga, široka cesta je bila slabo razsvetljena in skoraj prazna. Zadaj za njihovo hišo se je razprostiral širok travnik, ki se je onstran reke zlival v log, sredi te planjave je bilo medlo razsvetljenih nekaj oken samotne hiše, velika črna poslopja tobačne tovarne so kakor temen masiv zapirala levo stran ceste, na desni je bilo nekaj visokih hiš, ki so stale v neenaki vrsti kakor visoki neobsekani kvadri, čakaje tovarišic, da bo vrsta lepo sklenjena in uravnana do vogala, kjer so se koj na levi strani dvigale visoke mestne hiše, tako da si z enim korakom prestopil z gmajne v mesto.
Adam je bil dobre volje. Torej se je le izpolnila sinu najbolj goreča želja! Kaj bi mu napravilo večje veselje kakor to, da je pomagal otroku do sreče, ki mu je namenjena. Stopala sta tesno drug poleg drugega in oče mu je razlagal:
– Da bo le začetek premagan! Sam dobro veš, kako je bilo z menoj, ampak če človek pomisli, se z dobro voljo in pridnostjo marsikaj doseže, je pa res najbolj tako, da nisi študiral. Kaj bi bil? Nam ne dajo dobrih služb, odpadnik pa ne bi bil, ker si moj sin! Tako se jim boš v pest smejal!
Justin se je zamislil. Naglo je dejal:
– Jutri se odpeljem pogledat za primeren kraj. Mogoče na Štajersko, tja me še najbolj vleče.
– Kraj ni poglavitno. Le odpelji se in če stakneš kaj, zaaraj, tačas pa bova z materjo pripravila denar. Če bo le premalo, bom še jaz kje povrtal. Saj boš vrnil?
Da, oče bi goro premaknil.
Justin se je čutil ob očetu močnega in trdnega. Spremil ga je do Narodnega doma. Oče je šel v Šiško, Justin pa je stopil proti pošti. Zadel se je v mladega poročnika, ki se je zadri nad njim:
– Pass auf, du Esel!
5
urediTrg ni velik; sprva je stlačen okoli cerkve, ki stoji ob cesti in gleda s svojim stolpom preko hiš, postavljenih vzdolž ob cesti vse do ovinka, kakor bi stale večno v špalirju vsem pešcem in voznikom, saj je to ena onih velikih cest, po kateri živahno vrvi promet iz mesta v mesto, kajti čez Trojanski klanec, ki je trd in strm, se steka cesta na Kranjsko, na to stran pa drži v Celje in globlje na Štajersko.
Tu se je nastanil Justin čez nekaj tednov, ko je moral prej še mnogokaj ukreniti, potrkati na nešteto vrat in uradov, preden je mogel pričeti s trgovino v hiši, ki mu jo je nasvetoval in priporočal star izkušen trgovinski potnik.
Čeprav je šel Justin nerad iz Ljubljane, so bili pogoji le tako ugodni, da se je kar oprijel prilike, ko je prej že marsikje iskal in nič primernega našel.
Trgovina je bila v majhni hiši sredi trga, ki mu jo je dal v najem stari Dolinar.
Tako je nekega dne kar začel trgovati in srečnega se je počutil sredi svojega malega kraljestva, ki ga je lahko vedno vsega imel pred očmi. Dolinar ga z najemnino ni sekiral, saj je imel s svojim lesom dovolj opravka in ga ni bilo nič na spregled. Vedno je tičal s svojimi vozniki v gozdih, ki so zapirali dolino od treh strani.
Z vsemi tržani se je seznanil zelo kmalu in nekaj nedelj je šel celo k maši, da so ga videli ljudje, ki so pač tako vajeni. Sicer pa je trg sam na sebi liberalen, da se mu torej od te strani ni bilo treba bati, četudi se nikoli ni dosti brigal za politiko ter je sam pri sebi držal z naprednjaki in imel sokolski kroj.
Trgovina je nevtralna, seveda, zato z veseljem prodaš liberalcu in klerikalcu, da bi jih le veliko bilo, čeprav še rdečih, zakaj krone so pri vseh enake: le-teh se drži prah železnih blagajn, onih cerkveni blagoslov, po teh zadnjih pa si moraš roke umiti, kajti bog ve po kakšnih umazanih žepih so se brisale. Le kar sem z njimi!
Stanoval je v prvem nadstropju, kjer si je uredil sobico z razgledom na cesto. Ko se je udomačil, mu je pričelo postajati takole ob večerih dolgočasno. Po večerji je sedel v svoji sobi, ki jo je že kuril, ker je bilo hladno. Sprva je pisal nekajkrat Joštu, materi in očetu pa vsak teden in ju vabil k sebi, potem je čital "Slovenski Narod", segel po knjigi, včasi šel v gostilno, kjer je tarokiral z živinozdravnikom in učiteljem Hrastom. Če je bila gledališka predstava, ki so jo priredili Sokoli, se je udeležil; tudi na zabavne večere Orlov je šel pogledat, tako da je bilo semtertja vendar prijetno in zabavno.
Tudi na ženitev je mislil.
Od kraja se je oklepal te misli kakor vsak samec, ki si zaželi družice; to so bolj sanje, lepe, mirne sanje, ki jih kliče samotno srce. Vsa soba jih je polna, povsod so razprostrte kakor lahke meglice, ki so se pravkar dvignile iznad tihega, globokega jezera. Srce kliče in jih prikliče in tako prijetno je potapljati se v nežna beganja svojih hrepenenj.
Večkrat misli na Kristino. To je silna misel. Močna, komaj se je ubrani, le se vdaja in živi v objemu njenih prelestnih rok. Ko jo že tako očitna, da bi kar vstal in šel, se raztrga in prežge ob rdeči luči, da je potem kakor užgana vešča, ki vsa uboga trepeta s polomljenimi krili, dokler se je ne usmiliš in ne pohodiš.
V nedeljah dopoldne je imel vedno dosti dela z ljudmi, ki so prihajali po maši kupovat, saj se je razneslo po okolici, da prodaja novi trgovec vse blago ceneje kot drugi, pa je bilo mnogo okoliških kmetov, posebno gorjancev, ki za tako stvar premerijo najslabšo pot, da le dobe blago za nekaj vinarjev ceneje; in ljudje so bili zadovoljni z njim.
– Prijazen je in postrežljiv, so govorilo ženske, ki so kupovale volnene rute za zimo, bomo kar pri njem ostale.
Hribovci so barantali za cajgaste hlače in močne čižme ter se pobotali za ceno, ki jim je bila všeč.
– Bo! Spusti, če vidi, da je potreba. Kupoval bo med in žganje, zmenili se bomo za kakšno kupčijo. Ni stiskač!
Z dekleti je bil nežno robat in jim je govoril:
– Ta predpasnik, dušica draga, je kakor nalašč za vas. Dajal jim je sladkorčka za nameček.
Popoldne se je namenil k Dolinarju plačat najemnino za mesec december, ker so prazniki pred durmi: Dobro je, če si točen, ko gre vse tako srečno izpod rok. Napak bi bilo, če bi padla le senčica slabega mnenja nanj.
Izbral si je rjavo karirasto obleko, za trd poškrobljen ovratnik si vtaknil zavratnico s pentljo, pokrtačil si siv, plišast klobuk, skrbno se počesal ter natlačil polno dozo cigaret, dal v suknjo zavojček bonbonov, zaklenil hišo in stopil na cesto. Bilo je nenavadno toplo za ta čas. Solnce je stalo nad hribi, otroci so se igrali pred hišami na cesti, po kateri je zdaj pa zdaj pridrdral koleselj, puščajoč za seboj rahlo črto prahu.
Ob koncu trga se cesta nenadoma zaokrene v strm klanec, ob katerem stoji med visokimi smrekami velika graščina. Tu je konec trga. Le-tu se odcepi kolovoz od ceste in vodi čez majhno strmino na travnike, ki leže prav do vznožja gozdnatih hribov, za katerimi se dviga hrbet Savniške planine, ki je vsa do temena zadelana s temnim lesom. Skromna cerkvica na Taboru je vsa zlata od solnčnega svita, pod njo se pasejo krave in ovce cingljajo z zvončki, globoko pod mogočno, skoraj navpično skalo pa čepi med gostim drevjem staro graščinsko poslopje, v katerem gore okna od solnca, da je ves grad kakor v plamenih, ki sikajo iz zidov. Njive so prazne. Hmeljevke so zložene v piramide, kar daje pokrajini izredno lice, saj se od daleč vidi, kakor bi tu pod gorami počivala vojska v šatorih. Na izoranih njivah je polno vrabcev, ki vrešče odlete na bližnja drevesa, sklanjajoča se v vijugasti črti nad potok, preko katerega je zgrajen močan lesen most, ker vozijo tod hlode in deske z Dolinarjeve žage.
Namenil se je k Dolinarju, ne toliko zaradi najemnine kakor zaradi njegovih dveh punc. Ano, ki je doma, je že poznal. Nekaj besed je že spregovoril z njo. Danes si je hotel ogledati njen dom in ...
Pot pelje zdaj tik potoka, ki dela pod skalami zelene tolmune, v mirni vodi so velike postrvi, ki nepremično preže na plen in se ob vsakem najmanjšem šumu bliskovito zaženo po vodi navzdol. Leni kapiči leže plosko na peščenem dnu, bleice se mirno pasejo v toku vode, v kateri se zrcalijo oblaki, ki se kopičijo od Mrzlice semkaj.
Justin ni videl ne oblakov ne tlečega ognja ob njivi, ki so ga pustili pastirji, počasi je stopal kraj vode, le postrvi so ga včasi zamikale, da je obstal in z očmi sledil ribam, ki jih je moralo biti mnogo v tej vodi. Semtertja ga je oplazila vejica, ki je visela čez cesto, pajčevina, ki si jo je pajek spredel čez grm, se mu je ujela v obraz, da se je jezil nad živalco, ki mu zastavlja pot.
Takoj zadaj za zaraščenim gozdnim rokavom, ki napravlja tu z nasprotnim gričem majhno sotesko, se svet zopet razklene tja do vznožja grebena, ki zapira pogled v Gornji grad. Skladovnice hlodov leže ob poti vse do Dolinarjeve hiše, ki stoji tu samotna, skorajda zapuščena. Rahel, bel dim se dviga v zrak, dokler ga ne zgrabi veter in ga ne razčeše v rumeno prejo, ki se zgrinja nad hišo, pokrito s rdečo opeko, karminasto se blestečo v žarkih zapadajočega solnca.
Železnik je videl prihajati iz hleva hlapca, ki je obetal, ko je zagledal tujega človeka. Stopil je na cesto, kakor bi se hotel razgledati po vremenu, pa ga je le radovednost gnala k tujcu. Ko je spoznal novega trgovca in gospodarjevega najemnika, ga je pozdravil že od daleč in ga nagovoril:
– Gospodarja ni doma, gospod Železnik, samo gospodična Ana je tu in bo vesela oblaka, če ste namenjeni k nam! Kar noter stopite, brez skrbi, kaj bi motili, saj je nedelja!
Stopil je v vežo in zaklical:
– Gospodična Ana.
V veliki svetli veži so bili obešeni po steni rogovi jelenov in srnjakov, dva velika divja petelina in nekaj lovskih pušk. Sredi zida je visela velika slika s priljubljenim lovskim motivom, ki kaže, kako izslede logarji divje lovce baš, ko so se namenili odreti orjaškega jelena.
Gospodična Ana je prišla iz sobe in se prijetno začudila, ko je zagledala Justina, ki ga ni pričakovala. Prijazno ga je povabila v hišo.
– Veseli me, gospod Železnik, da ste nas obiskali! Žal, očeta ni doma, pa se bo kmalu vrnil in če malo posedite, se boste lahko razgovorili z njim. Stopite v sobo!
Justin se je opravičil:
– Padem v hišo in vas gotovo motim? Oprostite, toda ni mi dalo miru, da ne bi obiskal svojih prvih znancev, ki jih tako malokdaj vidim.
Prostorna soba je bila napol gosposka; samo velika krušna peč, iz katere je puhtela prijetna toplota, je spominjala na kmečko domačnost. Pred veliko črno, usnjeno zofo je stala s plišastim prtom pregrnjena ovalna miza, pri oknu je bil star klavir, čigar tipke so bile že rumenkasto ožgane, stenska ura v omarici pod steklom je bila ure, kakor bi votel bronast glas zvonov pel po sobi, na omari so stale različne figure iz mavca, nad velikim zrcalom pa so bili pritrjeni na steno lični krožniki iz terakote, ki so bili prebarvani s holandskimi motivi. Prva slika je kazala lepega mladega ribiča, ki se, naslonjen na prevrnjen čoln, pogovarja z dvema dekletoma v lesenih coklah, na drugem je bil upodobljen prizor iz življenja ribičev na razburkanem morju.
Justin je sedel na zofo. Ana je pregrnila mizo z belim prtom, vzela iz omare steklenico za vino in ko je tako pripravljala malico za gosta, je bila resna kakor gospodinja, ki ne pride nikdar v zadrego. Bila je oblečena kakor prava meščanka, v temnordečo žametno bluzo, ki je imela tesno oprijemajoč se ovratnik, da je nekoliko okrogli obraz s svojo nežno poltjo močno podčrtal vso njeno neveliko postavo. Črni lasje se ji padali močno čez čelo, da so prikrivali precej vidno brazgotino, ki ji je ostala po neki operaciji, dolgo ozko krilo ni docela zakrivalo morda za spoznanje premočnega telesa. Marte, njene sestre, ni bilo doma.
Dolinar prav za prav ni bil kmet. Podedoval je po svojem očetu lepo kmetijo, na kateri bi se dalo živeti z veliko družino, pa se je že zgodaj pričel pečati z lesno trgovino, ki je dobro uspevala. Njegova žaga tik pod nepreglednimi gozdi, mu je rezala premoženje. Zemljo, kar je imel odveč, je dajal v najem, zase je obdržal le senožeti, da je bila krma za konje doma, in nekaj njiv, da je posadil, kar je potreboval, spodaj ob trgu pa obsežno hmeljišče, zakaj hmelj se je dobro prodajal. Žena mu je umrla že pred leti in ker se ni utegnil pečati z vzgojo svojih deklet, je dal obe v mesto. Ana je prišla kmalu nazaj, Marta pa je končala učiteljišče in poučevala v Novi cerkvi.
Justinu je bilo vleč, da je sam. Stari je zgovoren in nekam čudaški, da niti ne veš, ali resno misli, kar govori, ali se samo šali. Besedo ima najrajši sam, ti pa ga poslušaj, ugovarjati mu itak ne smeš, ker takoj vzroji in te nemilo useka s svojim jezikom.
Ko se je Ana vrnila s sadjevcem v sobo, je opazil, da si je zunaj popravila lase. Odložila je tudi predpasnik. Sedla mu je nasproti in ga vabila piti. Oprezno je motril njen mladostni obraz. Prav nič mu ni ušlo, saj je imel dovolj časa, in če je Ana pogledala v stran, ni nikoli zamudil prilike, da si ne bi čim bolj vtisnil vase tega obraza, ki ni bil lep, a vzlic temu mikaven. Bil je negovan in je imel belo, mehko polt. Njene roke so skozi tesno se prilegajoče rokave kazale zalito bujnost, od katere se težko ločijo oči moža; kadar so ji počivale roke v naročju in je zamišljeno gledala po nečem neresničnem, je bila kakor ženska, ki se vdaja svojim mislim. Njeni ljubki, polni prsti, ki so se lomili v drobcenih jamicah nad členki, so bili vabljivi, da si jih je zaželel držati v rokah in jih rahlo stiskati s svojo dlanjo.
Govorila sta o trgovini, potem o tržanih in o vseh mogočih majhnih prilikah, ki so se zadnje dni prigodile v trgu. Razklepetala sta se nenadoma, da se je Justinu zdelo, kakor da se že zdavnaj poznata, četudi sta se komaj nekajkrat videla. Izpovedovala sta se svojih težav in razglabljala svoje želje, mrak pa, ki ga niti opazila nista, je zastrl okna, da sta bila oba obraza v temnem kotu že čisto v temi in zakopana v pestrost besed, ki so sanjavo plavale pod zatemnelim stropom.
– Ah, to muhasto življenje! je govorila Ana, včasi prekinjajoč stavek, da bi premislila vse, kar je že izgovorila, potem pa zopet premišljeno nadaljevala: Nič mi ni hudega na svetu, vendar je nekaj! Tudi vam ni, če za oba ne izvzamem majhnih, neznatnih neprilik, ki dolete vsakega človeka. Vendar se ml zdi večkrat, kakor da ni vredno živeti. Ne vem, kaj je to; morda je hrepenenje po nečem lepšem, kar si vedno želimo, ali pa je strah pred nečem hudim, ki preži na nas. Ali se tudi vam godi tako?
Justina je prevzela ženina bližina, idilično razpoloženje v tej somračni sobi ga je napravilo sanjavega. Bil je ganjen, ko je slišal svoje lastne besede lepo in mirno doneti po tihem, skrivnostnem prostoru, in ko je njen obraz bolj slutil kakor videl, se mu je hotel z besedo približati na moč blizu.
– Meni se ne godi ... da, seveda se mi zgodi, prav kakor vi pravite! Menda smo si v tem vsi enaki. Če se godi vam tako, se prav gotovo tudi meni! Človek želi biti vedno le srečen; če je pa ni sreče, jo išče vsepovsod in potem nikjer ne najde miru. Tako osamelega se čutim zdaj, ko sem sam v hiši, da mi je včasi res hudo in si zelo želim človeka, dragega človeka, ki bi se mu lahko potonil in iztožil. Tako prijateljstvo je velik zaklad ... toda nimam ga in ga najbrže tudi vi nimate, da vam prihajajo take misli, ki si jih gotovo ne želite.
– Nimam ga, je rekla Ana. Tako prijateljstvo je zares velika tolažba. Kje si ga naj poiščem? V trgu nimam človeka, o katerem bi lahko rekla, da mu zaupam. Na mesto sem že pozabila, sestra mi je edina zvesta duša, pa je ni tu, le malokdaj se vidiva.
Torej nima ljubezni, iz katere bi izhajale te misli, je šlo v Justina. Naslonil se je na mizo in dejal z najbolj nežnim, iskrenim glasom:
– Ali bi vam bil jaz lahko tak prijatelj, gospodična Ana?
Z utripajočim srcem je čakal odgovora. Že se je pokesal, da je zastavil to preveliko vprašanje; tedaj pa je začutil roke, ki se je stegnila v njegovo, in njene besede:
– Poskusiva!
Justin je z velikim spoštovanjem in ganotjem stisnil njeno mehko roko, nato pa se naslonil nazaj na zofo ter šel z dlanjo preko čela od zavzetja in presenečenja, saj ne je vse to razpletalo kar samo od sebe; na tihem je že mislil na ljubezen, ki se bo razživela med njima, in potem na njeno doto, ki mu je bliskovito šinila skozi mozeg.
Ana je prižgala luč in jo postavila na klavir. Svetloba je prepodila sladke misli, ki so se pravkar porajale v Justinu. Ona pa je bila v tej rumenkasti svetlobi še bolj bela v obraz, da ga je za hip zmedel njen izraz, ki je bil sedaj, ko je še vsa živela v pravkar izgovorjenem, oster in izzivalen. Mogoče je bila razočarana? Ali si je predstavljala vse drugače take prizore, o katerih govore ženske z zanosom, s skrivnostjo? Ali si je morda mislila, da je Justin preveč hladen in da je vse to le komedija vljudnosti, ki jo je prinesel s seboj iz mesta? Nestrpno je pogledala nekajkrat skozi okno na cesto, ki je bila že vsa v temi. Zunaj je včasi rezko zažvižgal veter.
Stopila je h klavirju in neposredno vprašala:
– Ali ljubite glasbo?
– Da, rad jo imam. Ah, vi igrate?
Ana je zaigrala mirno, sanjavo pesem. Glasovi niso bili čisti – klavir je bil že bog ve pred kolikimi leti uglašen –, vendar so napolnili vso sobo, da je bila v tihi samoti žalostna pesem kakor ječanje izgubljene duše, ki kliče odrešenja. Njen obraz se je poglobil in utonil v blodnje glasov, ki so se trgali s strun. V nizkih, preprostih akordih je počasi prehajala v višine in poslednji zvoki, ki so zapeli v kratkih presledkih, potem ko so nizki še vedno šumeli ob stenah, so se zopet spojili z molkom, iz katerega je zveneče donelo, kakor bi naslonil uho na morsko školjko.
V Justinu se je oglasil nemir. Bilo mu je kakor bučanje morja, na katerem se je zdaj pa zdaj zasvetila rdeča luč.
Kristina …?
Pomislil je nanjo ta hip in Ana je že zopet stala pri mizi, ko se je streznil.
– Lepo je bilo! je dejal iskreno, ne da bi lagal.
Zunaj so se slišali koraki hlapca in dekle, ki sta napajala živino in krmila svinje, katere so hrupno butale v vrata svinjakov, in jezni glas dekle, ki jih je odrivala. Daleč nekje je lajal pes in domači na dvorišču mu je odgovarjal s kratkimi, zadrgnjenimi glasovi.
Po cesti so udarili močni koraki In nekdo je zaklical s širokim, polnim glasom:
– Tiho, Sultan!
– Oče prihaja! je vzkliknila Ana in stekla v vežo.
Dolinar je stopil v vežo. Za trenutek so se vrata zadelala z njegovo ogromno postavo in soba je nakrat spremenila lice. Dahnil je vanjo mraz, ki ga je prinesel s seboj in duh po drevesni smoli se je razlil po toplem zraku. Dolinar je imel na sebi kratek zelen lovski suknjič, ki si ga je hrupno slekel; na stol ob peči je vrgel klobuk ter z vidnim veseljem prestregel Justina, ki mu je vstal nasproti. Poleg Justina je bil kakor gorski mož velikan, njegov obraz z majhno črno kozjo brado in rdečimi, ščetinastimi lici pa se je resno ločil od njegovega, gladko obritega lica.
– Tako je prav! Vendar ste se prikazali k nam! Ali si mu s čim postregla, Ana? In zdaj odhajate že? Ne! Kar lepo nazaj sedite na zofo, da se še midva pogovoriva! Pa večerjali boste z nami, da ne bo nikakih izgovorov. Spat? Ho, ta je lepa! Saj se mu mudi domov, kakor bi se bal žene, ki je še nima!
Njegov smeh je napolnil vso sobo.
– Pravite, da bo šlo? Imenitno! Torej vam je moja hiša prinesla srečo! No, dragi, kar tako dalje! Strela, meni pa leze te dni vse narobe, jezim se, jezim in že komaj se krotim, da ne bi prodal te preklete hoste, ki mi tako kri pije!
Mož je kupil graščinsko hosto sicer poceni na dražbi, a se je zelo urezal, ker je dal zanjo le mnogo denarja. Res se pridno seka in podira, toda vse gre prepočasi. Hosta leži v tako zanikarnih grapah, da je silno težavno spravljati les na žago. Zdaj bo dež in blato in vse delo bo zastalo, dokler ne bo zamrznila zemlja, ko bodo lahko spuščali in vlačili. Polakomnil se je nizke cene, dobička pa še ni nikjer, kje vraga, še celo izdatna izguba je in smola se ga drži, odkar se je zakopal v ta stokrat prekleti les. Voz se mu je že strl v jarkih, konj si je zlomil nogo na tistem spolzkem kamenju, da ga je moral ubiti, gozdni delavci se puntajo in hočejo večjo plačo. Kakor da bi se Dolinar kopal v milijonih! Da, ti hostarji! Sitnosti ima z njimi, saj ima gori čez dvajset delavcev, ki jim je moral postaviti barako, kar vse požre mnogo denarja. Zdaj so delavci natančni! Včasi si jim vrgel nekaj grošev, pa so ti delali noč in dan, zdaj pa: osem ur, nadure plačane – pa si pomagaj! Drugače ti pomečejo sekire ob tla in gredo v škofove hoste, ti pa išči na zimo drugih!
Prižgal si je kratko pipo in kadar je govoril, si je neprestano grebel s prsti po bradi. Če je pravil kaj važnega, je mižal na eno oko, z drugim pa oprezno motril svojega poslušalca.
– Veter se je zasukal. To pomeni dež, ga že voham. Snega in mraza pa noče biti, ko bi oba tako krvavo potreboval! Gori v hribu je že občuten mraz. Tesarji, ki tešejo prage, zahtevajo deset dinarjev poviška na uro. Strele jasne, kako so postali prevzetni! Ampak me ne bodo! Naj le gredo, sem radoveden, kje bodo dobili na zimo zaslužka.
Justin je že marsikaj slišal, posebno to, da zelo nemarno plačuje svoje delavce, toda kaj ga to briga! Ljudje mnogo govore in tudi tisto ne bo res, da ima neki mnogo dolgov, ki ga bašejo. Škodoželjnost in zavist, drugega nič!
Povečerjali so. Justin se je poslovil in obljubil, da bo kmalu zopet prišel, na denar pa je pozabil. Ko je bil že na cesti, se je spomnil. Stopil je nazaj v sobo. Tedaj je zapazil, da je Dolinar zamišljeno sedel za mizo in da se mu je čelo gubalo.
– Najemnina za mesec december, gospod Dolinar. Skoraj bi bil pozabil.
Naštel je krone na mizo. Dolinar jih je molče spravil v žep in dejal skoraj jezno:
– Strela, če bi jih bilo tisočkrat toliko!
V veži je srečal Justin Ano in ji dal zavojček bonbonov.
– Hvala lepa, gospod Železnik, in na svidenje!
6
urediKo so utihnili njegovi koraki po cesti, je šla Ana k očetu. Ker ga je videla vsega v skrbeh, se je po prstih vrnila v vežo, naročila v kuhinji vse potrebno za prihodnji dan, potem pa prižgala svečo in odšla po stopnicah v svojo sobo.
Dolinar je dolgo časa sedel za mizo. Včasi je spil požirek sadjevca, končno pa ga je izpljunil po tleh in si iz velike zelenke natočil slivovke.
To ga je malce pomirilo. Natlačil si je novo pipo, vzel iz omarice, ki jo je vedno skrbno zaklepal, šop papirjev in jih razgrnil po mizi. Iz debele trgovinske knjige si je izpisoval na polo papirja terjatve, na drugo polo pa je pisal svoja bremena. Ko je odšel od njih terjatve, mu ni dalo niti polovice tistega, s čimer bi dosegel ravnovesje med imetjem in dolgovi. Vsak večer je tako sešteval in odšteval. Razlika je bila vedno večja. Številke so se mu grizle v meso in kri tako, da jih niti slivovka ni mogla splakniti iz njegovih misli.
Tako je nosil na tihem, sam pri sebi, to svoje breme in njegovi močni, te malo osiveli črni lasje so se mu vzdigovali od neprijetnega mrzlega drgetanja, ki mu je včasi prešinilo telo.
Torej je le res, da se ne da več pomagati?
Stopal je po sobi od stene do stene, grizel kocine pod spodnjo ustnico in si s pestjo stiskal čelo, kakor bi ga hotel ukleniti obroč svojih pesti, da se ne razleti od teh prekletih številk!
Pričela so se mu torej majati tla?
V duhu je zajel zopet in zopet vso svojo prostrano domačijo, hišo z gospodarskimi poslopji, živino, polja in travnike, svojo žago. Da, to svojo žago, ki ji je dal vse moči svojega življenja. Opajal se je ob zvoku jeklene muzike sekir in žag, ki so hrustale sočni les. Žaga mu je bila otrok, ki ga je čuval in negoval, bal se je zanjo kakor za svojo lastno deco, dal jo je zavarovati za veliko vsoto, žagarji so jo morali varovati kakor dragoceno žival, sicer jih je pri priči nagnal iz službe, saj je njegovo življenje poznalo samo dvoje: hosto in žago.
Zdaj pa že vidi privid: Številke skačejo iz papirja in te čudne živalce, spake, ki jih je dolga nepregledna vojska, so se zarile pod temelj in kopljejo rove ...
Čakajte, hudiči! Z onemoglo jezo je pograbil papirje in jih pričel mečkati; vrgel jih je po tleh in stopil nanje, kakor da jih hoče poteptati v nič. Ko pa je odmaknil nogo, so se mu zarežale številke v obraz, da je ves potrt sedel k peči ter se zastrmel v obe črni okni, ki sta bili prazni in votli, da ga je zazeblo. Nalil si je zopet slivovke, ki ga je ogrela in spravila k sebi. Zaklenil je papirje nazaj v omarico in zopet do dna premislil vso stvar.
– Ne bom se vdal, ne, premalo bi bil Dolinar, če bi se pustil stisniti zdajle, ko sem kupil vendar največjo hosto! Ne, ne, saj so še druge stvari na svetu, s katerimi si lahko človek pomaga! Propasti ne smem, zakaj še v grobu bi trpel, če bi me klela otroka, ki sem jima zapravil denar!
Ljubil je svoji dve hčeri. Posebno Marto, ki je bila materina, morda zato bolj, ker je bila mlajša in ker ni bila velikokrat doma. Za srce ga je grabilo, če je pomislil na zapravljeni denar, četudi sta mu ga sami ponudili. Kaj bi dejala mati? Ne, ne, ne bi se ga smel dotakniti!
Žalost ga je premagala, ko se je spomnil žene. Na zidu je visela njena slika. Zastrmel je vanjo in vse bolj se mu je zdelo, da je njen obraz od bridkosti in solz zabrisan in spremenjen. Pogledal je na razpelo. Ni ga vrglo na kolena. Sklenil je roke in na dnu srca je zažarela molitev in majcena vera v božje usmiljenje. Šepetal je:
– Bog, ki si v nebesih, pomagaj mi! Nisem tvoj, grešil sem proti tvojemu usmiljenju, ker sem te pozabil. Ti pa si dobrotnik in vsegamogočen ter mi lahko odpustiš in pomagaš!
Kristus v kotu se ni ganil.
Še bolj obupan, ker ni našel miru v molitvi, je prižgal vozno svetilko, odklenil hišna vrata in si posvetil k žagi. Dekle v kuhinji so še imele luč. Njihov veseli smeh je zlezel v črno noč in veter je lizal plamen, da se je njegova senca stegovala po tleh in se metala na drevesa. Pospešil je korak. Skakal je čez hlode in deske, njegovi koraki so se udirali v mehko žaganje, šum vode je glasno in čisto odmeval v nočno tišino in voda v umetni betonski strugi je neumorno pljuskala v stene. Leseno ogrodje vse zgradbe je stalo na močnih cementnih stebrih in mreža neštetih tramov nad njegovo glavo je nosila streho, ki je ni dosegla luč. Na drči je bilo pripravljeno veliko hrastovo deblo. Rezilo žage se je lesketalo, brušeni zobje so se iskrili in olje v tečajih je bilo kakor stopljeno zlato. Levo od žage so bile nakopičena debla posekanih smrek. Voda je padala mimo koles v strugo precej globoko, včasi zašumela hitro in jezno, potem pa zopet mirno, kakor bi se vdala v neizbežno usodo tega večnega padanja in hlastanja.
Postavil je luč na tla k sebi in sedel na hlod, ki je ležal tik pred žago. Njegove oči so se uprle v rezilo, ki je v poltemi zlovešče režalo s svojimi zobmi.
Ta negibnost in molk jekla sta ga vznemirila.
Pregledal je še enkrat vse te sovražne številke, ki so prežale od vseh strani nadenj. V sredi pa sta on in njegova žaga.
Kaj le čaka?
Ali se bosta dala pogaziti od tega mrčesa?
– Žaga, žagica, tak dajva, no, saj znava, naj le pridejo blizu ti psi!
Bolestno se je nasmehnil, stopil k verigi in jo spustil z železnega klina. Voda je pričela grgrati, kolo se je stresalo, ječalo v osi, škripalo in cvililo, potem pa se počasi zasukalo in se pričelo vrteti vedno hitreje. Stebrovje se je zgenilo.
Sprva je žaga počasi, počasi polzela v višino, se hitreje spustila v dno in: dun, dunk, je ostro ječalo, dokler se ni spremenila v divja zamahujočo žival, ki je hlastnila s svojimi zobmi po zraku, kakor bi bila priklenjena na steber.
Dolinar je sprožil sanke, na katerih je ležalo deblo. Ko so dosegli zobje s svojimi konicami les, je zazvenelo, kakor bi zakričal nekdo v smrtnem strahu, potem so se goltaje zagrizovall vedno globlje.
Hlapec je pritekel in zakričal:
– Kaj pa je, za božjo voljo, gospod?
– Poberi se! je kriknil Dolinar in strmel v jeklo, ki se je ugrezalo v les.
7
urediZgoraj v sobi sedi Ana pri mizi pred polo papirja, ki se pred senčnikom petrolejke blešči še nepopisan in čist; v peči praskeče ogenj. Včasi se veter upre v šipe, da škrtnejo in zazvene, vse je tiho, šum vode prodira semkaj komaj še slišno, črv v starem pohištvu vrta, od daleč je slišati nerazločno fantovsko petje.
Njen obraz je v temi. Ko se skloni nad papir, strmi nekaj časa v belino, potem omoči pero v tinto in piše:
– Draga sestra! Dolžna sem Ti odgovora na dve Tvoji pismi.
Prazniki bodo kmalu in zaradi tega Ti pišem, ker sem žalostna, ko mislim na našo ubogo mamo, ki nikdar več ne bo prižgala sveče pred jaslicami. Ob takih dneh se mi zdi, da sem najbolj zapuščeno bitje na svetu, najrajši bi vse skupaj pustila in prišla k Tebi, saj vedno pišeš, da si srečna!
Ali se Ti kedaj spomniš onih lepih otroških let, ko je bila še mati pri nas? Mnogokrat mislim na to preteklost. Ne spominjam se vsega, samo posamezni dnevi, prav za prav samo poedini dogodki in odlomki prizorov so mi tako živo blizu, kakor bi se to zgodilo včeraj.
Kako šibak je naš spomin! Lepo bi bilo, če bi mogli zopet in zopet videti same sebe, ko smo še ležali v materinem naročju, ko bi se mogli zopet in zopet slišati, kako izgovarjamo prvo besedo, in še enkrat doživeti radost, ki gre v dete, ko napravi prvi korak po zemlji!
Čudne želje, kajne, draga Marta! Ampak je tako, da mi je nad vse prijetno, ko mislim, da pišem človeku, ki me razume. Oče je postal tako čudaški, postaral se je in najrajši je sam. Ti pa imaš mnogo časa in boš rada brala pismo, še v uteho Ti bo, ker Ti je včasi vendarle dolg čas, ko nimaš prav nikogar, s komer bi se razgovorila.
Mati je bila dobra, blaga, toda zdaj je ni več. Le zakaj je tako ustvarjeno, da morajo umreti dobri ljudje sredi svojih najlepših let, ko bi vendar lahko še toliko dobrega storili na tem svetu! Včasi dvomim v božjo pravičnost, ah, kako ne bi, ko sem jo tako ljubila, pa mislim, da je hotel Bog preizkusiti očeta, ker je tako navezal svoje življenje na denar, da je pozabil vse drugo. Vse, kar je storil slabega in grdega s svojimi kupčijami, se sedaj maščuje.
Včeraj je zopet divjal. Prišli so tesarji in zahtevali take plače, kakršne imajo drugod. Oče v svoji trmi ni hotel popustiti in tako so mu vsi odpovedali službo prav zdaj, ko bi se šele pravo delo začelo. Posojilnica mu je stavila poslednji rok in mu grozi z rubežnijo. Njivo s hmeljem je že prodal, da je za nekaj tednov preprečil to sramoto. Vem, da bi si storil kaj hudega, če bi v hišo prišli sodni eksekutorji. Bog vedi, kako se bo to končalo! Ko boš prišla za božič domov, boš videla, kako zelo se je oče spremenil v zadnjih tednih. Smili se mi, nič mi ni žal, da sem mu dala svoj denar, ki ga najbrže nikoli več ne bo mogel vrniti. Tako je zaprt sam vase, da prav nič ne vem, kako daleč smo že.
Toda s tem, kar bi Ti najrajši že koj v začetku pisanja povedala, niti pričela nisem. To je samo zame; danes še nič ne vem, kako pa se bo razvilo, je še veliko vprašanje, kajti niti sama pri sebi nisem tako točna, da bi Ti kar v eni sapi povedala: Zaljubljena sem.
Ljuba Marta, Ti dobro veš, kako je bilo zame vedno težko izrekati to besedo. Ljubezen ... Silna je ta beseda, božanska, neizrekljivo lepa, da ji ne bi mogla najti primere v besedah vseh jezikov sveta. Mogoče je bog še lepša, toda bog je tako daleč, bog je le misel, s katero molimo in iščemo tolažbe v hudih urah svojega življenja. Ljubezen je utrip mojega srca, ki ga živo čutim v sebi, še bolj hrepenenje, ki je v njem in me dela nemirno.
Ko sem bila v mestu v samostanski šoli, sem se prvič zaljubila. Bilo mi je petnajst let in sestra Cecilija, ki nas je poučevala v nemščini, mi je bila ideal, po katerem sem hrepenela z vsem žarom svojega prvega ženskega vznemirjenje, ki se je porajalo v meni. Pisala sem ji zaljubljena pisma in se podpisovala z Eleonoro. Bog vedi, kje sem našla to ime! Umirala sem od veselja, ko sem jo iz skrivnega kotička opazovala nad svojimi pismi.
Ne moreš si misliti, koliko sem pretrpela, ko sem spoznala to zmoto!
To je bilo prvo razočaranje in prihodnje leto, ko se je zbudil v meni resničen nagon do moža, sem le vedno z bolestjo mislila na to sladko zablodo. Kljub temu sem se strastno zaljubila v mladega, lepega profesorja telovadbe. Bil je resnično lep, takšnega ljubimca sem si predstavljala v svojih sanjah. Bil je oženjen, toda to me ni motilo, obdalo je celo vso mojo ljubezen z nekakšno romantično privlačnostjo. Kako srečna sem bila, ko me je nekoč na cesti nagovoril in šel nekaj korakov z menoj. Od razburjenja nisem spregovorila besedice in do ušes sem zardela, srce mi je kričalo od veselja in mislila sem si: Mogoče me ljubi?
Ko smo bile z njim na šolskem izletu, se je držal le mene. Toda pozneje, v gostilni, je pričel vsa dekleta poljubovati. Srce se mi je sesulo in tako sem doživela svoje drugo spoznanje.
Imela sem potem dolgo časa strah pred moškimi, prezirala sem jih in sovražila, ušla sem iz mesta in se vrnila k očetu. Takrat že ni bilo matere, da bi se zatekla k nji po tolažbo. Ti si bila premlada, da bi me razumela, oče se za take stvari ni brigal, ker je živel vedno le svoje kupčije, a za nas nič, ko je vedel, da imamo vsega dosti, po srcu pa nikoli vprašal ni.
Potem ... Oh, to so tako žalostni spomini, Marta, saj si sama videla, koliko sem zaradi tega pretrpela.
Prišel je po cesti mlad gozdar, lep in visok, ter ostal pri nas. Morda še ne veš ali pa se več ne spominjaš, kako resnično sem ljubila tega fanta, ljubila z vsem ognjem svoje mladosti, skrivala to ljubezen kakor najsvetejšo skrivnost, o, in on me je ljubil, ta preprosti gozdni človek mi je razodel vso lepoto ljubezni, mi odkril Vse sladkosti te besede, dvignil me v nebesa, ljubezen pa je morala ostati skrita, saj bi ga oče ubil, če bi vedel, da njegov hlapec poljubuje njegovo hčer ...
Iskala sva skrivnih gozdnih poti in sredi temnih, skrivnostnih gozdov, sredi zaprtega sveta, kjer se ljubi divjad, kjer gnezdijo ptice pod košatimi vrhovi bukev in hrastov, sva bila najsrečnejša človeka na svetu. Njegova silna dlan je božala moje roke, njegov zagoreli pošteni obraz se je sklanjal nad moje oči, njegovo zvesto srce se je odpiralo le zame, o bog, kje so tisti lepi časi!
Smrti si želim, če se domislim onega dne, ko ga je potlačilo podsekano drevo. Dva dni je ležal pri nas poleg hleva. Klečala sem poleg njega, oče se je ustrašil smrti, ki je plavala nad hišo, in me ni ubil, ko nisem mogla nič več zatajiti svoje ljubezni. Če sem bila sama, sem položila svojo glavo k njegovemu negibnemu, od trpljenja izmučenemu obrazu in mu šepetala: Dragi, ljubljeni, poglej me vendar! Ali si res tako neusmiljen, da me ne čutiš poleg sebe?
Ob koncu drugega dne, ko so mu že svečo prižgali, je odprl oči. Stala sem ob njegovi levi strani. Videla sem, kako so v strahu begnile njegove oči po vseh obrazih. Iskal me je! Ko se je njegov pogled ustavil na mojem obrazu, se je bridko nasmehnil, poskušal je dvigniti roko, kakor bi mi jo hotel dati v slovo, in je umrl ...
Potem je bilo dolgo, dolgo časa vse prazno v meni, do danes, do te ure.
V naši hiši v trgu se je nastanil mlad človek. Odprl je trgovino in zadovoljna sem, da je vsaj en človek naletel v naši hiši na srečo, če je to sreča, da dobro trguje. Mlad človek! Prišel je, razpostavil svoje blago, osvojil si ljudi, da vsi drugi kramarji kar besne od zavisti.
Glej, Marta, ta človek je zajel moje misli in zelo mnogo mislim nanj. Spoznala ga boš, ko prideš na praznike domov. Ponudil mi je prijateljstvo. Mislim, da je iskren. Hudoben gotovo ni, ker sem ga spregledala koj v začetku.
Bil je nekajkrat pri nas. O marsičem sva govorila, opisal mi je svoje življenje. Spoznala sem, da še nobena ženska ni imela trajnega vpliva nanj.
Bog ve, ali je mrzel do žensk, ali si ne zna osvojiti ženskega srca ali pa je doživel že hudo razočaranje, da se boji ljubezni.
Dobro vem, da to ni mož, ki je junak mojih sanj; toda je li mogoče vse to doseči, kar si človek želi? Ni, saj je sto drugih stvari na svetu, na katere se je treba ozirati. Zato bom tudi o stvari razglabljala in če mislim na ženitev –
Da, vidiš, to je čudno: kadarkoli sem ljubila, nisem nikdar pomislila na ženitev, zdaj pa mislim in če mislim nanj, vidim zakon, ki si ga predstavljam čisto po svoje. Včasi se ga tudi bojim, kajti skleniti pogodbo z nekim človekom za vse življenje, se pravi zvezati dvoje usod v eno in je to strašno lep čin. Bog ve, zakaj mora tako biti? Ali bi ne bilo lepše ljubiti se brez dokumentov ... Toda kaj pišem! Saj je tako ukazano in se ne da drugače urediti.
Marta, tako sem razdvojena te dni. Premišljujem, vdajam se ničvrednemu poglabljanju, hotela bi ta kos življenja, ki mi je namenjen, pregledati od začetka do konca, toda kaj, ko pa vsakdo na svoj način gleda. Eno pa le je: Vsaj za začetek in konec veš, kakšna sta, sredina, vsebina pa je tako različna: nekdo odtrga cvet, drugi plevel, a tretji samo trnjevo vejico. Kaj je namenilo življenje meni?
Novic ni, vse je tako zaspano pri nas, nič se ne gane; ne grem nikamor, pa mi tudi ni za družbo. Sicer pa boš čez nekaj dni doma!
Te poljublja
Tvoja Ana.
8
urediJustin je že zaklenil trgovino. Zadnja vrata je pustil odklenjena, ker še vedno kdo pride, da kupi to in ono. Vsak dan je do poznega večera ostajal v trgovini in pripravljal za prihodnji dan. Dela se pač nikoli ne zmanjka pri takem poslu.
Nasekal je sladkorja in ga stehtal v zavojčkih po četrt in pol kilograma, treba je odmeriti v vrečke čaja, cimeta, popra, paprike, nekaj kosov pralnega mila je moral zaviti v papir, da bo v soboto pred prazniki, ko bo mnogo opravka, vse pri roki, premeril je nekaj kosov blaga, pregledal vse predale, če bi bilo treba kaj novega naročiti, računal po svojih poslovnih knjigah. Tako mu je večer hitro minil.
Vedno bolj ugleden je postajal. Znal je kot malokateri in če je zašel slučajno v večjo družbo, je plačal ves zapitek, ker je vedel, da so obresti tega zapravka dobro naložene v besedi, ki jo imajo o njem. Če je bilo treba dati za novo bandero v cerkvi, je odrinil desetak, če pa so Sokoli zbirali za prireditev, je tudi njim dal desetak. Saj ni dal rad ne tem ne onim, toda treba je, kajti zamera pomeni izgubo! Še tega mu je treba, ko sicer z malenkostjo tako stvar prepreči. Materi je za obresti poslal blaga za celotno obleko, očetu škatlo braziljk, denarja vrniti pa še ni mogel.
Bil je sam s seboj zadovoljen; denar je imel in tako je z njegovo močjo rastel tudi ugled. Ko je podaril nekoč precej blaga za božičnico Ciril-Metodove družbe, so trški veljaki prav resno govorili, da bi ne bilo napak, če bi se tako vnet in podjeten mož, kakršen je bil Justin, izvolil v občinski odbor, zlasti ker je še liberalec povrh! Vsekakor je dobro, če se ga že koj zdaj zgrabi, zakaj mlad človek rad uvihne. Če ga pridobe nasprotniki, bi ga bilo škoda! V Dolinarjevi hiši je, stavimo, da bo hiša kmalu njegova, potem pa je stvar v redu, kajti posestnik in trgovec je le sila, ki jo je treba ceniti.
Justin sam se ni gnal za takimi stvarmi. Če je tako, pa tudi prav, škodovalo mu ne bo, prej koristilo. Vzel si je vajenca, da je tako vse malenkosti; tehtanje, zavijanje, čiščenje prevzel fante, ki je bil sprva neroden, da je Justin že kar obupaval, a se je naposled le privadil in je bil še celo zelo priden.
Da, Justin in Ana ... Tole njuno poznanstvo se je že precej daleč razpletlo, a če se je že razpletalo, vendar še ni dobilo nikakih povsem določenih oblik. Ne, v njunih pismih, ki sta si jih pisarila, je bilo mnogo lepih besed o sreči in usodi, čebljala sta o pomladi in rožah ter govorila z vzvišenim zanosom o globinah, ki sta jih morda slutila, in je bilo to razmerje romantično, zakaj pisma so vedno mikavnejša od izgovorjene besede. S hrepenenjem sta jih pričakovala v upanju, da je mogoče med vsemi temi vrsticami le skrita ona beseda, ki sta se ji oba izogibala, četudi je bila v kakšnem stavku samo prikrita in zataknjena, nikoli pa tako očitna, da bi človek od radosti kriknil in si položil pismo na srce.
Podčrtavala sta si prijateljstvo, o katerem je Ana napisala mnogo strani. Vsa njena pisma so bila zajeta v neko ubranost in strnjenost ter pisana z lahkoto, kar je gotovo izviralo iz češčega razglabljanja. Justin je, dasi jih je z veseljem prebiral, mnogokrat izgubil nit in smisel njenih napisanih dognanj ter se zelo mučil, ko ji je odgovarjal. Češče je iskal v knjigah primernih besed, iz romanov si jih izpisoval, da je potem po svoje zložil pismo. Zato so bila vsa njegova pisma včasi zagonetna in dvoumna ter je tako oba vedno bolj podžigalo, da sta v vsakem pismu pričakovala razodetja.
V nekem pismu je Ana povedala:
– Človek išče kakor plaha ptica. Mnogokrat ne ve, v katero smer bi pričel iskati, samo sluti včasi, da je tamkaj kraj morja morda vendarle človek, ki bi mu bil kakor vejica, na kateri bi se spočil sredi svojega poleta. Prijatelj, odgovorite mi, pišite mi, morda pa v teh pismih iščeva drug drugega in je tole, kar je v meni, mogoče zaradi tega, ker se poznava tako rekoč samo po besedah, ki si jih piševa ... ?
Justin je nekajkrat prebral to pismo in ko ga je doumel tako, da se v Ani lomi srce, napisal:
– Da, človek išče kakor plaha ptica. (Zelo rad je ponavljal njene besede.) Rad bi Vam povedal čisto resnico, ki je v meni, toda duša je kakor nebo, včasi prelestno v solnčnem ognju, potem slikovito, če se pasejo po njem beli tropi oblačkov, in strahotno, kadar mogočni bliski ližejo njegov obok. (To je prepisal iz romana: "Die Liebe zwischen Felsen.") In tako je tudi z menoj. Ne vem, kako bi Vam to razodel. Za gotovo se iščeva in se bova našla. (To je kesneje prečrtal.) Poznava pa se res samo po besedah. Zunaj je tako lepo. Snežinke padajo z neba in se vrte pred oknom, misli pa beže in tavajo po samoti ...
Bil je v Celju in od daleč videl Kristino. Zvečer je napisal Ani dolgo pismo in prvič zapisal o ljubezni. Vse je to viselo nekje daleč. Ana mu je takoj vsa vznemirjena odgovorila, da mora vsekakor govoriti z njim. Doma ne, dobila se bosta na brvi, ker je zelo lepo zunaj, ko je sneg tako bel in mehak, da se stopinje izgubljajo v njem, kakor bi človek hodil po zraku.
Premislil je še enkrat to pismo, ga skrbno še in še prečital ter bil ves dan zelo raztresen. Ni se mogel znajti. Hodil je okoli te preteče usode, ki naj bi ga danes zvečer zajela na samotni brvi, in kakor žival, ki nagonski čuti zlo ali dobro, tipal okoli zanke. Vsa čustva je porinil v stran, da napravi mesto razumu, ki naj odloča, kajti mreža, ki sta si jo stkala s pismi, ju je že obdajala in sklepala, da je bilo treba stkati le eno samo zanko, pa bi bilo njuno življenje za vedno strnjeno.
Justin je mislil na ženitev, seveda! Zelo je potreboval skrbne žene, ki bi mu lahko na vse načine pomagala, dela je vedno toliko, pridne roke in pametni ženski nasveti bi mu pomagali, da se njegova zamisel razprostre in uresniči. Trgovina je vedno malce tvegana igra, staviš na visoko upanje, pa lahko priigraš mnogo, če ti je sreča mila.
Stopal je po trgovini in se naslovil na zid. Hlad je občutil skozi obleko in razum je trkal na čelo:
– Ta zid ni tvoj! Lahko pa je!
Zadel se je v vogel lesene prodajne mize in kakor bi ga klicala:
– Vzemi me! Ne obotavljaj se!
Pogledal je skozi okno. Zadaj se je bleščal v snegu vrt in sadna drevesa, vsa načičkana z belim, mrzlim cvetjem, so ga klicala:
– Gospodar nam bodi!
Stopil je na cesto in pogledal proti nebu, iz katerega se je vsipal droben, suh sneg. Streha je bila bela, snažna, kakor s prtom pregrnjena, le okoli dimnika je bila malce zasajena, na oknih so bile drobcene ledene sveče in vsa hiša je dihala domačnost, da bi jo človek kar pobožal in stisnil v toplo ugodje njenih zidov.
V trgovini je bilo toplo. Vajenec je kuril z vnemo. Čistil je s sidolom medene skodele tehtnice in oprezal kakor maček na gospodarja, ki je bil vase zatopljen.
– Ali bom šel tudi danes k Dolinarjevim, gospod? je zinil, ker se mu je predolgočasno zdelo v tem molku.
Justin je odkimal z glavo, poslal fanta v skladišče, da je bil sam, in se vsedel na vrečo otrobov.
– Nocoj? Nocoj?
Seveda, kaj neki premišlja, ko je že tako vse napeljano, da se ni moči umakniti. Mislil je na večer in si razlagal sto malenkosti, razcepil je vse pomisleke in samega sebe spraševal; vsi odgovori so bili enaki:
– Z njeno doto bi se postavil na noge. Ljubim jo!
Vdajal se je domišljiji in ganotju, ki mu ga je pričarala ta beseda, že si je slikal življenje, ki mu bo dala Ana novo smer in obliko.
Že ob sedmih zvečer je zaprl trgovino; Razsvetljena okna hiš so metala senco na zamrznjeno cesto, ki je bila prazna, zunaj trga pa se je zima sprostila, vsa zasnežena pokrajina je bila vlita v živosrebrn blesk mesečine, ki je medlo prodirala oblake, tako je bila čista moč in tišina tako popolna, da je bilo šumljanje potoka kakor odmev daljne pesmi, bele gore, katerih strmine so bile v temni senci, so segale do tisočerih zvezd, nad katerimi se je bočila rimska cesta kakor bel pas na plašču nevidnega molka, s katerim se je ogrnila ta prelestna, veličastna noč.
Justina je ta tišina vznemirjala. Bil je sam v tej pokrajini, obroč gora in hribov ga je zapiral na to belo polje in njegovi koraki, ki so škrtali po zmrzlini, so preglasno vpili v noč. Stopil je v cel sneg in bežal pred samoto, nestrpno je pričakoval ovinka, da bo zagledal človeka, h kateremu ga je gnalo srce. Ana mu je prišla nasproti. Stala sta sredi bleščeče se zimske pokrajine.
– Moj bog, je vzkliknila Ana, kako dolgo se nisva videla!
Dala mu je roko.
Justinu je splal po roki topel val njenih prstov. Rahlo jo je prijel pod roko, da sta šla tesno drug ob drugem. Vsenaokoli je bilo do neba polno svetega miru in pokoja, glas je bil v tej velikanski praznini tako majhen in šibek, da bi najrajši molče poslušala žuborenje vode in se opajala v srečanju, ki sta si ga namenila drug drugemu. Vendar je dejal in nagnil glavo:
– Nikdar si nisem mislil, da pojdeva kedaj takole skozi zimsko noč. Zelo sem srečen. Zdi se mi, da se nikoli ne bo pretrgalo najino prijateljstvo.
Ana je molčala. Močneje se je naslonila nanj in uživala tako bolj kakor z besedo. Ko je hotel Justin govoriti, mu je zašepetala:
– Tiho bodiva! Vse naju posluša. Ne skruniva noči, ki je tako lepa in pokojna. Ali ne čutite, kako glasno govoriva, če molčiva?
Justin se je vdal šelestu stopinj, ki so tiho umirale v snegu.
Luči hiše so se zasvetile izza ovinka, slap je gromko prevpil ponižno šelestenje potoka, pes je bevsknil in zopet utihnil.
Hiša je bila prazna. Dolinar je bil že nekaj dni v Trstu zaradi trgovinskih pogodb, dekli sta ribali in čistili gostinjsko sobo za praznike, v kuhinji so greli velike lonce vode.
Zgoraj v njeni sobi je žarelo skozi razpokline peči in prijetna toplota je zajela oba, da sta šele zdaj občutila mraz, skozi katerega sta hodila. Ta domačnost in prikupno okolje, ki ju je sedaj obdalo, ju je sprostilo, da sta zopet zaživela v resnico in se pričela prisrčno smejati, ko sta si ob peči grela premrle prste.
– Kako je človek včasi otročji, je dejala Ana, ko je prinesla vročega čaja, kajne, prijatelj? Ali sem smešna! Lahko bi zmrznila zunaj, ne da bi opazila.
Justin se je smehljal, prijel njeno roko in jo položil med svoje dlani, da jo ogreje. Voljno mu jo prepustila in ko se je potem s prsti dotaknila njegovega lica, so bili vroči in tako ljubki, da jih je zopet vjel v svojo dlan in jo priteknil k sebi.
Tako sta se nekaj hipov gledala iz oči v oči. Potem jih je Ana povesila ter se mu izmuznila iz rok.
Ko sta popila čaj, sta primaknila mizo k peči. Ana je kazala slike v albumu, svoje knjige, govorila sta o tisočerih stvareh.
Zunaj je bila svetla noč, mesec se je preril skozi oblake in je visel nad pokrajino in vse je bilo tako čisto, da so se videla poedina drevesa, ki so rasla sredi polja.
Vse sta si že povedala. Ana je stala pri oknu in vzklikala navdušeno:
– Ah, kako lepa noč! Pridite semkaj! Glejte, kako se sneg blesti na drevju. Nad hribom je Veliki voz, ali vidite, ojnice so obrnjene k nama!
Stal je za njenim hrbtom. Po njegovem licu so ga božali njeni lasje. V njem je raslo vse vile ono brezmejno čuvstvo, ki ga čara ženina bližina. Ni se ga mogel ubraniti.
Ali je še dvomil? Zase ne! Zanjo?
Naj so dvomi še taki, ni ga moža, ki bi se branil silovitosti približevanja. Prijel jo je okoli ramen, z drugo roko dvignil njen obraz in zastrmel v njene ustnice. Majceno so bile priprte, da je sijal skoznje blesk njenih belih zob. Poljubil jo je.
V tej hipni omami, v kateri zapade telo, kakor bi medlelo v opojni vonjavi dišečega cvetja, je Ana zaprla oči in prepustila ustnice njemu, ki jo je tako, ne da bi se upirala, poguboval v obupni blazni strasti, ki je vzplamtela, kakor bi se hotela sladko maščevati za vse dolgo iskanje in pričakovanje. Prižela se je k njemu in mu vračala ljubezen.
– Tvoja sem! je dahnila nekajkrat.
– Vzamem te! je kriknil Justin zamolklo, od vsega tega strašno lepega zavojevan in premagan.
Zunaj je gorela noč v zimskem sijaju.
9
urediBožič je že zajel vso pokrajino, prazniki so trkali na vrata in vsaka hiša je po svoje pričakovala teh lepih časov, ki so si jih po navadah nekateri, drugi pa v globoki veri postavili v najlepše dneve vsega leta. Pričakovali so nestrpno in z upanjem: Bogatini, da se jim do vrha napolni malha, reveži, da pozabijo za nekaj dni svojo revščino in se poglobijo v nado na srečnejše novo leto.
Narava sama je pričarala pravo božično razpoloženje, zakaj po prvem snegu je pričelo zopet snežiti. Padal je suh, rahel sneg in če si pogledal v nebo, se ti je zavrtelo pred očmi in te je hotel dvigniti v zrak od vsega tega migljanja in vrtinčenja. Po cesti so dirjale Dolinarjeve sani.
Marta se je peljala domov na počitnice.
Toplo zavita v kožuhasto odejo, se je prijetno vdajala veseli zimski vožnji. Njene mirne, nekoliko preostre oči so božale domače hiše in cesto. In ko sta se na velikem ovinku odprla polje in gozd ter je v daljavi zagledala belo skupino hiš, je bila že doma in so ji sanke vse premalo letele, tako si je želela videti vse tisto, kar jo še vedno priklepa nase: očeta in Ano, staro Marjeto in hlapca, žago in vodo, drevesa in pogled skozi okno.
Ana in Dolinar sta stala na pragu. Ko sta se izza gozdnega ovinka prikazala konja, je planila Ana na cesto, zavrisnila in se obesila na sanke. Marta jo je potegnila k sebi in stisnili sta se v objem kakor dve mladi, neugnani deklici. Še preden sta se konja ustavila, se ji je Ana nagnila nad uho in dahnila:
– Marta, zaljubljena sem!
Kar hipoma bi rada vse povedala, toda tu je že oče, kateremu se je vrgla Marta okoli vratu, in je še polno drugih stvari, ki jih je treba pogledati in pozdraviti: dober dan, Marjeta, stara kuharica, pozdravljena, Minka, ki imaš svinje v skrbi. Sultan, stari prijatelj, kako je s teboj?
Preletela je vse sobe, ki so ji dale življenje, pogledala skozi okno; žaga je stala tam in vsi hlodi so bili pregrnjeni s snegom. Stekla je v hlev, poljubila žrebeta na lisasto čelo, pobožala kravo po glavi in potrepljala kobilo po vratu. Golobje so prileteli na okno, kokoši so modrovale na latah pod streho, vsem je vrgla pogled in pozdrav.
Ko si je za silo potolažila žejo po domačnosti, se jo oddahnila. Njen veseli zvonki smeh je zajel vso sobo in na mah je bilo stokrat bolj prijetno in Ijubeznivo v tej veliki hiši.
Marta je bila višja od Ane, mnogo vitkejša, po obrazu je ne bi mogli soditi, da sta si sestri. Ana je imela okroglo obličje, Marta pa je bila podolgovatega obraza z močnimi kostmi, ki so dajale njenim očem toplo globino, zgoraj obokano s košatimi, temnokostanjevimi lasmi. Kakor je bila Ana v vsem svojem vedenju na zunaj umirjena, na znotraj pa razdrta in neodločna, je bila zato Marta živahna, vesela, vendar je kljub vsej tej živahnosti le očitovala neko usmerjeno odločnost in vztrajnost, ki sta dajali njenemu življenju pečat in obliko. Vajena samostojnega življenja, polnega odpovedi in samozatajevanja, si je prisvojila v hribih vse tiste lastnosti, ki se človeku vsilijo, kadar mora živeti sam samcat, daleč proč od svojih, vržen med ljudi, ki so mu po navadah, delu in nazorih tujci.
Dolinar se je razveselil njenega prihoda. Zelo težko jo je pričakoval. Še nikoli ne tako težko. Dasi ni mogel povsem prikriti skrbi, se je vendar vidno veselil svojega otroka. Še celo nekako pomladil se je v obraz, Marta pa je le videla, da je v očetu huda stvar, ki ga razjeda. Sedla mu je v naročje in ga spraševala brez konca in kraja:
– Kaj ti je, očka, le kar povej ! Saj vendar ne misliš, da ne smem vedeti, kaj je s teboj?
Dolinar se je smejal njenemu otročjemu početju, gorak val ljubezni je polzel po njem in najrajši bi jo stisnil k sebi in jo poujčkal kakor v lepi prošlosti.
– Nič, nič, punčka! Malo skrbi mi vendar privoščiš? Toda to mine, samo da opravim s hosto. Ti pa nama povej, kako živiš, kaj počneš, kakor se ubijaš z butci tam gori!
– Oh, meni je zelo prijetno. Nič ne skrivam; včasi se me loteva dolg čas, kar ni nič hudega, če je človek tako čisto sam v šoli, kakor sem jaz. Z ljudmi se razumem, kako bi ne. Otroci, da, otroke ljubim in so mi naklonjeni, saj je bil moj prednik že star in se ni dosti brigal za učenje. Knjige imam, pišem pisma, hodim v naravo, imam klavir – kaj bi mi bilo slabega?
Skočila je h klavirju; njeni prsti so z lahkoto drseli po tipkah, strune so oživele, kakor bi čudodelnik dahnil v to staro, črvivo godalo. In tako je bilo ves ljubi dan. Z očetom sta pogledala žago, vse malenkosti okoli širnega posestva je pregledala in otipala, razgovarjala se je s hlapcem in deklami in nič ni ušlo njenim radovednim pogledom.
Ko sta bila sama zadaj ob zamrznjenem slapu, jo je obšla resnoba in vprašala je očeta, ki je sam s seboj mnogo trpel. Ni se dala premotiti od njegove namišljene radosti.
– No, očka, kako je? Nič ne skrivaj, povej, mogoče ti bom vedela svetovati.
Dolinar jo je pogledal s hvaležnimi očmi, polnimi tople ljubezni, in bridek smehljaj mu je prešinil obraz.
– Slabo je, Marta! Zelo slabo!
– Pa si boš kako pomagal? Saj si vedno dobro računal. Ali si že čisto obupal?
Dolinar je s težkim pogledom objel svojo zemljo, ki je počivala pod snegom. Skoraj bi se že vdal in bi rad povedal vso črno resnico. Premagal se je, pogoltnil vso skrb in jo zaprl pred ljubeznijo svojega deteta. Ne, ne, božič naj bo vesel, kakor je bil vedno! Ne bo ji kvaril teh lepih ur.
– Nisem, Martica! Še je žaga tu in po praznikih bodo zopet pele sekire v hosti. To, kar je prišlo, bomo že ugnali! Čuj, Ana naju kliče.
Marta se mu je obesila na roko in mu zaupno dejala:
– Očka, meni ni treba vračati denarja! Ne maram ga! Pomagaj si ž njim!
Za hip se je streslo njegovo močno telo od bolestnega ganotja, mežiknil je nekajkrat in se obrnil v žago, češ, da je nekaj pozabil, pa si je le zadaj za hlodi obrisal oči. Potem je šel z njo v hišo, saj se je že skoraj mrak naredil, glej ga, pa je zopet pričelo snežiti!
Ko sta bili končno, že počno zvečer, vendarle sami v svoji sobi in v postelji, se je Ana vsa nemirna stisnila k Marti pod odejo in četudi je bila starejša, je čutila vedno do nje veliko zaupanje. Nihče je ni tako razumel kakor ona.
– No, dušica, pripoveduj! jo je nagovarjala. Kar vse po vrsti, nič ne prikrivaj!
– Oh, Marta, je dejala Ana, zgodilo se je! Niti tvojega odgovora nisem mogla pričakati. Saj si zdaj mnogo mislim in očitam, da vendarle nisem prav storila. Tako sem čudna! Kak hip si mislim, da ga ljubim neizmerno, drugekrati pa zopet padem in sam bog ve, ali je to dvom ali bojazen pred bodočnostjo. Vidiš in to je tisto najhujše, zaradi česar sem te tako koprneče pričakovala. Tako nekako hitro se je vse to razvijalo ... Komaj sem ga prvič videla, že sem bila nemirna in sem si ga želela večkrat videti. Saj vem, to je srce. Srce kliče ... Potem sva si pisala. Jutri boš lahko brala vsa njegova pisma. Čitala sem jih, težko sem jih pričakovala, še rajši sem sama pisala. Dejala sem si: Našla si človeka, ki je vreden tvojega zaupanja. Tako rada pišem. Pisati je sploh lepo, stokrat lepše, če imaš človeka, na katerega naslavljaš pisma. Tedaj me je premagalo njegovo verovanje v srečo. Jaz ne verujem. Zopet mi je reklo: Glej, ob takem človeku boš lahko živela. Veruje v srečo, ti pa boš upala in je boš deležna. Srečen človek ne more obdržati vse sreče zase. Na vse v njegovi bližini sije žarek tega edinega zaklada na svetu. In tako me je vzel.
Pomolčala je, sloneč na Martini rami, potem pa sedla in zamišljeno nadaljevala:
– Kaj vem, kakšen človek je. Nič ne vem. Toda vzel me je, potem je gotovo človek, ki me je vreden! Nikdar nikoli si nisem mislila, da bi bil kramar zanetil v meni ljubezen. Vedno so mi zdeli ljudje iz trgovin strašno plehki in zabiti, gabili so se mi ... Zdaj pa ... Če se domislim onega romantičnega svidenja sredi nočne zimske tišine, ko sva hodila tesno drug ob drugem, prisluškuje utripu svojih src, ki sta se iskali, se mi zdi, da je bilo to najlepše. Ko sta se našli, no, potem je bilo konec vseh onih strastnih sanj, ki dvigajo človeka iz te grde vsakdanjosti ... Jutri se zaročiva. Oče sluti nekaj, gotovega pa ničesar ne ve, toda ne bo se upiral, ker mu je Justin pogodil že zaradi svoje trgovske podjetnosti. Jaz pa postajam vedno bolj plaha. Bolj ko se bliža čas, da bom za vedno njegova, bolj me plaši dvom, ki si ga ne vem raztolmačiti. Ali bom srečna z njim?
Objela jo je in prosila:
– Povej, povej, daj mi vere!
Marta jo je nežno ljubimkala in ko jo je gledala, kakor bi hotela odpreti zadnja vrata njenega srca, je spregovorila:
– Da, taka si, to se ne da popraviti, draga Ana, to je v tebi, svojega bistva ni mogoče zatreti. Saj te vidim, že iz tvojega pisma sem brala, da ti noben človek ne bo mogel ubraniti tega. Eno pa le je: Ti sama veš, da nikdar nisem bila vneta za možitev, ker sem preveč navezana na svobodo. To pa je zopet samo moje in ne prisegam, da bo to mnenje za vedno v meni ostalo. Lahko se zgodi, da pride mož, ki me bo zavzel in se bom slepo upognila njegovi volji. Vseeno mi je, kakšen je, čigav je, odkod je – če bo, kakršnega si v sanjah vidim, je lahko karkoli! Zatorej Ana, ne vprašuj po njegovi obleki.
Ana molči in gleda daleč predse. Marta govori:
– Ti si drugačna, natančno te vidim, meni ne moreš ničesar prikriti. Ti si kakor ustvarjena za zakon, vse tiste lastnosti in navade imaš, ki dičijo zakonske žene. Dobra gospodinja boš, samo mož mora biti jačji od tebe. Biti mora sila, ki ti bo dal smer in smoter življenja. Biti ti mora solnce, ki te bo ogrevalo, biti mora junak, ki te bo tolažil. Bojim se, da ni to ...
– Je, je, je vzkliknila Ana. Ne govori tako!
V srce se ji je zarezalo hipoma tisoč spoznanj. Glava ji je padla nazaj na blazino in razprostrla je svoj pogled po vsem stropu. Zunaj je pihal veter in zategnjeno tulil nad streho.
– Kako da ni? je dejala po dolgem premišljanju, saj me je vzel, saj sem mu padla v naročje sama od sebe, saj me niti silil ni, sama sem ga zavojevala.
Marta jo je poljubila in ji dahnila:
– Ana, Ana, sama se varaš! Ni bilo tako!
Ana se je zagledala v daljo in kakor da vidi na mračnem stropu privid, se ji je obraz počasi razjasnil.
– Ne, ni res! Bila sem pijana ljubezni, on pa, ves močan, je ugrabil. Vse je bilo njegovo. Moje oči, moje ustnice, vrst, vse moje telo ... Marta, tu-le, na tej blazini, je počivala njegova glava ob moji. Skozi okno naju je obsevala mesečina ...
Marta se je zresnila. V njenih očeh je zagorel temen sijaj. Stisnila se je nad njeno lice in ji šepetala:
– Ljubezen je kakor kelih radosti in trpljenja. Vse bo minilo, to pa bo ostalo, četudi se svet dvakrat poruši in dvakrat znova prične. Ni je sile, ki bi nam zatrla to čuvstvo našega srca. Vojske so na svetu in preobrati, potresi in glad, resnica in laž, hudobija in hinavstvo, razvrat in skopuštvo – ljubezen pa je nad vsemi. Kolikokrat sedim ob oknu in se sprašujem: Srce, sli se še nisi oglasilo? Kolikokrat prisluhnem na zemljo v koprnenju, da zaslišim slavca peti, saj slišiš v ljubezni najtišje speve, ki so skriti ljudem, ki ne ljubijo. Tisočkrat gledam svojo podobo v zrcalu in si mislim: To sem jaz, to so moje oči, ki gledajo v daljo, to je moj vrat, ki še ni pokrit s poljubi, to so moje bele grudi, pred katerimi še ni strepetal junak, to je moje vitko telo, ki še ni gorelo pod prsti moža, to so moje noge, s katerimi mu bom stekla nasproti ... Da, to je ljubezen, Ana, ki se ji vdaj, če te je prevzela!
Marta ji je pogledala v oči. V kotih so se blestele solze. Zdaj je vedela vse, videla tudi naprej, toda to so le slutnje, vse to gledanje naprej so le slutnje! Oh, zakaj ni človeku dan jasen pogled prerokov? V Ani je dvom, silen dvom. Kadar je dvom v srcu, ni prostora v njem za ljubezen.
– Ana, pojdi nazaj! je dejala Marta. . Ana jo je pogledala srepo preplašeno, razočaranje je bilo v njenem obupnem izrazu. Potem se je čez nekaj časa vzpela na komolec, stegnila desnico, kakor bi se hotela prijeti za zrak, in kriknila v njen obraz:
– Ljubim ga! Ljubim ga!
10
urediDolinar je vse te dni ostajal doma pri svojih dekletih. Polenil se je ali pa so ga skrbi tako potlačile, da se je hotel za vsako ceno znebiti številk in vse te more, ki je legla nadenj.
Da, opazil je bil, da je med Ano in Justinom več, kakor bi moralo biti samo med znanci. Pa se ni, čudno, prav nič razburjal zaradi tega. Mislil je na to in je zopet računal, stari lisjak, na dobro kupčijo, ki je mogoča pri vsej tej polomiji. Čakal je samo trenutka, da mu razložita in povesta. Kaj, strela, je treba mečkati s tako stvarjo! Vzameva se, naj rečeta, pa mirna Bosna!
Vsekakor bi pred petimi leti, ko je stala še vsa njegova domačija kakor z obročem prikovana na zemljo, dejal Justinu:
– Gospod, ne letajte previsoko!
Tako pa se je vdal in je sam želel, da bi se to čimprej končalo.
– Snubcev ni, je razmišljal. To so psi, ki vohajo dobro kost čez devet hribov. Z menoj je pri kraju. To se pravi: Razletelo se mi bo, kar sem dobil in pridobil; in če rešim hišo in vrtič, kjer bom zdaj, ko sem star, čebele pasel, bo mnogo. Potrebno je misliti oba! Na Ano in nase. Na Ano, ker ni več mlada, nase – da se bom mogel kam zateči, če me zajame onemoglost. Sicer se pa Justin razume na svoj posel, podjeten je, povrh pa ne tak, da bi se ženi pri njem slabo godilo.
Toda vsi ti načrti so se ustavili pri številkah. Trkal se je s členki po čelu in tuhtal:
– Železnik nima ničesar, in ker nima, bi rad kaj dobil. Kaj mu bo samo žena! Kjer ni ničesar, sta po navadi nejevolja in prepir. Ana nima – ima, toda trenutno v hosti, kjer je že na vsaki smreki hipoteka. Posojila …? Ha ha, živ krst ne da niti beliča več! Na zemlji so vknjižbe, na hiši v trgu so vknjižbe, hmelj je skoraj brez cene … Ko bi mogel vsaj reči, da je hiša njena!
Zagledal se je v žago, ki se je skrivala v gostem pajčolanu padajočih snežink. Naslonil je čelo na mrlo šipo in si lovil misli, ki so letele na vse strani. Žaga … Sedaj počiva kakor velikanska žival pod belo odejo. Slap je vklenjen v led, ki visi v velikih kapnikih z obeh koles.
V Dolinarju se poraja čudovita misel. Sprva je kakor plaha srna, ki beži pred lovci, pa se le vrača, ko ni nobenega izhoda, baš pred cevi. S silo se odtrga od okna, sede na zofo in zamiži. Zdajci pa široko odpre oči in se ozre po sobi naokoli, potem jih zopet zapre, še z dlanjo si jih zatisne, da je lahko čisto sam s seboj, včasi strese z glavo, kakor bi odganjal muhe, muh pa ni, je le podoba, ki mu vedno sili v razbolele možgane, hoteč mu raztrgati glavo na kose. Lezel je vedno bolj vase in ko je končno le dal roje izpred oči, je bil njegov obraz čudno spremenjen. Bled, od trpke črte razrezan. V očeh je ležala zagonetna skrivnost. Iz njih je žarela upornost, silovita trma, da je pokazal zobe in udaril s pestjo, kakor bi hotel zdrobiti verige, ki so jih vrgli čez njegove roke.
– Da, pa je tako! Če že mene hudič pobere, naj ostane otrokom vsaj spomin!
Popil je nekaj požirkov slivovke, poklical hlapca in mu naročil:
– Zaprezi sani in pojdi po Železnika! Naj se pripelje kar s teboj in reci mu, da je zelo važno. Ne obotavljaj se spotoma!
Tak je bil.
In ko je stopil Justin čez pol ure v sobo ves iznenaden, ga je sprejel Dolinar zelo prisrčno, vendar pa resno, skoraj svečano.
Zaprl je vrata za seboj, pogledal Justina, ki je ves zmeden stal sredi sobe, in mu dejal:
– Gospod Železnik, prav, da ste prišli. Rad bi to hitro opravil, zato sem vas poklical že zdaj, da bova lahko sama med seboj. Sedite, popijte kozarček žganja. Mraz je, ogrelo vas bo!
Stopil je nekajkrat pred Justinom sem in tja, potem pa se postavil tik predenj, ga prijel za ramo ter vprašal odločno, skoraj jezno:
– Gospod, kaj imate z mojo hčerko?
Justin je zardel, nič si ni vedel pomagati. V zadregi je bil, ni se upal pogledati v obraz, nervozno je vrtal med prsti kozarček in odgovoril tiho, boječe:
– Kaj naj to pomeni, gospod Dolinar? Nič slabega!
Dolinar ga je še vedno držal za rame. Glas mu je za spoznanje padel, toda njegove besede so bile še vedno kakor strele, pred katerimi se ni dalo umakniti.
– Torej jo ljubite?
Justin, ki je čutil, da je to le bolj fraza, se je drznil spregovoriti dokaj odločno:
– Da, gospod Dolinar, ljubim jo! Rad bi jo imel za ženo.
Dolinar ga je spustil in sedel kraj njega na zofo, zdaj že ves naraven, skoraj nežen:
– Kako je z Ano? Ali vas mara? Kako sta se dogovorila?
Zopet se je ujezil in zarobantil:
– Tako! Kar sram me je, ko moram izpraševati jaz, lastni oče. Vse vedno za mojim hrbtom! Nihče mi ne zine besedice.
– Ali, gospod Dolinar, je dejal Justin, menil sem ...
– Nič menil, kaj vam je rekla?
– Rada me ima! Gospod, vi ne veste, kako srečen bom, če jo bom lahko peljal pred oltar. In ker je že tako, vas prosim za njeno roko! Prisegam vam, da jo resnično ljubim in da ji bom skušal dati najlepše življenje ...
– Že, že, ga je prekinil Dolinar, toda najprvo o stvareh, ki so bolj važne: koliko mislite, da bo dobila Ana? To se pravi, da kar povem, po moji smrti vse, zdaj pa ...
To zagotovilo je dalo Justinu več ko dovolj. Da, saj so mu pravili ljudje o njegovih dolgovih, toda nihče ni vedel kako prav za prav stvar stoji. Dolinar je bil zaprt človek in gotovo ima še precej. Toda treba je spregovoriti kar moči lepo o tej tako kočljivi stvari:
– Ne vprašam po doti, gospod Dolinar, temveč po Ani! Vseeno mi je, tudi če nima vinarja, zakaj preveč jo ljubim, da bi bilo zgolj to važno zame.
Dolinar ga je pogledal z enim očesom, se čudno nasmehnil in mislil svoje. Čez nekaj hipov mu je ponudil svojo močno roko in glasno, slovesno dejal:
– Naj bo, Železnik! Z moje strani je stvar urejena, vprašajmo še Ano, da ne bo treba skrivati te vajine ljubezni!
Veselo se je zasmejal in zaklical v vežo:
– Ana, Ana! Da, da, Marta tudi, bo – za pričo!
Justin je gorel od zadovoljstva. Kako lahko je šlo z očetom, ko se je vedno bal te grče, ki bi lahko rekla "ne" in bi bilo potem vse pokopano. Veselje ga je zelo razburilo. Stal je ob mizi in nestrpno zrl v vrata.
Ana in Marta sta pritekli v sobo s smehom, bili sta obe veseli in razposajeni, ko je vendar božični večer, saj sta krasili zgoraj v sobi smreko, da bo zvečer lepo, kakor je bilo vedno: ljubko, prisrčno.
Justin se je to pot prvič sešel z Marto. Kljub svoji notranji razburjenosti je napravila koj močan vtis nanj. Spregovoril je z njo nekoliko prijaznih besed, nato pa se obrnil k Ani ter jo pomenljivo pogledal. Podal ji je roko in glasno vzkliknil:
– Ana, moja žena boš!
Ta nepričakovana odločitev jo je stresla. Pogledala je očeta, ki ji je prikimal z očmi, Marto, ki je sedla h klavirju, kakor da se je vse to nič ne tiče, Justina, ki je pričakoval. Povesila je glavo in na tleh je videla njegovo senco, ki se je končevala tik njenih nog. Počasi jo stopila po tej temni progi, še vedno zroč v tla, pred Justinom pa dvignila pogled in se mu vdano nasmehnila.
– Da, je dejala tiho, tvoja žena bom!
Justin jo je objel in poljubil.
– Tako, otroka moja! je zaklical Dolinar, zdaj je sklenjeno! Šel je iz sobe in stopil na prag. Marta je dejala skrbno in zahtevajoče:
– Vso srečo vama želim! Zvesto je objela Ano.
Večerjali so spodaj v gostinjski sobi. Prižgali so veliko visečo petrolejko v lestencu, ki je gorela le ob prazniških dneh. Zategadelj je bila soba zelo spremenjena, ker je padala luč s stropa in so bile vse stene razsvetljene. Kadilo, ki ga je Marjeta žgala po hiši, se je razvelo po vseh kotih, za podobe so bili zataknili smrekove vejice, na klavirju je stala porcelanasta vaza z jelkovim vršičkom, s katerega so viseli pozlačeni storžki, na omari je bilo dvoje vrst velikih zimskih voščenk in dve cinobrsko lisasti bučki z zelenima kapicama. Miza je bila pregrnjena z belim prtom. Ana se je oblekla v svetlosinjo obleko, ki jo je ob pasu tesno sklepala. Rokavi, sezajoči še malce preko zapestja, so bili obrobljeni z belimi čipkami, ki so dajale roki in prstom mičen izraz. Lase si je počesala globoko nad oči in si jih skodrala v rahle, valovite pramene, da je bila takole v tem kontrastu črnih las in bele polti zelo lepa. Justinu je na moč prijala njena postava, ki se je v dolgem krilu zelo povzdignila in jo je z očmi ljubimkal, ves zatopljen v čare svoje zaročenke.
Razgovarjali so se o poroki, določali dan in kraj ter govorili o vseh tisočerih stvareh, s katerimi so zvezani taki dogodki. Torej bo poroka koj po novem letu. Povabili bodo samo Justinove starše in nekaj najožjih sorodnikov. Lepo bi bilo, ko bi mogla iti na ženitovanjsko potovanje, ah, vsaj na Dunaj ali v Trst, toda trgovine ni mogoče zapreti za toliko dni, sicer pa bo moral dobiti Justin pomočnika in bosta to lahko pozneje opravila. Obleke? Za nevesto bo to uredila Marta, Justin pa itak ve, kako je s to stvarjo!
Pozneje so v zgornji sobi prižgali božično drevo. Vse to je napravila Ana, ki je zelo visela na takih navadah. Sama je šla v gozd po smreko, sama je narezala barvne papirčke ter sama barvala orehe in storže, z največjim veseljem je zbirala in privezovala steklene krogle, zvončke in ptičke ter vso smrečico prepregla z zlatimi in srebrnimi nitkami. Ko je prižgala vse svečice, je zablestelo bogato drevesce, kakor bi se v to zimsko resničnost pojavil kos pravljice.
Potem so spodaj še nekaj časa sedeli pri mizi. V kuhinji so vlivali svinec.
Marta je igrala. Sama zase, kakor bi ne bilo nikogar v sobi. Njeni prsti so čudovito lahko udarjali po tipkah, vtapljala se je v to poplavo umetnih glasov: morda ji je bilo prijetno, ali pa je bila nezadovoljna, nestrpna?
Z nekakšno majhno, mogoče komaj sluteno jezo je ta hip zamrzela Justina. Vzel ji je sestro. Da, vzel, ugrabil, zdaj bo sama. Za trenutek se je zbala samote v hribih. Oče ...
Sedel je na zofi. Zvoki godbe, ki je molila, se razpletala v vihar in zopet v tiho plakanje, so ga delali otožnega in potrtega. Ana bo šla, Marta bo šla ... Zavedel se je, da je star. Majhen, onemogel starec! Kje je le palica, da se opre nanjo?
Dušila ga je. Zapuščenost ga je davila, zdel se je utrujen in betežen.
Marta igra. Toliko da se je okrenila, je zagledala svojega očeta zgrbljenega v dve gube. Planila je s stola. Roka ji je padla na tipke, da je roj neskladnih glasov kriknil po sobi kakor klic na pomoč, skočila je k njemu in mu dvignila glavo.
Nasmehnil se je svojemu otroku in ga pobožal po laseh.
– Ne bodi žalosten, saj bo vse dobro! ga je skušala tolažiti Marta. Naslonila se je nanj in mrzlo jo je pretreslo. Še nikdar ni videla solze v očetovih očeh. Skozi zastore misli so ji šli pogledi od stene do stene. Tu je preživela svojo mladost. Vidi se drobno punčko, ko teka za žogo. Ob mizi sedi mati in plete. Kako je lep njen spokojni obraz. Oče stoji ob oknu, ki ga vsega zastira, in je kakor drevo, ki raste v višino. Sedaj pa je ob njej kakor dete, ki išče tolažbe.
– Kje sta?
Onadva sta zagrnjena v tajne noči in šepetata o ljubezni.
11
urediPoročni dan je kar hitro minil. Gostijo so napravili v spodnji sobi, ki je bila okrašena z bršljanom, klavir so postavili v sosednjo sobo, da so lahko raztegnili mizo na obe plati, več pa ni bilo treba, ker so bili zbrani samo Justinovi starši, živinozdravnik iz trga, nekaj sorodnikov in učitelj Hrast, sošolec in tovariš obeh sester izza mladih let. Njegov oče je bil dolgo let Dolinarjev žagar. Sprva so mislili povabiti tudi župana in notarja, toda ker sta si bila v laseh, niso klicali ne enega ne drugega.
Nič posebnega ni bilo. Vse je poteklo mirno, sprva nekoliko pretiho, po kosilu, ko so spili že dokaj vina, pa vendar oživljeno. Z napitnicami je pričel živinozdravnik, končal pa Dolinar. Še pred polnočjo so se gostje razšli, samo Marta je ostala pri očetu, ker je imela nekaj dni dopusta.
V najkrajšem času so na hitro roko preuredili v trgu prvo nadstropje, pobelili kuhinjo in dve sobi, popravili peči, kupili v Celju novo spalnico, za eno sobo pa je bilo doma dovolj starega, močnega pohištva. Zavese jima je darovala Marta. Tako je bilo stanovanje za prvo silo kar udobno. Ko si bosta polagoma vse uredila in se uživela v nove razmere, bosta pa lahko mislila že na kaj drugega, saj ni da bi morala koj vse imeti.
Zima je že pojenjavala in te prve mesece sta živela sama zase. Nikamor nista hodila, uživala sta vso to novo stran življenja in bila srečna. Justin se je opajal ob ugodju zakonstva, ko je vendar vse tako lepo urejeno: vležeš se v mehko belo posteljo, zjutraj dobiš kavo na nočno omarico, da se še malo poleniš pod gorko odejo, v umivalniku je topla voda, na brisači je uvezeno "Dobro jutro", hlače so očiščene in zlikane, prestopiš se nekajkrat po kuhinji, nad mizo je bel prtič, na katerem se bere:
Največja sreča za moža je
žena, ki dobro kuhat zna –
potem se pomeniš z ženo, s katero skupno ugotovita, da bi bila danes namestu juhe gobova omaka s kruhovimi cmoki, za večerjo rebrca s kislim zeljem; trgovino je že fant pometal, obrisal prah, ti pa samo stopiš za prodajno mizo, naspan, svež, sit, ter si poiščeš v škatli mehko cigareto, ki jo z naslado pokadiš. Potem napaseš oči od stropa do tal po vseh stenah, vržeš pogled na železne obešalnike, kjer vise močni rjavi čevlji iz teletine, jermeni in biči, klopčiči motvoza in vrvi, verige za živino, zatem zopet boksasti ženski šolni, močni škornji za gozdarje in voznike, bičevniki, vozne svetilke, kuhinjska posoda, lepo modro emailirana, in črni lonci za kmečke peči.
Na lesenem stojalu vise v trikote zgibane rute, šerpe, rumene z rožastimi vzorčki, nedeljske svilene z velikimi temnimi arabeskami, glej, zadaj ob oknu pa stoje vreče: živinska sol, otrobi, galica, vinski kame in veliki leseni predali, v katerih je moka od dvojne ničlarice do krušne zmesi, nad tem pa predalčki kakor v lekarni: čaj, cimet, poper, stolčena paprika, kafra, kolofonija, škrob, modrilo, boraks, v pocinjenih posodah petrolej, olje, v steklenih omaricah čokolada, bonboni in toaletno milo, zgoraj je zložena cikorija, vsa desna stran pa zalotena z blagom; le-tu je ceneno blago za hribovce in drago sukno za tržane.
To je paša za oči. To je njegovo kraljestvo, za katero živi. Z roko seže v vrečo za riž, dene na dlan nekaj zrn in jih ogleduje proti luči: glazura je lepa, prav nič se ne loči od onega prve vrste. Pomeša ga zatorej s prvim in tako profitira s tem takoj nekoliko kron, ne da mu je bilo treba zavihati rokave. Na tehnico poloti pod papir, ki pokriva dno medene skodelice, nekaj zrn; malenkost je to, kar slučajno pade v tehtnico, toda če stokrat stehtaš, je takoj dobiček, ki ti ga stranka prepusti, ne da bi se upala podvomiti v tvojo poštenost.
Ana je šivala in pletla perilce. Bila je noseča in ta preobrat v njenem telesu ji je dal živo misliti.
Ko so minili dnevi žarečega ljubezenskega razkošja, se je počasi le zavedela, da je omožena. Medeni tedni so bili in so prešli, vse one nežne ljubeznivosti, ki sta si jih izkazovala, so pojenjevale, nekatere so se pretvorile v navade, druge v razvade, videla je, da ne teče življenje tako, kakor je pisano v knjigah. Ljudje, popisani v romanih, so ali namišljeni ali pa žive mogoče samo v skromnih željah piscev, ki hočejo ustvariti iz vsakdanjosti naslikan svet in življenje obdati z romantiko večne, neoskrunjene ljubezni, junaštva in zvestobe.
Včasi razglablja zgoraj v sobi o tem. Tedaj poloti delo poleg sebe in misli. Nikdar ni bila tako razdvojena, da bi se razkričala ali raztogotila. Človek bi mislil, da je v nji vse urejeno, za vedno ustaljeno in položeno na skalo, ki se ne da več premakniti. Nikdar se ni z nobenim človekom sporekla na glas, kakor delajo to ljudje, ki se dado zavojevati jezi, nikdar ni vrgla iz sebe grde, grobe besede. Od sile, z neko neverjetno močjo se je znala zatajevati nasproti tujim ljudem, tudi v trenutkih najhujših duševnih bojev je obdržala mirno lice, da, celo smejala se je, če je bilo treba, ali pa se je izgovarjala z boleznijo, če je vendarle kdo opazil, da se ji ne da govoriti. Mogoče je bil v tem vzrok, da se je pogosto vdajala sami sebi in se gledala, da jo je včasi pograbila silna melanholija, ki jo je dušila, razdvajala in zapeljevala v misli, katerim bi ne smela dajati prostora v sebi. Potem se je izjokala, se vrgla zopet na delo in si s kolonjsko vodo natrla obraz, da ne bi Justin opazil vnetih oči. Drugekrati se je skušala upreti takim neutolažljivim uram, da je legla v posteljo, zatisnila ušesa in se skrila pod odejo. Pogostokrat je tako zaspala, če pa le ni mogla drugače, je pričela pisati Marti pismo, ki je bilo v takih dneh dolgo več strani.
Po prvih mesecih njunega zakona, ko se ji je telo umirilo in se je vsa izžarela v Ijubavnih omamah strasti, se je iznenada zavedela, da ima moža. Vsi ti meseci so bili kratki, vsak dan sta oba z neugnano nestrpnostjo pričakovala novih dognanj in razodetij. Zgodilo se je, da je pritekel Justin iz trgovine v kuhinjo, samo da jo je videl in da se je poigral z njenimi lici, ona pa ga je skozi okno poklicala le za toliko, da je spregovorila z njim nekaj nežnih besed.
Obšlo jo je spoznanje, da je kar hipoma – čez noč – vsega kraj. Ne, o koncu se prav za prav ne more govoriti, le tako bi se reklo, da se je toistega dne porodil pričetek vračanja v resničnost. Oh, spoznanje pa je vedno začetek konca, spoznanja trka na razum, srce omahne v otožnost, dokler ga zopet novi, veliki pretresljaji ne zdramijo v nov, mogočen plamen.
Kako se le more kaj takšnega zgoditi?
Človek bi nikoli ne verjel, da je vse to življenje sestavljeno iz samih malenkosti. Iz kapric in navad, vzgoje in tradicije, vere in nevere, naziranja in nebrižnosti, kar pa je skupaj le nekaj, kar nas oblikuje, kuje, križa in ubija. Bog pomagaj, je vzdihnila nekega jutra, ko je predramljena sedela v postelji poleg Justina, ki je še trdno spal tik zraven na svoji postelji, kako so mu pričeli izpadati lasje! Saj bo kmalu plešast!
Gledala ga je. Njegov obraz se je v teh mesecih odebelil. Ustnice so se mu v kratkih presledkih gibale, kadar je dihnil. Iz nosa mu je rasla velika grda dlaka. Roke, ki jih je imel nad odejo, so se včasi sunkovito ganile. Ko se je v spanju prevalil na hrbet, je pričel smrčati. Usta je imel tedaj odprta in je bil takole z zaprtimi očmi zelo spačen.
Za hipec ga je zamrzela.
Dopovedovala si je potem ves dan, da je to le slučajno, češ, da je vsak človek v spanju drugačen – saj ga že noč in negibnost spremenita – in da to pač ne more in ne sme biti vzrok tega grdega občutja, ki je danes šinilo vanjo. Zvečer je bila z njim zelo ljubezniva in je hotela popraviti krivico, ki mu jo je v mislih storila.
– Saj ga ljubim, moram ga ljubiti! si je prigovarjala.
Ko je pisala sestri, ji je zatrjevala, da si nikoli ni mislila, da bo tako srečna z Justinom, ki ga neizmerno ljubi. Veš, je pisala, moram ga ljubiti, hočem se mu pokoriti in ga bom skušala oboževati.
Nad pismom pa se je razjokala. Ko so se spodaj črke od solz zalile, je pripisala:
– Jočem od sreče!
Telo se je umirilo, duša je zapadla dvomu.
Zvečer bi včasi rada govorila z Justinom. Ah, ne o samih vsakdanjih stvareh, o kuhi in trgovinskih poslih, o čem drugem! Kaj se res da govoriti o knjigah, glasbi, ljubezni, zagonetnih dogodkih? Justin pa se ni maral ukvarjati z nobeno mislijo, ki bi imela nekje svoj globji izvor.
Čitala je v časniku, da je ubil mož svojo ženo, ko so je našel v objemu drugega. Justin je dejal:
Vlačuga je bila! Naj jo je stokrat pretepel, njegova žena je bila. Tega ne bi smela storiti!
Čisto pri sebi je mislil: kaj bi sam storil, če bi se njemu tako zgodilo. Toda ni se mu ljubilo pogledati do dna tej možnosti. Segel je po zvezku "Beračevih skrivnosti" in se zatopil v čitanje.
Ana mu ni hotela pritrditi. Oporekala mu je in se zgražala nad njegovim naziranjem.
– Tako ne smeš obsojati! Nič ne veš, kaj jo je zapeljalo. Mogoče jo je mož zaničeval, morda celo pretepal, bog ve kako mučil, pri tem pa morebiti še sam večkrat grešil. Meni se smili – uboga ženska!
Ana je šivala in molčala. Dete v nji se je oglašalo in misel nanje je bila močna. Želela si je dečka. Deklice ne, ah, ne deklice!
Neko popoldne, ko je bil Justin od doma, je urejala pisma in karte, ki jih je hranila v veliki škatli.
Za Justinova pisma je našla lepo, leseno skrinjico. Uredila jih je po datumu in vsako posebej še enkrat prečitala.
Tedaj je med starimi papirji na polici za knjige našla listič z Justinovo pisavo. Ko ga je prečitala, je spoznala, da je to nastavek ljubavnega pisma, ki ji ga je pisal. Spodaj je bilo napisano: "Die Liebe zwischen Felsen,« strani 216, 227, 319.
Radovednost jo je gnala po knjigo.
Odprla je roman na strani 216.
Ko je preletela vrstice, je vsa zardela in srce ji je obstati.
– Saj njegova pisma niti njegova niso …!
Vse do večera je sedela nad tem odkritjem in se borila s tem udarcem.
– Laže! je dahnila vase. Vse tepe besede je prepisal – jaz pa sem prav v te besede verovala.
Toda ničesar mu ni povedala.
Molčala je in razočaranje se je vse bolj zajedalo v njen dvom.
Ta čas se je zgodilo, da sta se prvič sprla.
Pred nekaj dnevi si je kupil Justin lovsko psico, ki ji je dal ime Diana. Bila je silno plaha, vznemirljiva živalca. Ani se je koj zelo prikupila. Želela je, da bi spala v kuhinji, Justin pa da ne, ker bo rabil psico za lov ter bi se le-tu preveč razvadila in odebelila.
Napravil ji je ležišče v drvarnici na dvorišču. Čez dan je bila mirna, le žalostno je gledala s svojimi velikimi, človeškimi očmi skozi late. Ležala je na kupu vreč in včasi pritajeno zacvilila, tenko, kakor bi se zdaj pa zdaj spomnila rodnega gnezda. Še celo v spanju je semtertja zamahnila s tačico. Morda se je v snu igrala okoli svoje matere . . . Komaj pa se je stemnilo, je začela cviliti in presunljivo tuliti, da je turobno odmevalo v tiho noč. Drvarnica je bila pod oknom spalnice.
Ani se je žival smilila.
– Prinesi jo gori, slišiš, kako joka!
– Se bo že privadila! je dejal Justin, nejevoljen, ker ni mogel zaspati. To bo samo nekaj dni.
Psica pa, kakor bi pobesnela. Tako menda tuli človek, kadar ga na smrt mučijo.
Ana se je vedno bolj razburjala. Sedela je v postelji in strah jo je bilo.
– Lepo te prosim, Justin, prinesi jo gori! ga je prosila. Ne morem prenašati tega.
Justin je postajal jezen. Vražji pes! Koliko preglavic ti napravi! Nerad je vstal, odprl okno in zaklical:
– Diana, psst! Diana, psst!
Psica so je za hip umirila. Komaj pa se je okno zaprlo, je pričela znova, še obupneje.
– Ti hudičev pes! je zagodrnjal in srdito potegnil hlače nase, poiskal ključ, si nataknil copate in odšel na dvorišče. Ko je začula psica njegove korake, se ga je razveselila. Njeno cviljenje jo bilo zdaj otročje nežno, proseče; stala je na zadnjih nogah in s prednjima tačicama je praskala po latah.
Pobožal jo je po glavi in jo položil nazaj na vrečo. Z roko jo je večkrat rahlo udaril po zadku in ji zabičeval:
– Lezi, tiho!
Toda ni še zaklenil za seboj vežnih vrat, ko je psica zopet zalajala in zategnjeno zatulila. To so bili kriki ubogega, zapuščenega deteta, ki kliče mater, od katere so ga nasilno odtrgali.
Justina je od jeze zavrtelo, zaletel se je z gnevom zopet na dvorišče, pograbil dolgo fižolovko, slonečo za vrati, odprl vrata in neusmiljeno udaril po živali. Psička se je zrušila na vreče in dvignila glavico pred tem groznim, nepojmljivim. Ko je Justin drugič zamahnil, stiskajoč zobe, se ji je od bolečin izvil en sam nepretrgan cvileč jok, ki se je razletel po vsem trgu, da so pričeli vsi psi lajati in bevskati. Bog ve, kaj bi se zgodilo s to betežno psico, da ni prihitela Ana. Vrgla se je na kolena pred trepetajočim kupčkom volhke dlake, dvignila je žival v naročje in jo brez besed odnesla v kuhinjo. Psica se je lahno stiskala k nji in utihnila, ko so jo božale mehke roke.
Justina je bilo sram. Kako je mogel pretepati to majhno, nedolžno žival? Ker ni mogel spati zaradi nje? Ker ga ni ubogala? Tepec, se je ozmerjal, kako naj žival uboga, če ne razume človeških besed!
Samemu sebi se je zdel grd, da bi si opljuval. Ponižan in strt je šel po stopnicah, kakor bi bil pravkar sam pretepen.
V kuhinjo se ni upal. Zaspati tudi ni mogel. Danilo se je že, ko je šel vase in stopil po Ano. Sedela je pri mizi, ogrnjena v pled, psička ji je spala v naročju. Imela je objokane oči. Vedela je, da pride, zato ga je čakala, da mu pokaže, kako neznansko prostaško je napravil s to ubogo psico!
– Ana, prosim te, pojdi spat! je dejal Justin. Pomisli, kaj je s teboj, tu je hladno!
Ana je položila Diano pod ognjišče na mehke, tople cunje in šla v sobo mimo Justina, kakor bi ga ne bilo. Zastavil ji je pot, jo ujel za roko in jo prosil:
– Kako si malenkostna! Saj vem, nisem storil prav. Ne bodi jezna! Skušal je najti v temi njena usta.
Oklenila se ga je okoli vratu in mu zašepetala v ihtenju. Njen glas je bil proseč, ihteč.
To sta kmalu pozabila. Diana se je privadila hiše in je postala ljubka žival, ki jo je vsakdo rad pobožal. Nad vse rada se je igrala.
Vse bi se že kako sproti poravnalo, saj so to stvari, ki se morajo pozabiti in koj zabrisati, kdo bi vendar gledal in iskal v vsakem prašku skalo, ki se ne da prevaliti s ceste, če se ne bi, kakor nalašč, baš pred Justinovo trgovino pojavili zidarji.
Na nasprotni strani je stala pritlična hišica. Ponudena je bila za nakup. Prodajala jo je stara ženska, ki se je preselila k omoženi hčeri v mesto. Justin pa se je zanašal na ženino doto in na svojo hišo, kakopak na svojo hišo! Kaj bi s to podrtijo. Cena je bila nizka, pet tisoč kron, lahko bi si jih bil sposodil! Sedaj pa bo tu klerikalni konsum, prav pred njegovim nosom!
Hišo so popravili, prizidali. In tako imaš nasproti konkurenta, vražjega konkurenta, ki ti lahko močno škoduje, saj ima neomejena sredstva za reklamo: časopis, spovednico in prižnico. Vidiš, kako se te prime smola, še preden si prav dihati pričel.
Nataknjen je bil. Zadiral se je nad vajencem, lovil ljudi na cesti in jih spraševal po cenah v konsumu, preračunaval in primerjal: tri sto vragov, nekaj časa bo šlo s takimi cenami, ampak potem si vse žive dni ubog branjevec in kramarček. Njemu pa ni do tega. Da bi do smrti čepel v tem gnezdu in zbiral solde kakor branjevka na trgu? Da bi le kmalu stari prepisal! Kaj, vraga, mečka, saj je vse njeno, to se pravi moje, on pa kar molči, še omeni ne?!
Ani se je čudno zdelo, da zadnje čase tako skopari z denarjem, ko ni bil nikoli stiskač, narobe prej razsipnež. Kupoval je stvari, ki bi mu jih ne bilo treba. Tako je kupil nekoč kar dve lovski puški hkratu, potem zopet od nemškega agenta drago sliko, predstavljajočo vitezovo slovo od grajske gospe, privlekel drugič odnekod, gotovo za drag denar kupljeno, neokusno preprogo – a zadnji čas se je ustavil in je ves poparjen. Če se pomisli, da zdaj niti najemnine ni plačeval, bi se moral vsekakor prikazati nekje viden dobiček.
Toda bilo ni nič drugega kakor konkurenca konsuma. Justin je znižal cene. Mnogo ljudi se mu je izneverilo, ker je dajal konsum odstotke, nekaterim je preveč zaupal in se sedaj otepajo, da bi plačali, seveda, poroka ga je tudi precej stala, blago, naročeno na upanje, leži v skladišču – pa se vse to koj pozna.
Bil je zares v precejšnji stiski, ne sicer taki, da bi se bilo treba bati hudega, ah, le slučajne težave, ki jih mora prebiti vsak trgovec. No, to ga je napravilo kolikor toliko čemernega, zadirčnega. Da bi imel hišo, bi si najel posojilo. Z županom se razume, z večino odbornikov si je prijatelj!
Čakal je trenutka, lepe slučajne prilike, da bi se o tej stvari pogovoril z ženo. To je nerodno, če pomisli, kako sveto je zatrjeval, da jemlje samo njo, ne pa hiše in dote, in da ne trguje z ljubeznijo. Toda ko se je po prvih mesecih streznil, ko se mu je misel na ženo, ki si jo je želel, ustavila ob dognanju, da je žena v kuhinji in da se ni treba zanjo bati, jo je pričel ljubiti z računi, na katere je mislil pred poroko. Postala mu je nekako črtalo, s katerim je podčrtaval svoja preračunavanja.
Pri večerji je na glas razvijal svoje načrte; nemara se bo Ana sama zavzela in pripravila očeta do tega, da izvrši to formalnost, ko vendar ne vidi nikakšnega smisla v tolikšnem zavlačevanju.
– Če bi dozidal zadaj skladišče, bi pridobil spodaj poleg lokala še en prostor, ki ga krvavo potrebujem. Steno bi prebil, da bi bila potem trgovina velika in svetla. In če bi jo opremil z novim, modernim pohištvom ter združil zadaj eno sobo za točilnico, bi že pokazal konsumu, kako se mora trgovati. Tako pa čepim v luknji, ki je manjša od konsuma, ki mi, saj ni vrag, polovi vse boljše stranke!
Skrivaj je opazoval Ano, kako učinkujejo njegove besede.
Ana je molčala. Stala je ob štedilniku in živo premišljala.
Oče ji ničesar ne pove. Od drugih sliši marsikaj: da prodaja hosto, da je oni teden v Celju na razpravi s posojilnico, ki ga terja za posojilo. Če je ta tako na koncu, kaj še čaka s hišo! Naj stori to! Ne zaradi dote, zaradi varnosti. Na ta način ostane vsaj nekaj v domačih rokah, če jo je tako, da se ne da ničesar rešiti.
Bolelo pa jo je le, ker so se ji Justinove besede zdele prikrita terjatev za vse, kar je pričakoval od te ženitve. Drugače si ne more tolmačiti te hladnosti, ki je zadnje čase v njem, zdaj je vsa ljubezen minila, kakor bi trenil, še toliko časa ni trajala, da bi jo človek premislil, o ne zdaj, zdaj je hiša na vrsti! Kako nesmiselno je vse to povezano, da ne more biti človek nikdar zadovoljen! Kako vse to vrta in podpihuje v človeku! Ah, zaradi ene same hiše se meče iz spanja, lazi okoli kakor bolnik, ki si ne ve pomagati. Vsekakor pojde k očetu. Toda potem, ko bo hiša tu?
Ali se bodo oni srečni prvi dnevi zopet vrnili?
Se bosta znova našla kakor ondi, na samotni brvi, v tihi zimski noči?
Justin je šel v gostilno. To mu je postalo zdaj že navada. Partija taroka. Dva vrčka piva.
Ko pride domov in jo poljubi za lahko noč – zgolj to je ostalo nežnega od prvih dni – diši po tobaku in je ves tuj.
Z odprtimi očmi leži ona poleg njega in gleda v temo.
Bog ve, si misli, kako bi bilo, če bi se poročita z gozdarjem? V spomin ji planejo vse one skrivne poti, po katerih sta se ljubila. Tedaj vsa vztrepeče od žalosti, ki je ni moči odgnati.
Vse dolgo noč ždi tako v temi. Ko le zaspi, jo predrami muzika. Gasilska godba igra budnico in v zgodnjem jutru so ti kovinski glasovi, bijoč v še zaspana ušesa, kakor krik silne množice, ki se je viharno razlila po ulici.
12
urediŽe zaradi ugleda sta se morala udeležiti narodne veselice, dasi Ani ni bilo bogvekaj do tega, da bi sedela v takem direndaju. Nikoli ni bila rada med številno in glasno družbo. Doma ali zunaj na polju se ji je zdelo stokrat lepše.
Justin pa je rad šel, če že ne zaradi vina, pa vsaj zaradi družbe, pestrega vrvenja in raznih neobičajnih stvari, ki se dogajajo na takih ljudskih zabavah. Treba se je pokazati ljudstvu, kmetu, ki naj ve in čuti, da ima zanj vedno odprto srce, kajti Justin je globoko segel v žep za to veselico. Bil je v veseličnem odboru. Za srečolov je podaril dve steklenici ruma, nekaj zabojčkov čaja, več škatel Franckove cikorije, dve veliki skledi, ki jima je bila glazura nekoliko oškrbljena, in cel stožec sladkorja – mnogo v primeri z ostalimi tremi trgovci, ki so dali le nekaj kosov mila in nekaj zavojčkov Kneippove žitne kave.
Tak je bil običaj, da so ta dan vsa napredna društva priredila skupno veselico s kresovanjem na griču, ki se je položno vzpenjal vrh državne ceste. Gasilsko društvo, Sokol, Bralno društvo, Dramatično društvo – vsako s svojo zastavo. Kakopak da so se udeležili tega slavja tudi zastopniki sosednjih bratskih društev in da je bilo tedaj v trgu mnogo ljudstva, ki je spremenilo to mirno, idilično gnezdeče v pravcato taborišče. Vse dopoldne so drdrali koleslji in zapravljivčki po prašni cesti ter donele gasilke in sokolske trombe. Iz vseh naprednih hiš so visele slovenske trobojnice, tako da si koj uganil, kdo je pri onih. In zato so se gruče nalašč zbirale pred le-temi hišami, ko je bilo vendar očitno, da je tako omalovaževanje tega narodnega slavja le znak strastnega sovraštva in zavisti nesrečnih klerikalcev, ki se nočejo spametovati.
Vse slavje se je slovesno pričelo z obhodom po trgu. Zbirališče pred cerkvijo je bilo vse križem prepleteno s pisanimi barvami; od rdečih sokolskih srajc in modrih bluz gasilcev do pestrih narodnih noš in svilenih društvenih praporov, ki so vihrali pred povorko, na katero je sijalo solnce, da so bili gasilci v svoji težki uniformi vsi prepoteni in so si ženske v narodnih nošah z robci brisale potna čela, četudi so imele razpete pisane kmečke dežnike. Na čelu povorke se je pomikal jezdec, za njim so vozili na okinčanih vozeh skupine, predstavljajoče kmečko svatbo, žanjice, mlatiče in alegorijo Slovenije. Ob hišah je bil špalir radovednih tržanov in okoliških kmetov, pred godbo je korakal trop dečadi. Orožniki so patruljirali in skrbeli za red, vneto nategovali ušesa, če bi se le kje žalil cesar ali kakšna njegova žlahta, zakaj ob takih prilikah se ljudje kaj radi spozabijo, ker se krijejo v varstvu množice in je izzivače v takšnih okoliščinah težko najti. Pesmi so se razlegale po vsem trgu vse dopoldne, dokler se ni pričela veselica. Iz gostiln so že donele harmonike, zgoraj na griču so pokali možnarji.
Ano je bolela glava. Ker jo je ves ta hrup razburil, se je obotavljala iti. Zelo bleda je je danes, naj gre le sam, mogoče pride pozneje v hladu za njim.
– Poglej me, ga je prepričevala, kako slaba sem. Nič mi ne bo dolg čas! Vležem se za malo časa in če mi bo bolje, pridem za teboj!
No, pa tako, toda naj gotovo pride, da ne bodo rekli, kako je ošabna, ker se nikoli nikamor ne pokaže. Včasi sta se ob vsakem koraku poljubila. Zdaj si rečeta le zbogom.
Veselica je bila že v polnem razmahu. Slavnostni govorniki so stali na odru. Predsednik Bralnega društva je pravkar končeval:
– Bratje in sestre, naša moč je nezlomljiva, če bomo strnili svoje vrste. V slogi je moč! Naj izve Dunaj, da le živimo, da hočemo živeti in da je ni sile, ki bi strla Slovane. Z nami so Čehi, in Poljaki in Hrvatje! Ta zemlja je naša, vsa Kranjska in Štajerska, Primorska in Koroška, da, in to zemljo bomo branili, čeprav s svojo krvjo. Živeli Slovenci!
Godba je zaigrala "Hej Slovane". Vse je stalo in pelo. Okoli miz pod govorniškim odrom so sedeli trški veljaki in gostje. Ker mnogi niso dobili stolov, so sedeli kar na travi ali ob šatorih, v katerih so prodajali pivo, vino in jestvine; tam je bil tudi šator za tombolo, čije dobitki – Justinov stožec se je med njimi prav razločno videl – so bili razpostavljeni na policah. Kuhali so črno kavo in pekli prašička na ražnju ter imeli šaljivo pošto. Ljudstvo je bilo veselo in razposajeno, mladina pa je plesala na lesenem odru.
Justin je bil v kroju. Taka obleka človeka res povzdigne, ga dvigne nad vsakdanjost in ga preobliči v nadčloveka, saj ga pogleda vsakdo, ki se drugače še ne zmeni zanj. Seveda, prej je njemu enak, zdaj pa ga ločita od njega barva in kroj.
Pri okrogli mizi poleg govorniškega odra se je le zrinil na prazen stol poleg živinozdravnika, ki ga je oblival znoj, dasi je bil golorok, in je pravkar z učiteljem Hrastom vneto naskakoval gostilničarja Grebenca, ki je stal tam že ves zaripel v obraz spričo trditve, katero mu je živinozdravnik še enkrat ponovil:
– Da, da, gospod Grebenc, tako je, ne da se utajiti. Vi niste bili nikoli navdušen Slovenec. Vsaj pokazali se niste!
– Če pa hočete dokazov, je dejal Hrast, evo jih: Še predlanskim ste volili klerikalce, bili ste odbornik v gradbenem odboru za Orlovski dom, lani ste izobesili na dan cesarskega godu cesarsko zastavo!
Grebenc je goltal slino in če ne bi imel posojila v hranilnici, ki ji je glava in steber živinozdravnik, bi hudičevo natreskal te dve gosposki strigalici. Sakramensko sta ga prijemala! Saj je res, da je bilo tako: prosil je ljudsko posojilnico, ki mu je odklonila, a napredna mu je dala, ampak:
– Človek božji, kaj pa mi očitate stvari, ki nimajo z narodnostjo ničesar opraviti. Saj ne tajim, da sem bil tam, ampak gospoda, en spreobrnjenec je več vreden kakor sto zakrknjencev! Brigajo me zdaj farške stvari!
– Pa carska zastava? ga je piknil živinozdravnik.
– Gospoda, to je znak vdanosti do cesarske hiše, se je izvijal Grebenc počasi in premišljeno, da to je znak spoštovanja do cesarja, čigar podanik sem, kakor sta vidva! Slovenec sem, nisem pa proti cesarju in Avstriji! Kaj bi bilo z nami, če bi ne bilo avstrijske vojske? Lahi bi nas pohrustali! Sto in stokrat smo mu bili Slovenci zvesti in vdani in mu bomo! Kako neki si vidva mislita Slovence brez Avstrije in cesarja? Saj govorita kakor kakšna socialna demokrata!
Živinozdravnik je hlastno pil mrzlo pivo, hu, kako je bilo vroče, saj ni nikjer nobene sence, povrh pa še to čvekanje tega omejenega birta!
– No, tega menda ne boste trdili, da je cesar naklonjen Slovencem. On, Nemec, kako bi mogel ljubiti Slovence, ko jih še razumeti ne more!
Hrast je bil mlad in ognjevit. Silil je v Grebenca:
– Gospod Grebenc, vi ste tipičen predstavnik onih Slovencev, ki verujejo v boga in cesarja. Tu-le pred nosom imamo Schulverein; slovenske uradnike preganjajo, nemčurski ogleduhi so nam vedno za petami, spodriniti nas hočejo za vsako ceno z naših tal, vi pa čvekate o cesarju in zvestobi! Kar vrnite se nazaj pod vaš prapor: vse za vero, dom, cesarja! Kajne, gospod Železnik?
Justin je sedel kakor na trnju. Saj je res, kar govori, če pa se prav obrne, ima Grebenc tudi svoj prav. Seveda je Justin Slovenec, kakor da ni, če pa se v šoli nemško učiš, je to dobro, tisto zatiranje bomo že kako odpravili, samo da pridemo liberalci v deželni zbor! Glasno ni maral govoriti. Kaj se bo tepel za take stvari, naj se drugi! Skušal jih je pomiriti.
– O tem, gospoda, se vendar ne bomo pričkali! Vsi smo Slovenci, ta dan pa še posebno ni prikladen za take debate. Hoj; Grebenc, starina, prinesi nam iz šatora svojo kapljico! Ali ne? Če je že veselica, se veselimo, vse drugo prihranimo za jutri!
Živinozdravnik se je koj vdal, Hrast je še dopovedoval, potem ko je odšel Grebenc ves srdit po vino, da je treba vendarle enkrat to gnilo Avstrijo razbiti, da je srbski kralj v duhu že naš kralj – pa ga je Železnik dregnil. Orožniški stražmojster se je bližal mizi.
Grebenc je prinesel vino, ki ga je imel na ledu, in natočil. Vrisk in trušč je naraščal vse naokoli. Možje so si slekli jopiče, tu pa tam pri mizah so že peli, tombola se je pričela, natakarice so bile oznojene in rdeče kakor rože. Godci so neumorno piskali in glas velikega bobna je visel nad vsemi.
Visel je nad trgom in skozi odprto okno, za katerim je sedela Ana, je bilo slišati, kakor da nekje v dalji divja nevihta.
Namenila se je k očetu.
Naj se že skoro odloči ta nevšečna stvar, ki si jo Justin tako k srcu žene!
Ves trg je bil prazen, kakor da je izumrl. Šla je zadaj za hišo, ob potoku. Travniki so bili pokošeni; po mehki stezi, med novim cvetjem, je bilo tako prijetno hoditi. Solnce je obsevalo ta lepi košček sveta, murni so peli, veliki rumeni lastovičar ji je plaval nekaj časa pred očmi, dokler se ni potopil v blesteči luči. Turška detelja je bila kakor rdeča preproga položena preko njive, po hmeljevkah se je ovijala zelena rast, pšenica je rasla v breg, kakor bi se pljusk morja pognal čez obalo, pečine na Taboru so bile bele in cerkvica na gori se je dotikala z zvonikom modrine neba, v katerega so švigale lastavice, zdaj se zaganjajoč kvišku kakor strelice, zdaj jadrajoč pošev kakor bežna misel, postovka je visela v zraku, kakor da niha na nevidni nitki, kolobar zelenih hribov je dihal pokojnost in ubranost narave.
Voda v potoku je žuborela in klokotala. Hitro in bistro je bežala po strugi. Postrvi so se poskrile v senco vej, ki so se upogibale nad vodo. Raček se je skril pod kamen, debel kačji pastir je sedel na bilki, enodnevnice, zlite druga v drugo, so plavale v zraku, povodni kos se je pokazal na peščini in zopet odletel, zalit kapič se je zaril v peščeno dno, v drevju so peli ptiči.
Na prvi se je naslonila na ograjo in se zazrla v vodo.
Tu sva se našla.
Tu sem koprnela po njem ...
Ona skuša dognati vse potankosti, ki jih je preživela z njim ob tem prvem srečanju.
Ali je vse to, kar se je dogajalo v hrepenenju, v čisti, božanski misli, za vedno izgubljeno? Ali je vse to, karkoli je bilo kedaj lepega in ubranega, le za en sam hip, samo zato, da potem mine in se nikoli več ne povrne?
Z griča sem zvene glasovi muzike, razločno se čuje neubrani zvok trobent in piskajočega klarineta, vreščanje množice in ukanje pijanih fantov.
Tam je on.
Oh, kako čudno, kako nesmiselno je to tavanje po brezumnem, domišljavem svetu. Zakaj nisem pametna, čemu se utapljam v sanje, ki jih nikoli ne bo, nikoli – morda pa vendarle ...? V sebi čuti utrip življenja.
Ali ga ljubim? ji tolče srce nad stopinjami, ki sta jih prvič skopaj hodila.
Sedla je v travo. Topla zemlja jo omamlja, da zastrmi v zelene bilke, po katerih lezejo mravlje. Majhen, zelen hrošč se poganja na bilko, ki se ošibi in nagne čez drugo.
Dete, ki se bo rodilo ...
Grebe in rastavlja vse noči.
Išče trenutka spočetja.
Primerja se z zemljo, ki rodi, z drevesom, ki rodi. Silen zanos gre vanjo. Z vami sem enaka! Ponižuje glavo in z rokami ljubimka nosno telo. To telo, ki se bo odprlo v bolečinah, da bo dalo življenje človeku ...
Potem ga ljubim, si zagotavlja vsa srečna, in je vse tisto, kar me trga od njega, le bolno koprnenje po vse večjem in večjem? Morda neugnani krik mojega srca, ki je kakor dete, nikdar ugnano?
Moram ga ljubiti! Njegovo dete bo! Mar nisem dneve in dneve klicala njegovega imena v prazne noči, ko sem se čutila prazno kakor votlo, strohnelo drevo? Mar nisem sleherno noč stala ob oknu v nadi, da le pride nocoj? O, kako prevzeten, nehvaležen, nikdar utešen je človek!
Ko je stopala po stezi s spodnjim životom nekoliko naprej nagnjena, zamišljena in prevzeta od tega čudeža, ki je godi v njej, med zorečim žitom in rodovitnimi drevesi, je bila, kakor bi jo pravkar dala zemlja iz svojega srca.
13
urediDolinar je sedel doma v sobi pri svojih papirjih. V obraz je bil videti bolan, koža mu je porumenela in se mu pod očmi močno zgubala.
Čul je korake v veži. Zgrebel je račune na kup ter jih zaprl v omaro. Ane se je razveselil. Tako malokdaj pride, še takrat le za kratek čas.
– Zdrava, zadovoljna? jo je spraševal. Kako posli? Pa Justin? Zdaj je na veselici. Ah, mlad je! Naj ponori, da mu starost ne bo delala preglavic.
Opazil je njeno spremenjeno telo in ga je globoko zadelo spoznanje:
Star si, opravil si! Pusti vse skupaj in zlezi za peč!
Prinesel ji je iz kuhinje kos kolača in čašo vina.
– Vino je dobro zate, nič se ga ne brani!
Ana je spila in jo je koj oplazila rdečica po obrazu.
– Kako živiš, oče? ga je vprašala. Ko sem šla semkaj čez polje, sem videla vaš hmelj. Lep je, pa tudi fižol, deteljo bi bilo dobro pokositi. Pa žaga? Kako napreduje delo?
– Vedno slabše, Ana! Urezal – sem se. Vrag vedi, kaj me je premotilo, ko sem vendar le toliko kupčij sklenil! Poglej, siv postajam.
– O, to ni nič! Nekaj sivih las, kaj to, le da bi se kmalu preobrnilo! Tudi Žagarja imaš novega?
– Da, onega sem zapodil, ko je vrag venomer prižigal pipo. Malo nepazljivosti in ogenj je tu, ko je vse leseno. Gorelo bi kakor smola!
– Saj si zavarovan! Seveda, nesreča ne počiva!
– Žaga je zavarovana. Preden pa se postavi nova, počiva delo, kar pomeni še večjo izgubo!
– Ali je res tako vse na koncu, oče? je vprašala v skrbeh. Zakaj ničesar ne poveš? Ljudje toliko govore, skoraj jim ni verjeti.
Dolinar je hodil po sobi, zdaj pa zdaj pogledal skozi okno, si grizel spodnjo ustnico in včasi mu je zagoneten smehljaj spačil obraz.
– Da, na koncu smo, je dejal čez čas. Ampak za svoje se nič ne boj!
Ana ga je pogledala žalostno očitajoče.
– Oče, misliš, da te nameravam terjati? Ah, ne! Ne bi bilo zaradi mene! Niti besedice, niti ene slabe misli ne bi imela zaradi tega, ali mi verjameš?
Z dlanjo ji je šel čez lase in dejal:
– Verjamem, Ana! Toda Justin? On bo terjal!
– Nič ne bo terjal! je odgovorila naglo, da bi ga speljala na drugo pot, ker ji je bilo žal, da je pričela. Bo že kako! O hiši je molčala. Justin bo uvidel, da je treba čakati ... ni snubil hiše!
Oče se ji je neizmerno smilil. Ko jo je spremil do gozda, se je vrnil. Še semkaj v samoto so včasi proniknili odjeki muzike. Bilo je kakor krohot neznanca, ki sedi za gorami.
Solnce je viselo nad vrhovi, smreke so tonile v zelenju, le na spodnjem obronku je bil majhen otok bukovja, precej daleč zadaj pa so se videle posekane goličave grbastega hrbta in razločno si lahko opazil olupljena debla, ki so ležala po tleh. Drobcan dim se je dvigal v solnce, najbrže ogljarska kopa, izza prednjega vrha je priplaval jastreb, visoko krožeč nad dolino.
Zaprl se je v sobo. Razgrnil je zopet račune po mizi, pisma, menice, pogodbe. Pogledal je na uro, si trgal brado in bobnal s prsti po mizi. Koža se mu je napenjala, nervozno si je segal v lase. Vstal je, stopil k oknu in s čelom naslonil na lipo. Zrl je nepremično na posekano goličavo, potem pa se prijel za glavo in si v napadu bridke obupanosti izpulil lop belih las. Krčevito si jih je pridržal pred očmi, zažugal z njimi proti posekanemu vrhu in zagrčal:
– To je tvoje delo, prekleta!
Misel, ki je bila pred tedni sam rahel, nerazumljiv, zaprt pojem, se je danes zapičila naravnost v srce. To ni satan, to ni bog, to je življenje, ki daje enemu bogastvo, drugemu revščino, tretjemu bolezen, četrtemu ječo in vilice ... Premišljuje, obup mu z ostrimi kremplji trga možgane.
– Bili so brodolomci na morju in so trpeli lakoto in žejo. Oh, žejo! Roke bi si dali posekati za požirek hladne, mrzle vode. Blazneli so: eden se je vrgel v morje, kjer so ga takoj pogoltnili morski volkovi, drugi se je zbal pošasti in se je obesil na edini jambor, ko sta pa ostala samo še dva, je prvi navalil na drugega, mu prerezal žile na vratu, da se je nalokal krvi in si utešil žejo …
Njegove oči blodijo zamaknjeno po tem prividu, ki je stopil predenj. Ali se razum krega sam s seboj? Ali je povest, ki jo je slišal pred tridesetimi leti?
Rešil se je. Priplula je ladja in našla v čolnu enega samega onemoglega moža, ki je padel na kolena in se ginjevo zahvaljeval za rešitev.
Sto in sto je takih prilik.
– Bil je človek, ki je imel bolno ženo, nič denarja in bil brez dela, tako da mu je umirala žena pred očmi, ko ni imel, da bi plačal zdravila. Prosil je, pa mu niso dali. Molil je, pa ga bog ni uslišal, klel je, pa tudi hudič ni prišel z vrečo cekinov. Počakal je v temi bogatega moža, ga pobil in mu vzel denar. Rešil je svojo ženo.
Rešili so se! Klali so in ubijali, ropali in požigali! Rešili so se! Grešili so, zločinsko so grešili. Bog ve, kaj je mislil oni mornar, ki je zaklal svojega druga? Ali je narava taka, da lene človeka skozi obup na nož? Oba bi poginila. Tako pa si je eden ohranil življenje, kajti bil je močnejši od drugega.
Zlobno bolestno se je zarežal in govoril samemu sebi:
– Tako bodo nekoč govorili: Bil je mož, ki se je pisal Dolinar. Imel je hišo in njive, živino, gozde in žago ter bil bogat mož. Bogastvo se mu je množilo samo od sebe. Pa mu je raslo prepočasi. Prevzel se je. Postal je požrešen. Hotel je še več! Tedaj ga je bog udaril s svojo pravično roko. Kakor je prišlo, tako je skopnelo. Vse, česarkoli se je lotil, mu je prineslo pogubo. Končno je …
– Hahaha, kako bedasto se bo to slišalo! Da bi bilo vsaj tako kakor pri mornarju ali onem delavcu ... Vse pravljice so neresnične in varljive. V pravljicah vendar ne morejo govoriti o zavarovalninah, trgovskih špekulacijah in goljufijah? Kako bi jih otroci razumeli!
Rešitev?! O, da, rešitev! Njegova usoda ni bila tako tragična kakor usoda onih brodolomcev, tudi ne takšna kakor delavčeva. Za življenje so se borili. Dolinar pa bo ostal živ in zdrav, četudi mu vse prodado, čeprav ga spode iz hiše. Cesta je kakor morje. Polna nevarnosti! Kako se bo boril, betežen starec, ko je pusta in trda, pozimi mrzla, poleti vroča in prašna? Kam se bo obrnil? K Ani, ki ji je zapravil doto? K Marti?
Ali nisem kakor tat, ne tat, ki krade, da se nahrani in obleče, brezvesten ropar, ki je krade lastni deci premoženje, da bi nagrabil še več denarja! Nikdar nikoli se ne bo mogel znebiti tega očitka, nikoli več ne bo našel pokoja, vedno bo ta mora ležala na njegovem srcu!
Preživljal je ure, ko se je že zapiral v sobo z lovsko puško. Naboji so ležali na klopi, obe cevi sta resno kakor dvoje votlih oči, ki jima ni bilo mogoče pogledati do dna, upirali svoj jekleni pogled v njegovo čelo. Bil je že naboj v cevi, petelin napet, jeklo se je dotikalo kože ...
Doživel je trenutek, ko se je bril pred zrcalom. Britev je stala na vratu, samo krepak potegljaj in življenje bi brizgnilo pod strop, telo bi se sesulo: Zbogom, otroci, zbogom žaga ...
Toda žaga, žaga: zeng, zeng, v grči zinka, kakor bi si sam vrag brusil zobe.
Mimo okna je šel hlapec. Videl ga je, ko je zavil čez senožeti. Na veselico gre! Plesal bo, dekleta bo stiskal in ko bo noč, jo bo peljal v smrečje. Mlad je! Kako gre: Jopič je obesil na ramo, klobuk po strani in s paličico maha po turkih ob stezi. Solnce sije nadenj. Kakor otrok solnca!
O blagor vam! Ničesar nimate, nič ni, o čemer bi rekli: to je moje. Ta njiva je naša, dve sto kron sem dal zanjo. Oni ogoni so bili moji, prodal sem jih za sto goldinarjev. Srečen je. Ničesar ni njegovega, pa je ves svet njegov. Plesal bo in vriskal.
Zopet se je zagledal: Skozi okno je videti njegov kozolec. Zdaj je prazen, ni pa še dolgo, ko je bilo v njem nekaj voz sena. Za njim je sadovnjak; jablane v lepih, somernih vrstah, same naboljše vrste: prižasti kardinali, belflerji, voščenke in kosmači, poglej jih bobovce, koliko bo letos sadjevca! Moštnice bodo dale najmanj dva polovnjaka. Fazani v hosti so se lepo zaredili, lov bo obilen. Po travniku so se pasle kokoši in pure, dve pegatki, race jo mahajo k potoku. Golobje golšarji sede na strehi, poglej norčavega samca, kako se priklanja golobici, ki ždi nepremično kakor napihnjena princesa.
Šel je na dvorišče. Hlevna vrata so bila odprta. Konji so zobali iz jasli in okrenili glave, ko jim je tlesknil z jezikom. Krave so stegnile vratove čez hrbet. Sultan je poskočil, a ga je veriga vrgla nazaj. Vzpel se je na zadnji nogi in silil h gospodarju. Marjeta je sedela v senci in čitala iz misijonskega koledarja.
– Kako vas ima rada živina, gospodar, je dejala. Pravijo, da nima pameti. Poglejte psa, kako hoče, da ga pobožate!
– Da, da, Marjeta. Živali so zveste! Ti čuvaš hišo? Seveda, hlapec je šel, dekla je šla! Naslonil se je na drevo. Ta ženska je skoraj štirideset let pri hiši. Tu je doma, zrasla je v Dolinarjevino kakor to drevo, ki ga je vsadil oče.
– Kaj praviš, Marjeta: Ali bi ti bilo zelo hudo, če bi morala odtod?
– Kako? Če bi morala odtod? Kam?
– Ne mislim zares, kar tako vprašam, ker sem radoveden. Ker si naša, kakor je vse to naše.
– Težko bi prenesla, ampak na to nikoli nisem pomislila. Ah, le poglejte, kako je lepo pri nas! Domačija, kakršno bi si vsakdo želel! Drugam – umrla bi od žalosti! Kaj bi počele moje kokoši, moje svinje, ki sem jih letos tako težko zredila? Le poglejte jih!
Zaprla je leso okoli svinjaka. Dolga velika svinja se je privalila iz teme in cel trop mladičev, ki so se pognali na svetlo, se prehitevali, cvilili, rili po gnoju in se zopet obirali pod svinjo, grabeč jo z rilci za seske.
– Veliki so že, je dejal Dolinar. Kmalu jih boš morala odstaviti! Pazi nanje!
– Ne bojte se! Dokler so v mojih rokah, jim ne bo sile!
Dolinar je šel okoli hiše. Na voglu se je obrnil in zaklical Marjeti:
– Zdaj grem k Ani. Skrbno pazi, mogoče pojdem na veselico pogledat!
Pred hišo se je ozrl na vse strani. Cesta je bila prazna, nikjer ni bilo žive duše. Šel je nekaj časa po poti, ki drži v trg, v gozdu je krenil na stezo in se v kolobaru vrnil nazaj. Tako zakrit je prišel žagi za hrbet. Skakaje od kamna do kamna je prebredel potok in stopil v lopo. Šum vode je zatrl njegove korake, lesena stena je zakrivala pogled iz hiše.
Trepetal je. Z rokami se je oprijemal hlodov, ko je stopal čeznje. Njegov pogled je bil izgubljen, ogibal se je vseh ljubih predmetov, s ključem je odprl leseno žagarjevo kamro in zaklenil za seboj. Iz žepa je vzel debelo svečo in jo postavil na tla.
Sesedel se je na slamnjačo, čez obraz pa vrgel roke. Krčevit drget je stresel njegovo močno telo. V obraz mu je lezla mrtvaška bledica. Voda, ki je žuborela pod okencem, obrnjenim v hosto, se je zaletavala v stoječa kolesa, ki so včasl žalostno zastokala v tečajih.
Pogledal je naokoli in prisluhnil. Ne, to niso koraki; voda v strugi votlo klokoče.
Pod posteljo je zagledal klobčič vrvi. Zgoraj na steni je železen kavelj, kjer visi dvoje gozdarskih žag. Pokleknil je in segel po zvitku. Prsti so bili nerodni, leseni, nikakor ni mogel napraviti zanke. Zadel se je ob svečo, ki je padla na tla. Ropot ga je vzdramil. Prijel se je za čelo. Stisnilo ga je okoli srca, da se je moral nasloniti na steno.
Potem se je hipoma zravnal. Z rokavom si je obrisal pot s čela, poiskal vrečo in zavesil okno. Pokleknil je na tla, pritrdil svečo, naložil pod njo oblancev in segel v žep po vžigalice. Tema je bila v kamri. Ko je prižgal svečo, se je plamenček nekaj časa zibal sem in tja, njegova senca se je bočila preko nizkega stropa.
Po prstih se je splazil skozi vrata in jih zopet zaklenil. Preskočil je potok in se potopil v goščavo gozda.
Srečal je Ano baš na cesti, ko je hotela iti na veselico. Justin je poslal Hrasta ponjo in bila sta zatopljena v živahen pogovor.
– Zelo si nespametna, ko se tako zapiraš v svoje sobe! Čemu to? Bodi vesela, ji je govoril Hrast.
– Zdaj je minilo – veselje in zabava. Ti lahko, ko si sam in prost, jaz pa sem omožena, prijatelj. To je za mlada dekleta!
– Govoriš, kakor bi bila najmanj dvajset let poročena. Saj si komaj postala žena, pa že tako misliš kakor po večini vse poročene ženske.
– Vse? Kako govore?
– Tako kakor ti! Ker vidijo v zakonu nekakšno obliko življenja, ki nalaga samo dolžnosti. Saj se ti vendar z možitvijo niso zaprla vsa druga vrata! Mlada si še!
Kako prav ima Hrast, si je mislila. Njegova bližina jo je navdala z prešernimi željami.
Da, takole iti s takim človek med množico in naslanjati se ob njegovi roki, naslajati se ob zavistnih pogledih, zaplesati in umirati od sreče na njegovih prsih.
Tedaj ju je srečal Dolinar.
Ana je prestrašeno viknila:
– Oče, za božjo voljo, kaj pa je z vami?
– Ali ste bolni, gospod Dolinar? se je čudil Hrast.
Dolinar je bil strašno spremenjen. Obraz mu je posinjel, oči so krvavo brezupno buljile v daljo in ob palico se je opiral kakor bolnik, ki je pravkar vstal s postelje. Ni ju opazil. Ob njenem vzkliku se je zmedel, pogledal je nazaj po poti, po kateri je prišel, in šele čez nekaj časa je dejal počasi:
– Ah, vidva sta! Oddahnil se je. Počasi se je zavedel. Skušal se je zasmejati, pa je bil njegov smeh reško grčanje, da je Ano stisnilo za srce.
– Na veselico grem! je dejal. Dolg čas mi je postalo. Bolan, ah, ne!
– Tako je prav, gospod Dolinar! je zaklical Hrast. Pravkar sem dopovedoval Ani, da se preveč zapira vase. Samota je strupena, lahko ugonobi človeka!
– Seveda, seveda, je odvrnil Dolinar. Kar pojdimo! Čeprav še zaplešemo danes!
Ana je potegnila očeta k sebi in mu zašepetala:
– Oče, kaj se je zgodilo? Tako si me prestrašil.
– Nič, Ana, nič! Razjezil sem se nad pobi, ki so zopet lovili postrvi pod kolesi!
Solnce je zašlo. Ns griču so rajali, zdaj je hlad in so godci, ki so pridno namakali suha grla, godli kar naprej. Na plesišču je bila gneča, da si razločeval samo še pisane bluze deklet in bele srajce fantov, ki so goloroki vrtili dekline, vriskali in cepetali s petami. Okoli miz so hodili znanci in si napivali, vino se je že močno razlezlo po udih in možganih. Na govorniškem odru je ognjegasec s trombo oznanjal izžrebane številke, pred šatori so se trli ljudje, otroci pa so se podili med mizami, kričali in se gnetli okoli muzikantov, še več pa jih je bilo okoli ražnja, kjer so pekli prašička. Zadaj ob smrekah je bila že velika piramida praznih sodčkov, pismonoša je skakal s kartami šaljive pošte in iskal naslovnike, dekleta pa so prodajala razglednice in narodne znake.
Justin je še vedno sedel pri svoji družbi. Grebenc se ga je že močno nalezel, živinozdravnik in Justin sta tudi že bila okrogla, malo prej sta pila bratovščino. Tedaj je privedel Hrast Ano in Dolinarja.
Živinozdravnik je bil starega vesel.
– Oh, stara grča, prijatelj, mirne duše bi stavil stotak, da te ne bo! Na moje srce, starina!
Objel ga je in posadil kraj sebe. Nalil mu je in Dolinar je izpil na dušek. To ga je osrčilo, poživilo, zasmejal se je, naročil štefan vina, potem pa prijel Ano in Justina pod roko in ju peljal med vrvež.
– Hej, otroka, je vzkliknil, poglejmo, kje je kaj dobrega!
Justin mu je pripovedoval z vnemo o svojih poslih. Ah, zakaj ni ostala Ana pri mizi, sedaj bi bilo kakor nalašč, da bi ga stisnil zaradi hiše. Sicer pa se ga bo stari danes nalezel! Bil se je res čudovito spremenil. Razigran je postajal. Pri vsaki stojnici so kaj kupili. Pri oni nekaj sladkih stvari, popili so malce likerja pri drugem šatoru, črno kavo pri tretjem, še na prašička so se spravili. Tudi pri ribjem lovu so imeli srečo. Ana je potegnila dudo, Justin pajaca iz gumija, ki se je čudno spakoval, če si ga stisnil, Dolinar veliko lectovo srce.
Prižgali so lampijončke v narodnih barvah, grmade pa še niso hoteli prižgati, dasi se je tam okoli že kar trlo otrok.
– Kako lepa noč je, je dahnila Ana Hrastu. Poglejte zvezde, kako svetle so danes!
Po Hrasta je prišla Grebenčeva hčerka in ga prosila za ples.
– Dame volijo!
Ana je gledala za parom, dokler se ni pogreznil v vrtinec. Pogledala je po Justinu. Sklanjal se je nad očetom in mu dopovedoval vse mogoče stvari. Bil je močno vinjen. Oči je imel otekle, lasje so mu viseli čez čelo.
Živinozdravnik ji je razkladal:
– Da, da, gospa, salamensko so jih natreskali Srbi. Bitolj, Kumanovo, Skadar, ah, kako se raduje moje srce. Zopet se je obrnil h Grebencu, ki je od pijanosti slonel nad mizo.
– Vidite, Grebenc, kadar bo takole prišla naša ura! Ko bomo zasadili našo trobojnico na Gosposvetskem polju. Hura! je zakričal, živijo!
Vstal je in se odmajal k sosednji mizi.
Ana je ostala sama. Videla je, kako je Hrast peljal dekleta z odra. Obešala se je na njegovo roko in njen pogled je bil zaljubljen in srečen.
Tedaj je nenadoma silen blesk, ki je švignil v zrak, razsvetlil ves prostor. Raketa je brizgnila v noč, puščajoč za seboj dolgo črto isker, visoko pod nebom se je razpočila in zelena, magična svetloba je zajela vso okolico. Zažigali so kres. Suho dračje je pokalo v plamenih, ki so sikali med vejami, lizali više in više, dokler niso objeli vse kope in so dolgi, rdeči ognjeni jeziki visoko planili v zrak.
Vse se je zgnetlo okoli ognja. Obrazi pijanih ljudi so bili v tem ognjenem svitu taki, kakor da so si vsi nadeli svetle rumene, voščene maske.
Rakete so švigale v zrak. Nekdo je zažgal žabico in jo vrgel med ženske. Z glasnimi poki se je zaletavala v njihove noge, da so se vreščeč razbežale na vse strani.
Dolinar je ostal sam pri mizi. Vse je bilo pri ognju. Vino ga je močno omamilo. Bedasto se je smehljal predse in si točil. Kakor bi si hotel dušo zaliti.
Ogenj je že pojenjaval. Ljudje so se zopet počasi vračali k mizam, nekateri so že odhajali, godci so pričeli igrati. Pri sosednji mizi je nekdo stopil na klop, pokazal z roko navzdol in zakričal:
– Še en kres! Poglejte, tam na desni!
V dolini se je zadaj za gozdnim obronkom včasi močno zasvetilo, zopet odjenjalo, potem pa hipoma do neba zažarelo. Ognjen svit je objel vse gozde naokoli in mogočen, širok plamen se je dvigal v noč.
– Požar!
– Goril Gori!
Nekdo se je preril k mizi in hlastal:
– Dolinarjeva žaga gori!
Množica se je zbrala na robu griča in utihnila. Mogočnost in strahotnoat tega elementa sta jo združili v gnečo kakor čredo splašene živine. Razločno se je zaslišal zvon, ki je klical na pomoč. Signal gasilcev je rezgnil v temo, moški so tekli po bregu navzdol, ženske pa zagnale krik in se plašno ozirale v ognjeno plat.
– Oče, oče ...! je ječala Ana in si zakrivala oči.
Dolinar se je prijel za mizo in se dvignil. Opotekal se je. Justin je pritekel odnekod, ga podprl in potegnil za seboj. Vlekel ga je po bregu in vpil venomer:
– Gori, gori, pomagajte!
Na cesti se mu je uprl. Ni hotel ž njim.
– Ana, k tebi grem! je dejal žalostno. Naslonil se je nanjo, padel na kolena in silen, daveč jok ga je zlomil. Tulil je kakor žival, ki se ji bliža konec.
Prihiteli so ljudje in ga odnesli k Ani. Justin je dirjal po cesti in kričal:
– Gori, gori, pomagajte!
14
urediVse to je nemalo premetalo življenje naših ljudi. Žaga je zgorela do tal, vsa zaloga lesa, že celo hlev bi se kmalu užgal, ker domači gasilci zaradi veselice niso utegnili hitro pripraviti brizgaln, tujih pa ni bilo, ker leži vse skupaj tako v kotu, da se vidi samo na eno plat. Streha se je že vnemala, lahko bi vse zgorelo, da ni bilo vreme mirno in pokojno. Orožniški stražmojster je še tisto noč zaslišal Dolinarja, Marjeto in hlapca, dekle pa ni mogel, ker je ni bilo odnikoder. Bog ve, s kom se je speljala in kje je hodila. Zaslišali so tudi Ano in Justina, če morda le kaj vesta in če koga sumita. No, končno je stara Marjeta izpovedala, da je prišel popoldne, prav za prav v mraku, odpuščeni Žagar po svoj kovčeg; odšel je takoj, kam pa, ne ve, ker ga ni vprašala.
Zaprli so ga, toda ves čas je trdovratno zatrjeval, da ni zažgal, kar mu pa niso verjeli, ko je bilo zapisano, da je jeznorit in samosvoj človek.
Dolinar je obležal. Po tisti noči se je prebudil kakor iz težkega, morečega spanja in ko je hotel poklicati Ano, se mu je jezik čudno težko in okorno gibal, kakor bi mu prirastel na nebo. Spačen, nerazločen glas se je davil iz njega, kakor bi zalajal.
Sprva so mislili, da se mu je omračil um, toda zadela ga je delna kap in dal se je prepeljati domov, ker ni mogel hoditi, le z rokami je kazal, včasi pa zapisal na listek, da so ga razumeli.
Ležal je v spodnji sobi nepremično in gledal v strop. Zavarovalnica se je obotavljala izplačati zavarovalnino, kajti širile so se govorice, da ni zažgal Žagar, da, nekaj sumničenja je padlo celo na Dolinarja samega, ki pa ni moglo obveljati, ker so ga videli na veselici že dolgo prej, preden je pričelo goreti. Zdravniki so menili, da se bolezen utegne izboljšati, lahko pa se tudi še poslabša, kar je verjetneje. Zato je zastopnik družbe venomer lazil okoli bolnika, ki se ni zmenil zanj, toliko da je oči obrnil, ko ga je slišal v sobi.
Kazensko postopanje se je pričelo, priče so obtoženca močno obtoževale, pokopala pa ga je Marjeta, ki je izjavila, da je tisti dan, ko je šel iz službe, klel, se pridušal in pretil na cesti:
– Čakaj, hudič stari, zanetim ti tvojo baharijo!
Bil je obsojen na tri leta težke ječe.
Pravili so, da je padel na kolena pred sodniki, butal z glavo ob tla in neznansko jokal in vpil:
– Nedolžen sem! Nedolžen sem!
Dolinarju je prinesla to vest Marta, ki se je pripeljala domov vsakikrat, kadar je le mogla, saj jo je zelo potrlo vse to: požar, očetova bolezen, posebno pa žagarjeva obsodba, ki jo je živo zadela.
Marta je laže pregledala to zlo, ker je od daleč opazovala; bila je pri razpravi in gledala nesrečnega človeka, ki so ga dolžili požara in ki se ji je zasmilil še tem bolj, ko ga je slišala, kako obupno se je branil in dokazoval svojo nedolžnost. Ah, ko bi mu mogla pogledati v dušo, pogledati v sodnike!
Oče je Marto, sedečo pri njegovi postelji, gledal in poslušal. Starec je bil mrtvaško bel v obraz, ves poraščen in shujšan, sive obrvi in razmršeni lasje so ga kazili, da je bil kakor onemogel berač, ki so ga a ceste prinesli na posteljo.
– Ali hočeš, da ti čitam iz knjige? Odkimal je z glavo. Ne, ne, hotel je imeti samo svoje misli! V njem se je vse porušilo. Zakrknjenost in trdovratnost do življenja sta zgoreli z žago vred. Zločin je visel nad njim, zastrupil ga je in poteptal, da je zdaj samo še kos mesa z majhno, od obsodbe razjedeno dušo.
Klical si je izpoved in smrt.
– To mora biti strašno, je dejala Marta, če so ga po nedolžnem obsodili. Kako more prenašati človek tako nezaslišan krivico? Kako je neki človeku, ki bi zamolčal tak zločin na račun druge, nedolžne žrtve? Zaničevala bi ga kakor ostudno, ničvredno propalico!
Dolinar je mižal. V temi za trepalnicami so se prikazovale rdeče iskre, svetli kolobarčki so se lovili in družili. Mišice na obrazu so se mu napenjale, žila na čelu je močno nabrekla.
Marta se je zagledala vanj, plaho: kaj li se godi v tem ubogem telesu?
– Oh, kako sem nespametna! si je očitala na glas. Čemu te vznemirjam s takimi stvarmi! Ne misliva na to, oče! Dopoldne sem bila pri Ani. Vsak čas jo pričakujem. Tudi Justin bo prišel. . Marjeta je rahlo potrkala na vrata. Klicala Marto v kuhinjo, da pripravi zdravila in čaj, ki ga je predpisal zdravnik.
Bolnik je s težavo obrnil glavo. Ko so se vrata zaprla, se je z desnico oprijel vzglavja in se s silnim naporom potegnil navzgor. V nočni omarici, ki jo je z muko odprl, je otipal svojo britev v toku od lepenke. V nji je spravljal vedno svojo listnico, kadar je šel spat, v nji je bil tudi črtnik, oglat rdeč črtnik, s katerim je zaznamenoval hlode. Obrnil se je k steni in napisal na zid z nerodnimi, vijugastimi črkami:
Zažgal sem sam! Dolinar.
Potem mu je glava padla nazaj na blazino. Pod odejo je otipal britev, s težavo jo je odprl, ker je bila roka težka in šibka. Pogledal je skozi okno. Na kozolcu so sedeli golobje.
Ah, to so pavčki, s čopi na glavi! si je domislil.
Zaprl je zopet oči. Pokazali so se mu močni, rumeni zobje, ustnice je premaknil, kakor bi hotel govoriti, nato pa dvignil roko z britvijo na vrat, zagrgral nekaj nerazumljivih zlogov in zarezal.
Širok brizg krvi je planil kvišku, se razlil po steni, beli mehurčki so se nabirali okoli široke rane, kri je klokotala kakor potoček iz votle skale. Glava se mu je pričela pozibavati, oči je nekajkrat široko odprl, dvignil je roko z nožem v zrak, potem mu je padla ob posteljin rob in rezilo se je potopilo v rdečo mlako, ki je vedno bolj naraščala, dokler se ni razlila v vijugastih potočkih po sobi.
15
urediNekaj dni po pogrebu so živeli vsi trije v nekakšni mučni, pošastni potrtosti, saj je smrt vedno strašna, ker nam pobere človeka; vseeno pa je, ali veruješ v posmrtno življenje v nebesih ali v večno presnavljanje atomov – vzame ga, za nas ga ni več.
Justin je hodil v trgovini prepaden, zamišljen; vsako delo mu je bilo zoprno, ah, saj so bile celo s pogrebom take težave, ko tasta niso hoteli cerkveno pokopati, nato pa ihtenje in vekanje ob odprtem grobu, votli glas krste, ko padejo prve grude na goli les, sožalja, zvonjenje, sveče, venci, kako gre vse to človeku na živce!
Zdaj je vse končano!
Vsi gradovi, ki jih je sezidal, so se pričeli rušiti, nikjer pa ničesar, da bi podprl zidove, vsa volja mu je splahnela, nenadoma se je naveličal te štacune; kaj mi bo, saj ni moja, nikoli moja ne bo! V gostilno ne mara iti, ker so vsi takoj pričeli vrtati po rani, hudič naj jih vzame z njihovimi klerikalci in liberalci vred, saj drugega itak ne znajo govoriti, kakor kako bi drug drugega požrli in strgali!
Ta preobrat, ki je na mah zavrl vse njegove miselne podvige, ga je razočaral in potlačil kakor človeka, ki stavi visoko. Ves čas trdno veruje na dobitek, ga že drži, proračun si že sestavi – pa ga ni! Padec nazaj v vso golo resničnost je hujši od resnice same.
Čepel je za svojo prodajno mizo.
– Čemu sem se neki oženil! mu je planilo v misel.
Ana mu je stopila pred oči.
Uredila sta si gnezdo. Udobno sta živela, na mehkih posteljah spala, skrbi, ki bi ga tlačile, ni bilo, sedel je za mizo in jedel, v gostilno je hodil, podpiral napredna društva, hiša bo njegova, mogoče celo kaj denarja, cesta se mu je široko odprla – na, pa se je tako naredilo, da ni iz vsega tega nič.
Ah, nesrečna brv! Čemu prav Ana, saj je vendar na tisoče lepših žensk na svetu, na tisoče tastov, ki imajo s kavlji pribito premoženje!
Najemnino je plačeval zdaj posojilnici. Drugi mesec bo dražba vsega posestva, ti pa lahko rečeš "adijo" in greš po svetu novo srečo lovit.
Preklel je trg, ves svet, samega sebe, zgrabil težko utež, udaril ž njo po mizi in šel v kuhinjo.
Ana in Marta sta težko prenašali očetov konec. Marta ne toliko kakor Ana, ki je živo občutila osamelost. Njena zrahljana, občutljiva notranjost je izgubila oporo, na katero se je vedno zanašala. Vsekakor bi hitreje pozabila to gorje, če bi bila očetova smrt lepa, naravna, ker je vse drugače, če umrje človek lepo mirno, bogu vdan; v postelji, kakor pa tako, da je dojem konca še veliko hujši in bolj skeleč.
– Najhuje je to, je dejala Ana, da nimam več svojega doma. Toliko let sem preživela v hiši, ki je ne smem nikoli več prestopiti. Zdaj je vsega konec; očeta ni, doma ni, njegovo dejanje bo večno strašilo v tem kraju. Najrajši bi šla proč.
– Dom imaš! Tudi če greš proč, boš vedno doma. Justin ti stoji ob strani. Mati boš!
Trpko se je zagledala v plenice, ki jih je robila.
– Da bi ne bilo tega! Tako sem potegnila za seboj še Justina v zlo, ki bi ga lahko sama prenašala.
– Ana, česa si ne očitaš? Seveda, tebi, ki si njegova žena, se je to zgodilo. Prav tako bi se lahko zgodilo vsaki drugi ženi. Tega ti ne more nihče očitati, najmanj pa Justin, tvoj mož!
Ne veš, ali bo ali ne bo! Če se zmislim, kako je že vse računal s hišo, s povečanjem trgovine, da je vedel o njegovih načrtih ves trg – zdaj pa ... To ga je zelo potrlo. Vidim ga! Nič mi še ni rekel, toda bojim se, da mi je bo ...
Marta je odložila knjigo, ki jo je držala v rokah. Naslonila se je s hrbtom na odprto okno in dejala:
– Zase vem, da ne bi mogla storiti kaj takega, ker nimam nobenih takšnih želj in si težko predstavljam človeka, ki mu je cilj življenja le lov za zlatom, četudi dobro razumem očeta, ki ga je prav to pokopalo. Toda če je že ta nujnost v kakšnem človeku, je vendar v njem tudi ljubezen, na katero gradi svojo drugo plat življenje. Justin bo to napravil le, če je na ljubezen stavil hišo in doto. O tem bi dvomila, ko sem brala njegova pisma, ki ti jih je pisal.
– Pisma ... je vzdihnila Ana. Prebridko, da bi povedala Marti resnico o njih.
To je od žalosti, si je dejala Marta. Preide, vsaka bridkost mine. Vzela je knjigo, jo odprla sredi nekje in se zatopila v branje. Zunaj je bilo vroče, soparno, tu pa hladno, tiho in mirno, ker so bili ljudje na polju, voznikov pa v teh popoldanskih urah ni na cesti.
Justin je prišel v sobo, čemeren, z rokami v žepih, in dejal medlo:
– Soparno je danes. Nič se mi ne ljubi!
Sedel je leno, malomarno na posteljo, se naslonil na končnico in se zagledal v Marto.
Anina nosečnost ga je vračala vedno nazaj, nikdar ni podvomil v ženo, ki mu je zrušila vse načrte. Včasi si je predstavljal zakon kot nekakšen večno trajajoč praznik, nekakšno pozabljenje posvetnega in zemeljskega, sicer pa so bile to sanje nezrelega fanta. Zakon je pač tak, kakršen je. Tako mora biti. Vse na svetu ima svoj prav, zato se ni mučil s poglabljanjem, kako tudi, za božjo voljo, ko je vendar toliko bolj važnih in nujnih stvari! Hiša je naprodaj, zavrtaj misel, kje dobiti denar, to, to – zakon je zavezan in blagoslovljen, ta ti ne uide!
Obrnil je pogled v svojo ženo. V črni obleki je bila še bolj bleda kakor po navadi, oči so ji bile zatekle od nepretrganega žalovanja, mnogokrat jo je napadla slabost, neprestano šiva in pripravlja za otroka.
– Ah, je zazehal, hudič naj vzame vse skupaj!
– Kaj te tako jezi, Justin? ga je vprašala Marta.
– Tudi tebe bi, če bi bila v moji koži. Pa kako bi te!
– Ne vem, je dejala Marta mirno in odločno. Najbrže ne!
Justin je hodil po sobi sem in tja in njena mirnost, ravnodušnost ga je dražila.
– Seveda, kaj je tebi! Tiste panže naučiš brati in pisati, pa si opravila. Otročarija kakor nalašč za ženske! Nimaš pojma o trgovini!
– Morda ga nimam, vsekakor po več kakor ti o mojem delu. Ne zamerim ti, če tako govoriš, ker pač ne veš, kako je. Kaj bi dejal, če bi ti rekla, kakor pravi pisatelj Gorkij v nekem romanu: Trgovina je po zakonu dovoljena goljufija?
– Požvižgam se na vse pisune tega sveta, jo je jezno prekinil Justin. Zame je bedak, kdorkoli je to rekel. Potem ima toliko pojma o vsem tem kakor ti.
Nikoli se še nista z Marto sprla. Justin je bil do nje vedno obziren in jo je spoštoval, danes pa bi rentačil na vse kakor priklenjen pes.
– Justin, prosim te, ne prepirajta se zaradi tega, se je oglasila Ana. Zelo me vznemirja. Glava me boli!
Justin je vse te dni molčal, sam zase je prenašal to poparjenost. Znašal se je le nad vajencem v trgovini. Sprva se je premagoval, poražen od grozote smrti, potem je zakrknjeno premišljal to usodo in samega sebe, saj je padel v ta polom kakor v povodenj, ki ga je presenetila. Zlovešče se je spačil, kakor bi ga pičil gad, zavrtel se je na peti in se zasmejal zbadljivo, sovražno:
– Kaj vse tebe ne vznemirja! Ta je lepa, kakor bi jaz v samih rožicah ležal, kakor bi moral le jaz vse to lepo mirno prenašati? Hudiča, to je vendar od sile, ogabno, če pomislim, kako brez potrebe moram jaz to prenašati! Kaj mi je bilo treba tega? In čemu, prosim te, to mi povej? Za kakšno ceno? Zato, da moram sedaj požirati očitke, da je bil moj kmalu tast požigalec in goljuf, ki bi imel kmalu na vesti nedolžnega človeka, mar zato, da bomo zdaj povezali culo in šli s trebuhom za kruhom, vrag vedi kam in kako? Da, vidiš, to pa mene vznemirja. Tebe? Ti si izgubila očeta – vse drugo ti ostane!
Na oči mu je sedla hudoba, zelenkast blesk je ošinil njegov obraz, stiskal je pesti in tolkel z njimi po okrogli mizici, na kateri je bila porcelanasta vaza. Prevrgla se je in kosci črepinj so se razleteli po tleh.
Marta je z razprtimi očmi gledala v sestro, ki jo je prevzela ta čudna, neverjetna surovost, da je na mah silno zasovražila tega človeka. Obrnila se je od njega in sedla kraj Ane. Dela ji je roko okoli vratu, toda Ana je vstala, šla k njemu in mu mirno, brez očitka dahnila:
– Nič mi ne ostane, če si tak! Justin, rodila bom. Zakaj me biješ?
Tako je stala pred njim. Črna in bela kakor angel smrti, grozeč in preteč s svojim prodirajočim pogledom. Njeno telo je bilo napeto in je merilo vanj in klicalo: Ti si, ki nisi! Bila je revna v svoji potrtosti in zagrenjenosti, močna v materinstvu, ki se je razklepalo.
Ta hip se je zavedel. Pretreslo ga je, črepinje na tleh so se zagrizle vanj, ga zbadale in rezale. Martin pogled ga je zadel in oblil ga je ostuden pot premaganosti in osramočene zavesti nad samim seboj. Naglo se je okrenil. Ni mogel prenesti razgaljene krutosti svoje jeze, ki se je je sam ustrašil. Skočil je k omari, pograbil revolver iz predala in stekel v vežo.
– Justin! je zakričala Ana.
Marta jo je potegnila od vrat. Položila jo je v posteljo in dejala:
– Vrne se!
– Ali je konec? je zašepetala čez čas, ne da bi odprla oči.
– Ne, ni še konec, je odgovorila Marta. Komaj začetek!
– Ali se res vrne?
– Da, ne dvomi o tem!
Potem je odprla oči in so jo zabolele. Kako je to hudo, če nima človek več solz! Prijela je Marto za roko in dejala:
– Marta, odpuščam mu! Zaradi otroka mu odpuščam.
– Zaradi sebe ne, Ana?
– Tudi zaradi sebe, Marta ... je odgovorila po dolgem premišljanju. Nasmehnila se je in zopet zamižala.
V sobi se je že stemnilo. S ceste so prihajali glasovi otrok in težki koraki kmetov, ki so se vračali s polja. ,
Zvečer se je Justin vrnil. Šel je v kuhinjo, izognil se je sobi, ker ga je bilo sram stopiti pred Ano – vest ga je bičala. In ko je zagledal Marto, ga je zaskelelo, ker ni vedel, kako bi zdaj pozabil in ublažil, kar je bilo še vedno tako očito, kakor bi žebelj zabil v svojo lastno senco. Marta pa, kakor da ni bilo nič posebnega.
– Ali si lačen? ga je vprašala.
Sedel je za mizo, naslonil glavo v roko in molčal. Hodil je ob potoku, mimo ljudi je šel, ki so delali na njivah, ženske so plele, čepeč na topli zemlji, in njihova glasna govorica je visela v zraku kakor prijetna klepetulja, v hmelju so podoravali divjake, vrsto za vrsto, kmet, upirajoč se v plug, je stopal za konjem in bil je vedno manjši, dokler ni izginil v vijugi dolge zelene vrste, ob kovačnici je stal kovač in pilil os kolesa, železo v oglju je bilo rdeče, skoraj belo kakor lilija.
Kamorkoli je pogledal, vse je živelo v delu. Solnce je bilo vroče, zemlja rodovitna, ptice so pele in otroci so se igrali na cesti.
– Marta, je spregovoril, kako je Ani?
– Zdaj ji je bolje. hudo si jo udaril!
– Vem, je dejal skesano. Žival sem.
– Pojdi k nji! Čaka te!
Vstal je. Obotavljal se je.
– Tudi tebe sem žalil, Marta. Kako posirovi nesreča človeka.
– Vse se da ozdraviti! Pojdi in popravi! Zame ni treba.
– Ali si jezna?
– Da bi bila to jeza! Justin, Justin, kako zelo si se spreobrnil! Čemu? Vso krivdo zvračaš na Ano, ki je gotovo bolj nesrečna kakor si ti! Ti si pa kakor da hočeš prilivati rani kisline!
– Vem, je zastokal, vsi računi so se mi hipoma prekrižali … Posojila ne dobim!
– Znova prični! Mlad si, kaj ni nič sile v tebi, da bi se zoperstavil usodi? Svet je velik, prostran, povsod se da živeti. Delati znaš, omeji svoje izdatke, vrži iz sebe tisto nesrečno hrepenenje po čimveč denarju in vrni se k Ani!
– K Ani? Da, danes sem jo žalil.
– Ne samo zaradi tega! Veš, mnogo premišljujem te dni, ko sem pri vama. Živeti sta pričela vsak na svojo roko. Ana tone v svoji žalosti, ti pa se motoviliš v smoli, ki ti je zajela stopinje. Ne iščeta se več. Izgubljata se. Vajin zakon je postal sličen brodu, ki se je izgubil na morju. Bodi krmar, Justin! Obračaj nazaj k obali!
Doumel je njene besede. Tolažile so ga in krepčale. Na mah je šla volja vanj, topilo se je v njem in moč, ki ga je zapustila, ga je znova obšla.
Po prstih je šel v spalnico. Tema je bila, okna so bila odprta, težka soparica je prihajala s ceste, od daleč se je pobliskavalo, groma pa še ni bilo čuti. Približal se je k njeni postelji.
– Ana! je zašepetal. Ali spiš?
– Ti si? je dahnila. Sedi k meni!
Sedel je na rob postelje in jo prijel za roko. Bila je topla, potna. Sklonil se je čisto nad njeno čelo in jo poljubil.
Ana se je stistnila k njegovemu licu in zašepetala:
– Nocoj, Justin, ah, nocoj …
Oklenila se je njegove roke, prsti so se ji zagrebli v njegovo kožo, potem ga je odrinila od sebe in kriknila:
– Joj, Marta …!
Marta je prižgala luč in ko je zagledala v svetlobi njen obraz, ki se je mučil od bolečine, je dejala Justinu:
– Teci, za božjo voljo, teci!
Brez jopiča, kakršen je bil, se je zaletel po stopnicah, vrata so bila zaklenjena, stekel je nazaj po ključ, odklenil in zdirjal na cesto. Od daleč se je že slišalo votlo grmenje, silen piš je zadivjal nad strehami, dvigal prah in nekajkrat zatulil kakor ogromna žival, ki je legla čez hrib in stegnila svoj gobec po hišah v dolini. Debele kaplje so zaropotale po opeki, sprva neredno, kakor bi padali orehi, potem se je nekolikokrat možno zabliskalo. Blisk je bil širok in vrvit, kakor bi nekdo vrgel silno mrežo preko neba. Žive duše ni bilo na cesti.
Dež se je vlival močneje in močneje, tresk, blisk in silen pok, tenek, kakor bi nebeški voznik zamahnil z bičem. Hiše so se pojavile in ugasnile. Mimo cerkve je stekel po ozki uličici, v kateri je stalo samo nekoliko hiš. Dež ga je zalival, ves je bil moker, a on se za vse to ni zmenil in ni mu bilo mar še za en blisk, ki je jemal vid, da se je zaletaval zdaj v plot, zdaj v zid ter držal roke predse kakor slepec.
Zadnja hiša.
S pestjo je udaril po vratih in stresel za kljuko; zdelo se mu je cela večnost to čakanje, ko je doma … Ah!
– Odprite, oblecite se! je kričal.
Okno se je zasvetilo, malce odprto.
– Za božjo voljo, kaj je? Kdo je?
– Jaz, Železnik! Hitro k nam!
– Takoj, tako! Stopite malo v vežo. Bom takoj oblečena.
Ključ je rezgnil po ključavnici. Justin je stal v veži in priganjal.
– Prosim vas, napravite hitro!
Babica je bila stara, osamela vdova, silno rejena, in se ji ni nič mudilo. Včasi je pogledala skozi priprta vrata in njen dobrodušni obraz se je smejal.
– Prehladili se boste, gospod Železnik! Da, takoj, da, oh moj Bog! je zastokala, kadar se je zabliskalo, in se prekrižala.
Stopal je po veži, prižgal mokro cigareto, ki ni hotela goreti. Že je hotel zbežati kar sam naprej, pa si je domislil, da bi se starka le preveč obotavljala, zato je ostal in priganjal:
– Rotim vas, gospa, mudi se!
– Saj ni take sile! ga je tolažila. Kakor nalašč, nevihta pojenjava. Oh, štorklja se pač ne boji nobenega vremena. Kaj mislite, gospod Železnik, ali bo fant? Bo, bo!
– Joj, če bo prepozno! je ječal Justin.
– Ne bo ne! Še vedno sem prav prišla! Še pomnim, ko sem lovila Ano, vašo ženo! Takrat je bilo – no, saj že grem, še galoše nataknem.
Vendar se je prikazala iz sobe.
– Da, da, se je smejala Justinu, takšni ste. Ko je prvi, ste vsi nori in ne veste, kje se vas glava drži. Potem se unesete. Takole, veste, če jih je pet, sedem – eh, takrat že več babice ne kličejo!
Dež je samo še rahlo rosil, daleč zadaj je grmelo, kakor bi pes rentačil. Zrak je bil čudovito čist in lahak.
Babica je hodila počasi. V pelerini je bila še bolj okrogla in zibala se je kakor tolsta račka, Justin pa je bil vedno nekaj korakov spredaj.
Doma je skočil v kuhinjo, pograbil Marto, ki je grela vodo, za roko in jo spraševal ves nežno prepaden:
– Kako je? Zelo trpi?
– Vse gre po sreči! je dejala Marta in sladko jo je presunilo, ko je videla njegov skrbi polni obraz.
– Krmar je zagledal kopno, si je dejala in šla v sobo.
Šel je na hodnik in prisluhnil.
Tih, medel krik, potem hujši, je prodrl semkaj. Zatisnil si je ušesa in se vrnil v kuhinjo.
– Uboga Ana, kako trpi! je razmišljal. Kadil je cigareto in odložil vse, kar je nosil te dni v sebi težkega, v najtemnejši kot svojih misli.
Torej bom oče! Fant, ki je bil v njem še ves vihrav in podjeten za vse norčave poskoke, se je vedno bolj umikal temu novemu občutku, ki je rasel vedno bolj, skoraj do bahave samozavesti, ki se je prerivala do spoznanja: Zdaj smo trije!
V srcu je rahla nova ljubezen, majcena, nežna za črva, ki ga je spočel.
Poklical si je v spomin vse, kar je slišal o hudih porodih, ki trajajo po ves dan. Da, včasi je treba otroka žrtvovati, da rešijo ženo. S kleščami mu stisnejo lobanjico, večkrat morajo prerezati trebuh, marsikdaj žena umrje in ostane samo dete.
Bil je ves bolan od teh stvari in nesrečen. Že je odprl vrata, da bi šel v sobo, pa se je zopet vrnil, odprl je okno in gledal v noč, ki je bila zdaj umita in sveža, da so sijale zvezde, kakor bi jih nevidna roka obrisala.
– No, gospod Železnik, je zaslišal za hrbtom babičin glas, zdaj pa le!
Zasopel je od olajšanja in šel v sobo. Medla luč je svetila na mizi. Ana je letala bleda in izmučena. Lasje so se oprijemali potnega čela, nasmehnila se je Justinu, blaženo, kakor mučenica, ki so jo sneli s kolesa.
Poleg nje je ležalo dete.
Po prstih se je približal postelji in se sklonil nad novim bitjem. Črni laski so se gosto prijemali temena, debel zalit obrazek je bil rjav in masten, nosek je komaj gledal iz lic, majhne, drobcene ustnice so bile napete.
Smejal se mu je. Pokleknil je na tla, da ga je laže gledal, poljubil bi ga rad, pa se ni upal dotakniti te voščene lutke, ki je ležala poleg Ane kakor punčka poleg deklice, ki si jo je vzela s seboj v posteljo.
Danilo se je že, ko je šel leč v drugo sobo.
16
urediZa Justina je bilo vse izgubljeno v tem kraju. Vse ga je pustilo na cedilu. Občinski svetnik, kakopak, pod nosom se naj obriše! Ne more biti! V občinskem svetu morajo biti možje, ki kaj premorejo in ki imajo čiste roke tudi v žlahti, tu pa utegne lepega dne zažgati le svojo štacuno kakor njegov tast žago.
Hišo je kupil na dražbi konzorcij katoliškega konsuma in Justinu so odpovedali. Ne bodo redili v lastni hiši konkurenta. No, ni si veliko več storil iz tega. Gospodar v Ljubljani je umrl, oče je že najel lokal zanj in se je za vso moč pričel navduševati za mesto, kamor ga je zopet z vso silo vleklo. Pričel je razprodajati in nekako na novo živeti.
Ana je hitro okrevala. Z vso ljubeznijo se je posvetila otroku, pa tudi Justin sam se je navezal na tega črva, ki je bil od dne do dne krepkejši. Življenje se mu je zopet smejalo, vdajal se je najlepšim sanjam bodočnosti. Peljal se je že večkrat v Ljubljano in si najel stanovanje nekaj hiš proč od lokala. Sicer pa je ostajal doma ali pa hodil lovit postrvi. Včasi je zažvižgal Diani, ki se je razrasla v lepo, vitko lovsko psico, vzel puško in šel v hosto, živeti je pričel, kakor bi nastopili v njegovem domu čisto novi, drugačni časi.
Marta je bila premeščena v Št. Ilj. Justin je pisal Joštu, naj se zavzame zanjo, mogoče bi lahko pri njih stanovala. V dolgem pismu mu je razložil, kako je z njim, ter mu obljuboval, da ga bo potem, ko bo Marta tam, večkrat obiskal.
Kadar je Ana dojila, je stal za njenim hrbtom in blaženo užival to družinsko idilo, saj ni bilo lepšega prizora, kakor je bil le-ta, ko se je rožnata belina prsi združevala z nežnim obrazom deteta, ki je pohlepno sesalo vršič materinega blagoslova, da se mu je mleko zalivalo po ustnicah.
Če ga je previjala, je sedel poleg njega na postelji in se z njo vred radoval njegovih polnih udov, saj je bil takole ta ubogi, mali nagec res srčkan, ko je motovilil z rokami in nogami okoli sebe.
Krstili so ga za Bogdana, klicali pa kar Bogo, ker je krajše.
Kadar je Bogo zavekal, ga je dvignila mati k licu, raznežila se je do solz ob njem in mu govorila:
– Ti srček moj nedolžni, kako te ljubim! Kako nestrpno čakam, da me boš zagledal in spoznal, ah, ti ne veš, že sedaj drevenim od veselja, ko se boš pačil in klical: Ma-ma. Oh, da, tvoja sem!
Poljubljala mu je očke, lica, ročke. Odpela si je bluzo in ko so njene oči ujele obe polni obli, ta najbolj vidni, najbolj češčeni dokaz materinstva, se ji je milo storilo: Kje je deklica, ki je sanjala ob luninem svitu o junaku ... ? Kje je punčka, ki je s ponosom opazovala rast obličaste beline ženskega ponosa?
Počasi se je bližala selitev.
Na cesti pred hišo sta stala Justin in Grebenc. Vroče je bilo, da se je kuhalo v zraku. Grebenc je imel zavihane rokave svoje srajce, da se je videla vsa koščena, kosmata roka.
– Tole pomeni dež, je ugibal Grebenc. Kdaj se boš selil, Železnik?
– Čez dober mesec ali pa že prej!
– Škoda te bo, res! Eh, da nisi zdražil bajte!
– Posojilnica ni dala.
– Pa bi šel k onim. Imajo!
– Tega nočem! Sicer pa, kar je! Ne govoriva o tem.
Po cesti sta prihitela Hrast in Marta. Oba sta bila razburjena. Hrast je že od daleč mahal Justinu. Čez cesto je zaklical:
– V Sarajevu so ustrelili prestolonaslednika in njegovo ženo! Zarota! Umor! Na pošti sem zvedel.
Iz občinske hiše je planil orožnik in se zagnal proti cerkvi.
– Poglejte, vidite!
Skozi lino na strehi se je prikazal lesen drog, kmalu se je razvila preko žleba črna zastava, ki je obvisela kakor dolg curek nečesa pošastnega, groznega.
Justin in Grebenc sta planila v Hrasta.
– Saj ni res! To ni mogoče. Kje? V Sarajevu?
– Da, da, saj mi je poštar prebral brzojavko! Srbi! Sicer pa poglejta tja!
Na zvoniku je vzplapolala črnorumena zastava, zavita v črno.
Novica jih je pretresla do mozga. Grebenc se je prijemal za glavo in vzklikal:
– Vidiš, Srbi! Oh, oh, vojna bo!
Na cesti so se zbrale ženske, otroci; črnih zastav je bilo vedno več. Vse je hitelo k cerkvi.
– Pojdimo pogledat, kaj je! je dejal Justin. Marta, prosim te, ostani pri Ani. Kmalu se vrnem.
Pred cerkvijo je bilo mnogo ljudi. Kaplan je stal zgoraj na ograji, dva orožnika sta bila tam, dacar, ki je bil upokojen orožnik, je razlagal posameznim gručam nekaj hudega in važnega.
– Kaj je? je spraševal Justin, ko se je s Hrastom in Grebencem prerinil do njega.
– Strašen, zverinski zločin! Da, da, res! Prestolonaslednik Ferdinand je nadzoroval v Bosni vojaške manevre. V Sarajevu je bila parada čet in ko se je vozil po ulicah, so ga zločinci ubili.
– Kdo? Kakšni zločinci?
– Čisto gotovo so bili morilci najeti v Belem gradu. Orožje, ki so ga našli pri njih, je srbskega izvora.
– Kaj pa zdaj? je vzdihnil Grebenc.
– Kaj bo? je vprašal dacar. Tu imate liberalci svoje Srbe! Tega Avstrija ne bo mirno prenesla. Ta zločin je treba maščevati in enkrat za vselej naučiti Srbijo kulturnih manir. Četudi s puško in mečem!
– Gospod dacar, se je oglasil Hrast, mislim, da ne bo prišlo do vojne. Avstrija ima rešpekt pred Srbijo. S kakšno lahkoto so zmagali mnogo močnejše Turke in Bolgare, ki so bili nahujskani od Avstrije?
– Gospod, je vzkliknil dacar, ne govorite tako! Prestolonaslednik je bil pravičen človek in vnet katoličan. V tem trenutku ne poznam več Slovencev in Nemcev, ampak samo Avstrijce! Če bo vojna, bodo Slovenci z navdušenjem korakali v Srbijo. Ta zločin ne sme ostati nekaznovan !
– Že prav, tudi jaz ga obsojam, ampak vobče je znano, da je bil Ferdinand velik sovražnik Slovanov!
– To ni res! Prestolonaslednik je bil goreč katoličan in je ljubil vse svoje narode ...
– Ah, kakšne svoje? Kdo mu jih je neki dal? Tudi vi ste katoličan, čemu toliko sovraštva do Srbov?
– Pazite se, je jezno siknil dacar. Stražmojster si je beležil v svoj notes.
Ko je prišel Justin domov, je dejala Marta:
– Zdi se mi, da se pričenja. Če bo vojna …
– Prava reč, je dejal Justin brezbrižno. Tisto peščico Srbov pohrustamo v dveh tednih. Nič ne bo hudega.
Zunaj so še dolgo v noč stali ljudje na cesti. Tiho so se pogovarjali med seboj, tajinstveno, kakor da je prodrlo v to tiho domačnost zlo, ki se mu hoče razdiranja in podiranja.
Mladi fantje so korakali po cesti v četverostopih, pojoč vojaške pesmi.
Justin je zabijal zaboje, mizar pa s krajniki obljal pohištvo. Sklenil je, da se odpelje Ana z vlakom preko Celja, pohištvo pa bodo z vozovi odpeljali v Ljubljano. Ani bo pomagala Marta, z vozniki bo šel Justin sam.
Zvečer pred odhodom je šla Ana skozi vrt na travnik in po stezi, ki jo je stokrat in stokrat prehodila. Poslavljala se je od vsakega grma posebej, od vsakega drevesa, od potoka, ki je zdaj v temi tajinstveno žuborel, od bele cerkvice na Taboru, ki je bila v temi kakor svetla skala, od vseh hribov in gozdov, ki so jo obkrožali. Na brvi je tiho jokala, ko je v mislih preljubila vse lepe noči. V gozdu so drevesa skrivnostno šepetala, lahen vetrič se je obešal na veje. In ko je na jasi, ki je odprla pogled na njen dom, obstala, se je prijela za srce in naslonila na drevo. Skozi jasno noč so se videli obrisi bele hiše. Dvoje oken je bilo razsvetljenih: spodnje v kuhinji in zgornje, ki je bilo njeno.
–- Zbogom! je klicala vase in stezala roke.
Zadaj za hišo so se dvigale v noč črne sence.
To je ožgano stebrovje žage.
Potem se je vrnila. Zjutraj sta se z Marto odpeljali.
Dva voza s pohištvom in zaboji se počasi pehata v klanec. Voznika hodita ob konjih in vzklikata:
– Hijo, hijo!
Na zadnjem vozu sedi Justin. Veselo se smeje, ko misli na bodočnost. Vasi spodaj so majhne in bele, kakor bi otroci polagali svetle kamenčke v doline in hribe. Mirno in pokojno leži zemlja v jutranjem solncu in posejana je z žitom in gozdi. Kmetje na polju se sklanjajo k tlom in vsepovsod zori delo tisočerih žuljavih rok, ki so se spomladi zarile v to črno prst.
Zgoraj na Trojanskem klancu, ko se na levo stran razprostre pogled v široko globino, rižasto poslikano s travniki, gozdi in njivami, ga mogočnost te od solnca obsvetljene pokrajine prevzame, pogled se mu zapiči v tisoč dni naprej, občutek velikega zadovoljstva ga zajema, ko premišljuje:
– Bil je že skrajni čas, da sem pobegnil iz tega zapuščenega gnezda!
Pozabil na vse težke in grde trenutke, govori si ter maha z roko, kakor bi hotel v zrak zapisati svojo misel.
– V mestu, da! Tam se bo trgovalo! Ne tako kakor s temi bajtarji, ki jih moraš za vsak sold celo uro pestiti.
Na njivi, ob cesti, je sedel kmet s svojo ženo, ki mu je prinesla južino. Ko je zagledal tujca visoko na vozu, se vzpel na komolec in zaklical:
– Čujte, vi, ali bo res vojna?
Justin je pogledal navzdol.
– Vojna? Nič ne vem. Kaj me briga!
Vojna ...
Saj res. Vse te dni so govorili o tej stvari. No, danes se ne zmeni za to.
Vojna? K vragu!
Zasenčil je oči in se potopil s pogledom v daljavo.
Solnce.
Travniki in gozdi.
Kmetje na polju.
Pokoj in mir vladata na zemlji.
V Domžalah so vihrale zastave s streh. Ljudje so bili na cesti, kakor da so privreli od slavnostne maše. Justin se je začudeno oziral okoli sebe. Skočil je z voza in se preril skozi gnečo k lepaku, pritrjenem na zid neke hiše:
– Mobilizacija!
Skočil je k prvemu vozniku in zakričal:
– Poženi! Vojna je!
Sedel je na voz in čudne, nevidne roke so mu stiskale srce. V glavi mu je razbijal do sedaj neznani krik, ki se je kakor krvav blisk razletel čez pokrajino:
Vojna!