Nasedli brod, 2. del
| Nasedli brod Tone Seliškar |
| |||||||||||||
1 uredi
Adam gre na postajo.
S težavo si dela pot skozi množico, ki se zaganja v mesto. Hodi po Dunajski cesti čez železniški prehod, zavije na levo, povsod je mnogo ljudstva. Vsi ljudje so nervozni, hite, kar teko. Na ovinku je za hip obstal in se zagledal po široki cesti, ki je bila vse do pošte zadelana in valujoča, kakor da so iz vseh delov dežele prihiteli ljudje v to mesto, ki togotno in zamolklo hrope in se davi, požirajoč vse te tisoče.
S streh se vijo zastave. Solnce je že zašlo. Soparen, vroč večer nastaja. Zastave viso leno, črnorumene, v vseh cerkvah zvone z vsemi zvonovi, iz stranskih ulic doni pesem.
– Tak vojna je! reže v Adama venomer.
Vojna! Vojna! Vojna!
To potrjujejo možje s kovčegi na ramah in rožami za klobuki.
Vriskajo. Pojo. Izgubljajo se v tok, ki se razliva iz ulice v ulico.
Vlak ima dve uri zamude.
Uboga Ana z majhnim otrokom! Adam stoji pred postajo. Nad glavo čuti rahlo plapolanje zastave; v žep potisne roki ter se nasloni na zid. Domov ne bo hodil in zopet nazaj! Gleda na cesto.
Vod vojakov v novih, sivih vojnih uniformah koraka v mesto. Za bajoneti imajo zataknjeno zelenje in trdo nemško pesem pojo. Podkovani čevlji težko bijejo v prah. V obrazih je rezko, veselo razpoloženje.
– Gredo, gredo! V vojsko gredo!
Prižiga si cigareto in se zagleda v velik, bel letak. MOJIM NARODOM ... Bere, bere, toda besede lete skozenj, kakor da jih ni, le na dnu obstane, kjer je podpisan cesar Franc Jožef. Namrdne se, se obrne zopet na cesto in pogoltne vase:
– Nesnaga stara! Ušivec stari! Lahko tebi, ki ne boš ne slišal ne videl, kaj bo sedaj!
Mrači se. Ljudje prihajajo v gručah. Ne kakor na običajen dan, ko prihite zadnji trenutek na postajo. Vežna lopa je natrpana mož in fantov. Ženske jokajo. Mladenič sedi pijan na kovčegu ter poje topo predse:
Oh, zdaj gremo, oh, zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo ...
Ženska še bolj ihti in krčevito grabi za moževe roke, ki jo stiskajo k sebi. Vojak z nasajenim bajonetom stoji pri vhodu in se muza, ko ne razume besed.
Luči se prižigajo. Zadaj na progi grme lokomotive, sikajoč z uhajajočo paro, včasi plane tenak, zgoščen žvižg po zraku, zvonjenje električne železnice skaklja po cesti, od daleč je slišati glasove godbe.
Adam sede na klop pod kostanji in je ves razklan. Popoldne je pridirjal obratovodja Luckmann v njegov oddelek v uniformi rezervnega poročnika in kričal kakor ponorel:
– Also, Krieg, Šelesnik! Wer meldet sich freiwillig?
Delavci so osupnili. Obstali so nad svojim delom in oči so jim zagorele na zlatih šerpah poročnikove sablje. Njihovi črni in mastni, od dela napeti obrazi so se nemo zapičili v tega moža, ki je bil v tej načičkani obleki čudovita prikazen med jeklenimi stroji, Železnik je stopil nazaj k delu. Ko so videli starega, sklonjenega nad vrtečim se kolesom, jim je zamahnila roka in železo je zopet zapelo, močneje kakor poprej.
Luckmann se je zaničljivo obrnil na peti, da je sablja zvonko zapela ob cementu, siknil strupeno, obrnjen k Adamu:
– Gut! Povejte možem, da so izdajalci, prav nič niso boljši od srbskih morilcev!
Seveda, prostovoljno v vojsko!
Nikjer še ni videti armad na pohodu, ni še čutiti grmečih topov, ničesar zelo vidnega se še ni zgodilo, le zastave so na strehah, po zidu lepaki in množica hrumi v mesto – pa je vojna!
Vojna ... Stric, ki je izgubil desno nogo v bitki pri Koeniggraetzu, mu je včasi pripovedoval:
– Ležali smo za okopi in čakali Prusov. Naši oficirji so bili pijani in so kvartali. Hipoma pa od vseh strani: Bum, bum, bum! Komaj sem skočil h kanonu, me je že spodneslo. Karteča mi je odbila nogo nad stopalom. Splazil sem se po trebuhu k mali hosti in se onesvestil. Ko sem se prebudil, je bilo vse mirno okoli mene. Pozneje sem slišal v bližini stokati ranjence. Potegnil sem se do mlakuže in hladil odtrgano nogo. Šele popoldne so prišli pruski sanitejci in nas odpeljali. V Berlinu so mi odrezali nogo nad kolenom, na Dunaju, ko so nas izmenjali, pa še enkrat, više, gori ... Dali so nam bergle ...
– Vojna, da, vojna je najbolj hudičeva obrt! Človek zakolje vola zato, da proda meso. Jaz pa sem klal ljudi za prazen nič. O, včasi je bilo še huje. Takrat smo se vojskovali zato, ker so se sprli cesarji med sabo zaradi svojih priležnic.
Stric je star in že otročji.
Glas muzike je ostrejši. Izza ulice rohni nerazločno in se bliža vedno bolj. Noč se je naredila. Tedajci se zasvetijo v okretu lampijončki, ki jih nosijo vojaki, množica oficirjev koraka pred muziko, ki igra koračnico, zadaj in ob strani pa, kakor je cesta široka, ljudstvo. Tuleča množica. Zver z neštetimi glavami. Rjoveča, pojoča.
Vojna!
Živijo vojna!
Smrt Srbom!
Potem se izgubi v daljavi, pada, narašča, se dviga in zavije v drugo ulico.
Vojna! Vojna!
– Ali je vrag obsedel vse ljudi? Ali so znoreli? Saj gredo na vojno kakor na žegnanje!
Pod kostanjem je tema. Dve ženski gresta mimo Adama in on čuje:
– To je pravična vojna! Naš cesar je jokal, ko je podpisoval ukaz. Ah, zdaj se nič ne kesam, da nimam sina!
Saj to je tisti hudič, misli Adam.
– Moj bo šel. Ženo ima in tri otroke ...
Adam misli in se razgleda vase:
– Vojna je zločin! Da, zločin!
Kaj naj bo drugega, ko ne more in ne more pojmiti smisla te moritve? Sto drugih poti je, da se ljudje pomirijo, če so sprti. Sina imam. Težko sem ga izredil, premnogo dni sem žrtvoval zanj. Zdaj pa je nenadoma nekdo ukazal in ga bodo ugrabili: meni, materi, ženi, otroku. Ta hip, ko se je vse obrnilo na bolje.
Dva gospoda obstaneta med pogovorom in ne opazita Adama:
– Kar so iskali, so našli [nejasno] Vojna. Najbolj umestno. Kaj se obrega nekulturna Srbija ob avstrijsko civilizacijo. Strli in izbrisali jo bomo z zemljevida.
– Toda bratstvo po jeziku? mu ugovarja drugi. Slovenski vojak bo s težkim srcem streljal na brata.
– Bah! Takšno bratstvo! Govoriš kakor naši liberalci. Mene je sram, da smo si s tem narodom v rodu. Iztrebiti jih je treba ... Zagledala sta moža na klopi. Naglo sta odšla na drugo stran.
– Zbala sta se. Mislila sta, da sem ogleduh, se je nasmehnil Adam. Zaradi mene! Mar mi je vse skupaj! Mi, ki delamo, nimamo od vsega tega nič. Ne od vojne ne od bratstva!
Nad mesto se dviga hrumenje množice, ki tuli.
Naposled jih je vendarle pričakoval. Vlak je bil natrpan ljudstva. Sami možje, ki jih je ukaz gnal k njihovim polkom. Trdi od vožnje in vroči od vina, so se glasno in prešerno gnetli k izhodu.
Ana je bila zelo prepadena od vožnje. Marta je nosila Bogdana v naročju. Dete je spalo. Skrbno je pazila, da ga ne stisnejo med gnečo, ki se je rinila na cesto.
Poklicali so izvožčka zaradi prtljage, ki so jo imeli s seboj. Ko bi to vedel, bi prišel s cizo, da bi ne bilo toliko stroškov.
– Kaj bo, oče? je vprašala Ana vsa v skrbeh, ko so se vozili po Bleiweisovi cesti. Justin bo moral v vojsko!
– Ne bo nič hudega, Ana! Preden bo Justin na fronti, bo vojne konec. Saj niti do bojev ne bo prišlo!
– Toda govore, pravi Marta, da bo tudi Rusija napovedala vojno Avstriji in menda Nemčiji. Rusija je srbski zaveznik!
– Ne verjamem, odgovori Adam, čeprav je slišal, da se celo med Nemčijo in Francijo plete isto. Morda so to samo prazne besede. Saj vendar ni ves svet zblaznel.
Potem vzame Marti otroka in ko zavozijo mimo cestne svetilke, vidi njegov mirni, speči obraz.
– Je bil priden? vpraša, sklonjen nad svojim prvim vnukom.
– Priden otrok, ga pohvali Marta.
Ana se ozira nemirno na obe strani, voz se pomika počasneje, vedno več ljudi je na cesti. Pri liceju je gneča tolikšna, da ne morejo naprej.
Vsa cesta je zalita z množico. Spredaj, pred palačo deželne vlade, igra godba, na desnem pločniku pojo in zdaj pa zdaj se dvigne v noč krik tisočerih ljudi, kakor bi jih potres pognal vse iz hiš na cesto.
Stopili so iz kočije in se skušali preriniti skozi to živo zidovje. Tok jih včasi potegne nekaj metrov naprej, včasi pa zanese na pločnik. Adam varno nosi v rokah otroka, a košaro si je obesil čez ramo.
– Držita se me! ponavlja obema.
Njegove široke prsi odrivajo ljudi na obe strani, da ga pogosto zbadajo s psovkami, a on vendarle rine, rine. Že so pri jahalnici, toda vse pritiska le k palači. Tam stoje na razsvetljenem balkonu gospodje v frakih in uniformah in nekdo govori. Včasi ga prekine množica, mu pritrjuje in kriči, besni.
Na voglu Erjavčeve ceste se zagvozdijo in ne morejo nikamor več. Adam ujame govornikov stavek:
– Slovenski narod ... To je vojna, ki je nismo želeli. To je vojna, ki mora kaznovati zločin, ki so ga storili na naših tleh! Srbi ...
– Fej! kriči besna množica, rjove in cepeta z nogami.
Tisočeri vzkrik odmeva med stenami hiš, na oknih gore sveče, nekdo govori ognjevito in se sklanja čez ograjo.
– Možje slovenski, na boj! Nad vami plava blagoslov božji, zakaj bog je z nami, nad našo armado je njegova milost. Naša armada bo kaznovala zločin v njegovem imenu! Molili bomo za vas. Pojdite vriskajoč na bojišče! Zvestobo cesarju in kralju nebes!
Ana se je plaho stiskala med Marto in Adama. Obupno je gledala okoli sebe. V poltemi je videla morje spačenih obrazov, ki so raztegovali ob vpitju in krčili ob stiskanju zob, oči, uprte v govornika, so sovražno gorele.
– Žene, je klical tisti zgoraj na balkonu, ne bojte se! Mi bomo skrbeli za vas in za vaše otroke. Ne jokajte! Vaši možje so v božjih rokah. Vrnili se bodo ovenčani s slavo in junaštvom!
Godba je zaigrala cesarsko himno. Oficirji na balkonu so potegnili meče iz nožnic, da se je jeklo strupeno zablisnilo v svitu električnih luči. Ljudje so stali svečano in ponosno pojoč. Moški so se odkrili. Adam se je sklanjal nad otroka, ki je preplašeno odpiral oči. Nenadoma mu je nekdo zbil klobuk z glave.
– Ali ne slišiš, šuft? se je zadri mlad človek vanj.
Adam je škrtnil z zobmi in se s srepim pogledom besno zagrizel v razjarjeni obraz. Marta je stopila k tujcu in mu pojasnila:
Saj vidite, da ni utegnil, ko je preveč zaposlen.
Pobrala je Adamov klobuk in v usta ji je prišel grenak okus po žolču. Bilo ji je, kakor da je zašla med množico zblaznelih ljudi, ki ploskajo krvnikom.
Ana se je vsa trudna in onemogla naslanjala nanjo in železen obroč nenavadnih skrbi jo je zapiral vase, da ni imela nič več pogleda za ljudi okoli sebe. Justin ji je ves, kakršen je bil, stal pred očmi.
Šel bo …
Drugekrati je šel in se je vrnil. Nikdar ni pomislila, da se ne bi mogel vrniti. Vedela je za uro njegove vrnitve. Slutila je njegove korake na cesti.
Danes, ta hip, se je zaril vanjo krvoločen klin. Zdaj vrta in vrta vse globlje.
– Šel bo in se mogoče nikoli več ne povrne?
Nekdo zabija žeblje v srce. Bolestno se ozira po Adamu, ki mrko stoji zraven nje. Oklene se ga za roko in tedajci dete glasno zajoče v zadnje glasove cesarske himne. Ko utihne pesem, se otrokov plač razprostre nad množico in ženske se plaho grabijo za srce, ko prodira vanje krik bodočih dni.
Množica pljuskne v nasprotno stran. Umaknejo se v vežo in ko je godba že v drugi ulici, je tod cesta prosta, da gredo lahko domov.
Adam molči. Udarec ga skeli. Ne boli! Žge ga. V sebi preklinja cesarja, vojno in govornike, ki bodo ostali doma.
Zdaj nosi Marta otroka. Adam vodi Ano, ki jo je vojna prevzela in stlačila.
– To je vojna, da, to je vojna! ponavlja Adam.
Tudi Marta jo prime pod drugo roko, da je v sreči in jo hrabri:
– Vojna, res! Ampak nič ne veš in še ne moreš reči najhujšega. Justin se bo izmazal, zanj se ne boj. Zna!
– Odšel bo. Kaj ni že to dovolj hudo? pravi Ana. Zdaj, ko se je tako navezal na otroka.
– Vrnil se bo in bo vse dobro. To je gorje, ki ga bodo nosili milijoni!
– Milijoni, milijoni! pravi Adam. Da bi se le hitro končalo!
Mimo tobačne tovarne so hodili in tod je bila cesta prazna in izumrla. Vse je bilo v mestu, odkoder se nerazločno čuje hrumenje tisočev, ki jih je omamila krvava beseda vojne.
Justin še ni dospel v vozovi. Mati je gledala skozi okno. Ko jih je začula, je prihitela odpirat vežna vrata.
– Da ste le prišli, je tarnala in se koj spustila v jok. Jezus, vojna, in Justina še zdaj ni!
Stisnili so se v kuhinjo. Ana je položila Bogdana v posteljo. Silili so jo, naj gre leč, ker je utrujena, a ni marala iti. Počakati hoče Justina, saj mora biti vsak čas tu.
Koj za tem je nekdo močno potrkal na vrata.
– Kdo je? je vprašal Adam in šel odklepat.
– Policija! je rezko odgovoril nekdo na hodniku.
Mati je prebledela in se stisnila k Adamu.
– Za božjo voljo, kaj pa je? Kaj si napravil? je tiho zatarnala in z velikimi očmi pričakovala hudega.
Adam je odprl. V kuhinjo so stopili mlad policist in dva detektiva.
– Ali stanuje pri vas Franc Kavčič, tiskar?
Adam se je oddahnil.
– Ne, ne! je zatrjeval. Pred nekaj tedni je stanoval tu, to se pravi pri sosednji stranki zdaj pa je, če se ne motim, v Trstu.
Detektiv si je zabeležil njegovo izjavo. Potem so odšli. Čuli so jih trkati na sosednja vrata.
Adam je sedel k mizi in vzdihnil:
– Pričenja se! Ta Kavčič je delal dlje časa v Srbiji. Sedaj si mislijo bogvekaj in ga iščejo!
Mati je prinesla na mizo večerjo.
Oh, vse je prestano, pa ti bo dobro delo. Ana, jej, nič ne misli tako hudo! No, Marta!
Adam je stopil včasi k oknu in pogledal po cesti, navzgor, prisluhnil, toda vozov še ni bilo slišati. Seveda, počasi vozijo, s pohištvom ne morejo dirjati.
– Jih še ni? vprašuje neprestano Ana.
Najbolj pobita je mati. Poleg Ane sedi in vse bolj skeleča je rana. Vrača se iz trga, kjer mu je izpodletelo, pa bo moral iti in vse nade so znova pokopane. Kako se je vse na mah spremenilo! Vse je gledalo vanj, ko se je poganjal kvišku. Konec ...?
– Kajne, ata, da bo vojne kmalu konec? vprašuje Adama, ki je zopet pri oknu.
– Zdaj pa menda le gredo! pravi in se skloni globoko na cesto.
Vsi skočijo k oknu. Prisluhnejo. Da, čuti je škripanje težko naloženega voza.
– Mogoče so naši!
– Če ni kak drug voz?
Vedno bliže prihaja ropot koles po posuti cesti. Adam gleda in napenja oči. Pri mitnici je luč in zdi se mu, da sta dva voza, visoko naložena. Seveda, saj vidi, to je omara!
Vzame ključ in pravi:
– Takoj bova prišla. Ponoči ne bova prekladala. Bomo vse skupaj zapeljali na dvorišče k "Jožetu".
Justin stopa ob prvem vozu in gleda v okno. Vidi vse tri: mater, Ano, Marto. Pomaha z roko in gre čez cesto, kjer ga že prehiti oče.
Pozdravita se.
Adam mu stiska roko bolj gorko kot drugekrati, sin prav tako, ko že oba vesta, kaj je. Roki se sami od sebe razkleneta in povesita.
– Boš moral takoj odriniti?
– Že jutri! odgovori Justin otožno.
Zaman se je torej trudil oče za prostore in vsa pota so bila odveč.
Pokazal je voznikoma gostilniško dvorišče, ki je bilo pristanišče vozov ob takih prilikah, dogovoril se je z gostilničarjem za hlev in prenočišče, naročil večerjo in pijačo hlapcem. Jutri na vse zgodaj bodo znosili pohištvo v stanovanje.
Potem odideta nazaj po cesti.
– To je res prav vražja smola! meni oče. Vse smo pripravili, lokal prebelili, police sem sam ves teden pleskal in popravil stojala ... Toda, kaj to! Da bi le doma ostal. Tako pa pojdeš in nič se ne da pomagati.
– Prav nič, še odložiti se ne da! Jutri se moram javiti pri kadru v Celju.
Prijelo ga je, da bi se napil. Opil se do nezavesti in se zvrnil kraj ceste v trden spanec, tako zelo se mu je zapičila v dušo ta vihra, ki ga bo iztrgala iz komaj porojenih, novih naklepov. Delil je usodo stotisočerih. Potlačila ga je. Če je pomislil, da nima prav ničesar, razen tisto, kar so pripeljali na teh dveh vozovih, in nekaj sto kron v listnici, ki mu jih je vrgla razprodaja, ga je zazeblo. V mozeg se mu je zagrizla ločitev, ki bo tako strašna.
Težko je, če greš za nekaj dni od doma, še veliko težje, če odpotuješ v tujino, srce se ti razpara, če moraš za kruhom čez morje. Doživel je dogodek na neki postaji: Gruča mož se je postavljala od svojcev. Žene so bile tam, otroci, matere in očetje. Nekdo je igral na harmoniko. Možje so molče stiskali žene k sebi, otroci, ki niso doumeli težkega trenutka, so preplašeni vekali. Ko se je vlak odpeljal, so možje skozi okno mahali z modrimi zastavicami družbe White Star Line.
Čez morje! Gnala jih je sila, toda ni jih gnal ukaz. Šli so iskat kruha in sreče, ker jih je zavrgla domovina. Nihče jih ni gonil. Zemlja, beda, stiska, dolgovi ... Pa le niso šli smrti iskat. Ne, ne!
To je vse drugače. Moraš! Sicer si vojaški begunec in te ustrele po prekem sodu. Nič ne vprašajo, ali imaš ženo, otroka, bolno mater in očeta: Cesar kliče!
Še nikoli jih ni čutil v sebi tako zelo kakor zdaj. Ano, svojo ženo ... Ah, marsikaj jo je žalil, togotil se nanjo in na usodo, ki jo je sprožila ženitev, ta hip se niti ne domisli vsega tega. Vidi le Ano, ki je njegova tako njegova, da se mu brada trese v trzavici, ko se zmisli na jutrišnji dan.
Bogo ... V žepu stiska prste od bolečine. To je njegov fant, njegovo dete, ki se mu že nasmehne, če se skloni nad njegovo majhno, polno obličje. Kako silno je ta golobček v njegovem srcu! Ta hip, ko bo šel, ve.
Tu ob njem stopa oče. Trdo hodi in z rameni se dotikata. Dvajset let nazaj gleda in še dlje: Kako hitro poskoči človek, kadar se mu mudi. Kakor v sanjah, kjer lahko v minuti preživiš pol stoletja. Jutri mu bo dejal: zbogom.
Tudi materi bo rekel tako. Njene oči se bodo utapljale v solzah, gledala bo skozi okno vse dotlej, dokler ne bo. izginil za ovinkom. Potem bo sedela v kuhinji in mislila nanj …
– Vse je šlo k vragu! je dejal zamolklo. Ampak ne bom se jim pustil! Prekleto da ne!
– Ne moreš si pomagati! Kako? je vprašal oče.
– Sto poti je, da se človek izmaže. Napravil se bom bolnega!
– To bo težko, ker si zdrav!
Oče misli, kako bi bilo to mogoče, pa so menda le prazni upi, s katerimi se Justin junači.
Peklensko drže te klešče, ne popustijo kar tako.
Tako stopita v kuhinjo. Oba mračna, vsak z mislijo, ki je danes vsakomur enako na čelu zapisana.
– Moj bog, Justin, vojna! vzkrikne Ana in se vrže vanj.
– Joj, Justin, vojna! zastoče mati in ga zgrabi za roke.
Justin objame ženo in drži mater za roko. Oče se je sklonil skozi okno.
Ko zapazi Marto, se ji bridko nasmehne in njegove ustnice se sproste v krčevit drget.
– Vojna ... se davi iz njega.
Marta objame z očmi vso skupino, ki ji meč predira srce.
– Ta hip se oba resnično ljubita, plane misel vanjo.
Zunaj na cesti zaklepeče peket konjskih kopit. Kakor bi jata jahačev jezdila na nočni pohod. Oče se obrne v kuhinjo in pravi:
– Dragonci jezdijo iz kasarne!
2 uredi
Opravo so nosili v stanovanje. Vse je še neurejeno; po tleh lete predali s perilom, omare so odprte, slike ob zid prislonjene, čez stole je nametana obleka. Zadnje drobne stvari nosijo z voza: škaf, v katerem je nekaj kuhinjske posode, košaro s posteljnino, med katero so varno shranjeni krožniki in kozarci. Težka orehova omara z velikim zrcalom jim je nagajala. Stopnice so v vijugi preozke. Nesli so jo nazaj na dvorišče ter jo z vrvmi potegnili na balkon.
Balkon je vzdolž vsega prvega nadstropja. Na oni strani stanuje mojster iz tobačne tovarne, ki nima otrok, spodaj sta še dve stranki. Neka ženska razobeša perilo na vrtu, ki je zadaj poleg velikega dvorišča. Odtod se lepo vidi na prostrani Mestni log in čez Barje do Krima. Poletna, vlažna megla visi nizko nad travniki, le obrisi dreves, ki rasto ob Gradiščici in Malem grabnu, in samotna hiša, ki stoji sredi gmajne, se komaj razločijo. Poleg kuhinje je takoj prva soba, ki gleda na nizko mitnico in na visoke smreke Cesarskega vrta. Okna druge sobe gledajo na cesto, na kateri je ves dan živahno vrvenje. Sto in sto delavk in delavcev hiti v tobačno tovarno. Zvonec ob vratih klenka in jih priganja. Delavke z Viča in iz Kozarij hite tod mimo, da ne zamude. Če se skloniš skozi okno, vidiš hišo, v kateri stanujeta stara dva.
Vse je zgoraj. Voznika sta se že odpeljala. Justin in Adam stojita sredi te razvlake. Vroče jima je.
– Počakajva žensk, da ne bo kaj narobe! sklene Adam. Naj same odločijo, kje bo stalo to in kje ono. Vse je šlo po sreči, nič se ni razbilo!
Justin sedi na žimnici in kadi cigareto. Ogorek stiska med prsti in gleda skozi okno v nebo.
– Mogoče bom danes zadnjič na tej postelji spal? reče tiho.
– Ne razmišljaj o tem! NI tako hudo!
– Vojna je vojna. Zgrešena krogla me lahko zadene!
– Seveda, če človek samo na to misli, ga že zdaj boli. Sicer pa je lahka rana velika sreča za vojaka. Pride v bolnico, potem je zanj vojne konec!
– Da … Boli ga nekaj. Hitro potegne listnico iz žepa.
– Še ničesar nisem vrnil, pravi samemu sebi očitajoč. Nikdar nisem utegnil – mislil pa sem mnogokrat na to!
Adam zamahne z roko.
– Stiska me, pa bo tebe še bolj. Spravi! Ani pusti, ki bo potrebovala. Vojaška podpora je skromna!
Marta je prinesla toplo kavo. V tem svežem poletnem jutru je bila kakor roža, ki je pravkar razprostrla svoj cvet.
– Zdaj pa le hitro, Marta, pravi Adam. Mudi se mi v službo.
– Pričnimo v kuhinji, je dejala. Kredenco takole ob tole steno!
Pregledala je sobi in v duhu črtala sliko urejenosti.
Upognila sta se in premaknila omaro. Adam je bil silen, kadar so se mu napele mišice na razgaljenih rokah, Justin se je takoj oznojil in je globoko dihal.
Sestavila sta postelji, previdno pritrdila marmornato ploščo na umivalnik, pribila nad okna obešala za zavese; naglo sta opravila vse težje delo, ki bi ga ženske ne zmogle. Adam je moral v tovarno. Marta je polagala perilo v omare, Justin pa je zabijal žeblje za slike. Nič kaj lahko ni obesil na kavelj velike, težke podobe: viteza, ki se poslavlja na grajskem dvorišču od žene, ko odhaja na vojno. Ponosno zravnan stoji v bojni opravi, paž pred njim nosi ščit in lok s strelkami, gospa je potrta in se naslanja na njegove prsi. Spodaj pod grajskim zidom je videti konjenike z dolgimi sulicami.
Justin gleda v viteza in se čudi njegovemu izrazu.
S kakšnim ponosom odhaja na boj, si misli. Ženo ima, glej, grad in bog ve kakšno bogastvo. Jaz pa kakor mevža ...
Gre v drugo sobo in sede pri oknu na zofo. Po cesti škripljejo težko naloženi vozovi, zadaj za smrekami bobni vlak, pod oknom je čuti otroke, ki se igrajo.
Ziblje se z gorenjim telesom sem in tja. Njegove misli tko:
– V meni ni nikakega navdušenja. Mrzim vojno, ki mi je prekrižala račune!
To sta dve stvari, ki jih je dognal danes, ko se je nekoliko pomiril.
Misel nagovarja misel in če do dna premisli vse vzroke te vojne ter si obudi vse navdušene časopisne članke in hujskajoče govore ljudskih tribunov, si vendar ne more razložiti smisla vsega tega. Hudič, zaradi dveh oseb pognati milijone ljudi v nesrečo?
– Da, si govori na znotraj, govore o neki ideji. Borimo in vojskujemo se za idejo. Za kakšno idejo, vraga, se naj borim jaz? Zato, da bom pomagal kaznovati umor, ki se me nič ne tiče?
Vojna je pomenila zanj strašno izgubo. Odrinila ga je s ceste, po kateri se je vzpenjal. Zdelo se mu je, kakor bi mu nekdo od zadaj vrgel zanko okoli vratu in ga zviška potegnil v globino. Hipoma se mu je zazdelo vse nesmiselno, nepotrebno, brez vsake vrednosti. Sila, ki ga je snela iz vsega tega, se mu je kakor jarem obesila na tilnik. Moraš!
Stotisoči so se uklonili.
Poslaniki so sedli na ekspres in se odpeljali. Ministri so zdiktirali ukaze. Telegrafi so brneli neprestano. Maziljeni starec se je zjokal in podpisal.
Ukaz!
Milijoni so se upognili in zatrepetali. Kakor ovce. Niti zameketale niso. Da, pohlevne in hlapčevske duše. Če bi vsi ti milijoni naskočili peščico topoglavcev in diktirali: Ne!
Ukaz!
Preki sod!
Niti za sekundo ni pomislil, da ne bi šel. Ne, ne. Še na um mu ni prišlo. Podvomil je res v nesmisel vojne, toda v ukaz ni podvomil. Podredil se je brez vsakršnih duševnih zapletIjajov v urejeno, prisilno priučeno miselnost zvestega državljana. Ne zaradi vere v zakon in odredbe. Ne zaradi spoštovanja oblasti, ne! Ker se je bal! Kajti človeka uče: če ne boš spoštoval zakona, boš kaznovan! Moj bog, kdo se naj spomni in uči ljudstvo ljubezni do sile.
Marta je pogledala v sobo. Čudno se ji je zdelo, ko ga ni bilo nikjer slišati.
– Kaj premišljuješ, Justin, ga je vprašala in sedla kraj njega.
Žalostno se ji je nasmehnil.
– Tudi ti bi na mojem mestu! je dejal potrto. Nič drugega mi ne preostaja nego premišljanje.
– Si v skrbeh za Ano?
– Da, za Bogdana!
– Vsi bomo skrbeli zanj. Ne boj se!
Da, to rad verjame Marti. Zvesta je, nič ni v nji takšnega, da bi se tresel zanjo. Močna je.
– Hvaležen ti bom, Marta, če ji boš stala ob strani. Ana težko prenaša.
Ni ji lahko najti izbrane besede človeku v nesreči.
V Marti gori silen ogenj upora. V njeno skladnost se je zagvozdila ta nepričakovana strahota, ki se je otepa in brani, pa jo vedno bolj prevzema. Poleg nje sedi človek, ki so ga nasilno iztrgali iz domačnosti in ga obsodili na smrt. Da, to je smrtna obsodba, obsodba množice! Prvi bo padel, drugi ne, četrti in peti bosta zadeta, šesti se bo vrnil, toda vsi so pognani pred smrt. Samo izvoli, gospa Koščenka! Zbiraj po mili volji! Vsi so tvoji!
– Ko se boš vrnil, pravi naglo, kakor da se je zavedela resničnosti, bo Bogdan že velik. Otroci so vsak dan večji in drugačni.
– Misliš, da se bom? jo ujame za besedo.
– Se boš, če boš veroval v vrnitev! pravi prepričevalno.
– Verovati v vrnitev? razlaga Justin, to se pravi verovati v možnost, da se me vse krogle izognejo! Če pa si predstavljaš na primer strojnico, ki bliskovito in nepretrgoma strelja v napadajoče oddelke? Ali pa šrapnele, ki te zviška obsujejo s točo jeklenih krogel in razneskov. Bombe iz aeroplana. Spopade na nož? Tisoč možnosti, da najdeš junaško smrt! Junaško, haha! Ko bi veseli, s kakšnim navdušenjem odhajam v boj! Nisem stotnik Leschnigg.
– Ne samo ti! Mnogo, mnogo jih je, ki preklinjajo to vojno in vse one, ki so jo napravili. Toda te stvari niso za današnjo uro. Naštel si vrsto možnosti smrtnih ran. Verjamem ti. Toda nihče se ne odpravlja na vojno z mislijo, da bo smrtno zadet. Da, pa vendar: Včeraj sem videla na postaji moža, ki je jokal in tarnal ženi: Nikdar me ne bo več nazaj! Zanj sem trdno prepričana, da se res nikoli ne povrne. Ne verujem v usodo, ne, ne, človek se ne sme nikdar z njo sprijazniti! Slabiči govore: Kar mi je namenjeno, se bo zgodilo. To ni res! Zakoplji se v misel, ki te bo rešila, ne v misel, kite ugonablja!
Justin je ves močan ob tej ženski. To ti je res vražja ženska, ki se znajde v največji zmešnjavi. Kakor je bil prej že jezen in nejevoljen na vsako delo, si je zdaj kar želel, da bi čimprej uredil to gnezdo mehko in prijetno.
V duhu si sestavlja povratek. Kakšno veselje bo tedaj! Vse b drugače! Bogo bo morebiti že shodil, Ana se bo popravila od vseh teh skrbi in hudih ur. Predstavlja si prihod polkov v mesto, ki bo okrašeno z zastavami. Z oken bodo metale ženske rože in poljube, na Gradu bodo streljali s topovi, on pa bo doma, obkoljen od svojih dragih, pripovedoval malomarno, kakor da ni bilo vse skupaj vredno počenega groša.
– Ah, malo smo se zlasali, to je bilo vse. To odlikovanje? Prava figa! Sovražnikovega generala sem za ušesa pripeljal v naše postojanke.
Prijelo se ga je nekakšno razkošno veselje. Spremenil se je naglo kakor otrok. Prižgal si je cigareto in se udaril po kolenih.
– Prav imaš, Marta! Ko se bom vrnil, bomo začeli novo življenje!
Skočil je po lestvo in začel zabijati žeblje. Z lestve je gledal navzdol na Marto, ki je jemala kozarce iz košare, in se ji je zasmejal.
– Ampak za slovo te poljubim, Marta, da veš!
Vrnil se bo, si je dejala. Tako se ne smehljajo oni, ki jih ne bo več nazaj.
– Da, je dejala veselo, poljubi me!
Pričel je žvižgati. Včasi je pogledal skozi okno v njihovo stanovanje. Zavesa na vzhodnem oknu je bila spuščena.
– Bogdan še kar spi, je dejal.
Mimo okna je semtertja zanesel veter zastavo, ki se je v velikem loku zopet leno spustila navzdol, kakor bi mimo okna zaplavala ogromna ptica.
Na cesti se je oglasila harmonika. Na okrašenem vozu so se fantje peljali v kasarno. Harmonika poje, fantje pojo in mahajo z rožami. Starejši možje sede na zadnjem koncu voza in pojo sključeni vase. Ljudje stoje kraj ceste in gledajo. Star gospod je zamahnil s klobukom in zaklical:
– Heil! Heil!
Njegov klic je zakrakal med ropotom koles in utonil v oblaku prahu, ki se je vlekel za vozom.
Opoldne so jedli še pri očetu. Otroci so imeli Bogdana pri sebi v sobi, odrasli pa so sedeli v kuhinji. Čudili so se Justinu, ker je bil dobre volje ter ni nič kazal potrtosti in malodušja. Mati je nakupila klobas in sira, spekla maslen kolač, Adam mu je prinesel steklenico konjaka iz mesta, sestre so mu kupile nekaj škatel najboljšega tobaka in ko je vse to tlačil v nahrbtnik, se je smejal in šalil:
– Dali mi bodo poseben voz, da bom vse tole zvozil na fronto!
– Toda, Justin, pazi se! je jadikovala mati. Ne sili naprej, če ti ne bo treba!
– Ne, ne! Silil bom nazaj, samo če me bodo pustili!
Adam je bodril Ano po svoje. Hudo mu je bilo, zelo hudo. Silil se je, da bi jedel, pa mu ni šlo, venomer je prestavljal vilice in govoril Ani:
– Dokler bom zdrav in močan, da bom lahko delal, se ti ni bati nič hudega. Naša si, kakor so vsi naši. Bo že tako. Stanovanje ni drago, s fantom boš imela itak dovolj opravka, če pa bi stvar le predolgo trajala, si boš poiskala kako službo, ko znaš! Teh pa se zdaj ne bo manjkalo, ko je toliko moških odšlo. Za Justina se ne boj!
Adam se boji, kako se ne bi! Danes poročajo dnevniki o prvih praskah ob Donavi. Železniški most so razstrelili.
Dopoldne je zvedel, da je bilo mnogo Slovencev aretiranih in odpeljanih v zapore. To so srbofili, je razlagal ženi, ki nočejo Avstrije. Hočejo, da bi Slovenci prišli pod srbsko krono.
Materi je to španska vas. Kaj ji mar vse to, zanjo ni sovražnikov. Vsi ljudje, ki morajo v vojsko, so nesrečni, pa naj so že naši ali srbski.
– Lakota bo, boste videli, je dejala. Pravijo, da bo moke zmanjkalo. Treba se bo založiti.
3 uredi
Do polnočnega vlaka, s katerim se bosta odpeljala Justin h kadru in Marta h glavarstvu v Celju zaradi službe, je še dovolj časa.
Popoldne sta z Ano sama v stanovanju. Bogo spi v sosednji sobi, ki jo je Ana zastrla, da mu ne bi muhe nagajale.
Ana pripravlja za odhod. Soba je še razvlečena, zaves še ni na oknih, postelje so še odkrite, še vedno je v stanovanju tisti zoprni hladni, tuji duh po neurejenosti, ki je po vseh prostorih prve dni po naselitvi. Justin hodi po sobi in zopet je nemiren. Bolj, ko se bliža ura odhoda, bolj je nestrpen, huje se ga zopet polašča klavrna raztresenost misli, ki jim je zmanjkalo oporišča. Ločitev, kasarna, odhod na fronto, bojišče, ki si ga po svoje slika, vse to ga zopet navdaja s skrbjo. Rad bi kazal veselo lice zaradi Ane, ki močno trpi. Toda ko jo gleda, kako skrbno, a kakšnim poudarkom išče to in ono, da bi ga z vsem preskrbela, ga stiska huje in huje.
Vendar se prijetno čudi. Danes si je prvič po očetovi smrti nadela svetlo obleko. Lahka modra bluza se ohlapno guba, iz kratkih rokavov se belijo polne roke. Njen obraz je nekoliko vpadel, oči so se ji zato malce poglobile, na bledih licih opazi prvo sled komaj vidne rdeče proge zdravja. Njeno telo se je po porodu krepko izoblikovalo.
To ni več dekle.
Žena z vsemi čari dozorevajoče mladosti.
Justin stoji pri oknu. Včasi pogleda v smreke državne drevesnice, kadar se okrene, vidi v šipi to ženo. Gleda v podobo, ki mu nanovo stopa pred oči, zenice rišejo obrise globlje in globlje, vse, kar je bilo spojenega pred pojavom tega novega videnja, se obdaja z meglo in izginja v neskončno praznino prošlosti. Trenutno se mu dozdeva, da je preživel nekje nešteto raznolikih dni, ki se niso vili gladko v matico njegovega sestava, morda je le po bliskovito ujel v tem novem dognanju oliko prerezanega vratu in kri, v kateri so vtonile njegove številke ... Kaj se ve!
Nalašč je še enkrat za dlje časa pogledal preko smrek v bleščečo modrino jasnega neba, da so ga oči zaskelele od migotanja, ki je bilo v razbeljenem zraku. Potem je počasi okrenil glavo zopet k šipi. Še vedno je stala pri omari za perilo. Na tleh je stal odvezan nahrbtnik. V lipi je videl, da se je včasih ozrla po njem ter s žalostnim izrazom polagala posamezne kose v nahrbtnik, kakor bi se od vsakega posebej težko ločila.
– To ni Ana z žage! je ugotavljal.
Videl je vsak njen najmanjši gib. Kadar je segla v najvišji predal, so ji rokavi zdrknili do ramen in se je vsa bleščeča golota kože prilepila na njegove oči. Če se je nagnila k tlom, je s polnimi pogledi zajemal njene boke in lepe noge.
V njem je vrelo. Naslanjal se je na odprto okno in srkal misli poželenja.
Fronta?
Zdaj je stala ta ženska med njim in fronto. Dokopal se je do predrznih želja, odmaknil pogled s šipe in se obrnil.
Da, tam je bila siva slika, tu pred njim pa je živ človek. Kakor razdražena žival srka vase vonj njene bližine, po prstih se ji bliža.
Trdno jo objame okoli ramen in zastrmi v njen obraz.
– Ah, vzdihne globoko, sproščen, kakor da mu je dotik njenega telesa odvzel sto muk.
Prižema jo k sebi, se zaplete v njene roke in jo poljubi iznenada.
Ana spusti perilo iz rok in se upre v njegove prsi, presenečena od tega navala.
Justin molči in v njegovi sili odpovedujejo njene roke.
Njegov obraz je spremenjen, težak, njegove oči, ki niso nikdar plamtele, to pot žare. Da, morebiti je bil tisti prvi večer takšen? Samo enkrat! Pa se ji le zdi. Ne more primerjati. Vendar je že slutnja na velik, sladak dogodek silna, da se mu kar mahoma vda in nasloni nanj. Oklene se ga okoli vratu in mu obvisi spojena v njegov poljub.
– Neizmerno me ljubi! misli zanosno. Jaz pa sem dvomila ...
Mrači se. Sirene v tovarni tulijo in tisočeri korak delavk udarja po cesti.
– Šel boš? dahne Ana v njegovih rokah.
Justin se za en trenutek strezne, stopinje s ceste mu udarijo v uho kakor topot vojščakov v neurejenih vrstah, potem se mu čez oči napravi kakor blesk svetlega traka, ki mu vzame vid in vse, kar je okoli njega.
S silovito kretnjo ji upogne telo čez desno roko, levica mu zdrsne od vratu in se obesi za bluzo, ki se razpne. Dvoje od mleka napetih prsi ga vžge. Tako omahneta na posteljo.
Njen obraz se skriva pred njegovimi od strasti širokimi pogledi, vdano pade na blazino.
Zdajci udari s ceste ropot voza in divji vrisk fantov, ki odhajajo. Pred mitnico obstane voz, harmonika zaravsa in široka, zategnjena pesem skoči na okno:
Oj, ta vojaški boben,
ta bo meni večni zvon ...
Doseže Justina. Z ogromno, nepremagljivo silo ga stisne in zlomi. V divji, žgoči, neutešeni bolesti leži kraj nje, ki se stiska za srce od pregnanega pričakovanja. S tresočo se roko se je rahlo dotakne, kakor da jo hoče prositi odpuščanja za zlo, ki ji ga je hotel storiti.
– Vojna! šepeteče.
Sedita na robu postelje. Držita se za roko in nemo gledata skozi okno v večerno zarjo vse dotlej, dokler ju dete ne vzdrami.
Ponoči se je odpeljal.
Mati mu je obesila za vrat škapulir in skozi odprto okno je slišal na cesto njeno ihtenje.
Bogo je spal v svoji beli posteljici. Dolgo je stal ob njem. Potem ga je rahlo dvignil k sebi v naročje. Dete se je smehljalo.
Na temnih stopnicah je občutil grenak okus na ustnicah.
Adam je nosil nahrbtnik. Z njim je šla Marta; hodila sta bila daleč pred njim, ki je počasi šel z Ano zadaj. Sveži nočni zrak ga je oživel, s silnim naporom je goltal žalost vase in jo hotel odvzeti Ani, ki je visela na njegovi roki.
– Tako se mi zdi, kakor bi odhajal k vojakom! ji je zatrjeval. Nič hudega ne bo!
– Vsak dan mi piši!
– Bom. V Celju ostanemo gotovo nekaj tednov. Morda bo takrat vojne že konec?
Pred palačo deželne vlado je korakala straža. Njeni koraki po stražni deski so trhlo odmevali po prazni ulici. Zastave so leno plahutale, kakor bi se včasi po zraku zagnal ogromen netopir.
Na postaji je bila gneča. Vlak je bil poln vpoklicancev. Nekateri so peli, drugi s svojci stali ob vagonih in se tiho, šepetaje pogovarjali.
Marta je poiskala prostor.
Ana se je naslonila na Adama.
– Zbogom, Ana, je dejal Justin še enkrat, ko je sprevodnik še mahal s svetilko.
Ko je stisnil očetu roko, ga je zgrabilo za grlo. Naglo se je zasukal in skočil v vagon.
Skozi motno lečo solze je videla bel robec, ki se je sukljal z odhajajočim vlakom.
4 uredi
Vojne napovedi so rasle kakor stave pri igralni mizi. Zemljevidna karta Evrope v izložbenem oknu, na kateri so bile zataknjene zastavice ob Donavi, je bila nakrat posuta z zastavicami vzdolž ruske, srbske, belgijske in francoske meje. Nemška armada je rušila in požigala Belgijo, časopisi so priobčevali prve vesti o večjih bojih na vseh frontah.
Vsak drugi dan so vihrale s streh zastave.
Zmaga avstrijskega in nemškega orožja!
720 vojnih ujetnikov, med njimi dva ruska generala.
Vojni plen:
24 brzostrelnih poljskih topov,
78 strojnih pušk,
612 infanterijskih pušk,
1,200,000 nabojev.
Na strani sovražnikov je padlo preko 1000 mož, naše izgube so neznatne.
Justin je v novi uniformi. Zopet so skupaj: Jošt in vsi drugi iz vojaških časov. Nastanjeni so v osnovni šoli. To pot je drugače. Po vsem razredu je nastlana slama, na zidu visita cesarjeva slika in razpelo; na tablo je nekdo narisal vislice, s katerih visi srbski vojak. Za vrv vlečeta dva avstrijska vojaka. Spodaj je nemški napis:
Tako kaznuje Avstrija!
Med vojaki že ves dan vre. Dopoldne so imeli na dvorišču strelne vaje, pri kosilu se je raznesla vest, da bodo kmalu odrinili. Mogoče že ponoči. Potikajo se po hodnikih, nekateri sede na dvorišču v senci, vseh se polašča skrivnostna nestrpnost, ki narašča ob vsaki najmanjši domnevi.
Nekateri so vneti za srbsko fronto, drugi bi šli rajši nad Ruse. Križajo se mnogotera mnenja. Govore o kozakih in srbskih četaših.
– Da, da, pripoveduje nekdo iz druge stotnije, ne boš mi dokazoval, da to ni res. Jaz pa vem. Kozaki so divje ljudstvo. Ne poznajo usmiljenja. Govori se, da so prve nemške ujetnike za noge privezali k repom svojih konj in jih v diru vlačili skozi vasi. To je gola resnica!
Nemci se drže skupaj. Pogovarjajo se glasno in vneto in njihovo navdušenje za vojno raste od dne do dne. Polagoma se polašča vseh trdno prepričanje, da je ta vojna pravična in neizogibno potrebna, trdno so uverjeni o zmagi in skorajšnjem koncu, kar jih še bolj neti, da čimprej udarijo.
Na dvorišču brusijo bajonete. Preizkušajo ostrino na nohtih in vrte brus drugemu. Ta posel opravljajo vneto, tehtno, kakor da so namenjeni na kolino, šalijo se in mlad desetnik z drobnimi redkimi brčicami jih poučuje:
– Potem pa, kadar bo naskok, je najbolje, če zasadiš bajonet v trebuh. Takole do kraja in hitro zavrtiš puško. Taka rana je smrtna. S črevami vred izpuliš dušo!
Vsi tisti, ki so poznali vojno samo po besedah, ki so gledali naprej samo po slikah iz preživetih vojaških vaj, ki so bili vajeni izstreliti vsako patrono samo na povelje, ki še niso slišali sikanja krogle mimo svojih ušes, ki so čuli grmenje topov samo na manevrih, so mirno, radovedno pričakovali odhoda.
Justin se je vdal v vse to, ne da bi bog ve kako trpel. Nova, siva vojna uniforma, resnost in mrkost te nove obleke kakor tudi sploh vse, kar ga je obdajalo, ga je postavilo v vojsko kakor vse druge. Kaj bi zato premišljal! Neprestani pogovori med znanci so bili navdušeni, da se je tega navdušenja celo sam nalezel. Nehote se je pričel vrivati med Nemce, ki so bili v polku veliko bolj cenjeni kakor Slovenci. Njegova gladka nemščina je ugajala celo podčastniku, tako da je že nekaj dni čepel v pisarni in se mu ni bilo treba udeleževati vaj na žgočem solncu.
Da, ko bi prečepel vso vojno takole v pisarni!
Zvečer so zahajali v gostilno. Posedali so okoli mize in se napajali. Saj je prav za prav prijetno takole življenje! Nič skrbi nimaš. Z vsem si preskrbljen: z obleko, hrano, cigaretami, pa še nekaj soldov dobiš, v teh časih pa si povrh še zelo čislana osebnost. Civilisti te gledajo z občudovanjem, govore s teboj ponižno in ti postrežejo s tobakom in pijačo. Včasi je prisedel k njihovi mizi star, bogat krojaški mojster. Bil je doma nekje na Solnograškem ter jim plačeval pijačo.
– Ah, je jadikoval, da ne morem z vami. Star sem! Ampak rečem vam: Mnogo sovražnikov imamo. Toda bog je z nami in zmagali bomo. Pošteno jih dajte! Ohne Pardon! Nič ujetnikov!
Ko se ga je nalezel, je vzdigoval kozarec in kričal:
– Für euch, Helden! Vied Feind, viel Ehr'!
Jošt in Justin sta ždela vedno skupaj. Bila sta pri istem vodu. Njuno svidenje je bilo zelo prisrčno. Prve dni sta govorila le o svojih stvareh, potem pa sta se razživela zopet v staro vojaško tovarištvo, ki ju je sklepalo že od nekdaj.
Zaradi Marte sta se že koj v početku dogovorila.
– Tvoja svakinja je zelo dobra ženska! je dejal Jošt. Videl sem jo sicer enkrat samkrat, ko je bila pri načelniku šolskega odbora, pa mi je koj ugajala.
– Hm, se je nasmehnil Justin. To se pravi, da si se že zaljubil vanjo?
– S tem še nisem ničesar rekel, je dejal Jošt v zadregi. Vsak človek bi se mi smejal, če bi vedel, da mislim na kaj takšnega. Drobna, študirana ženska, nežna stvar – jaz pa robat kmet! Neumnost! Kar se tiče stanovanja, je tako urejeno, da bo stanovala v šoli, pri nas bo pa na hrani. Saj je kar čez cesto.
– Jutri me pride obiskat. Seznanil se boš z njo. Lahko ji boš marsikaj povedal o kraju in ljudeh.
Jošt je zamišljen, resen.
Ena sama beseda ga je odtrgala od zemlje. Oče je star, ostala sta sama z materjo.
Justin ga drami in izpodbuja:
– Ne bodi takšen! Saj ne bo dolgo!
– Ah, pravi Jošt, ne bojim se. To mi lahko verjameš. Ni me strah fronte, ampak grize me, ko moraš pustiti na povelje vse najdražje in iti. Država v nevarnosti? Moja zemlja tudi, če je ne bo nihče obdeloval!
– Tudi mene niso vprašali, kaj bo z Ano in otrokom. Sili se moraš ukloniti.
– Da, sili! Prostovoljno ne bi šel!
– Pa se priglašajo.
– To so tepci, ki mislijo, da je vojna – veselica!
– Ne bo tako! Vsekakor mora biti le nekaj junaštva v njih in idealizma, kakor pravijo.
– Junaštvo? Njihovo junaštvo se bo kmalu ohladilo. Prve krogle jih bodo splašile. Še kesali se bodo. Zame ni junak tisti, ki vidi zgolj v vojni rešitev takšnih sporov. Sicer pa so itak sami Nemci med prostovoljci.
– Tudi Slovenci so med njimi. Strašno so navdušeni!
– Nič ne rečem. Saj pa tudi vse hujska na vojno. Samo današnje časnike preberi! Od samega navdušenja kar besne. Še celo duhovniki so vneti zanjo! To se mi zdi najbolj čudno, ko je vendar Jezus tako jasno in lepo pridigal o ljubezni do bližnjega, da, celo o ljubezni do sovražnika!
– Ti nisi prav nič navdušen?
– Niti malo ne! Prav tako se mi smili ruski človek, ki je moral zapustiti svojo domačijo, kakor nas. Vsak jo preklinja. Če je ne, pa jo še bo. O tem sem prepričan.
Justin se je ozrl naokrog.
– Če bi te slišali, je dejal tiho, bi te ustrelili!
Jošt je prebledel.
– Ustrelili ... Res je! Toda tebi lahko povem, kar mislim. Ne gre mi v glavo, da bom moral meriti na človeka, ki mi nikdar v življenju ni storil nič žalega. Mogoče bo oče ... Otroci ga bodo zaman pričakovali! Morilec bom! Pravijo pa, da ne. Čim več sovražnikov bom postrelil, tem bolj bom odlikovan. Doma morilce obešajo, v vojski jih odlikujejo in slave!
– Morilec! Kaj govoriš! To je nesmisel! Med vojnim časom se pač vsak človek brani. Če ne boš ti nasprotnika, bo on tebe. Sicer pa se samo pokoriš ukazu. Tu je ukaz večji kakor vest. Zdi se mi vendarle, da je vsak Avstrijec dolžan, braniti svojo domovino. Neka urejenost pač mora biti. Država je država, tudi cesar mora biti in oblast in če je vse to v nevarnosti, smo vsi državljani eno in isto!
– Saj smo mi napadli! ga je prekinil Jošt.
– Bili smo izzvani! Sprva sem bil tudi jaz takšen. Zdaj pa, ko vidim, da je vse, staro in mlado, navdušeno za vojno, se mi le zdi, da mora tako biti. Ampak odkrito ti povem, zmazal bi se kljub temu rad.
Mimo je prišel desetnik druge stotnije. Stopila sta v pozor in pozdravila. Justin je prekmalu spustil roko s čepice. Desetnik je obstal in se zadrl:
– Kako pozdravljaš? Še enkrat!
Justin je pozdravil po vseh predpisih.
– Tako, vidiš, teslo, za drugič si zapomni, sicer boš visel!
Ko je odšel, se je Jošt nasmehnil in dejal Justinu:
– Ali si še navdušen?
Justin je vrgel ogorek cigarete na tla in dejal jezno:
– Takle hudič, pa kakšna oblast! Doma je bog ve kakšna ničla!
V soboto popoldne so imeli prost dan. Justin je pregovoril podčastnika, da sta dobila z Joštom dovoljenje do enajstih zvečer. Pohajkovala sta nekaj časa po mestu in ogledovala izložbe; Justin je oddal na pošti tudi nekaj razglednic.
Pred postajo sta zapazila nenavadno mnogo ljudi.
Bliskovito je počila po mestu vest: Prvi ranjenci!
Vse je drlo pred postajo. Stražniki so komaj krotili radovedneže. Dospel je majhen transport laže ranjenih z gališke fronte. Napeto je vse pričakovalo trenutka, ko se pojavi prvi obvezanec. Grobna tišina je nastala, ko se je v vhodu prikazal prvi vojak. Imel je obvezano desno roko, ki jo je držal v povoju, koj za njim je stopal drugi, tudi z rano na roki, tretji je imel povezano glavo in se je opiral na palico.
Ljudje so nategnili vratove. Gospe so jim metale cigare, neki gospod je vtaknil prvemu v žep desetak in ko je stopil zadnji ranjenec na cesto, je nekdo zavpil:
– Heil!
Vsa množica je zakričala in se zgnetla okrog ranjencev. Obsipali so jih z denarjem in cigaretami. Ugleden meščan je prijel šepavega ranjenca pod pazduho in ponosno korakal zraven njega.
Ranjenci so se smehljali in mahali z rožami, s katerimi so jih obsule ženske.
– Takole je, vidiš, je dejal Jošt. Tile so ranjeni lahko. Bog ve, odkod so?
– Kar zadovoljni naj bodo! Nas še čaka. Če jo bom tako poceni odnesel, bom vesel.
Na voglu pred pošto je čakala Marta. Pripeljala se je s savinjčanom. Od daleč je opazovala komedijo z ranjenci. Justin jo je zagledal.
– Si že kaj zvedel, kdaj odrinete? ga je vprašala najprej.
– Še nič ne vemo. Najbrže že te dni, če bo res, kar govore v pisarni. Tole je Jošt, moj prijatelj.
– Z očetom in materjo se že poznam, mu je dejala, ko mu je ponudila roko. Smo se te dogovorili. Upam, da se bomo razumeli, kaj ne?
– Seveda se boste, posebno z materjo! Stregla vam bo, kakor da ste naši. Žal mi je, ker ne bom doma! Pogledal ji je v oči.
Šli so čez kapucinski most in dalje po cesti ob parku in Savinji.
Sredi parka je igrala godba. Vse klopi so bile zasedene, otroci so se zabavali s peskom in metali z lesene brvi kamenčke v vodo.
– Glej jih! je dejal Jošt, teh ni dosegla vojna. Tako so brez skrbi kakor prej.
Vrnili so se preko trga v mesto. Pred kasarno je stala straža. Skozi okna so gledali vojaki ter glasno cmokali, ko so videli mlado, lepo žensko med svojima tovarišema. Pred magistratom je bila velika gneča. Ljudje so gledali na okna, se razburjeno pogovarjali nemški med seboj in pretili z rokami po zraku.
Justin je šel pogledat. Nagovoril je po nemško prvega človeka, na katerega je naletel. Ta mu je vneto pričel razlagati:
– Orožniki so pripeljali semkaj več teh prekletih srbofilov. Zdajle jih bodo odpeljali naprej v Gradec pred vojaško sodišče. Čisto prav! Postrele naj te pse! Wissen Sie, mein lieber Herr Soldat, das sind diese verfluchten Windischen! Na, schauen Sie!
Pet orožnikov z nasajenimi bajoneti je privedlo na cesto devet mož, vklenjenih v verige. Njih obrazi so bili izmučeni, obleka prašna in povaljana. Vsi so gledali zanosno, skoraj prezirljivo na ljudi, ki so jih obkolili. Nekdo je strupeno zažvižgal. Ljudstvo je kričalo:
– Pfui! Pfui! Niederschlessen!
Mlada, lepa, elegantna dama je zaklicala:
– Verräter elendige!
Debel gospod je skočil pred prvega in mu pljunil v obraz.
Vklenjenec je sklonil glavo in si z rokavom obrisal pljunek z lica. V njegovih očeh je bil besen, onemogel srd; stisnil je zobe in zaril nohte v pesti.
– Moj bog, je vzkliknila Marta in zgrabila Justina za roko. To je Hrast!
Hotela se je preriti do njega, toda Jošt jo je siloma zadržal.
– Zaman! Nič mu ne morete pomagati!
Gledala je strašni sprevod, ki se je pomikal proti postaji, in slišala grozeče klice. Nekdo je pobral na cesti nekaj kamnov in stekel za vklenjenci.
– Bog ve, kaj se bo zgodilo z njim? je dejala žalostno. Vojaško sodišče … Ah, vojna! Ta strašna vojna!
– Da, zamrzel sem vojno koj v početku, zdaj mrzim tudi vso to napihnjeno Avstrijo, je dejal Jošt mrko. čemu takšno preganjanje? Ali ni dovolj smrtnih ran na bojišču? Polnijo se ječe in ljudi streljajo za prazen nič …
Ta prizor je vse tri hudo zadel. Molče so hodili po ulicah. Jošt je gledal mrko predse. Bil je skoraj za glavo višji od Justina, vitkejši, z ostro rezanimi črtami v obrazu. Njegov pogled je bil širok, zvedav, njegovo telo kakor izklesan kamen, obraz zagorel od solnca, ki ga je žgalo na njivah. Mislil je venomer na svoj dom. Vse delo, ki ga je moral zapustiti, ga je živo klicalo nazaj, klical ga je oče, vabila ga je mati, vabili so ga gozdi, travniki, njive in vinogradi.
S komolcem se je nekajkrat zadel v Marto.
Predrzna misel mu je sedla v srce in se je ni mogel znebiti, čeprav si je še toliko očital in si jo poskušal osmešiti.
Spremila sta jo do gostilne pri »Pošti«, kjer je prenočevala.
Pol desetih …
V kavarno?
Jošt, vajen hoditi zgodaj spat, je silil domov.
– Prav! je dejal Justin. Jaz stopim še malo v kavarno.
Na vogalu sta se ločila.
– Glej, da ne zakasniš! je zaklical za njim Jošt. Od vraga so sedaj natančni!
– Nič se ne boj! je vzkliknil Justin.
Na ulici je bilo malo ljudi. Iz gostiln sta donela petje in vriskanje, na trgu je Justina ustavila patrulja. Ko je pokazal dovoljenje, je odkorakala naprej po ulici, trdo bijoč z okovankami na tlaku. Srečal je nekaj oficirjev, ki jih je strumno pozdravil.
Spomini so klicali fanta v moža. Tole vojaško življenje, ki je bilo vse drugačno kakor prej, mu je pričelo prijati. Padel je v sestav čudnega organizma, v katerem se misli tako lepo spočijejo! Za nič na svetu mu ni treba skrbeti. Izvrševati mora samo povelja in odredbe, nekdo – nevidni, velikanski, vsegamogočni – ga je spremenil v vojaka, v bitje, v lutko, ki se giblje natančno tako, kakor se zljubi temu mogočniku.
Da; prvi tedni tega vojnega vojaškega življenja pri kadru v lepi novi uniformi, pri obilni menaši, so hitro minevali. Vaje, no, teh se niso bali, saj so bile prve stotnije sestavljene iz samih rednih doslužence. Razvajali so se ob navdušeni radodarnosti civilistov, napihovali v junaštvu.
Fronta – v začetku vojne zelo medel pojem – je bila zaradi neprestanih zmag nekakšna privlačnost, tako da so vsi mrzlično pričakovali ure, ko se odpeljejo. Poročila so bila romantično lepa, izgube vedno tako neznatne, da se je bojazen umikala pred željo, videti fronto, saj se je sprva polaščala vojaštva, če že ne želja po boju, vsaj želja po sproščenosti, kajti poleganja v kasarnah in taborih se človek kmalu naveliča.
Justin je pisal Ani skoraj vsak dan. Prve dni sta ga zelo mučili skrb in zavest, da je ostala žena v Ljubljani domala brez vseh sredstev, potem pa se je počasi spajal v miselnost in življenje tisočerih, ki so bili na istem ali še celo na slabšem.
Bilo je med njimi nekaj izrazitih strahopetcev. Nekatere je zasačil pri molitvi v skritih zavetjih, nekoga je našel zadaj za živo mejo, ko si je z razbitim kozarcem hotel prerezati žile na roki.
Justin je sprva mislil na vse mogoče načine, da bi si kaj prizadejal. Dobil je od nekega drogerijskega pomočnika kofein. Vrgel ga je proč, ker se je bal zastrupljanja. Potem si je skušal raniti nogo – toda po nekaj dneh vojaščine je ta bojazen prešla, skupnost tovarišije ga je hrabrila, sila pa, ki ga je vklepala v to, je zaradi izrednih odredb in prekega soda tako zatrla vsako misel na upor, da se je vdal in zleknil v varstvo teh silnih krempljev kakor milijon drugih.
Vsekakor pa je zelo živo občutil dejstvo, da ne živi prav za prav več na trdnih tleh, temveč da visi in koleba v zraku. Da, to kolebanje med trdno, zanesljivo oporo in prozorno, neresnično bližnjo bodočnostjo – to je negotovost. Nič ni hujšega nego to, če niti ne veš niti ne moreš slutiti, kaj bo.
Fronta! To se pravi: Plazenje po trebuhu z vso bojno opremo.
Ostra municija.
Kopanje zakopov.
Šrapneli.
Nočne patrulje.
Spopadi na nož.
Granate.
Vsega tega je mnogo. In v ta kaos strašnih stvari ga potiska bodočnost. Njega in vse njegove tovariše.
Nekdo je dejal:
– To ni vse skupaj nič! Rusi zelo slabo streljajo. Na vsakih tisoč krogel komaj ena zadene. Nas je tri tisoč – torej trije mrtvi. Računam, da ne bom med temi tremi!
Drugi je računal:
– Če me zadene, prava reč! Odkuril jo bom nazaj. Naj bo, kar hoče, zaradi tega si ne belim glave!
Tretji je menil:
– Kar bo, pa bo! Ne veš ne ti ne jaz.
Saj to je tisto, ko nihče ničesar ne ve. Nekateri so pili in si dopovedovali:
– Dajmo ga, bog ve, kako bo čez leto dni!
Nihče ni mislil na smrt, vseh pa se je prijemal zlodej negotovosti. Skušali so ga zadušiti na vse mogoče načine: bili so med njimi ljudje, ki nikdar v svojem življenju niso kvartali, zdaj pa so tako strastno igrali »ena in dvajset«, kakor bi igrali za svoje življenje; nadalje taki, ki nikdar prej niso kadili, a so si zdaj sproti prižigali cigarete in se opajali z dimom. Videl je moža, za katerega bi prisegel, da ni nikdar varal svoje žene. Nekega jutra se je hvalil, da je bil v javni hiši.
Da, pričeli so živeti na račun negotovosti.
Justin je že nekaj dni mislil na Kristino.
Nikoli je ni prav za prav pozabil. Odkar je imel ženo, se je včasi skrivaj spomnil te ženske, ki je še vedno bivala na dnu nepozabljenih sanj. Takrat je vse to odrival; mislil je na to, kakor na stvar, ki je nikoli več ne bo dosegel, zdaj pa je zopet hodil po ulicah in mimo hiše kakor takrat.
Le-tu ga je nagovorila.
Pogledal je na uro kakor onikrat.
Skoraj isti čas.
Počasi je šel mimo bolnice in obstal pred javno hišo. Nad vhodom je visela rdeča svetilka. Okna so bila zapažena, komaj da je razločil tenak svit luči, ki se je izgubljal skozi razpoko.
Tam je njeno okno.
Napenjal je oči, da bi zagledal odtenek njene luči. Pa je ni bilo.
Bog ve, kdo je pri nji ...?
Oster nož ljubosumnosti se mu je zarezal v srce.
Stopil je nekaj korakov naprej. Nestrpno se je zopet obrnil šel mimo hiše v mesto. Pospešil je hojo. Na razpotju ga je zopet zasukalo nazaj. Ni si želel ženske. Kristine!
Za to sliko pa je rasla Ana. Slovo na kolodvoru je oživelo. Pismo, ki ga ji je poslal danes ... Bogdan, ki leži v svoji beli posteljici ... Toda tu je visela rdeča luč, nad njo je bilo Kristinino okno in pri nji je ... Ah, kako strupena zagrenjenost je ta ljubosumna misel. Četudi si je dopovedoval, da je vlačuga, da živi od tega, ga je vendarle grabilo, ko mu je vse to umazano skalilo vročo željo.
Pozvonil je. Dal je vratarju nekaj drobiža. V veži je stala gruča pijanih vojakov in civilistov in dve ženski. Justin je bil trezen. Šel je v salon in si naročil steklenico vina.
V kotu sta šepetala moški in ženska, za katera se ni zmenil. Kadarkoli so se vrata odprla, se je zdrznil. Ni se upal pogledati tja. Mogoče je Kristina ...
Da, nekdo je pri nji v sobi, si je razlagal, drugače bi bila v salonu.
Čez nekaj časa je sedla k njemu mlada ženska. Prosila ga je za cigareto.
– Sam? Kakor v gostilni! Povabi me, žejna aem! mu je dejala zapeljivo.
Justin ji je ponudil kozarec.
– Kdaj pojdeš? ga je vprašala, ko je izpila vino.
– Kam? je zazehal Justin.
– Na fronto vendar!
Že je hotel vprašati po Kristini, pa se je zbal odgovora, ki bi ga gotovo zadel. Spil je v naglici ostanek vina, ki je bilo močno in drago. Plačal je.
Pri vratih ga je ženska podržala.
– Ali ne greš z menoj? ga je vprašala začudeno.
– Moram v kasarno! se je izgovoril, a kljub temu še dejal: Ali ni gospodične Kristine?
– Ne! je odgovorila ženska in si skušala tesneje prižeti ohlapen plašč. Odpotovala je v Galicijo.
Torej je ni več v bordelu? je šlo veselo vanj.
– Oprostite! je dejal in hotel oditi. Ženska se je privila k njemu in ga ujela za roko.
– Ostani pri meni! je dejala zapeljivo. Plašč se ji je izmuznil. Olajšan od teže, ki jo je nosil s seboj zaradi Kristine, ter podžgan od vina in od bele golote, ki se je čarala izpod plašča, se je nasmehnil ženski in jo vprašal:
– Kako ti je ime?
– Da, ostanem, Lizi, je dejal Justin in si odpasal bajonet.
5 uredi
Ko se je vrnil v kasarno, je našel poslopje razsvetljeno in vse je bilo budno. – Jutri dopoldne pojdemo! mu je zaklical Jošt. Ob desetih, res, vprašaj podčastnika, sej te je že iskal!
Zdirjal je v pisarno.
– Kje, hudiča, kolovratiš, je zavpil nad njim podčastnik. Dela je za vso noč!
Torej bodo šli …
Glava ga je bolela, čemerno je sedel za mizo.
Ko se je prvo razburjenje poleglo, je prišlo novo povelje.
– Moštvo naj spi oblečeno do budnice!
Legli so zopet nazaj na slamo. Nihče ni spal. Vsakdo se je tiho razgovarjal s svojim sosedom. Da, jutri pojdejo! Muzika jih bo spremila na postajo.
Jošt je molčal. Gledal je v slabo razsvetljeni strop. Mislil je, da bo lahko jutri ves dan doma, ko je nedelja. Tako naglo je prišlo, da se niti posloviti ne bo mogel.
Šele ob dveh zjutraj je prišel Justin is pisarne. Legel je kraj Jošta. Kam pojdemo? ga je vprašal.
– Podčastnik sam ne ve, pravi Justin. Najbrže v Galicijo. Vsekakor bolje kakor na jug. Tam je hudo!
Potem sta vsak zase mislila na svojce.
Justin je imel silno težko glavo. Vsega se je še držal duh dekleta iz javne hiše in togotil se je nase. Očital si je hude stvari, zoprno in ogabno mu je ležalo vse to v udih. Na Ano se ni upal misliti. Četudi je bila daleč, se mu je zdelo to zadnje početje le umazano in podlo. Celo na otroka je splavala misel samo rahlo, kakor po prstih, dasi je zahrepenel po njem z vso ljubeznijo občetovstva. Morda je bila ta misel močnejša od one na Ano, saj je dete drobna, čisto ljubka stvarca, ki še ne more biti užaljena. Rahlo bi mu stiskal drobcene prste in mu dihal poljube.
Zdaj pa pojdeš. Daleč, daleč.
Na bojišče.
Sklenil je, da bo jutri napisal Ani dolgo pismo. Potolažil jo bo. Potem ji bo pisal sproti vsak dan, pa bodi eno samo vrstico, da ne bo v skrbeh.
Nato ga je še enkrat prijelo. Premetaval se je po ležišču in ko ga je že spanec tiščal za oči, si je dopovedoval:
– Moj bog, saj grem na fronto!
Zjutraj sta bili že ob sedmih obe stotniji zbrani v bojni opremi na dvorišču. Vojaki so čakali generala, ki jim bo za slovo spregovoril nekaj besed, in vojnega kurata, ki jih bo blagoslovil.
Stotnik Leschnig je postal major. Ko je izbruhnila vojna, je nenadoma obolel ...
Majhen, suh general je opravil svoj nagovor zelo kratko. Bil je hripav in kadar je od navdušenja le preveč zakričal, je krehal, kakor bi imel naduho. Tudi vojni kurat jim je govoril. Njegove besede so zvenele v hladno jutro rezko, kakor bi lomil suhe vejice.
– Kakor je poslal bog Mihaela z nebeškimi vojščaki pokončat hudobne angele, ki so se mu uprli, tako vas presvetli cesar pošilja v boj na naše klete sovražnike. Kar ste dolžni bogu, ste dolini cesarju, ki je po njegovi milosti naš vladar. Blagoslovljeno je vaše orožje. Nad vami je blagoslov božji, vi pa, junaki, pojdite in pokončajte sovražne trume!
To je prvi bataljon, ki odhaja iz Celja. Z vseh hiš vihrajo zastave. Nemške in cesarske. Dasi so bili v bataljonu Slovenci v večini, ni bilo videti niti ene slovenske zastave. Na dvorišče so prihajale mestne gospodične z rožami. Vojaki, ki jih je vsa ta ceremonija povzdignila in nekako ošabila, so objestno pripenjali cvetje na čepice in na bluze.
Godba je zaigrala koračnico.
Povelja!
S trdnimi, ponosnimi koraki so stopale vrste na cesto. Na pločnikih se je vse trlo ljudi. Vihteli so v rokah nemške zastavice, z oken so metale dame rože na vojake in vsa množica je vzklikala kakor nora:
– Heil! Heil!
Iz vseh ulic so drli ljudje, se stiskali in rinili na cesto, po kateri je korakal bataljon. Godba je igrala koračnico, vpitje in jekleni odmevi godal so se spajali v ogromen krik, ki je opajal vsa ta srca.
Krik po krvi.
Kakor bi se pračlovek prebujal v človeku.
Kri! Kri! Kri!
Iz vrtinca tega rjovenja so včasi zadoneli urejeni koraki težkih nog bataljona.
Rezg, rezg, rezg!
Kri, kri, kri!
Vojna, vojna, vojna!
Vlak je bil pripravljen. Na peronu so bili zbrani zastopniki oblastev in društev. Ko so zlezli vojaki v živinske vagone, so jim prinašale gospodične piva in cigaret. Metale so jim čokolado in pecivo, knjige in svetinjice.
Matere so objemale sinove in vzdihovale na njihovih prsih, žene se oklepale mož in se jim obešale na vratove, dekleta poljubljala svoje fante. Med petje in vriskanje sta se mešala jok in vzdihovanje.
V predzadnjem vagonu sta bila Jošt in Justin. Ko sta obesila svojo prtljago, sta skočila iz voza in sedla na rampo. Jošt je žalostno gledal v množino, a nikogar ni bilo od doma. Tudi Justina je držalo.
Ta hip je bil ves pri Ani in Bogdanu. Morda je le dobro, da ju ni tu? Kako bridko bi bilo zopet slovo.
Zamislil se je.
Tedaj ga je vzdramila nežna roka in mu dvignila glavo.
Marta je prišla zadnji trenutek. Slučajno je zvedela, da odhajajo.
– Komaj sem te našla, je dejala vsa zasopla.
Razveselil se je je. Vsaj en domač človek ga bo videl, kako odhaja.
– Ah, Jošt! je vzkliknila. Pismo imam za vas!
Pretrgal je ovoj in bral: Ne skrbi preveč, je pisal oče, bomo že kako in ne delaj si težkega srca. Je povedala učiteljica, kako težko si od doma. Kdaj prideš? Danes je nedelja in te pričakujemo!
Pismo ga je potolažilo. Hvaležno je pogledal Marto, ki je prinesla Justinu toliko drobnih stvari: svinčnik, dopisnice, pisemski papir, nekaj škatel sardin, patentni nož.
– Preveč, preveč, je vzkliknil Justin. Še za Jošta kaj!
Dala mu je mapo pisemskega papirja in cigarete.
– Toliko papirja? Komu naj pišem?
– Pišite meni! je dejala prisrčno. Odgovarjala vam bom!
Ti nežna, lepa stvar, kako si dobra! je šlo vanj, ko se ji je zahvaljeval.
– Pisal vam bom! je dejal.
Zvonki brlizg piščali.
Justin jo je zgrabil za obe roki ter bil raznežen do solz.
– Zbogom, Marta, je stiskal iz sebe. Misli na Ano in na otroka!
Sklonil je glavo in se opotekel k vozu. Šla je za njim in se mu v bridkosti nasmehnila.
– Justin, je dejala, poljubi me za slovo!
Sklonil se je na njen obraz in jo poljubil.
– Nesi ga Bogdanu! je zaihtel in skočil v voz.
Joštu je dala roko.
– Zdravi ostanite! je dejala močno. In pišite mi!
Jošt je podržal to drobno roko v svoji žuIjavi dlani in se ni mogel odkleniti.
Lokomotiva je žvižgala.
Videl je njen obraz pred seboj in v tej okrutni naglici slovesa ga je spreletela silna misel. Naglo jo je prijel okoli ramen in ji dahnil poljub na ustnice.
Tovariši so ga potegnili kvišku.
Vagoni so zaropotali.
Ogromen, do neba segajoč vrišč je zletel v nebo.
Marta je stala ob prazni progi in gledala za njima, ki sta bledela v daljavi: Justin, sestrin mož – Jošt, ki jo je poljubil.
Težko se je prerila skozi vriskajočo množico v mesto.
6 uredi
Stanovanje je bilo prazno, skoraj preveliko za Ano in otroka. Uredila si ga je po svoje, živela je v njem kakor zapuščena samotarka, ki je ves tvoj čas posvetila le otroku. Bogdan že sedi in se igra z ropotuljo, ki mu jo je prinesel Adam.
Prve dni se je vdala žalosti. Čez dan se je malce raztresla z delom in dečkom, ki Je hotel biti venomer v naročju, hodila je k staršem ali pa gledala skozi okno na cesto. Noči so ji bile strašno dolge. Ko je Bogdan zaspal, se je naselila v stanovanje mrka tišina, ki je neprestano oživljala spomine.
Postelji v spalnici sta stali druga poleg druge. Kadar je legla, jo je prazna postelja, ki jo je še vedno odgrinjala, navdajala s strahom, s skrivnostno grozo, ki se je ni mogla otresti. Skušala jo je tudi čez noč pustiti pregrnjeno, a je bilo še stokrat slabše, zdela se ji je kakor mrtvaiški oder, s katerega so pravkar odnesli mrliča.
Včasi je škrtnil suhi les. Prepričana je bila, da je črv v lesu, pa se je le spomnila, da utegne biti to spomin moža Justina, ki se je morebiti prav ta hip zgrudil smrtno zadet. Nekoč se je smejala temu, ni verjela, zdaj pa se ji zdi verjetno in potem ves dan nestrpno pričakuje njegovega poročila.
Po cele noči je žgala luč in bilo ji je včasi grozno hudo, tako jo je stiskala ta praznota v stanovanju, da je skušala zbuditi otroka. Njegov jok je poživel tišino in pregnal težko moro, ki jo je napadla.
Tudi sanje so jo mučile. Imela je čudne, dušeče prikazni, s katerimi se je brez moči bojevala. Prebujala se je preplašena in vsa oznojena. Nobenega človeka ni bilo, da bi se stisnila k njemu in zaspala potem s tistim prijetnim čuvstvom, da bdi nad njo nekdo, ki je zvest in močan.
Njegova povečana slika na steni jo je vznemirjala. Kadar ga je pogledala, se ji je zdelo, da se oživlja in da hoče stopiti iz okvira. Obesila jo je v drugo sobo.
Potem je nekega dne razdrla njegovo posteljo in jo postavila v prvo sobo, svojo pa pomaknila k zidu. Na ta način si je prizadevala zabrisati premočne spomine na skupno življenje.
Živela je skromno, zakaj tistih bore malo stotakov ji je kmalu pošlo, saj je Justinu koj, ko ji je sporočil številko vojne pošte, pričela pošiljati jedila, cigarete in toplo perilo, drugih dohodkov kakor vojno podporo, ki je bila komaj za največjo silo, pa ni imela.
Vojne ni bilo konec. Zdelo se je, da se šele prav pričenja, saj je bila Evropa kakor podnetena, vse narode so nagnali v klanje. Mesto se je počasi in stanovitno pretvarjalo in preobličevalo v novo smer, vojna se je razpasla na ulico, v hiše, šole, trgovine, cerkve, med starce in otroke, še v zraku samem je bilo kakor prenasičen oblak, ki vedno bolj pritiska na zemljo.
Prvo navdušenje je počasi prehajalo v navado, meseci so minevali, ne da bi se kaj spremenilo, novi vpoklicanci so odhajali na fronto potrto in brez spremstva množic, bataljoni so korakali še vedno z godbo na postajo, bolnišnice in šole so se polnile z ranjenci, na cestah so se pojavili prvi oddelki vojnih ujetnikov, ki so kopali kanale, zmage so bile vedno večje, skoraj ni minil teden, da ne bi izobesili zastav.
Včasi je šla z otrokom na solnce. Pred zasilnimi kasarnami so vadili črnovojnike. Mlad kadet je s pištolo v roki poveljeval utrujenim možem in jih po pasje gonil v počepe. Ranjeni oficirji so se sprehajali po ulicah in posedali v kavarnah, ženske so željno pasle svoje oči na uniformah. In vsi ti tuji nemški, madžarski, poljski, češki oficirji so se zaljubljali v domačinke, ki so se opajale ob junaštvu svojih izvoljencev.
Grad je bil natrpan z interniranci.
Vse, karkoli je bilo sumljivega, so polovili in zaprli. Na Suhem bajarju so streljali na smrt obsojene.
Vse to je ležalo nad mestom in vojna je počasi lezla v mozeg in kri. Seznamek mrtvecev in pogrešancev se je od dne do dne večal, otvarjali so vedno nove vojaške bolnišnice, gradili vedno več barak za ujetnike, vojaškim naborom – pregledovanjem pa ni bilo ne konca ne kraja.
Ana se je začela dolgočasiti. Vse to življenje je počasi zadobilo svoj poseben izraz, ki je bil mogoč le med vojno. Moj bog, nič pomembnega se ni zgodilo, da bi jo dvignilo iz tega praznega, enoličnega životarjenja, ki se je razpaslo po stanovanju.
Pisma, ki Jih je pisala Justinu, so bila vedno enaka. Dan za dnem. Saj že ne ve, kaj bi mu vse pisala, marsikaj pa ne sme, četudi bi mu rada sporočila. Da, o Bogdanu se da marsikaj napisati, o sebi – to večno tarnanje, da ga ni, to ugibanje o vrnitvi, ah ...?
Prebira njegove vojnopoštne dopisnice, pisma so zelo redka, kar mu oprošča, saj je razumljivo, da ne utegne toliko pisati kakor ona, in če primerja te dopisnice, vidi da so vse enake. Od zadnjega tedna so štiri. Zvečer pride Adam in mu jih bere na glas: Prva dopisnica:
Draga ženka! Že štiri dni smo v zaledju. Zdrav sem. Zavitka, o katerem mi pišeš, še nisem prejel. Danes smo sestrelili rusko letalo, ki je moralo pristati. Pilota smo ujeli. Od naše stotnije so trije mrtvi in več ranjenih. V nekaj dneh pojdemo zopet nazaj v postojanke. Sporoči domačim najlepše pozdrave! Tebi in Bogdanu tisoč poljubov. Tvoj Justin.
Druga dopisnica:
Ljuba Ana! Tu se nam prav dobro godi. Danes sem videl, kako so obesili ruskega ogleduha. Teh je vse polno. Še ženske so med njimi! Pošlji mi Bogdanovo sliko. Zdaj je gotovo že velik. Jutri se bomo vrnili v linijo. Upam, da ne bo nič hudega. Poljub! Tvoj Justin.
Tretja dopisnica:
Draga žena! Ruse smo vrgli nazaj. V zadnji bitki je bil Jošt ranjen. Dobil jo je v desno roko in zdaj ne vem, kje je. Zelo hudo mi je, ker sva bila dobra prijatelja. Pisal sem njegovemu očetu in še ti piši Marti, če bi se karta izgubila. O dopustu pa ni govora. Najlepše pozdrave! Tvoj Justin.
Četrta dopisnica:
Cigarete sem prejel, hvala! Tu je hud mraz. Včeraj sem bil na nočni patrulji in bi nas Rusi kmalu zajeli, ker smo zašli. Danes je padel naš poročnik. Granata ga je popolnoma raznesla. Povišan sem v desetnika. Na vaju vedno mislim! Pa vidva ... ? Mnogo poljubov! Vajin Justin.
Adam pestuje Bogdana. Silno dela ima zdaj. Čez ure in še ponoči. Tovarna ima ogromno naročil za armado. Delavcev je malo. Delajo vojaki in tako zaslužijo tovarne milijone z delavci, ki so zastonj.
Govorita o vojni, seveda, ko pa je vsepovsod vojna, kamorkoli se ozreš.
– To ni vojna, pravi Adam, to je hudič! Ves svet gori, na sto tisoče jih je že padlo, mesta so razdejana in vasi porušene, vragi pa ne odnehajo. Lahko cesarju in vsej njegovi žlahti kakor tudi generalom, ki jih ne dosežejo granate! Prasci se gonijo zadaj za fronto, žro in vsak teden so znova odlikovani z najvišjimi redi. Vse se mi tako zdi, da bo prišel čas, ko bodo te medalje obešali psom za vrat. Da bi se spametovali vsi avstrijski vojaki in namerili puške v one, ki so to vojno skuhali! Toda Ana se dolgočasi. Zdaj piše Justinu vsak tretji dan. Skrbi se pošastno množijo. Nikdar v življenju se ji ni pripetilo, da bi trpela zaradi nedostajanja. Doma je bilo vsega v izobilju. Nikoli se ni mučila z mislijo kakor premnogi, kako je treba ravnati z mastjo, da bo za ves mesec. Zanjo ni bilo meseca, ni bilo računa! Doma jo je zalagal oče, živina in njive, potem Justin in trgovina, zdaj pa, ko so ji pošli stotaki, se jo loteva obup.
Vojna podpora? Ah, to je bila vsotica, ki zanjo ni dosti pomenila. Ni se še mogla uživati v skromnost, katere ni poznala.
Vsa obupana je stala v kuhinji.
Omara je bila prazna.
Moke ni več. V predalu je še malo riža, sladkorja komaj za dva dni, denarja pa niti bora!
V trgovini je prvič kupila na upanje. Nekaj masti, kave, sladkorja in moke. Trgovec ji je svetoval, naj si nakupi večjo zalogo, ker vsega zmanjkuje, toda naprej ni mislila. Ko je bilo blago zloženo v omaro, se je oddahnila.
Mati ji je včasi s trga prinesla jajc in zelenjave, kar tako, ko je videla, kako je. Ani pa se je čudno zdelo in jo je skelelo, kako krvavo potrebuje vse to, na kar ni prej nikoli pomislila. Kako važno, dragoceno ji je bilo danes eno jajce – včasi pa ji je bilo samo po sebi umljivo, da jih v kuhinji nikdar ne sme nedostajati.
Vsega drugega je bilo precej. Stanovanje je bilo natrpano s pohištvom, na vseh omarah je bilo polno drobnih stvari, na katere se človek naveže. To je domač zaklad, ki ga človek kopiči leto za letom in se množi od roda do roda. Na toaletni mizici je stala starinska ura na dveh stebričkih iz alabastra. Kolesje je bilo pokvarjeno, le če si potegnil za zeleno vrvico, je pričela biti. Na zofo sta bila pritrjena dva stara turška samokresa na kresilni kamen. Držalo je bilo okovano s srebrom, v katerega so bili vrezani lepi okraski. Na omari je stalo nekaj starih rdečih kozarcev, ki jih je še babica prinesla iz Prage, na mizicah so bile razstavljene japonske školjke, porcelanaste punčke z golobčki in dva zamorca z rdečimi fesi.
Omarica za knjige je bila polna knjig. Vse to je te zdavnaj prečkala. Nič ni bilo takšnih knjig, ki bi jih z veseljem jemala v roke. Na nočni omarici je bilo nekaj ilustriranih zvezkov Kurts-Mahlerjeve, ki jih je že doma prebrala, pa jih še enkrat čita ter se opaja in raznežuje ob vseh teh sanjavih potih ljubezni.
To je vsa njena uteha v teh hudih urah.
Otrok čudovito raste. V obraz je bolj njen kakor Justinov, že se pači in hoče po svoje govoriti, krepak je in zelo ga ljubi. Včasi ga vzame k sebi v posteljo. Sedi ob njej in se igra. Posadi si ga na trebuh in ga ziblje. Dviga ga z rokami nad svoj obraz in dete se ji zvrha smeji. Potem se pogovarjata.
– Oče je na vojni in strelja – bum, bum!
– B, b, odgovarja dete.
– Moliva: Ljubi bog, obvaruj ga vsega hudega in nama ga zdravega vrni nazaj!
Nikdar ni molila, ko je odrasla. To je storila zaradi otroka, kajti kljub temu je verovala v boga. Vso svojo versko mlačnost je zvračala na delo in skrbi ter bila kakor dolžnik, ki sproti odlaša plačilo.
Polagoma jo je ta samota okrepila. Nič več ni bila plašna ponoči in kadar se je prebujala, ni prižgala luči. V njej se je pričelo sprva počasi skrivnostno, pozneje pa čisto odkrito oglašati spoznavanje, da je zdaj sama in da ta samota tudi ni tako strašna, kakor je bil s početka.
Denarja ni bilo, toda uživljala se je tudi v to dejstvo, resno je mislila na kakšno službo, kar pa je zaradi otroka vedno odlagala. Spričo tega se je sprla z materjo, ki je težko gledala brezdelje, ko bi si bila lahko pomagala.
– Stokrat sem ti že rekla, otrok bo pri nas! Lahko si pomagaš, ji je prigovarjala mati.
– Bom že! ji je odgovarjala Ana. Mogoče bo vojne kmalu konec.
– Nikoli je ne bo! Vsega bo zmanjkalo.
– Toliko nam bodo morali dati, da bomo živeli.
– Nič ne bodo dali, če pa imaš kako kronico povrh, se bomo že kako pretolkli. Vidiš, pri nas jih je veliko, ne morem skrbeti za vse!
– Saj vas ničesar ne prosim! je dejala Ana užaljeno. Če ste mi kaj dali, vam bo že Justin vrnil, ko pride po vojni domov!
– Zlomka bo vrnil! Saj tudi ne maram in ne terjam! Ampak takole prevzetna ne smeš biti! Od tega ne boš sita!
Nekaj dni sta se kujali. Toda ko ji je pošel kruh, je šla k materi in ga dobila.
Nekega jutra se je nenadoma prebudila. Tema je še bila. Zdelo se ji je, da je na hodniku nekdo, ki trka na vrata. Prav razločno je čula trkanje. Bila je silno vznemirjena. Naglo se je oblekla in šla v kuhinjo. Prisluhnila je. Na hodniku se ni nič zgenilo, šla je tik do vrat in vprašala glasno:
– Kdo je? Ali si ti, Justin?
Nikogar ni bilo. Morda je pri sosedu kaj zaropotalo, pa se ji je zdelo, da je pri njenih vratih.
Še enkrat se je vrnila. Morda pa je le on in jo hoče presenetiti.
– Justin! je vzkliknila pridušeno.
Nikogar ni.
Njegovo ime, ki ga je glasno zaklicala, je čudno zaživelo v temnem prostoru. Še nikdar ne tako močno, kakor to pot, odkar ga ni. Vlegla je nazaj v posteljo kar v temi. Srce se ji je nemirno vžigalo in ko je tako vsa revna od vznemirjenja na vso moč mislila nanj, so se ji odprli spomini na stežaj. Od prvega dne njunega srečanja pa vse do poslednjega slovesa je preživela v mislih svoje življenje ob njem. Ne samo življenje! Gledala ga je v vseh trenutkih in od vseh strani, nikdar ga ni mogla tako pregledati kakor zdaj, ko je daleč proč od nje, saj je v duhu vse bolj prozoren in to videnje je tako močno, kakor bi se luč prižgala v njem.
Moj bog, si je mislila, tako je daleč, tako trpi, morda je ranjen, jaz pa ležim tu in se ne ganem, da bi ga bolj ljubila!
Potem se je jasno razgledala in si očitala malomarnost v pisanju.
Preveč sem površna, več in lepše bi mu morala pisati! si je prigovarjala.
Skrivaj, kakor da posega v stvari, ki bi se jih ne smela dotikati, jemlje iz tega življenja slike in si jih nabira na trak svojih misli kakor korale.
Potem je zastrmela nazaj kakor človek, ki se je z največjo težavo dokopal na vrh strme gore in se ustrašil svojega tveganja. Vrh je dosežen – nebo pa je še vedno tako visoko, kakor je bilo spodaj ob vznožju. Le strmina je globoka.
Kaj le je v človeku, da se znova in znova podaja v to tveganje?
Če pomisli in strne, je bilo vse tisto, kar je lepega in srečnega pričakovala, komaj za nekaj tednov, komaj toliko, da lahko otiplje s svojim spominom. To se je razblinilo v dneh razočaranj, da je ostal le blesk, tistega, ki bi nosil v sebi jo svečavo, pa ni več.
Dvakrat, mogoče trikrat se je ozrla v Justina kakor v glorijo svojih hrepenenj. Da, to so bili oni trenutki, ko je rastel iz njega mož, ki je zastrl branjevca in prekupčevalca.
Gleda ga, kakor da spi poleg nje.
Mane si oči.
Zaspano leze iz postelje in išče obleko. Ko se oblači, še nič ne vidi. Zdeha se mu, naslanja se ob posteljo in si prižiga cigareto.
Ana pa čaka in nalašč zapira oči in pričakuje, da jo nežno pokliče in vzdrami s poljubom. Morda sede kraj nje in se v globoki ljubezni skloni čeznjo ...
Sili se misliti nanj, obuja vse večere, ko se mu je vdajala, vse najlepše, kar je bilo v njem, si trga in polaga na razbolelo srce, misli na vse, da bi se ganilo v nji, da bi se od bolesti in žalosti po njem zagrizla v blazino in si iz jokala tisoč solz, da bi ga klicala na ves glas, da bi ji njegovo ime in njegova misel vsaj tako razpalila – pa je vse mrtvo, niti najbolj drzna misel ji ne razkljuje srca.
Ne gane se.
Potem si živo naslika popoldne pred odhodom.
Ko jo je dvignil in nesel v posteljo.
Spominja se natančno, s kako neznansko sladko grozo jo je podjarmil tisti dan.
Koprnela je v njegovih rokah kakor drobna ptičica. Vse dotlej, dokler se ni zrušil nazaj v Justina.
Nazaj v tisto, kar je, v tisto, kar je večno njegovega.
– Ah, moj bog! misli zagrenjeno, kadar se me je poželel, je bil sladak kakor v štacuni. Vdajala sem se sladkim besedam kakor kmečka dekleta, kadar jim je prodajal židane rute!
Vzpela se je na posteljo in se prijela za glavo.
Čudna misel se ji je pojavila.
Ko bi stopil ta hip v sobo …
Zastrmi v to in ga vidi. Mrzel znoj ji stopa na čelo, potem pa vsa obupana pade nazaj na blazino in zašepeče:
– Moj bog, saj ga niti ne ljubim več!
Mrzla svetloba prodira skozi okno. Dani se. Skozi prste, ki jih ima pred očmi, ujame otroka, ki strmi vanjo. Prebudil se je. Gleda ga u očmi in z vsem, kar je premislila, otipava ga s srcem in išče. Išče na njem kakor obupanec, ki se je izgubil v neznani pokrajini. Oči se ji upirajo na njegove temne lase, žive velike oči, na nos, na usta, ki se smehljajo.
Ona steče k njemu in ga vzame v naročje. Strmi vanj od blizu, tik okna stopi. Stisne ga k sebi in žalostno, kakor da se ji hoče pretrgati življenje na dvoje, zastoče:
– Ničesar njegovega ni v njem.
Zunaj pritiska mlekarica na kljuko kuhinjskih vrat.
Ana se prebuja iz vsega tega in ko živo začuti dan okoli sebe, ji je laže in gre odpirat.
Ko se dete igra v topli postelji in čeblja samo s seboj, gleda skozi okno in vidi, da sneži. Vse pred njo je belo, vsa planjava z drevesi in samotno hišo je zalita v belino kakor s sanjami. Na vrhu drevesa sredi travnika sedi trop vran. Včasi se dvigne in zakraka, obleti drevo in zopet sede na veje.
Po stezi gre človek. Sneg se vsiplje pred njim, njegove stopinje pa se sproti medlo brišejo.
Na okno, tik pred šipo, sta sedla dva ptička. Prestrašeno gledata v praznino, ki jima zeva za steklom, zvedavo obračata glavici in odletita.
7 uredi
Moker sneg pada v gostih, debelih kosmih. Pokrajina je valovita, v tem težkem snegu zakopana v brezličnost, človek bi dejal, v pošastno zapuščenost, ki se je ne moreš ubraniti. Vse, karkoli je moči razločiti, je zabrisano in mrtvo, negibno. Žive duše ni videti nikjer, še ptice nobene, da, tam ob hosti je vas, toda še pes ne laja. zaman iščeš deco s sankami. Zadaj, nekje za hribom, včasi zamolklo zastoče, potem rezgne v tišino žvižgajoč puh, ki se skrivnostno, demonsko potuli po zraku, in tik pred prvimi hišami se razleti zemlja visoko pod nebo, kakor bi bliskovito zraslo iz tal čudovito drevo. Med rezkim, ostrim gromom se potem zopet sesuje, puščaje v zraku črnikast dim, ki se razmota med hiše.
Cerkveni zvonik je porušen že od prejšnjega obstreljevanja. Kakor štrcelj odsekanega prsta, iz katerega mole koščice – tramovi, se komaj še more razgledati čez streho, prebito od granate. Ostrešje je ožgano. Župnišče je do tal porušeno. Med ruševinami opeke in ometa so razbiti stoli, preklan klečalnik in polovica omare, ki se je nagnila čez odbito steno pročelja.
Zadaj, komaj sto metrov za hišami, so streljskl jarki. Že ves mesec so tu zakopani in se ne zganejo. Ob vznožju gričev se vijugasto vlečejo zakopi preko posekane goličave, ki se onstrsn vasi spaja v ravnino. V belem snegu se jasno vidijo sive maroge, ki se vijejo v polkrogu in jih ni moči pregledati.
Zemlja je mokra in blatna, sluzasta: kamorkoli se nasloniš, se prilepiš. V kotanji, ki so jo skopali vojaki za ležišče, se nabira kalna voda.
Justin stoji ob robu prsobrana in gleda preko vasi.
Tovariši iz desetnije čepe na dnu utrjenega podzemeljskega zavetja in kvartajo. Od debelih plohov, na katere je nametana zemlja, kaplja voda. Plašče imajo privihane do ušes, toda kljub temu je tu mraz, oni mokri mraz, ki je bolj ogaben kakor oster.
Ko je udarila prva granata, se je zemlja stresla in prst se je vsula na kvartače. Planili so v jarek in se zaleteli v Justina, ki je stal na preži.
– So naši?
– To so Rusi! je dejal Justin.
Vsi so strmeli v siv oblaček dima, ki se je baš utapljal v snegu.
Že ves teden se ni ničesar zgodilo na tej fronti. Pravili so, da se Rusi pripravljajo na veliko ofenzivo. Tudi na avstrijski strani so na vso moč živahni. Ti fantje pa so prekleto malo vedeli o vsej stvari, ležali so tu, v tej svinjariji, že dva meseca, dva napada so že odbili, vendar od desetnije ni še nihče ubit, samo trije so ranjeni.
Justin se je zelo spremenil. Lica je imel močno vdrta ter bil kosmat in umazan; vsi ti ljudje, ki so živeli v zemlji, so bili strašno iznakaženi. Prst se jim je lepila po obleki ter se skorjasto sprijemala na hrbtu in po rokavih, po obrazih in po kapi. Njihove trudne, zaspane oči so medlele v zaraščenih obrazih, oškropljenih z nesnago, ki jo je bilo povsod na kupe.
Na dnu rova so položeni hlodi, da se noge ne vdirajo v blato.
Zakop je globlje v zemlji. Zadelan je z dvojno streho hlodov in prsti. Tu je mračno, le s poševnega dohoda pada v brlog motna svetloba.
To je njihov grad. Po svoje so se uredili. Justin si je iz desk, ki jih je v vasi polomil z omar, napravil posteljo, no, toliko vsaj, da mu ni bilo treba ležati na golem blatu.
Že od poletja so v tej Galiciji in neprestano jih gonijo: v postojanke, potem za Rusi, pa zopet v rove, na patrulje, dva umika je že doživel, v zaledje pa le toliko, da se odpočijejo za silo, komaj za silo, kajti ob slabi hrani, ki niti za svinje ni, se ne more človek popraviti čez noč!
Tako je doživljal Justin vojno in se iz vseh bitk srečno izkopal; imel je pač srečo, čeprav je doživel stvari, o katerih nikdar še sanjal ni. Zajele so ga od vseh strani.
Okolo njega so padali tovariši, razmesarjena trupla so ležala po razriti zemlji, trdi mrliči so gledali s svojimi steklenimi očmi v nebo, odtrgani udje so viseli nad zakopi, strašne rane so krvavele v blatu, v zraku so tulile granate in šrapneli, sikale so krogle in peketale strojnice.
Čepel je v svoji podzemni kotanji in bil kakor priraščen na zemljo.
Ah, kje so dnevi, ko so se vozili na fronto! Na vseh postajah so jih pozdravljali, v Budimpešti so jih gostili, kakor bi se pripeljali na svatbo.
Štel je: od dne 28. avgusta, ko je bil doli nad Krasno prvič v ognju, pa do danes, je preživel dva strašna umika, trikrat se je v spopadu na nož kakor zver podil preko lijakov, ki so jih izkopale granate, vsega obstreljevanja pa niti ne šteje, ker ga je bilo preveč.
V podzemlje sta prilezla dva tovariša. Četrti je ostal pri strelnici in gledal skozi lino. Otresla sta si blato v kot tega črnega domovanja, prislonila blatne puške ob steno ter počenila k Justinu, ki je slonel na komolcu in kadil cigareto.
– Ne bo hudega! je dejal mlajši. En sam strel. Sneži, da se nikamor ne vidi.
– Ta molk se mi zdi sumljiv, je menil Justin. Že dlje časa govore o ofenzivi. Morda bo kaj?
Starejši si je obrisal nos in zalučal nesnago po tleh. Sedel je na njegovo ležišče in se zamislil.
– Včasi sem ob takih dneh klal za božič, je dejal kakor v sanjah. Vsa vas me je klicala. Dobro sem znal, nobene svinje se ni dolgo mučilo.
– Potem si tako rekoč vojne že vajen! se je zasmejal Justin. Le-tu kolješ Ruse!
– Ne brij norcev! Da, nič se mi ni tresla roka, najsi je bil prasec še tako velik in divji. Tu pa je vse drugače. Človek je pač človek, četudi je stokrat sovražnik.
– Saj to je tisto, je zastokal mlajši. Ko bi napodili pred nas tolpo divjih zveri, bi jih človek še kar z veseljem pokončeval, tako je pa, če prav premisliš, vse tole res grozna svinjarija; čisto navadno klanje, ki sem ga že do grla sit!
– Veš, je govoril starejši, še vedno zamaknjen, to so najlepši časi pri nas. Koline ... Fanta moja, furež, kaj je lepšega! Sediš za mizo, natolčeno s krvavicami in kislo juho, ter vse to sproti zalivaš s sadjevcem. Zunaj je mraz, ti pa lepo sediš med domačimi in sosedi, ki si jih povabil.
– Saj! je dejal Justin, ves čemeren ob prijetnih spominih, tu pa ta prekleti komis in mrzla čorba, a včasi sploh nič, da bi se človek patronov nažrl, samo da bi bil sit.
– Pisal bi, je dahnil mlajši, a je vse mokro. Vso noč je curelo na moj nahrbtnik. Že ves teden ji nisem pisal. Zaslonil si je lice in gledal v izhod. Ozračje je postalo svetlejše.
Zgoraj v jarku je bilo slišati topot naglih korakov in vodnik, dirjajoč mimo zemske gajbice, je bevsknil v duplino:
– Na red! Vsi k strelnicam!
Skočili so na noge kakor lačne, zaspane zveri, ki jih silijo v areno, pograbili svoje puške in se splazili na svetlo.
Vreme se je mahoma spremenilo. Od zapada je pričel pihati mrzel veter, snežiti je prenehalo, veter je gnal le drobne, ledene snežinke posamič preko zakopov.
– Kaj bo, je vprašal moža pri strelnici, ki je nepremično ždel in opazoval planjavo pod vasjo.
– Prijetnega nič, je zagodrnjal vprašanec in se umaknil Justinu.
Pogledal je skozi strelnico. Spredaj pred njim je napol porušena vas, spodaj ravan in potem zopet hrib. Tam so Rusi. Njihovi jarki se razločno vidijo. Včasi streljajo na Ruse, ki nosijo menažo. Toda predaleč je, najbrže niso nikogar zadeli. Zjasniti se hoče. Oblaki se trgajo in prekopavajo drug v drugega, tišina visi nad pokrajino.
Zlezel je s stopnic in se ozrl naokoli. Vsi ti mokri ljudje, naslonjeni na mastne stene jarkov, so čakali novih povelj.
– Zbogom menaža! je dejal nekdo. Kadar se kaj pripravlja, imajo kuharji vedno izgovor. Prekleti prasci, vampasti!
– Seveda, lahko si jim nevoščljiv, pravi drugi, kako ne? Tudi jaz sem jim. Če drugega dobrega nimajo, vsaj nažro se vsak dan!
Zasmejali so se mu. Justin je pogledal na uro.
– Točno dve! Prilegla bi se črna kava! je dejal žalostno in si zvijal novo cigareto.
V tem hipu se je zemlja sprožila v en sam silovit grom, ki je razklal pokrajino. Zrak se je zazibal od piskajočega brnenja, se zgoščal, potem pa je izbruhnilo. Iz srede vasi je bušil ogromen ognjen vodomet. Zidovje je zletelo po zraku, se sukljalo in padalo v velikih lokih na tla.
Vsa pokrajina je pobesnela. Granate so udarjsle druga za drugo, zemlja se je sproti odpirala in zapirala.
Skozi pajčevino bodeče žice, ki je bila prepletena pred jarki, se je videlo natančno v vse udarke. Bilo je, kakor da hočejo Rusi spraviti to zidovje za vsako ceno s poti, toda odmevi in zamolkle razstrelbe onkraj poljane so pričali, da obstreljujejo tudi desno krilo.
Cerkev se je zrušila vase. V jarke je lezel oster duh po ekrazitu, planjava spodaj se je zagrnila z valujočimi sivkastimi preprogami, iz katerih je neprestano bruhalo v zrak sto in sto bobnečih vrelcev.
Kakor bi se na mah vsa ta mirna pokrajina, iz katere eksplozivno bruhajo gejziri, spremenila v vulkansko ozemlje!
Granata je vsekala zadaj za vasjo. Črn oblak prsti je zakril pogled. Justin in vsi drugi so se sklonili in dež prsti se jim je vsul po hrbtih.
– To velja nam! je dejal nekdo zamolklo.
Da, to je veljalo vsem! Naslednja se je zarila nekaj metrov pred jarkom! Oplazila jih je toča blata in količ z bodečo žico je priletel mednje.
– Preklete svinje!
Od daleč so zalaje strojnice in posamezni streli pešakov so se čuli.
Justin je čepel s puško med koleni pred zaklonom. Imel je rosno čelo. Gledal je po svojih tovariših, ki so bili bledi in prepadeni.
Roka mu je trepetala, ko si je zvijal cigareto.
Bobnenje se mu je zarilo v ušesa in ga tiščalo na možgane. Čepel je pred zaklonom kakor pes, ki mu je ukazano sedeti na dežju, pa bi se tako rad skril pod streho! Buljil je v konice svojih razdrapanih čevljev in opazil, da z levo novo neprestano giblje. Skušal jo je umiriti. Za trenutek je vrgel misel na Ano in otroka, potem pa ga je stena, ki se je od ognjenega udarca stresla, zopet vrgla nazaj v resnico. Krepko je stisnil puško.
Tedaj je pridirjal vodnik in kriknil:
– Hudiči, v zaklone!
Popadali so v kotanjo, kakor bi se pogreznili v zemljo.
– Železniki je kriknil v luknjo, izmena straže!
Justin je skočil v jarek in z upognjenim hrbtom sledil vodniku, ki je hitel pred njim. Tam, kjer se je zavijugal jarek na desno po hribu navzdol, je ležal nekdo na tleh. Izpod oči mu je curela kri. Desno oko mu je iztrgano viselo preko nosu. Skočil je čez mrliča.
V zraku je šumelo, kakor bi se vihra podila čez jarke. Zgoraj ob strelnici je čepela straža. Vodnik ga je potegnil za ramo in mu mahnil z roko.
Justin je stopil na njegovo mesto.
– Pazi, je dejal vodnik. Ne tišči glave ven!
Stal je tako ob strelnici in pregledal kos sveta pred seboj. V divjem, oglušujočem peklenskem treskanju granat se je stiskal kakor dete ob prsteno steno. Vendar je gledal in skušal dognati, kar je videl.
Pod njim v zraku se je razpočil šrapnel. Bel oblaček se je raznesel in izginil nenadoma. Na ravnici je videl, kako so se pognali mahoma drobni ljudje iz črne lise na travnik in oddirjali naprej. Beli oblački so se odpirali nad njimi, cepali so po tleh, se vzdigovali in dirjali do prihodnjega jarka.
Nekateri so obležali.
Nad njim laja strojnica. Posamezni streli vojakov klopočejo vzdolž vseh jarkov.
Tu stoji in vidi, naslonjen na mokro prst, mnogotere stvari. Sliši bučanje peklenskih viher, trepeče ob krohotu granat, ki tipljejo vedno bliže.
Na desni strani jarka je priletela granata v star zapuščen, udrt zakop. Tramovje se je razcefralo in planilo v zrak, kakor bi roj ogromnih žuželk zvihral iz zemlje. Njegov zaklon je tvoril ozek, šiljast rov, ki se je odcepil od jarka navzgor po bregu. Jeklena plošča na prsobranu ga je varovala krogel. Zdaj pa zdaj se je katera izgubila in oplazila jeklo. Vsakikrat je vrgel glavo nazaj. Kadar se je zadrla v blato, je zamolklo plosknilo.
Pogledal je na uro.
Komaj deset minut je tu, njemu pa je dolga večnost.
Da bi bila vsaj dva, laže bi bilo!
Mrak je zajel počasi vse predmete. Polagoma se je nočilo in v tej poltemi so se vžigali bleski granat še veliko huje. Daleč spredaj se je zablisnila raketa in padala nazaj na zemljo kakor ogromen zelen mesec.
Puškarjenje je ponehalo, le posamezni streli so se zadirali v temo. Sklonil se je čisto na dno rova in prižgal cigareto. Potem se je znova naslonil na blato. Pogledal je skozi strelnico.
Tema. Ničesar ni bilo videti.
Tedaj je po zraku zabučalo, kakor bi se vozil neznanski duh pod nebom. Vrgel se je ploskoma v lužo, ki se je natekala v rov. Ogromen, do nebes segajoč plamen je preklal noč. Zemlja se je odprla s strašnim treskom. Jeklena plošča se je snela iz prsti, plast padajočega blata ga je zasula.
S težavo se je izkopal. Dva vojaka sta se priplazila po jarku in mu pomagala na noge.
Naslonil se je na steno. V desni roki je začutil pekočo bolečino.
Izpod rokava se mu je v dlan stekala kri.
Nekdo ga je prijel okoli ramen in ga vodil po rovu. Drugi je ostal na preži.
– Drobec granate! je dejal tovariš. Najbrže nič hudega.
– Boli! je zastokal Justin. Noge so se mu tresle, vedno bolj se je naslanjal na tovariša.
– Ampak, fant, nazaj pojdeš! To je sreča v nesreči!
V zakopu so mu slekli plašč in bluzo. Nekdo mu je prerezal rokav srajce. Bolečina je vedno bolj pritiskala. Bilo mu je, kakor da se bo zdaj pa zdaj zgrudil in zaprl oči. Videl je tovariše kakor v megli.
Na levi roki nad komolcem je bila velika, raztrgana rana. Drobec granate mu je razcefral meso in močno je krvavel. Za silo so ga obvezali. Nekdo mu je dal požirek ruma.
– Zdaj pa jo kar odkuri na preobvezovališče! je dejal kaprol in vesel bodi, da ni hujšega! Določil mu je spremljevalca.
Granate so uhajule preko jarka. Plazila sta se po vijugastem rovu navzdol. Kadar je zasikalo po zraku, sta se vrgla na tla. Justin je hodil kakor v omotici. Držal se je za roko svojega vodnika. Ko sta izstopila iz rova, sta zašla v globok jarek, ki ga je zvrtala granata. S težavo sta se izvlekla iz mastne brozge, ki ju je vlekla nazaj.
Zadaj za njima so blestele v zraku rakete in strojnice so znova prasketale. Granate so sekale venomer.
– Napadajo! je dejal tovariš.
Justin se je vlekel za njim. Naletela sta na stražo, ki jima je pokazala smer.
– Čez klanec se žurita, je dejal stražar. Tja se zelo rade izgubljajo granate! O pravem času sta jo popihala.
Pred njima je vrglo v zrak zemljo in dušeč ekrazit ju je zajel.
– Za menoj, hitro! je priganjal tovariš. Vlekel ga je za roko. Dirjala sta preko zasneženega travnika in se pognala na strm klanec, za katerim je bilo obvezalovališče. Tipala sta, da ne padeta v jame, ki so jih izkopale granate. Justin je dirjal s poslednji močmi. Vedel je:
– Tam zadaj je rešitev in konec vojne! Odzad je prižvižgalo, kakor bi nekaj nevidnega, silnega vrglo jekleno zanko za njima.
– V jamo! je zakričal tovariš in potegnil Justina za seboj v lijak.
Potem so ju zajeli ogenj, prst, blato. Justina je zračni puh z vso silo potisnil v mastno ilovico. Tovariš je čepel pod njim do pasu v vodi.
Ko se je otresel silovitega brnenja v glavi, se je prijel za rob jame in se potegnil kvišku.
– Daj no! je pozval tovariša.
Tovariš se ni ganil. V temi ga je komaj razločil. Puškina cev se je lesketala nad njegovim obrazom, glava mu je mrtvo visela na prsi.
Stegnil se je nazaj v jamo in ga prijel za glavo.
Bliskovito je potegnil roko k sebi in pridušeno vzkriknil. Na prstih se mu je lepila topla vlaga. Segel je v odprto črepinjo svojega tovariša.
Raznesek granate mu je odnesel lobanjo.
Divja groza ga je popadla. Splazil se je po vseh štirih na vrh. Za njim je padla granata. Predaleč je bila. Na vrhu se je oddahnil, na smrt utrujen se je za nekaj hipov zleknil v sneg.
Zaspal bi rad.
Toda rana ga je pričela skeleti. Četa pešcev ga je ustavila.
– Kam? ga je vprašal praporščak. Ranjen? je dejal na to? Kar tod naprej, potem pri hosti na levo!
Obvezovališče je bilo zadaj za hribom v zapuščeni opekami. Zdravnik mu je razkužil rano, jo obvezal in dejal podčastniku, ki je stal poleg njega:
– Lepa rana! Če ne bo zastrupljenja, bo v štirinajstih dneh dober.
Tu se je šele pričel zavedati. Obvezana rana ga je sicer bolela, toda polagoma je prihajalo vanj tisto sproščenje, ki človeka zgrabi, kadar ga objame zavest, da je ušel smrti.
Razgledal se je okoli sebe. Bili so v velikem golem prostoru. Na tleh ob zidu so ležali na slami ranjenci. Težko ranjeni. Nekateri so stokali, drugi vpili, mnogi ležali negibno in nemo kakor mrliči. Sanitejci so jih odnašali na vozove. Mladenič od sedemnajstega pehotnega polka je zatulil, ko so ga dvignili:
– Napravite konec! Napravite konec!
Ob koncu vrste so sedeli lahko ranjeni. Pogovarjali so se med seboj živo kakor otroci, ki so pravkar ušli nevarnosti. Njihovi obrazi so bili kljub bolečinam veseli in brezskrbni.
Justin je potrpežljivo čakal odvoza.
Fronta je bila za njim.
Bobnenje topov se je močno slišalo, včasi so se stresla okna, kakor bi treščila granata prav blizu. Ti živi mrtvaki na slami so mu pretvarjali radostne misli v pošastne spake. Šel je ven in sedel na kup kamenja. Iz prve sobe so prihajali kriki, ki so se bolestno nosili v mrzlo zimsko noč. Vozovi z ranjenci so se v dolgih kolonah razvrščali po razvoženi cesti.
Proti jutru so ga spravili na majhen odprt voz. Dolgo časa so se vozili. Zeblo jih je. Rana ga je pričela skeleti. Spanec ga je mučil, čeprav je velika utrujenost grabila njegovo telo.
Ob porušenem kolodvoru je stal dolg vlak Rdečega križa. Ko se je zleknil po pregrnjeni slami, se mu je zazdelo, da je vse tisto, kar je pravkar doživel, le medel sen, moreč, nevreden spomina. Obrnil se je na desno roko, ki ga ni bolela, in nekdo ga je pokril s kocem, še preden je vlak odpeljal, je zaspal mahoma, kakor bi padel v vrtinec, ki ga je zgrabil in potopil v globočino.
8 uredi
Prebudil se je popoldne, ko se je vlak ustavil na veliki postaji. V avtomobilih so jih prepeljali v bolnico.
To je bila gimnazija, ki so jo koj s početka vojne spremenili v vojaško bolnišnico.
Okopali so jih, jim dali sveže perilo in odkazali postelje.
V veliki, svetli sobani je bilo dvajset ležišč. Lepo v vrsti kakor v pravi bolnišnici.
To bolnišnico nadzira neka nadvojvodinja; povsod je silno čisto, kakor bi bilo vse pravkar pomito in popleskano.
Justin se je počutil v postelji po dolgem, dolgem času zopet srečnega. Pet mesecev ni spal v postelji! Tedne in tedne se ni slekel, perilo je bilo umazano in preperelo, da je luščilo od njega kakor bolna, okužena koža. Pet mesecev se ni umil s toplo vodo. Včasi so dosegli kak potoček, da so si umili obraz in roke. Hrana … Zamahnil je z roko, kakor bi hotel napraviti križ čez vse to, zleknil se je pod toplo odejo in z vsem telesom je užival prijetno spremembo.
Sosed mu je bil Madžar, s katerim se ni mogel pogovarjati, na levici pa ležal Poljak, ki ga ni razumel.
Gledal je v zastrte žarnice, ki so svetile nad stropom. Počasi se mu je vračala zavest, ki je bila raztreskana in raznesena od vsega hudega, misli so zajele dom in vse, kar je v njem. Tipal je po teh slikah, ki so se mu prikazovale, in jih božal vse po vrsti. Ano, ki jo že tako dolgo ni videl, Bogdana, ki spi v svoji veli posteljici, očeta, ki gotovo misli nanj, mater … Sami lepi, hrepeneči obrazi, ki si jih je iskreno zaželel.
Tako sanja ves prevzet od nežnega božanja dragih ljudi.
Kako žive?
Kaj počno ta hip?
Ura na steni kaže šest.
Sedajle gre oče iz tovarne. Po Bleiweisovi cesti mimo Narodnega doma, potem mimo jahalnice in vladne palače, morda še stopi pred večerjo na vrček piva k Šestici?
Mati je skuhala večerjo. Na mizi je že vse pripravljeno, iz sklede se kadi in vsi nestrpno čakajo, da se odpro vrata.
Ana … Kaj le počne sama v tako velikem stanovanju? Morda koplje otroka, preden ga bo dala v posteljo, ali pa sedi pri mizi in bere? Morda piše pismo zanj? Že dva tedna ni prejel nobene pošte.
Bog ve, kako je z Joštom?
Ozre se nazaj v uro, ko se je zgodilo.
Njihov vod je pravkar krenil iz gozda. Preiskali so hosto, nikjer niso našli nič sumljivega. Zunaj na krompirjevi njivi so sedeli in počivali. O sovražniku ne duha ne sluha. Ko so krenili nazaj, jih je z vrha dol opazila strojnica. Vrgli so se na obraze. Jošt je zastokal …
Sestra Rdečega križa je prinesla večerjo.
Z velikim tekom je pojedel toplo pečeno meso.
Kako prijetno, nepopisno lepo je jesti na varnem!
Po večerji je šel na hodnik in se razgledoval. Na steni je visela velika tabla z imeni vseh ranjencev, ki so ležali v bolnici. Radovedno je prebiral ta tuja imena. Iskal je, mogoče je kdo njegove stotnije.
Drugo vrsto je hotel preskočiti, kar je zagledal čisto spodaj:
Johann Jošt, Gefreiter,
K. u. k. Infanterieregiment No. 87.
Zimmer No. 8.
Ni mogel verjeti. Prebral je še enkrat, zopet in zopet.
Da, to je Jošt, za božjo voljo!
Stekel je v prvo nadstropje.
Odprl je rahlo vrata in pogledal po posteljah. Beli, voščeni obrazi so zastrmeli vanj Nekateri so mižali od bolečin.
Oči so iskale prijatelja. Na postelji pri oknu je sedel, do vratu pokrit z odejo.
– Justin! je kriknil, ko ga je spoznal.
Justin se je ozrl v ta bledi, izmučeni obraz. Počasi je stopil k njegovi postelji, kakor bi se bal česa hudega, za srce ga je stiskalo, ko je videl velike oči, ki so se grenko smejale vanj.
– Jošt? Jošt, ti …? je dejal prisrčno.
Stopil je k njemu in mu ponudil desnico.
– Kakšno naključje, dragi, fant! je veselo vzkliknil Justin. Torej bova zopet skupaj? Taj daj roko!
Jošt je bil ganjen od tega nenadnega, veselega svidenja. Potegnil je levico izpod odeje in z žalostnim nasmehom dejal:
– Desnice ti ne morem dati …nimam je več!
Justin je prebedel.
Izpod odeje je videl na debelo poviti štrcelj njegove desnice.
– Zame je vojne konec, je dejal Jošt.
Justin je sedel na rob postelje in molčal. Nikdar ga še ni vojna tako prijela kakor ta hip. Prijateljeva nesreča ga je do mozga pretresla. Nemo je opazoval njegov obraz, v katerega je urezalo trpljenje neizbrisne črte.
To je vojna!
Ozrl se je na soseda. Rumena koža na njegovih koščenih licih je bila kakor koža na razpadajočem mrliču.
– Obe nogi mu je granata odtrgala, je zašepetal Jošt.
Na tretji postelji so begale majhne, plašne oči po prostoru.
– Obe nogi in leva roka! je dahnil Jošt. Ozdravel bo!
Justina je davilo.
Videl je na bojišču mrliče, ki so bili razstreljeni, pretrgani, zmečkani, zdrobljeni, brez udov, brez glave – ampak vsi so bili mrtvi. Prestali so trpljenje. Le-tu pa so živi ljudje brez udov.
– V tej sobi smo sami amputiranci. Preštej!
Trideset postelj!
To je vojna!
– Prve dni sem bil spodaj. Mislil sem, da ne bo nič hudega. Toda rana se je pričela gnojiti, kost je bila načeta … Veš, prijatelj, vse tisto – operacija, bolečine – ni nič proti zavesti, da sem brez roke!
Kako sem se boril s samim seboj.
Ali bi si jo dal odrezati?
Ali bi rajši umrl?
Kako bom na zemlji brez roke?
– Resno sem mislil na smrt. Pomisli, brez rok za prazen nič!
Potem ga je potegnil k sebi in mu zašepetal:
– Ali vidiš zdaj prekletstvo vojne? Vidiš teh trideset postelj?
Justin si je grizel ustnice.
– Pisal sem očetu, materi. Oba sta mi pisala, da moram priti nazaj! Končno sem pisal Marti …
– In kaj ti je odgovorila? je vprašal Justin.
Njegov obraz se je raznežil. Potegnil je pismo izpod blazine.
– Njeno pismo mi je rešilo življenje, je dejal toplo.
– Kako? Kaj ti je pisala? se je začudil Justin.
– Ah, prijatelj, same lepe stvari. To je zlata duša!
– Zaljubljen si! je dejal Justin. Sem uganil?
Jošt se je nasmehnil in mu z levico stiskal roko.
– Kmalu pojdem domov! je dejal.
Poslovila sta se vsa srečna, da sta skupaj v tej hiši trpljenja ter da se bosta vsak dan videla in govorila. Tedaj se je Justin nenadoma nasmehnil in se domislil:
– Ho, vedno praviš: sem pisal, bom pisal ... kako – brez desnice?
Sestri Kristini sem narekoval pisma! je dejal Jošt in se vdano smejal začudenemu prijateljevemu obrazu.
9 uredi
Vse to mu ne da spati. Njeno ime se mu nanovo ponavlja, z mislimi ga stiska k sebi in tako tke z njim pajčolan, ki se spušča med njim in domom, da je na oni strani le meglen obris vsega do sedaj njegovega, Madžari glasno govore med seboj, smejijo se, Justin pa leži vznak omamljen in raztresen.
Kristina ...
Sestra Rdečega križa ...
Ko je bil v strelskih jarkih, premražen, ušiv, moker, strgan, lačen, ko ga je smrt lovila vzdolž vse fronte, je bil dom njegova edina želja, edino hrepenenje.
Ana! Seveda, Ana, njegova žena, ki si jo je želel, na katero je mislil, kadar je čepel v zakopu! V tistem prstenem brlogu, kjer ni bilo najmanjšega lepega predmeta, da bi se oko spočilo na njem od vsega tega groznega, brezsmiselnega, jo je v svoj spomin pritrdil kakor sliko. Bila mu je kakor amulet, žarišče, h kateremu se je zatekal v najhujših trenutkih. Bila mu je kakor bog, ki ga je molil in iskal v njem utehe in pazabljenja.
Sliko otroka je imel pri sebi. Pritrdil si jo je na podporno deblo ob svojem ležišču. Ob svitu sveče, ki jo je prižigal za nekaj trenutkov, se je razljubil nad mehkim obličjem deteta, grabilo ga je za srce in kadar je bilo najtežje, je ugasnil svečo, da si je v temi otrl oči. K njemu bi poletel preko vseh teh moritev in bi se ga oklenil, da bi ju nobena vojna ne mogla več razkleniti.
Ponoči je šla skozi sobo sestra Rdečega križa.
Po prstih, tiho, plavajoče, kakor duh sna in pokoja.
Justinu je obstalo srce.
Z razprostrtimi očmi je gledal v njeno obličje in jo iskal.
To ni Kristina!
– Sestra, vode! je prosil.
Ko mu je držala kozarec nad obrazom, se je razočaran naslonil na blazino.
– Ne, ne, to ni Kristina!
Misli so tolkle. Megoče je samo pri težko ranjenih?
Zavidal je Joštu, da je pri njem, peklo ga je od napora, s katerim si je prizadeval dovračati misel nanjo in se zopet zagledati v svoje drage.
Saj prav to, samo to je bilo najtežje!
Prizadeval si je po svoje razložiti to nagnjenje do Kristine, ki je že skoraj docela zamrlo, iznova tako živo splamtelo v njem. Morda bi si ga bil lahko razložil, da ni vsem svojim dognanjem že kar sproti dajal odpuščanja zase in sto opravičb, da je bil samemu sebi sodnik in tožnik, povrh pa še zvit, nepopustljiv zagovornik, ki je vsakokrat užugal tožnika.
Tožnik je tožil: Ženo imaš in otroka. Tega ne moreš nikoli več zatajiti, sto prič govori proti tebi. Ti pa si z mislijo in dejanjem teptal to zvezo in ne moreš ničesar dokazati ženi, češ, storil sem to zaradi tega in tega. Zvestobo ženi si prelomil!
Zagovornik je tolmačil: Da, ženo imam in otroka. Tega nisem tajil in nočem tajiti. Tudi zvest sem ostal svoji ženi! Da, še na misel mi ne pride, da bi se zaradi tega v notranjosti spri s svojo ženo, saj ona za to niti ne ve niti ne bo vedela. To delam na svojo lastno pest in na svojo lastno odgovornost. Ker žena ne ve, tudi ne trpi, otrok pa še manj, ker niti misliti ne zna. Nič se ne bo v meni do nje spremenilo! Ne mislim je zapustiti, ne, nikoli, četudi sem zaradi nje zabredel v smolo. Ko se bom vrnil, bom njen, kakor sem bil prej!
Da, v tem si je bil tako zvest in tako neomajen, da niti za trenutek ni podvomil v svoj zakon.
Ana je njegova!
To je bilo ukoreninjeno v njem. Živel je v veri in trdnem prepričanju, da si je z zakonom pridobil ženo, ki mu je nihče ne more ugrabiti. Zakon je vez, s katero je bila žena priklenjena z vsemi členi na njegovo prepričanje.
Žena mu je pokorna!
Žena mu je lastnina. Lastninska pogodba je podpisana v poročnem listu.
To je bil temelj vsega zagovora, zaradi tega niti misliti ni mogel, da bi žena prav tako lahko storila kakor on. Če misli on lahko na Kristino, misli tudi ona ...
O tem ni hotel razglabljati, ker niti misli na to možnost ni hotel priznati. Ostal je na površju in se zadovoljeval s priložnostjo iz dneva v dan, nikdar ni mislil na vzroke, kaj šele, da bi jih razkrajal in skušal dognati izvirke svoje sproščenosti, ki jo je napram Ani zaklepal, samemu sebi pa kopal strugo, da so laže vreli navzdol.
Po vsej pravici si je na tihem priznaval neskladnost svojih misli in dejanj, nikdar pa jim ni hotel dati tiste važnosti in tistega čute, da bi zaradi žene klical samega sebe na odgovor. Živel je v preprosti, trdni veri, da je žena zamisel in tvorec zakonskega življenja, podpora in cilj moža, ki se je naveličal samstva, to se pravi, da mu je žena že po svoji naravi in ustroju gospodinja, strežnica, perica in rodnica njegovih otrok, mož pa gospodar, ki si z neomajno pravico lasti te njene naloge in dolžnosti.
Kamorkoli je pogledal, je bilo tako.
To je neizpodbitno njegovo prepričanje, kaj njegovo, to je prepričanje vseh mož, ki so se ženili zaradi ženitve.
Včasi si dopoveduje in lajša vest: – Vojna je kriva vsega tega. Ana trpi. Prej pa je imela pri njem najlepše življenje. Z vsem je bila preskrbljena! Ničesar ji ni nedostajalo.
Otroka ima. Če izvzamemo vojno, je njen smoter dosežen. To je bil cilj njenega življenja, kakor je to cilj vsake ženske. Za vse drugo je mož, ki vodi račune, kupuje in plačuje, jo živi in hodi z njo v posteljo.
On vodi njene korake.
On sklepa pogodbe in podpisuje menice.
Žena ne more brez njegovega privoljenja ničesar.
Mož da ženi ime!
Žena je njegova, on si jo je osvojil in pridobil.
Vse ure, vsa pisma in vsi sestanki, ki jih je doživljal z Ano pred poroko, so izbrisani in leže v dalji kakor kos mladosti, ki se več ne povrne. Včasi se mu zdi, da je bilo vse tisto otročje, romantično beganje dveh src, ljubezen pa, ah, kako čudno bi zvenelo, če bi sedajle dejal svoji ženi: Ljubim te!
Čemu neki, saj se ve, da sta zdaj poročena in da si ne bosta vsak dan sproti razodevala ljubezni. Človek ima vendar toliko drugih skrbi!
Toda priznava si, da je bilo kljub temu prav tisto beganje najlepše, nedolžno popevanje dveh zaljubljenih grlic.
Za hip je očitek javne hiše v Celju malce močan, toda naveliča se grebsti po stari, pozabljeni stvari.
– Prava reč! Če bi ne bilo javnih hiš, ne bi šel tja. Saj jih oblastva dovoljujejo!
Potem se bori s samim seboj. Ugodje tople, mehke, snažne postelje mu stopa v ude, vroče mu postaja pod toplo odejo, telo se razgreva ob misli na ženske.
Zdaj znova zahrepeni po Ani in ta misel, ta edina misel ga žene k nji. Da bi s poljubom razvezal svojo strast ob njenem telesu, ki ga omamlja in podžiga. Z neugnanostjo misli na dopust ter jo s vročo željo po tej silni utehi slači in uživa.
Tako ljubi Ano.
Vso noč – proti jutru pa zaspi.
Prelestno je bilo to zimsko jutro.
Jošt je danes prvič vstal s postelje in sam šel v operacijsko sobo. Noge so bile šibke, tla so se mu zdela majava, kakor bi stal na zibajoči se ladji. Na hodniku je sedel na klop in se zatopil skoti okno.
Solnce je prižigalo s snegom pokrite strehe mestnih hiš. Visok cerkveni zvonik se je dvigal nad poslopja, bronasto jabolko na vrhu je gorelo kakor ognjena krogla. Okna so plamtela, na strehi, s katere so odmetali sneg, je bil naslikan velik rdeč križ. Na nasprotni strani je mlada ženska skozi odprto okno otepala blazino, videlo se je v sobo. Dvoje belih postelj je stalo tam odgrnjenih, kakor bi pravkar vstali. Mogoče sede v kuhinji pri kavi in se otroci pripravljajo za šolo.
Po hodniku so prihajali ranjenci. Nekatere so vodile sestre pod roko. Bili so bledi, bolni obrazi, ki so z mislijo na bolečino zrli v vrata, za katerimi se bležče noži in instrumenti.
Po večini so Madžari in Poljaki.
Jošt odmakne pogled z okna in ko preleti vse te betežne ljudi, se zdrzne in pogleda v tla.
Bolestno ga strese, ko si hoče v podzavestni sili navad z desnico popraviti bolniško haljo. Desnice ni več!
Bog ve, kam so jo vrgli?
Kam sploh mečejo vse te odrezane noge in roke?
V zemljo?
Tedaj bodo čez sto let, ko bodo na tistem kraju kopali temelj za novo stavbo, skopali te uboge prestreljene koščice. Bog ve, kaj si bodo mislili? Kako to, bodo dejali, da je le-tu toliko nog in rok, trupel in lobanj pa nič? Morda si bo kdo domislil in bo dejal:
– To je gotovo iz časov svetovne vojne. Takrat so se godile stvari, ki se nam danes zde neverjetne in nečloveške.
Počasi se vdaja v neizogibno usodo. Misel, da je za ceno njegove roke zanj konec vojne, ga kljub temu krepi in mu vrača zdravje. Z odločno voljo skuša premagati žalostne misli in potrpežljivo se vadi pisati z levico.
V duhu si predstavlja vse delo, ki ga bo moral opravljati z eno samo roko. Toda že sama misel na delo, ko se zopet vidi na svoji zemlji, ga peha iz tega pekla vzdihov in krikov, da češče misli na dom in na vse, kar je v njem. Močna zavest se ga oklepa, da bo stopil zopet na njivo in prijel za plug. Samo z levico!
Jošt ve, mora vedeti, s tem se noče slepiti, da bo tudi z eno samo roko osvojil svojo grudo.
Ko pride iz operacijske sobe, je bled. V njegovi sobi so tovariši zbrani ob postelji, ki stoji pri oknu. Ponoči so semkaj prinesli vojaka nekega madžarskega polka. Granata mu je odtrgala obe nogi nad kolenom.
Umira. Mirno in vdano umira. Včasi pogleda z velikimi očmi po obrazih okoli stoječih in jih nato zapre. Ustnice se mu premikajo počasi, enakomerno, kakor bi požiral slino. V lice se mu globita dve jamici, ustnice se mu stisnejo in utripi na obrazu zamro. Eno oko se mu napol odpre, da zašije belina beločnice, kakor bi s prezirom še poslednji hip ošinil ves svet.
Takih prizorov je vajen. Vendar ga znova sprelete in navdajo z grozo, da bi najrajši takoj pobegnil iz te hiše trpljenja in smrti. Včeraj je mlad podčastnik pobesnel. Odrezali so mu desno nogo pod kolenom in levo roko nad komolcem. Ko so ga prinesli iz operacijske sobe, je pričel tuliti in si trgati obveze z ran. Vse naokoli je pobrizgal s krvjo. Bil je kočijaž na nekem posestvu ...
Oni dan se je hotel honvedski huzar vreči skozi okno. Obe nogi sta mu bili odbiti nad stopalom ...
On sam je mislil, da bo zblaznel. Še so mu jasni trenutki, preden je padel v nezavest na operacijski mizi. Vidi točno vse zdravnike, ki si umivajo roke. Njihove bele halje so oškropljene s krvjo. Milo se peni, za seboj sliši žvenk orodja in gleda bele ženske roke, ki so mu poveznile masko čez obraz.
Ah, na trenutek prebujenja se ne sme domisliti. Bilo je zvečer, sestra Kristina je stala ob njegovi postelji. Z levico je segel na desno stran …
Da, to je minilo. Zdaj sedi na postelji s hrbtom proti mrliču, ki ga še niso odnesli, in misli na dom. Izpod blazine potegne pismo, ki mu ga je poslala Marta in se zatopi vanje.
Sestra Kristina hodi od postelje do postelje. Njen korak je prožen, mladosten, njene besede so mehke, tople in kadar govori, je v sobi bolj prijetno.
Da, to je Kristina.
Sestra Rdečega križa.
Oskrbnica sobe št. 3.
Jošt se je naučil za silo poljski.
– Bova danes zopet pisala? ga nagovori, ko pride k njegovi postelji.
– Ne sestra Kristina, pravi Jošt. Hvala lepa! Zdaj imam tu prijatelja, ki mu bom narekoval.
– Res? se čudi Kristina. Žal mi je za to delo. Zelo rada sem pisala vaša pisma.
– Hvaležen sem vam, sestra! Dobri ste bili z menoj! S čim vam bom povrnil?
– Ah! se nasmehne Kristina. Lep spomin zame! Kajne ...?
– Da, pravi Jošt iskreno, kakor mati ste z nami. Ne, ne, se takoj popravi, kakor prava, resnična sestra! Pravil sem že o vas prijatelju Justinu.
– Justinu? vpraša naglo.
– Da, Justinu. Pred vojno sva v Celju služila vojake.
Kristina se zagleda skozi okno. Majhen nasmeh ji spolzi mimo ustnic, koj ga zopet zakrije in gre k sosednji postelji.
Jošt gleda za njo in ugiba.
– Kako je mogoče, da se ta lepa, nežna, dobra stvar briga za te strašne rane. Govore, da je priležnica majorja vojnega poveljništva in da se vse te sestre vlačugajo z oficirji in zdravniki?
Zajame misel in si trdi:
– Pa naj je stokrat priležnica, nam je vsem dobra! Do smrti se je bom spominjal lepo in hvaležno.
Na hodniku se ustavi Kristina pred seznamkom bolnikov in išče.
Justin Železnik ...
Doživetje nanovo jasno oživi. Za trenutek se obotavlja in se hoče vrniti nazaj v prvo nadstropje. Potem jo le premaga želja, da bi zopet videla človeka, s katerim je preživela lepo uro in ki ga je vojna vihra zanesla semkaj, in stopi v njegovo sobo.
Justin spi. Vso noč je prebedel od nestrpnosti in neugnanosti in šele jutro ga je zazibalo v spanec. Solnce sije na konec njegove postelje in se lovi v beli polituri železnega ogrodja.
Kristina stoji ob vznožju. Gleda ga in hoče vsak trenutek, vsako besedo poklicati nazaj.
– Ali so to sanje, si pravi, da leži tu človek, ki me je en večer resnično ljubil?
Ranjeno roko ima nad odejo.
Sede na rob njegove postelje in ga poboža po tej bledi, trpeči roki.
Kako prosojni so prsti.
Položi mu dlan na čelo. S prsti mu počeše lase nazaj.
Tako ga gleda.
Justin se v rahlem jutranjem spanju zdrami. Odpre oči in zastrmi v obraz, ki se sklanja nad njim. Za hip se ne zave, toda ko vidi njen smehljaj, ta znani, komaj doživeti smehljaj, zamiži še enkrat, z levico išče njeno roko in zašepeče vedno kakor v sanjah:
– Kristina ...
Oba se smehljata in se gledata v molku presenečenja.
– Zelo trpiš? ga vpraša mehko, sočutno.
– Ostani pri meni, pravi Justin. Že v Celju sem te iskal.
– Mislila sem, da si pozabil name, reče Kristina. Zdaj sem usmiljena sestra!
Toda mora se odtrgati od postelje. Vsi ju gledajo, njena tovarišica stoji med vrati in jo kliče.
– Kmalu se vrnem, mu zašepeče in odhiti ven.
Justinu pa je še vedno pred očmi. Z roko seže na mesto, kjer je sedela, z mislijo skuša zajeti vso njeno obliko po zraku, ves je napolnjen te ženske, ki se mu je prikazala, kakor bi stopila iz oblaka. Ves nepripravljen in predramljen od tega presenečenja, še vedno ne more verjeti smehljaju, ki je obvisel pred njegovimi očmi.
Tovariš, ki leži pri peči, pek iz Linza, mu zakliče preko sobe:
– Čedna kurbica, kamerad!
Justin ne sliši, ne more slišati, leži na levi strani in z napol zaprtimi očmi visi na njenih stopinjah. Na svetlem parketu se komaj vidno poznajo odtiski njenih majcenih pet in stopal.
– Ah, vzklikne oni iz Linza, da bi že zopet imel takole stvarco pod seboj!
Popoldne se sprehaja po hodniku in jo skuša najti. V prvem nadstropju opreza pri vratih, posluša šepet lahnih korakov usmiljenk.
V Joštovi sobi je tiho in mučno. Nekdo neprestano stoče in vzdihuje. V postelji, na kateri je dopoldne umrl vojak, leži mlad Hrvat. Pravkar so ga prinesli iz operacijske sobe. Njegov obraz je rumenkasto voščen.
Jošt mu pojasnjuje:
– Žrtev letalske bombe. Desna noga in spolovila odtrgana. Ne bo prebil!
Potem mu veselo razodene novico:
– Premestili me bodo v drugo bolnico. Sestri Kristini se moram zahvaliti, da me bodo poslali kot rekonvalescenta v Celje! V Celje, Justin, to se pravi – domov!
– Prosim te, je nadaljeval, vzemi papir tamle iz omarice. Pisala bova Marti!
Justin piše in posluša prijateljeve besede:
– Zdrav sem, sicer še ne popolnoma, vendar toliko, da se bom odpeljal jutri v okrevališče. Ker je tu okoli mene vse žalostno in trpeče, se veselim tega odhoda kakor otrok, ki se vrača po dolgih mesecih k materi. V Celje – domov! Nestrpno pričakujem ure, ko se bova videla, morda čez dva, tri dni, ter koprnim od veselja, ko vem, da bom kaj kmalu gledal polje in cesto, ob kateri je hiša. Sedeli bomo na klopi, na oni strani, kjer se gleda na gozde: mati, oče in vi, Marta. Pomlad bo kmalu.
Justin piše in ne misli na pismo. V njem so močni, ostri boji. Pismo ga vabi v domačnost in k svojim ljudem, v njem se trga in joče, ko mu lete skoti misel vsi ti obrazi, ki so mu dragi, da šele zdaj občuti srce, ki ga zaboli. Kristinina podoba se mu utrinja nad vrsticami in mu zopet vstaja kakor privid, kadar se ozre v vrata, da je zbegan in bolan.
Ko skonča pismo, se oddahne.
Jošt govori neprestano, veselo, razkošno:
– V Mariboru bom sedel k desnemu oknu. Tam mi je že vse znano. Vozil se bom mimo krajev kakor mimo starih znancev. Naše vasi leže ob progi in pozdravljal se bom z domačo zemljo. V Celju, ah, tam mi je vsaka hiša prijateljica … Kakor otrok sem!
Justin ga posluša in mu je težko.
Sam bo ostal med vsemi temi pohabljenci, on pa bo doma in mu bo lepo! Zanj je konec vojne! Da, ta hip bi žrtvoval svojo roko, če pomisli, da ga čakajo mrzli, blatni, sestreljeni rovi.
Tedaj vstopi Kristina in pokliče Jošta.
– V pisarno, Jošt, po listine!
Jošt odide. Kristina stopi k Justinu, ki se je vzdramil ob njenem glasu.
– Zdaj bo šel tvoj prijatelj, pravi. Boš žalosten?
– Da, pravi Justin potrto. Domov pojde. Zelo se veseli!
– Vem, dahne Kristina, po ljubezni hrepeni.
Ozre se v Justina, ki prebledi. Potem se vzpne k njegovemu obrazu in zašepeče:
– Po večernem pregledu me počakaj!
Hrvat hrope in bije okoli sebe. Kristina pozvoni. Mlad asistent priteče.
– Morfij in brizgalko! ukaže sestri.
10 uredi
Dvakrat na teden ima Kristina nočno službo.
Živi dvojno življenje.
Dejstvo je, da so govorice, ki krožijo med ranjenci, le deloma resnične, vendar pa so utemeljene in se marsičesa ne da utajiti. Friderik Engelmann, major vojnega poveljništva, jo vzdržuje, da, to je znano vsemu mestu, saj bi takšne stanovanja sama ne zmogla, tudi dr. Cornell, vojaški zdravnik mestne vojne bolnišnice, je njen stalni gost, videli so jo celo v avtomobilu vrhovnega vojaškega sodnika, toda podrobnosti nihče ne ve, ker je vse to njeno drugo življenje skrito za zaklenjenimi vrati in spuščenimi zavesami.
Zapustila je javno hišo prav za prav brez posebnega nagiba, morda se ji je baš posel sester rdečega križa zdel najprimernejši, da zaživi drugače – svobodneje. V javni hipi je bila sužnja ženske, lastnice bordela, in nikjer ni bilo izhoda iz tega zla, kvečjemu je lahko menjala kraj in se vrgla v roke drugemu izkoriščevalcu. To bo edini vzrok njenega naglega pobega iz Celja, podkrepljen z domotožjem po mestu, kjer se je rodila. Vojna je odpahnila ovire in predsodke. Oblekla je uniformo sester Rdečega križa in postala zdajci za javnost dostojno dekle.
Kakšna razlika: Kot prostitutka ni smela imeti svojega stanovanja, zdaj ima dvoje lepo opremljenih sob v mirni Poljski ulici; prej ni smela ob belem dnevu stopiti na ulico, zdaj se vozi v avtomobilu v družbi visokega častnika i nihče je ne vpraša po kontrolni knjižici; prej je morala vsak teden k policijskemu zdravniku, tu je nedotakljiva, varna in spoštovana; prej se je stekal njen denar v oskrbničino malho, zdaj je njen. Ljubezen si lahko izbira po okusu in priložnosti. Nihče ne trka na njena vrata nepovabljen.
V službi se je z vso svojo žensko nežnostjo posvetila ranjencem. Zdravniki so bili nad vse zadovoljni z njenim delom, ranjenci so ji rekli 'lepa sestra Kristina', ljubili jo s pravim čuvstvom spoštovanja in hvaležnosti.
Na vse druge sestre so gledali kakor lačni otroci, poželjivo, neugnano, včasi so jih zamrzeli, ker so bili trdno prepričani, da so te ženske namenjene častnikom, ki se z lahkimi ranicami po mesece in mesece vlačijo po bolnišnicah in okrevališčih.
Kristina je sedela ta hip v sobici za sestre v drugem nadstropju.
Vse njeno življenje je potekalo in se razvijalo kakor tisočim in tisočim njenih sovrstnic, ki so iskale zavetja v javnih hišah. Ne morda zaradi svoje narave, temveč zaradi raznolikih okoliščin, ki so jih gnale v to prostovoljno pregnanstvo. Istorije vseh teh deklet so si tako slične, da so postale vobče nekako merilo in nekak kažipot v ta samomor devištva in ženske narave. Nagibi, ah, teh je nešteto, saj je v neurejeni in partizanski človeški družbi sto in sto čudovitih pojavov, ki se nekaterim odpuščajo, drugim pa obešajo za vrat kakor mlinsko kolo, ki jih tira na dno človeške družbe.
Beda – zaslepljena vzgoja – zločin – posilstvo – krivica – zabloda – vse to so kamni, ki stoje ob cesti tega obupa, da, obupa, kajti ta pota so začrtana s stopinjami zlomljenih žensk kakor poslednje ure samomorilca, ko piše poslovilno pismo.
No, da! Njena zgodba je preprosta; preprosta, če jo merimo po besedah poročila iz časnika, velika in težka, če jo preživljamo z dognanostjo poglobitve. Potem je vsekakor vsaka malenkost navidezno vsakdanja stvar s te strani, v notranjost pogreznjena pa nam odkriva vse žive elemente posameznikove.
Nikdar nikoli ni bila ženska tako ponižana kakor v vlačugi!
Telefon jo kliče.
– Ti si? se začudi v slušalko. Kaj ne veš, da imam nočno službo? Ne, ne, dragi Friderik, nikakor ne! Ne morem se ganiti odtod. Ne, niti za eno uro. Nočem! Pozdravljen!
Z malomarno, prezirljivo kretnjo je obesila slušalko na kljuko, stopila k zrcalu in si popravila lase.
Bog ve, čemu se je brigala Kristina za ranjence? Ali si je mar za vso ljubezen, ki jo je drago prodajala, hotela pridobiti čiste utehe usmiljenja do bližnjega? Ali je še tlel v nji, kljub vsemu razvratu človeškega ponosa, je zdrav ostanek vesti in gledanja v drugo plat življenja?
Tako so jo postavile razmere in slučaji v najodličnejši družbo, saj je bil avstrijski oficir višek vsega, kar je bilo tedaj uglednega in mogočnega, med vojno pa neomajna oblast, ki je ropala, posiljevala, požigala, obešala, okuževala in se skrivala v varstvo zaledja.
Tu v bolnici je živela za ranjence, ne zaradi vojakov in oficirjev, temveč živela resnično zanje in se trudila, da jim olajša bolečine.
Javna hiša in vse najhujše strani občevanja z moškimi najrazličnejših obrazov in navad so ubijali počasi v nji nežni, sramežljivi poudarek mlade ženske, možje, ki so prihajali k nji in odhajali od nje, so bili zabrisani in pozabljeni, tako da sta se telo in duša v nji razklenila vsaksebi na dva ostro ločena dela. Telo je bilo njihovo, mrzlo, položeno na posteljo kakor na prodajno mizo, duša pa je ostala njena.
Kristina ve, da je Friderik Engelmann pes, ki ga ne bi mogla ljubiti. Pa vendar je njegova …
Dr. Cornell …? Včasi jo presunjajo njegovi poljubi. Ah, tudi njega bi ne mogla imeti za večne čase!
V nji je še vedno gorak odtenek tistega hrepenenja, ki potiska ženo v objem ljubljenega fanta. Nežno doživetje z Justinom je še vedno v nji, in četudi se je pozneje z življenjem pehala skozi vojno vihro v mnogotera srečanja, je semtertja vendarle pomislila nanj, ki je prišel in odšel, ne da bi jo bil oskrunil.
Dežurni zdravnik spi oblečen v svoji sobi. To noč ni najavljen noben transport ranjencev.
Njeni koraki po stopnicah so lahki, zdi se, kakor bi tavala po oblaku.
V sobi spe. Justin sedi na postelji in jo pričakuje. Sestra, ki oskrbuje to sobano, je zavesila luči in zaprla vrata za seboj.
Po prstih stopa do vrat in jih tiho odpre. Na hodniku je svetlo in nič se ne gane. Nestrpno se ozira po stopnicah.
– Ali bo res prišla? ga reže, da prisluhne ob vsakem šumu.
V poltemi širokih stebrov jo vidi, ko prihaja. Kristina si položi prst na usta. Potem ga povede v prazno sobo zdravnika, ki ni to noč v bolnišnici.
V temi, da ju ne izda luč, tipata do postelje. Sedeta drug kraj drugega.
– Mislila sem, da te ne bom nikoli več videla, šepeče Kristina.
– Da, pravi Justin in glas mu trepeče od notranje omame, ko sedi poleg te ženske.
Majhen je poleg nje. Premagan od srečanja molči. Z levico išče njeno roko.
– Nič se ni spremenilo v meni od tistega dne, mu govori in mu z drugo roko boža prste, ki oklepajo njeno dlan. Ti si šel in življenje je teklo naprej preko mene. Zdaj imaš ženo in otroka in svoj dom!
Justina za bole te besede. Močneje sstiska njeno roko in tako zvezan s to žensko, pravi tiho:
– Molči, molči!
Justina žge in peče. Vznemirja in draži ga to govorjenje. Čemu to?
V navalu neukročene sile, ki jo vedno bolj vzbuja bližina žene, jo prižema nase in ji s poljubom ustavi besede.
– Kristina, dahne čez nekoliko časa, kako neizmerno te ljubim!
Ona sloni ob njem in čuti valovanje telesa, ki se naslanja nanjo. Čuti njegov vroči dih, ki jo zajema, in ko se mu roka razklene in išče po stegnu, šine vanjo mrzel val, ki se bliskoma razprostre v njeno dognanje.
Njegova roka išče, kakor iščejo vsi: Friderik Engelmann, dr. Cornell ... sto in sto drugih je tako iskalo.
Kristina se obupno trga iz objema, ki jo vse siloviteje oklepa, v nji se trga na sto in sto koščkov, plaha je in majhna ko pišče pod silovitimi kraguljevimi krili.
Justin je omamljen od ženske. Kristina se je izgubila skozi njegove prste, ki stiskajo meso. Pod njim je ženska. Samo ženska!
Telo jo terja.
Nežna misel se je razblinila in se skrila pred tem silovitejšim.
– Ali me ne ljubiš več? vzkrikne Kristina in se skuša dvigniti.
Justin sope in se bori. To borjenje ga stiska, da ne čuti ranjene desnice, s kolenom ji skuša upogniti telo. Kristina je ponižana v dno duše. Vse lepe ure, ki jih ji je dal Justin, ji je uničil ta tuji človek in jih skuša pohoditi.
Enega samega nežnega poljuba, skromnega, si je želela; želela si, sloneti ob njem kakor deklica, ki je prvič skupaj s svojim dragim. Za hip popusti in v njej vstane zavest borbe na življenje in smrt.
Ali je to Justin, ki jo je dvignil tisti večer?
Ki jo je zapustil sredi največje žalosti in potrtosti?
Ali je Friderik Engelmann, nikoli siti volkodlak njenega telesa?
– Dragi, je zaklicala, ljubi me!
V krčevitem poželjenju ji on krivi roko in krikne napol glasno, kakor bi se davil:
Bodi moja!
Z močnim zamahom vsega telesa se ga otrese. Zbeži na sredo sobe in zavrti stikalo. Luč brizgne po ozkem prostoru, ga slepi, da obstane kakor prikovan ob postelji.
Bleda in trepetajoča stoji pod svetilko. Njegov obraz je zaripel in spačen. Oči se mu bliskajo, kakor bi pravkar stopil iz krčme.
– Zbogom ... pravi Kristina žalostno. Pri vratih se še enkrat ozre, on pa ves besen in neutolažljivo sikne žolč iz sebe:
– Vlačuga!
Preden pritisne na kljuko, skloni ona glavo in dahne:
– Sem! Zate pa sem hranila svojo nedolžnost ...
Odpre vrata in je ni več.
Zgoraj v sobi se nasloni ob zrcalo ter sloni dolgo potrta in presunjena.
11 uredi
Ob potoku, ki teče onkraj ceste, je nekaj starih vrb, polomljenih od otrok, ki plezajo nanje. Mačice so že na šibah, ki divje rastejo na vse strani, snega ni že nikjer več, otroci nosijo s travnika zvončke, v zraku je prijetna radost juga, ki se je razpel čez mesto.
Pomlad.
Bogdan že skuša vstajati in hoditi. Že se prime za stol in se dvigne. Pa je še prešibek. Kmalu sede zopet in se igra. Že kliče razločno:
– Ma-ma, ma-ma!
Po svoje govori sto reči.
Ana hodi nemirno po kuhinji.
Vsega ji je zmanjkalo. Denarja ni, kruha ni, moke ni, masti ni ...
Mlekarica ji je odpovedala mleko.
Mesar ji noče nič več dajati na upanje.
Jutrnje solnce tako živo gleda skozi okno, vse je bolj mehko in nežno v tej pomladanski svetlobi. Zajeta v skrbi, ki se od dne do dne bolj kopičijo, postaja vsa prepadena.
Bogo kliče iz sobe. Lačen je.
Vzame lonček in steče k materi.
Ko nasiti malčka, se zamisli v to revščino, ki jo je pričela grabiti.
Ali bi pisala Marti? Na kmetih je še vsega dovolj!
Ogleduje se okoli. Odpre omaro, v kateri je shranjeno nekaj dragocenosti: zlata očetova ura in verižica, njena zlata ura na dolgi srebrni verižici, materina zaponka z dvema opaloma v srebru, očetova srebrna doza za cigare, dva prstana in uhani.
Vzame svojo uro in uhane ter jih potežka v roki.
Po cesti hodi življenje svojo pot. Pred trafikami stoje dolge vrste starih mož in golobradih mladeničev, ki čakajo od ranega jutra s kartami na razdelitev tobaka, pred vojnimi bolnišnicami se grejejo na solncu ranjenci in bolniki, pred konjušnico prekopujejo srbski ujetniki, močno zastraženi, cesto, oddelek vojakov koraka z vežbe, nekje zadaj za Rožnikom se vadijo v streljanju s strojnico. Sprva zapeketa nekajkrat posamič, potem pa nepretrgoma, kakor bi ogromna žolna tolkla s kljunom ob votlo drevo.
Ana je vrgla na pošti v nabiralnik pismo za Justina. V njem mu prav nič ne omenja vse mizerije, piše mu le, kako je Bogdan že zrastel, ter ga vprašuje po dopustu, o katerem ji je pisal iz bolnišnice.
Ko tako premišlja o avidenju po teh dolgih mesecih in se muči s slikami, ki si jih predstavlja, se kljub svojemu razdoru v notranjosti le razveseli.
– Morda bo potem konec vojne in pričnemo znova mirno živeti!
V sebi pa čuti skeleče dognanje, da je v nji vedno bolj prazno za njim.
Mladi ljudje se ozirajo po nji, na svojem hrbtu čuti njih poglede.
Solnce jo pozdravlja, v velikih izložbenih oknih ujame svojo podobo, ki se mladostno odraža od stekla.
Na konec vojne nihče več ne misli. Nedostajanje zajema mesto in življenje postaja z vsakim grižljajem odmerjeno. Ljudje žive iz dneva v dan, privadili so se zmagam in strategičnim umikom, pomagajo si na sto načinov. Po živež hodijo na deželo. Razvila se je posebne vrste trgovina. Za moko, mast in jajca ponujajo kmetom obleko, tobak, milo, ki ga sami doma kuhajo. Branjevci bogatijo; vse se peča s trgovinstvom, prekupovanjem in razpečevanjem: mladeniči, starci, ženske, otroci. Ljudi je pričela grabiti roka gladu, da bridko žalostno besedujejo o mirnih, dobrih časih.
Pred Prešernovim spomenikom pokliče postrežčka in mu izroči škatlo z uro in uhani.
Mož ve za take stvari in razume ta posel. Ona ga čaka spodaj na Šentpetrskem nasipu. Stari železni vozički čepe v posušeni, prekopani Ljubljanici, tračnice rjave in se vijugajo pod umazano vodo kakor dolge, ostudne belouške.
Dva Bosanca sedita na travi ob nasipu.
Ko dobi denar in ga spravi v torbico, gre počasi po nasipu, ki je ves v solncu, in misli zatopljena vase. Bodočnost, ki je polna skrbi, razglablja in išče rešitve.
Tako ne more živeti. Njeno mlado življenje postaja močno in bujno. Vse možnosti, na katero bi ga naslonila, prerešetava. Kaj, če bi si le poiskala primerno službo? Če bi oddala eno sobo? Vojaške pisarne potrebujejo ženskih moči?
Na Šentpetrskem mostu je špalir ljudi.
Zdaj ga peljejo, reče nekdo tiho, kakor bi se bal.
Vse obmolkne.
Iz vojašnice prikoraka četa vojakov. Sredi kareja, ki stopa počasi in svečano kakor četa vojakov v procesiji, stopa omahujoče star civilist z duhovnikom ob strani. Mlad oficir poveljuje. Civilist je bled, oči mu motno vise v jamicah, njegov korak je šepav. Včasi se ozre preko pušk na mesto, ki se koplje v solnčni svetlobi, potem omahne; kurat ga podpira ter bodri.
Na smrt obsojen!
Ana gleda in je vsa presunjena. Pred njo se pogovarjata dva starca in ona ujame besede:
– Čez pol ure ga ne bo več med živimi. Kako mu je neki pri srcu ...
– Kako šele vojakom, ki ga bodo streljali?
– To je kmet z Dolenjskega. V gostilni je sinil neko neumnost o Avstriji in za takšno figo so ga obsodili na smrt.
– Ura plačila bo prišla ...
– Hudičevi rablji! sliši še, ko zavijeta starca preko mostu.
Vojna!
Da, vojna! Ana hiti v mesto, da zbriše grozno sliko grozodejstva, ki jo je tako od blizu doživela. S streh so pričeli razobešati zastave. Pomladni veter jih žene visoko v zrak, da se zapletajo v telefonske žice in bijejo ob stene. V izložbenem oknu knjigarne visi slika cesarja Jožefa in Viljema, ki si podajata roke. Pod njima je naslikan prizor, ko združeni avstrijski in nemški vojaki korakajo preko mrtvih Rusov z razvitimi zastavami skozi slavolok, ki nosi na transparentu napis: "Slava avstrijsko-nemškemu orožju!"
Mimo deželnega dvorca ženeta dva orožnika vklenjenega dezerterja.
– Temu se ne bo dobro godilo! pravi nekdo, ko se ozre za njimi. Ustrelili ga bodo.
Ana hiti domov. Pri trgovcu dobi po velikem trudu nekoliko sladkorja in moke. Materi, ki se vozi vsak teden na kmete, je dala nekaj stare obleke, da jo zamenja za živež.
Tako ne more živeti več!
Spotoma si kupi dnevnik.
Velika zmaga v Galiciji Rusi panično beže pred našimi hrabrimi četami.
Tudi nad njenim stanovanjem plapola črno-žolta zastava.
Bogdan je pri materi.
Med oglasi čita:
Mlad češki častnik išče lepo, mirno solnčno sobo s posebnim vhodom za dlje časa. Plača dobro. Ponudbe na upravo dnevnika pod značko "Solnčna soba".
Ves ljubi večer se peča s to mislijo. Vsekakor dohodek, ko je ena soba čisto odveč. Muči se z mislijo in predsodki, ugiba in se odloči vprašati še mater za svet.
– Seveda, pravi mati, v tej stiski je dober vsak vinar. Soba ima vhod s hodnika, vrata v svojo sobo zadelaš z omaro.
Vrata so itak zaklenjena. Adamu ni všeč. Ugovarja.
– Kaj jaz vem? pravi, toda oficirje mrzim na vso moč. Ne rečem, če je rezervist, ki je moral v vojsko kakor vsi drugi! Saj ga boš videla. Potem premisli!
Zvečer napiše ponudbo in jo koj nese v nabiralnik.
Ko tako zvečer ureja sobo, se zaloti v čudnem razpoloženju. Posteljo pregrne z baržunasto preobleko s čipkami, na mizo postavi zeleno vazo z mačicami, preprogo, ki je stala zvita za pečjo, pregrne po tleh, na umivalnik razloži porcelanasto, skledo in školjko za milo. Justinovo sliko obesi zopet v svojo sobo. Vse to opravlja z vnemo, kakor da nekoga nestrpno pričakuje. Bog ve, kakšen bo ...? Mlad, s črnimi lasmi? Ko leži, so vrata v sobo odprta. Samo vrata jo bodo ločila od neznanca? Justin bo prišel na dopust. Mogoče šele čez mesec dni ali dva? Piše, da trdno upa.
Ana čuti bližino neznanega moža in misli čimdalje bolj nanj kakor na Justina.
Marta ji piše o Joštu, ki je doma brez desne roke. Piše skrivnostno in zagonetno in ljubezen veje iz njenih vrstic. Ko prebira vojno-poštne dopisnice svojega moža, se zgrozi nad praznoto besed, saj je vse, kar je lepega, le "draga ženska", ki zveni iz vseh kart kakor krik vtapljajočega se človeka.
Ah, kako je hudo! Ko je dobila prva sporočila, da je ranjen, jo je obšlo veliko usmiljenje do tega človeka, ki ji je postal najbližji. Kljub temu, da se je razklal kakor žaga, ko so jo zagrnili plameni, se je v tegobni odsotnosti in zapuščenosti še vedno zatekala k njemu in najsi je dvom še tako prodiral, da je bil že skoraj dognanje, ji je bil vendarle mož, ki je sedaj v vojski in trpi.
Končno pa se je temu življenju privajala z vsakim dnem bolj. Postajala je trdna, da je ne bi poteptale skrbi, in uživljala se je vase, ko je stala nenadoma sama sredi ceste, ki je ni bilo moči pregledati.
– Moj bog, si je očitala, bolj in bolj ga pozabljam. Vsak tretji dan mu pišem, pa sem čimdalje bolj proč od njega.
Ko si v postelji zaželi človeka, ki jo bo dvignil in ponesel iz tega prekletstva, je tisti človek čisto drugačen. Velik in ponosen, da bi zadrhtela ob njegovi silnosti.
Drugo jutro se je tuji častnik oglasil in je bil zadovoljen s sobo.
Čeh je. Praporščak pri tehnični komandi, v civilu profesor risanja na gimnaziji v Brnu.
Govorila sta nemški. Zvečer se bo vselil.
Velik je in koščen, govori votlo, mehko, polno, zelo je domač in ni oficir, četudi nosi uniformo. Mlad je, komaj da je končal študije. Skoraj še študent. Ima temne oči in nazaj počesane, skodrane lase.
Bogdana je vzel v naročje. Dete se je koj pričelo igrati z zvezdami na njegovem ovratniku.
– Razumeli se bomo, gospa! je dejal. Nisem vajen kasarne in me bo ta domačnost razveseljevala.
Ponudil ji je za sobo več kakor je pričakovala. Za zajtrk in večerjo jo je prosil, za kosilo ne, ker je vojaški urad predaleč.
Ko mu je potožila, da je težko za hrano, ji je rekel:
– S tem ne boste imeli nikakih skrbi. V kasarni je vsega dosti. Oskrbnik oficirske menze je moj rojak in ničesar nam ne bo nedostajalo. Na svidenje! je dejal toplo in jo pogledal, kakor da se že zdavnaj poznata. Nasmehnil se je Bogdanu, ga pobožal in odšel.
Stala je pri oknu in ga videla, ko je šel čez cesto. Visok in vitek je bil v svojem oficirskem plašču. Na pločniku si je prižgal cigareto. Njegova mladost in njegova živahnost sta se močno podčrtavali na pusti, hladni cesti.
Zavest, da se je tako rešila mnogih skrbi za življenje, jo je bodrila. Vse lepše je bilo zdaj gledati na cesto, ki jo je mehčalo v blato južno solnce.
Pisala je Justinu.
Ko je zapirala vrata v sosednjo sobo, je obstala in se razgledala po prostoru. Popravila je mačice v vazi. Zid se ji je zdel prazen. Vzela je iz spalnice svojo sliko in jo obesila na steno k oknu.
12 uredi
Justin je bil odpuščen iz bolnice prav tisti dan, ko je Italija napovedala Avstriji vojno.
Rana se je lepo celila, vendar mu je v komolcu ostala roka malce trda, kar se je dalo imenitno izrabiti. Dopust, ki ga je imel že skoraj v rokah, mu je snedla nova vojna napoved, toda na ponovnem zdravniškem pregledu ni bil več potrjen za frontno službo. Vtaknili so ga v stražno stotnijo malega poljskega mesteca.
Kristine od tistih dob ni več videl.
Ko se je tedaj vrnil iz sobe, kjer sta se sešla, se je počasi pričel zavedati. Predramil se je kakor po hudi pijanosti. Dogodek sam si je šele zdaj točno predstavljal, ostal mu je nepojmljiv, zagoneten, jezil se je nase, ker se je izpostavil takemu ponižanju. Spomnil se je njenega obraza pod svetilko, ko je strmela vanj.
Zgrozil se je nad samim seboj, ko ga je poklicala nazaj beseda, s katero jo je udaril.
Ženska, ki je nekoč živela zanj v najlepših sanjah, na katero je mislil le v trenutkih duševne razneženosti, mu je hipoma postala vlačuga.
– Vlačuga, ki bi ji bil v Celju dober. Tu pa so oficirji. K meni je prišla zgolj zaradi usmiljenja. Sestra Rdečega križa?
Kakor je bila poprej v njem misel nanjo lepa, nekaljena, če ni mislil na njeno življenje, temveč le nanjo, je bila zdaj, ko se je to lepo notranje nagnjenje spremenilo spričo njene telesne bližine v vulkan poželenj, srdita, zavistna in zlovešča.
V nepotolažljivem osramočenju jo je žalil, jo skrunil z mislijo in jo teptal v svoji togoti. Njegov ponižani moški ponos, ko ga je ta ženska odbila, se je obrnil po zadoščenje v najslajšo plat lastnega bistva.
Udaril bi jo! V obraz bi ji zalučal tisoč najpodlejših psovk. Na večer v Celju je mislil:
– Bedak! Vedel sem se kakor solzav študent, ki vkuje prvo poljubno vlačugo v nebo in zvezde!
Razbolel od nemira in razjeden od poželenja, je zopet začel pisariti Ani dolga pisma. Vračal se je. Ne kakor fant, ki bi v veliki ljubezni poljubljal njene stopinje, ah ne! Iskal je v ženi, kar mu je Kristina odrekla!
Oh, ko bi ta hip hotela stopiti semkaj!
– Da, svojo ženo ljubim! bi ji dejal. Tebe pa sem iskal kakor vsako drugo žensko iz bordela. Poberi se k svojim oficirjem!
Zadaj za mestom je bilo taborišče ruskih ujetnikov. Dvajset dolgih lesenih barak, pokritih s strešno lepenko. Okoli barak je bila visoka ograja iz bodeče žice. Na vsakih deset korakov je stala straža z nasajenim bajonetom.
Baraka za stražno stotnijo je bila spredaj pred taboriščem. Bila je grobo ometana; malo v stran je stala zidana koliba za kuhinjo.
Poveljnik straže je bil Dunajčan, majhen debelušen nadporočnik, uradnik zavarovalne družbe "Phönixa", vojaki pa večinoma starejši poljski rezervisti, ki jih ni mogel trpeti.
Justinovo gladko nemščino je poveljnik takoj izkoristil; namestil ga je v pisarni in mu poveril drobno nabavo za kuhinjo.
Tako se je Justin hipoma znašel v svojem živem elementu, ki se ga je nemudoma lotil z vso vnemo. Nabava je bila huda; moral je tekati od urada do urada po razne nakaznice in navodila, vendar je dosegel več kakor njegov prednik, ki je odšel na dopust.
V taboru je bilo štiri tisoč ujetnikov. Prehraniti tako množico, je bilo v tistih časih, ko je vsega nedostajalo, pravi čudež, saj je bila okolica zaradi neprestanega prehoda vojaštva izropana do golega; rekvirirati so morali s puškami, da so izsilili od kmetov žito, krompir, repo, zelje in drugo, kar so skrivali globoko pod zemljo.
V mestni klavnici je prejemal vsak dan voz odpadkov, kosti, zavržene drobovine. Hitro se je sporazumel z nekaterimi dobavitelji, ki so nabavljali moko, pomešano z mavcem, in se dogovoril z mesarjem, ki je prodajal taboru konjsko meso za govedino, saj je kupoval konje poceni v vojaški konjski bolnišnici. Stare, garjave krampe, ki jih je erar prodajal za smešno ceno, je klal na račun gladnih Rusov, tako da mu je obrt cvetela kot še nikoli.
Justin je zaslužil provizijo.
Računi so bili pravilni, pregledani; kdo se je brigal za to, če so kuhali za ujetnike meso bolnih konjev namestu govejega.
Hranili so jih le toliko, da niso poginili od lakote.
Taborišče je bila nekaka zbirališčna postaja, iz katere so jih v manjših oddelkih pošiljali v ozadje. Fronta ni bila daleč. Grmenje topov se je posebno ponoči močno slišalo. Poveljništvo je na vse mogoče načine skušalo ohraniti red in preprečiti nalezljive bolezni. Barake so bile poškropljene z apnom; za najmanjši prestopek so ujetnike kruto kaznovali.
Stradali so. V moreči stiski brezdelja so zdaj, ko je postalo toplo, čepeli na solncu in si obirali uši. Včasi jim je kak civilist vrgel čez ograjo pest cigaret. Planili so nanje kakor gladni volkovi. To je postalo imovitim meščanom pravcata nedeljska zabava. Popoldne, ko so tod mimo hodili na sprehod, so jim metali napol obrane kosti piščancev, ostanke kruha in cigarete ter se zabavali nad lakoto nesrečnih razcapancev, ki jih je glad ponižal na stopnjo sestradane, zaprte živali.
Sredi tabora je raslo nekaj zanikarnih hrastov, ki so pričenjali zeleneti. Na spodnje veje so privezovali ujetnike, ki so kršili red. Včasi so viseli hkratu po trije, obešeni za roke le toliko, da so se s prsti dotikali tal. Sestradani in oslabljeni so kmalu popadali v nezavest.
Disciplina!
Neko dopoldne so vse ujetnike nagnali na zapadno stran taborišča. Na mali vzpetini je bilo postavljenih sedem vislic. Solnce je obsevalo to pošastno sliko. Ves dan je viselo na njih sedem trupel. Pomladni veter se je zaganjal vanje in jih včasi semtertja zanihal.
Straža je razlagala ujetnikom, ki so z izbuljenimi očmi strmeli v to grozo:
– To so vaši prijateljčki. Špijončki! Kdor bo poskusil pobegniti, ne bo prišel dlje kakor do vrvi! .....
Kolo se nagledali, so jih s puškinimi kopiti nagnali nazaj v barako.
Predmestje, ki se je pričenjalo takoj zadaj za barakami, je bilo natlačeno z begunci, ki jih je vojna gnala iz njih domov. Med hišami je zraslo mestece lesenih kolib, v katerih so prebivali s svojo revščino.
Glad jih je stiskal.
Bosi in strgani otroci so stali pred vojaškimi kuhinjami in milo prosjačili za požirek tople juhe.
Lepe kmečke žene, ki so imele može na fronti in zdaj tu gladujejo s svojimi otroci, so se potikale okoli vojaških barak.
Za Justina je, kar sredi vsega tega, postala vojna prijetna stvar. Pojem nevarnosti je zamrl, pri topli in bogati hrani in denarju, ki ga je na tako lahak način koval, ter brez skrbi, se je pričel ogledovati po okolici. Misel na dopust je zamrla, njegova trgovska nrav je rasla vse bolj in ko je poslal svoji ženi prvih sto kron, se mu je zdelo, da lahko zdaj z denarjem nadomešča dopust. Brez težav bi ga dobil. Toda med tem bi utegnil kdo drugi zasesti njegovo mesto …
Zvečer je hodil v mesto.
Ko je taval po uličicah med lesenimi begunskimi bajtami, so se ženske zaganjale vanj in ga prosile:
– Panje, panje, hljeba, Brot!
Večkrat jim je vrgel kak hleb komisa. Vojaki stražne stotnije so prežali na te gladne ženske. Opazil je, da jih vodijo zvečer v svojo barako.
Justin je spal v pisarni čisto sam. Nadporočnik je stanoval v mestu in njegova soba poleg pisarne je bila vedno odklenjena. Pod posteljo je imel skrbno zaklenjen velik kovčeg. Tu je bil njegov zaklad: nekaj hlebov kruha, prekajeno meso, sir, vse dno založeno s konzervami, steklenica ruma, pravcato skladišče tobaka.
Pričel je kupčevati z begunci in ujetniki. Živež je zamenjaval za zlate prstane, uhane, ure. V pločevinasti škatli je lepa zaloga teh drobnih, svetlikajočih se stvari, ki jih je prodajal Židom. Ti so lazili okoli beguncev kakor zli duhovi. Najdražji spomini so padali za košček njihove malhe.
Justin ni iskal druščine. Previden je bil, s tovariši ni maral sklepati prijateljstva. Živel je zase in za svojo kupčijo, dobro se je hranil, ničesar mu ni nedostajalo, le kadar je ležal sam v svoji pisarni, ga je misel na žensko podžgala. Kristina ga je vznemirila in to mučno, neznosno razpoloženje ga je dolgo preganjalo.
Pisarna, katere izhod je bil izza bodeče žice, je imela okence na stezo, držečo čez travnik, bližnjico v begunsko taborišče.
Topel večer se je spuščal na zeleno okolico. Iz tabora se je dvigala mehka ruska pesem in se razlivala po vsej ravnini do širokega gozdnega hrbta. Nekje so peli v živi meji ptiči. V daljavi so votlo grmeli topovi. Iz begunske četrti se je dvignil v zrak otožen ženski glas in se zgostil v sanjavo melodijo.
Sedel je na klopici pred pisarno. Kadil je cigareto in se udobno zamislil na vse strani. Večer je bil sanjav, ves prežet s pomladno milino in soglasjem, ki je vrelo iz tople zemlje.
Zamišljenega in vase zatopljenega je prebudil iz toplih čuvstev droban korak bosih nog na stezi.
Bila je lepa begunka Nastja.
Takoj jo je spoznal.
Videl jo je, ko je hodila prepevat pred stražno barako ukrajinske pesmi. Njen glas je bil nizek, poln alt, ki je dajal otožnim pesmim težak, resen poudarek. Vojaki so jo zelo radi poslušali.
Med vrvežem beganja v prvih dneh vojne, ko so zasedli njihovo vas kozaki, čez nekaj dni pa zopet naši, se je izgubila od družine, ki je ni mogla nikjer najti. Morda žive družinski člani kot begunci v Rusiji, morda tu kje v bližini.
Živela je sama zase in se na vse mogoče načine prebijala skozi trpljenje. Živela je na svojo roko, zavedajoč se, da je drugim na poti, ker žive vsi v največji bedi.
Bila je mlada, vitka deklica. Zdaj, ko je toplo, hodi bosa. Morebiti ji je bilo osemnajst, morebiti komaj sedemnajst let. Mnogokrat je hodila v taborišče po kruh. Vojaki so jo lovili, ujetniki sloneli na ograji in ji metali poljube.
Njeno modro krilce je komaj zakrivalo kolena. Bila je polnih udov, gibkega telesa, ki se je v preozki obleki močno odražalo, saj je bil vsak njen gib tesno spojen z blagom, in ostro oblikovanih grudi, ki so bile zajete v sinji životek, tesno zapet v pasu.
Drzna deklica!
Nič se ni bala prihajati k vojakom.
Če so ji hoteli preblizu s svojimi grabežljivimi rokami, je dala roki ob boke, se pričela zibati in peti. Ko ji je star rezervist le segel pod krilo, ga je udarila po licu, kar so mu vsi tovariši pošteno privoščili.
Z Justinom sta se že večkrat sestala. Videl je, da je lačna, uboga in zapuščena. Dal ji je pol hleba komisa in se pogovarjal z njo po poljsko. Če se je zmotil v nevajenem jeziku, se mu je zasmejala in mu popravila besede.
– Dober večer, gospod, je dejala. Lačna sem!
– Pridi k meni, dal ti bom!
– Semkaj mi vrzite! je prosila.
V mehki poltemi zvezdnate noči je stala na stezi kakor nočna vila.
– Ali se me bojiš? jo je vprašal.
– Tema je! je rekla.
– Nič žalega ti ne bom storil! ji je odvrnil. Prišla je k njemu in sedla na klop. Sedel je poleg ženske v toplem večeru. Njena mladost je gorela iz nje, ves je bil poln te deklice, ki je prišla k njemu kakor lačna ptičica na nastavljeno dlan.
– Nastja, ji je dejal mehko, lepa deklica si!
– Da! je odgovorila. Ali vam ugajam?
– Zelo. Poljubil te bom.
– Ah, ne! Samo ženin me sme poljubiti!
– Fanta imaš. Kje?
– Ko bi vedela! je dejala žalostno. Rusi so ga ujeli.
– O, tam si je že izbral Rusinjo! Mar mu je zate, ko si tako daleč!
– Grdo govorite, gospod. Ko pride nazaj, se bova poročila.
Justin jo je objel okoli vratu in jo nagnil k sebi.
– Nastja, je dejal nežno, kako si topla! Ali te res ne smem poljubiti?
– Samo enkrat! Poljubil jo je na usta.
– Dovolj, je kriknila pridušeno. Potem se je zopet zagledala v noč in zašepetala, kakor bi se bala:
– Tako sem lačna ...
Šel je v pisarno, odrezal kruha in suhega mesa ter ga ji na papirju prinesel na klop. Jedla je počasi in slastno. Njeni zdravi zobje so se zadirali v sočno meso in tečen kruh, ves čas je molčala ter se vtapljala v slast prijetnega občutja sitosti. Ko je zaužila poslednjo drobtinico, si je dela roke v naročje in se zagledala v nebo, ki se je svijalo od milijonov zvezd.
Nato jo je spremil čez travnik do prvih hiš. Držal jo je okoli pasu. Ob slovesu mu je dejala:
– Poljubi me za lahko noč!
13 uredi
Drugo jutro, malce pred poldnem, so zabrnela nad mestom tri sovražna letala. Letela so silno visoko in brnenje njihovih motorjev je zamolklo odmevalo pod sinjim nebom. Nad mestom so se razkropila vsaka na svojo stran.
Onkraj mesta je votlo tresknilo in zabobnelo. Kmalu nato zopet in zopet. Prvo letalo se je spustilo precej nizko in švignilo nad taborom preko predmestja. Justin je stal pred pisarno in jih opazoval. Tedaj se je nenadoma sredi barak, ki so stale niže doli od tovarne za klej, razklal silen plamen in se vrgel v nebo. Nekaj sekund nato tik tovarne. V tem hipu so pričeli bevskati obrambni topovi iz treh strani. Beli oblački šrapnelov so prhnili zdaj pred, zdaj za letalom, ki se je dvigalo zopet više in više. Onstran tovarne je zopet treščilo. Daleč za mestom so se letala združila in v bleščeči modrini neba kmalu utonila pogledu. Slišati je bilo samo reglanje motorjev, ki pa je kmalu utihnilo.
Justin je zdirjal preko travnika in misel na Nastjo ga je živo priganjala.
– Moj bog, če je mrtva!
Od vseh strani so vreli ljudje. S komolcem si je delal pot med gnečo beguncev, ki so se drenjali okoli razstreljenih ruševin. Žene so glasno tožile in tekale okoli bajt kakor brez uma, iz srede nesreče je nekdo žalostno in prodirajoče vikal in klical boga.
Od barake je ostala samo ena stena. Ostale tri so bile razklane in razmetane daleč naokrog. V zemlji je bila velika jama, zasuta z najrazličnejšimi predmeti, ki so bili v baraki. Kos mize, posoda, stare in osmojene cunje. Kraj jame so ležala trupla troje otrok. Ne trupla, posamezni udje, ki so jih ljudje pobrali in znosili na kup.
Mati je bila pri sosedi. Otroci so bili sami doma, ko je padla bomba. Zdaj čepi tu pri njih, ki so še pred nekaj minutami živo tekali po bajti. Odtrgano glavo najmlajšega pestuje v naročju in jo poljubuje. Njene roke so vse krvave, ko boža razbite delce teh ubogih trupelc. Včasi presunljivo krikne, potem se z obrazom vrže poleg svojih na zemljo in obnemore od prevelike žalosti.
Justin je trd od te pošastne slike. Tava po ulicah tega bednega mesta in išče Nastjo. Zadaj za tovarno, kjer stoje poslednje begunske kolibe, so delavci pravkar udušili ogenj, ki se je hotel razvneti. Tu je udarila bomba na cesto in ubila dva konja, hlapca pa, ki je hodil za vozom, le lahko ranila. Belec je ležal preko pota z odprtim vampom. Od črev, ki so se razlezle po kamnu, se je še kadilo, rjaveč je imel veliko rano na vratu. Še je bilo življenje v njem. Oči je imel odprte, včasi je dvignil vrat in zaman poskušal, da bi se dvignil na sprednje noge. Glava mu je vsakikrat od nemoči padla nazaj v prah.
Močan, mišičaat možak iz tovarne je stopil s težkim železnim kladivom za njegov tilnik in z vso silo zamahnil po čelu. Lobanja se je udrla, tenka nitka možgan se je obesila čez oči.
Končal je.
Nastje pa ni bilo nikjer.
Val množice, podžgan od nekaterih hujskačev, je nenadoma zavil na cesto, ki vodi k taborišču. Pogled na strahoto, ki jo je napravila ruska bomba, je raztogotila ljudi. Študentje so pričeli kričati:
– Tu našince ubijajo, mi pa redimo njih ljudi in grejemo gada na svojih prsih!
– Smrt Rusom!
Ljudstvo se je nalezlo tega smrtnega krika.
Sto grl je ponavljalo ta vzkrik, šel je od ust do ust, pobirali so kamenje in prve vrste so se pognale v dir proti ruskim barakam.
Justin se je zaletel zadaj za kolibami preko travnika. Planil je k poveljniku in mu ves zasopel poročal:
Množica bo vsak čas tu. Vdreti hoče v tabor!
Nadporočnik je planil k telefonu in poklical poveljništvo.
Nestrpno je čakal odgovora.
Vendar!
– Preprečite vsakršne izgrede! Nobenemu ujetniku se ne sme skriviti niti las. V mestu je švedska komisija, ki pregleduje tabore! Rabite orožje!
– Vse moštvo na red! je ukazal poveljnik. Poženite ujetnike v barake! Čez cesto kordon!
Četa tridesetih mož je odkorakala na cesto. Pred prvimi barakami je v treh vrstah zastavila cesto.
Ostalo moštvo je stalo v stražni baraki v pripravljenosti.
Taborišče je bilo, kakor da je izumrlo. Razkačena množica je spričo nepričakovane ovire še bolj pobesnela. Mladi fanatiki so hujskali, netili in kričali:
– Tu jih redimo, našinci pa stradajo!
– Tu jih pitamo, oni pa nam ubijajo otroke!
Zadnje vrste so potisnile na sprednje in na mah so bili prvi pred podčastnikom, ki jim je zastavil pot.
– Nazaj! je zakričal.
Nekdo je vrgel kamen vanj. Roke so ga prijele in potisnile v stran. Podčastnik se jim je iztrgal iz rok, planil k četi in kriknil povelje.
Vojaki so vrgli puške v roke in repetirali. Zvenk morilnega jekla je zazvenel glasno in jedko.
Za hip je množica onemela. Prve vrste so že umikale, toda zadnje, ki niso vedele, kaj se godi spredaj, so potiskale naprej. Nehote so se prve zaletele proti vojaški vrati.
– Ogenj! je viknil podčastnik.
Puške so se bliskovito dvignile v zrak in ostra, rezka salva je zadonela čez glave. V tem trenutku se je množica razbežala, kakor bi treščilo vanjo. Sprednji so se pognali čez travnik, zadnji pa zdirjali po cesti.
Dih smrti, ki se je zarežal iz puškinih cevi, jim je z enim samim strelom ubil vsako misel na maščevanje. Zaživela je ena sama, silna, najsilnejša misel, ki nikdar ne zapusti človeka: Reši se!
– Naprej, stopaj! je poveljeval častnik.
V široki rojni vrsti so se počasi pomikali za bežečimi. Čez nekaj minut ni bilo daleč naokrog nobenega človeka.
Ujetnikom so zopet odprli barake.
14 uredi
Justina se je začela v taboru prijemati neka navada vse bolj stalno in trdovratno. Piti je pričel.
Težko je bilo uganiti vzroke te navade, kajti nikdar ni bil pijanec, če pa se ga je nalezel ob prilikah, ni bilo to nič čudnega in posebnega, ker je pač tak običaj, da se vsaka važna stvar, najsi je narodni praznik ali godovanje, obletnica ali pogrebščina, zalije z vinom, z božjo kapljico, kajti ta ljudska navada je z železnim kavljem zasidrana v jedro starih običajev.
Tu takih prilik ni imel.
Sam je pil.
Od ruma, ki ga je nabavljal za moštvo, si je vedno pridržal po nekaj steklenic. Zvečer, ko je opravil svoje delo, si je zagrnil edino okno, ki je gledalo na cesto, pospravil papirje in knjige z mizo in si pripravil večerjo. Na samovaru si je skuhal konzervo ali ocvrl nekaj jajc. Po večerji si je natočil v kozarec ruma in ga pil počasi, saj mu je bil sprva zoprn in grenak.
Nikdar se ni opil, da bi bil pijan, kakor se razume pijanost. Ne! Le toliko časa ga je srkal, da je začutil neko prav posebno ugodje, ki se mu je razplalo po vsem životu. Tisto prvo začetno razpoloženje pijanosti, ki zgrabi človeka po prvih večjih požirkih. Resničnost, ki ga obdaja, postaja zameglena, prav za prav ne, ostane jasna, le živec se zasuče in gleda po svoje. Prav po svoje in žge v možgane, ki prično misliti po tem gledanju. Človek se dvigne s tal vsega tega, kar ga prijemlje in grabi, ter živi po svoje, kakor sam hoče.
Trditev, da je pričel piti zaradi priložnosti, bi bila napačna, kakor je sicer zapeljiva, morda še krivična.
Pil je zaradi težke vesti, ki ga je grizla.
Prav zaradi tega.
Včasi si je zaželel doma in vsega, kar je tam prijetnega in dragega.
Pil je in, omamljen od žganja hitro zaspal. Ni se mu bilo treba mučiti v pozne nočne ure z mislijo, ki mu ni dala spati. Zjutraj se je vrgel na delo in se raztresel.
Vztrepetal je za otrokom z vso silo nežne očetovske ljubezni. Mnogokdaj je bilo to hrepenenje tako silno, da ga je vsak otroški jok spravil v obup.
Pil je.
Mislil je na Ano. Ko mu je pisala, da je oddala sobo češkemu praporščaku, ki jo je rešil premnogih skrbi, ga je sprva popadel majhen val ljubosumnosti, ki ga je uničil z rumom.
Kristino je potopil v pijači.
Pil je zaradi vesti, ker ni maral na dopust. Pošijal je domov denar, pa mu je bilo premalo.
Pil je.
Rum.
Toda, naj si je še tako prizadeval, da bi vse pozabil, misel na ženske je postala močnejša in razbrzdanejša. Ne manjka se žensk! V mestu samem je bilo troje javnih hiš, ki so jih oblegali vojaki, posebno oni, ki so se vozili s fronte. V etapo se je nateplo mnogo žensk iz zaledja, tu je bilo prostitutk na stotine, povpraševanja po njih pa brez konca in kraja.
Bile so strogo ločene javne hiše za oficirje in moštvo.
Mnogokrat je šel tam mimo.
Vojaška straža je urejala dolge vrste vojakov, ki so stali po stopniščih.
Denar je imel. Vendar se mu je zdelo vse to preogabno, da bi se postavil v vrsto in čakal na žensko. V sosednji ulici je videl dolgo vrsto žensk in otrok, ki so čakali na razdelitev kruha.
Ko je hodil zvečer po samotni ulici domov, so ga nagovarjale ženske. Bile so najbednejše, bolne, okužene, ki jim je policija odvzela kontrolne knjižice in ki se zdaj na tihem vdajajo žalostni obrti. V predmestju se jim je komaj izogibal. Vedel je, da prihajajo te ženske v tabor k ujetnikom. Z urami in prstani so le-ti podkupovali stražo, ki jim je skrivaj ponoči utihotapljala ženske. Iz barake, v kateri je spalo po sto Rusov, so prihajali zamolkli vzdihi, ki so pojenjali šele ob prvi zori.
Nagovarjali so ga otroci, lačni, strgani:
– Panje, pridite k mami! Samo en hleb komisa!
Begunke so sedele pred svojimi kolibami z odprtimi bluzami in se ponujale vojakom.
Komis.
Lakota.
Prekletstvo, ki se je v tej priložnosti spreminjalo v pohlep.
Spolne bolezni so bile običajne kakor garje in uši.
Poveljnik je bil neprestano okužen, pogosto ga je zalotil z odpetimi hlačami in brizgalko v roki.
– Vidite, je dejal ob taki priliki, to je svinjarija! In zdaj naj grem s tem hudičem na dopust k svoji ženi? Verflucht!
Da, za takšne dogodivščine je blio prilik več ko dovolj, dragih in poceni, nikdar ni bila ženska tako poceni kakor med vojno, nikdar je ni moški tako ponižal kakor v tem času. Ženska sama se ni! Mož, ki se vedno trka na svoje krepostne prsi, je izrabil priliko in jo kupil za hlebec komisa. Ne da bi jo bil nasitil. Ne iz usmiljenja. Da je samega sebe utešil!
Rum ga je omamljal in zapeljeval, česar se ni mogel znebiti z žganjem. Od nekoga je kupil serijo razglednic golih žensk. Zvečer jih je razpostavil po mizi in jih ogledoval. Mnogokrat že se je namenil iti ponoči med begunske barake, toda zavest, da je več ko polovica moštva stražne stotnije, ki leži pri teh ženskah, spolno okuženega, ga je zopet vračala od tega koraka. Ob takih trenutkih se je zares napil. Z mislijo na žensko se je skril v posteljo.
Zdaj je zaverovan v Nastjo.
Poizvedoval je pri vojakih.
Nihče se ni mogel pohvaliti, da bi spal pri nji.
Nihče ni mogel trditi, da bi bila takšna.
Čudno dekle!
Pripravljalo se je k nevihti. Soparen večer se je zatemnil s črnimi oblaki, iz katerih se je zdaj pa zdaj posvetilo, da so se za hip videle nagubane kope, ki so se grmadile pod nebom.
Nastja je prišla kakor običajno vsak večer.
Sedla je na klop in s prsti bosih nog črtala kroge po pesku.
– Bal sem se zate! je dejal Justin.
– Ah, je rekla, tako na hitro bi rada umrla!
– Ne! jo je zavrnil Justin, ne smeš misliti na smrt, ko si mlada!
– Saj prav zaradi tega, ker je ta mladost takšna! Ko bom stara, bom z grozo mislila na ta leta.
Bliski so postajali ostrejši. Včasi je šinilo po nebu sto rdečih vrvi. Grom se je zgostil in se raztegnil po ravnini.
Justin je bil ves v ognju od ruma. Držal je dekleta okoli pasu in ko je tako pozabljal vse, se mu je zdela pod tem razdivjanim nebom, ko je človeka vendarle nekoliko strah, bližina te mladosti čudovito naklonjena.
– Nastja, je dejal, rad te imam!
Nastja molči.
– Res, Nastjica! Misliš, da lažem?
– Ali si oženjen? ga je vprašala.
– Čemu vprašaš?
– Tako. Vsi vojaki silijo vame, vsakdo me Ima rad. Toda vsi imajo žene. Čudno!
Justin se je v zadregi nasmehnil. Kakor rezek bič ga je oplazilo njeno vprašanje.
Nikdar le ni zatajil svoje žene.
Toda ta hip se niti malo noče boriti s svojo vestjo.
– Nisem! je dejal odločno.
Nastja se je naslonila na njegovo ramo.
– Potem, je dejala tiho, ponižno, skromno, potem me imaš lahko rad.
Prve težke kaplje so udarile na strešno lepenko. Ogromen blisk je razparal noč. Oster pok je zazvenel nad taborom in se prelil v bobnenje, ki je pretresalo ozračje. Šipe na oknu so žvenknile.
Šla sta v pisarno. Zagrnil je okno in prižgal svečo.
V tem majhnem, nizkem prostoru, nad katerim so pele težke kaplje dežja, ki so se počasi prelile v hud naliv, je občutil Nastjo še veliko močneje kakor zunaj.
Skozi prasketanje dežja se je slišal slaboten odmev ruske pesmi, ki so jo peli v bližnji baraki.
Gledala ga je v obraz. Mirno, nič se ga ni bala.
– Torej ni oženjen! je šlo vanjo. Zdelo se ji je, ko je mislila na svojega fanta v ruskem ujetništvu, da ne bo vojne nikoli konec. Nikoli se ne bo vrnil!
Tu pa je sredi vse te grozne bede in strahote človek, ki je dober in jo ima rad.
Skuhal ji je konzervo.
Jedla je z lačno slastjo mladosti ter verno upirala vanj svoj hvaležni pogled.
Drugi hočejo za vsak grižljaj njene ljubezni. Ta ji še nikoli ni rekel, čeprav ji je dal vsak dan hleb komisa.
Justin ji je natočil v kozarec ruma.
Ni ji prijal.
Položil ji je na mizo pest kockastega sladkorja. Pomakala je sladkor v rum in ga srkala tako oslajenega.
Pravila mu je, kako so bežali.
On je pripovedoval, kako je bilo na fronti.
Žganje jo je malce omamilo. Začela se je smejati vsaki besedi. Ko jo je dvignil v naročje, ga je poljubila nekajkrat zaporedoma in mu zalepetala v uho:
– Ti si moj!
Potem je sama skočila k sveči in jo vpihnila.
Danilo se je že, ko se je vzdramil.
Lahno jo je stresel za ramo.
Pogledala ga je. Ko ga je spoznala, se je nasmehnila in se zvila v klopčič – rada bi le spala.
– Ne, Nastja je dejal, vstati moraš! Tu ne smeš ostati.
Počasi se zaveda.
Da, to je pisarna. Tu ne more ostati. Pomela si je oči, ga potegnila k sebi in se ljubimkala na njegovih ustnicah.
Potem ga je rahlo odrinila od sebe in viknila:
– Obrni se k zidu!
V trenutku je bila oblečena.
Lepa je.
Dal ji je dve konzervi in kruha.
Ko se je poslavljala, ga je prosila:
– Soseda ima pet lačnih otrok ...!
Justin ji je naložil še dve štruci in nekaj prepečenca.
Zavila je v predpasnik.
Justin je pogledal skozi vrata. Nikogar ni.
– Zbogom do večera.
Ko je bil sam, je legel oblečen vznak ni posteljo. Na licu je čutil toploto njenega obraza.
Potem je poiskal v predalu dopisnico, kakršne je razdelilo vojno poveljništvo med vojake. Samo naslov je napisal. Besedilo je bilo natisnjeno v desetih jezikih:
Zdrav sem in dobro se mi godi.
15 uredi
Ob Soči grme topovi.
Kadar je mirna, jasna noč, se natančno razločijo izstrelki težkih topov. Meščani poslušajo in se pogovarjajo o vojni. Mesto je kakor vojno taborišče.
Vse kasarne in šole so natrpane z vojaštvom in ranjenci, na Gradu so italijanski ujetniki. Po ulicah korakajo nemške čete, strumno in naglo, med spremljanjem bobna in tanke piščali kakor četa modernih landsknehtov. Frontne stotnije odhajajo po prašni Tržaški cesti.
Drug za drugim drdrajo vlaki, polni vojaštva, proti Postojni. Vsa proga je natlačena z raznimi transporti. Na platonskih vagonih čepe ogromni topovi kakor v nebo strmeči psi, težki možnarji, ležeči na širokih lafetah, razloženi aeroplani. Vlaki so polni streliva. Nazaj se vozijo begunci. Zunaj mesta, v Rožni dolini, stoje pred signalom in se obupno ozirajo v bobnečo stran.
Pod cerkvijo na Rožniku mole v nebo svoje bakrene šiljaste gobce vitki obrambni topovi. Glad stiska meščane, kart in papirja ne morejo jesti, moke pa ni, ni kruha in ni sto drugih stvari. Prod trgovinami z moko so dolge vrste žen in otrok, ki že v jutranji temi čepe, med njimi so lačni sestradani otroci, ki hirajo pod težko tega prekletstva in nasilja, saj jim ni bilo dovolj, da so jim poklali očete, še deco so vrgli v glad, ki je hujši od fronte. Vohuni so se razmnožili kakor mrčes, ki voha mrhovino, otroci hodijo v službe kakor odrasli, oficirji s polnimi trebuhi in vrstami visokih odlikovanj se vlačugajo v zaledju, dopustniki životarijo in z grozo preživljajo dneve z mislijo na novo trpljenje, ječe so natrpane nedolžnih ljudi, ki so preglasno zamrzeli vojno, na Suhem bajarju pokajo salve v meso "veleizdajalcev", v dekliškem zavodu se zdravijo sifilistični oficirji, brez konca in kraja je grozot, kamorkoli se ozre človek.
V teh dneh, ko je že vse ljudstvo doživljalo prva strahotna dognanja razočaranja, ko so metali zvonove iz zvonikov, da se kot novi topovi nalokajo sveže krvi, ko je že vse preklinjalo vojno, so se dobili ljudje, ki so želeli, da bi je ne bilo nikoli konec. Tem je bila vojna neusahljivi vir dobička, tako ogromnega, kakor še v nobenih časih. To so bili vampirji in podpihovalci, trgovci z vojnim blagom in vojni dobavitelji, dragoletniki in verižniki, da, dolga vrsta ljudi, ki so špekulirali z lakoto na račun sestradancev in obubožancev. Morilci zaledja!
Skozi vse te strahote je hodila Ana dokaj močno in trdo, kajti vse, kar se je zgodilo, je bilo spričo svoje splošnosti in vsakdanjosti tako neizogibno potrebno in tako skladno z vsemi novimi pojavi, ki jih je ustvarila vojna, da je zdaj, ko je živela, oprta na svojega podnajemnika, doživljala vse to kakor vsak drug človek.
Vživela se je v gotovost, da se je Justin vrastel v vojno in na njegove dopuste ni več resno mislila, dasi ji je vsak teden sproti napovedoval datum prihoda, ki ga je naslednji teden preložil zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov, da je bil vsak dvom izključen. Sicer pa ji je redno pošiljal denar, tako da se je njena skrb v to plat zelo zmanjšala.
Njeno življenje se je docela spremenilo. Potekalo ji je kakor milijonom drugih žen.
Imela je moža – in ga ni imela.
Bila je mlada in dovolj lepa.
Po vseh poskusih, ohraniti najsvetejšo misel na svojega zakonskega druga, na zakon in na vse njegove dolžnosti, ki jih je pred bogom obljubila, je spolzela kljub temu na plat omahovanja in premišljanja, dokler se ni končno oprla na čisto novo spoznanje, ki jo je zavojevalo in preuredilo na znotraj, dočim je ostala na zunaj za vse ljudi ista Ana, kakršna je bila. Nihče ni mogel vreči nanjo niti senčice sumničenja.
Justinu je redno pisarila.
To pisanje je postalo navada in dolžnost, ki jo je vestno izpolnjevala.
Misel nanj pa je postala hladna, računska, tehtno od vseh strani podprta in neomahljiva. Te misli si ni hotela iztrgati, ne, z razsodnostjo in z ugotovitvijo nekaterih neovrženih resnic, se je za večno čutila prikovana nanj.
Bil je oče njenega otroka!
To dete je bilo bistveni del te trojice. V nji se je porajala zvesta materinska zavest, tako silna in tako stanovitna, da bi je nihče ne zrušil. Zmagovala je v nji narava, neomahljiva materi neka dolžnost, ki jo zagrebla vsa razočaranja v ljubezen do otroka, v misel za njegovo bodočnost, o kateri je sanjala preko vsega tistega, kar se je z zakonom porušilo v nji.
Ana se je vdala nezlomljivi obliki skupnega življenja, v sebi razklana pa je bila kakor bolno drevo, v katero se je zajedel črv.
In ves njun zakon je bil kakor črvivo drevo v tri vrhove. Zelen in čvrsto raščen, v strženu pa s črvom, ki ga razjeda. Kakor zakon milijonov, ki jim je bila ljubezen privid v dosmrtno zapeljevanje. Kakor bolno drevo, ki se hoče razklati, pa ga z železnim obročem vklenejo v obliko zapisanega, blagoslovljenega življenja.
V to življenje, ki ga ni mogoče premagati.
V to življenje, ki je popačeno in oskrunjeno.
V to življenje, ki je dalo ženski pečat vlačuge in žig pokorščine.
V to življenje, ki je nekaterim kelih blaginje in vsega dobrega, drugim pa ječa trpljenja, nedostajanja in zatajevanja.
V ta sestav bordelov, kaznilnic, beznic, vojn in božje prevare.
V to miselnost laži in hinavstva, prevare in oklevanja in večnega odpuščanja.
V Ani se je od dne do dne množila zavest osamele žene. Metala se je iz tega vrtinca neurejenih želja mlade ženske, ki se ni mogla okleniti drugega nego svojega otroka, kakor riba, ki zaide v preplitvo vodo.
Ljubila ga je, svojega otroka, ljubila tako, da bi se žrtvovala zanj.
Morda še preveč.
Skozi to ljubezen do otroka je gledala Justina.
To je bilo čisto umevno, kakor je sicer težko razumeti vse globine človeškega življenja. Ne more biti drugače, saj leži miselnost vseh tisoč letnih dob kakor zvita kača v človekovem dnu in je kakor tvor, ki se neprestano obnavlja. Toliko in toliko življenj, toda vsako je drugačno in se spreminja v nešteto plati. Vsako bitje pa živi samo zase, samo sebi: poedinec zase, družina zase – nikjer se ne polni vrzel, ki se globi od življenja do življenja. Vse oblike so strnjene v to pogoltno miselnost. Tvorba ljudstva, ki se ji pravi država, je zamejena in zastražena, pogled v soseda je prijateljski ali sovražen, kakor nanese slučaj zgodovine; sestav množice, ki se mu pravi narod, je zaverovan vase in meri soseda po jeziku in noši; družba, ki so si podali roke pod imenom kupčijske firme, je usmerjena v dobiček, ki si ga razdele, in se veže z drugo skupino le takrat, kadar utegne ta zveza donašati večji prebitek; zajednica, ki ji pravijo cerkev, ima za svoje ljudi nebesa, za drugoverce večno pogubljenje; družina, speta z vsemi temi vezmi, se skuša uravnovesiti v urejenost in miselnost teh zajednic ter živi potem kakor država v državi. Blagostanje in ohranitev teh nekoliko ljudi je edini namen in smoter družine. Lov za službami, lov za večjimi plačami in težnje po naklonjenosti silnejših izpodjedajo ljubezen do bližnjega, misel skupnosti je strta in uničena.
Vse je grajeno na zavisti, sebičnosti in požrešnosti, iz katerih izvira vse drugo: nasilje, prevara, hinavstvo, laž, sovraštvo, zgolj nečedne stvari, v katere je človeštvo vkovano.
V človeku je nravnost le vedno v praobliki.
Vojna jo kliče nazaj, podčrtava in razkrinkuje.
– Da, to je nedvomno dokazano, gospa Ana, ji razlaga praporščak Ivan Wydra, ko sedita po večerji ob odprtem oknu ter prisluškujeta murnom, ki čepe na vroči zemlji v zeleni travi, in bobnenju topov, ki že nekaj dni silovito rohne, da se točno razloči grom velikih mornarjev od ostrih kratkih zazehov ozkih cevi.
– Nikdar ni človek pokazal svoje naravnosti v taki obliki kakor med vojno. Ne obsojam ljudstva, ne, kajti ljudstvo ne more biti merilo, obsojam one, ki so združili ljudstvo v obroč te preklete civilizacije. Da, to je množina, to je grmada, to je kolektiv zablod nadzločincev, ki so zvarili vse to v svoje dobro. Toda pri tem so se vendar enkrat opekli! Vojna jih bo uničila. Če bo še kedaj takšna vojna, se bodo iztrebili. Vse na svetu ima nekje svoj začetek in konec.
Ana posluša moža, ki je ognjevit, kadar govori, ves srdit in velik.
– Če pomislite, kako satanski so izrabili najčistejšo besedo – ljubezen – ljubezen do naroda, ljubezen do domovine, ko je vendar očitno, da Ferdinand ni predstavljal naroda. O, da, vse za vero, dom, cesarja! Hudičeva je ta vera, ki blagoslavlja bataljone in topove, da gredo uničevat pristaše iste vere, preklet je ta dom, ki je zalit s krvjo očetov in mož kakor tudi s solzami mater in žen, naj ga vrag vzame, cesarja, ki je podpisal to klanje! Vsako vero sem izgubil. Živim tu od vsega tega izmučen in ubit, iztrgan iz svojega dela, od svoje matere. Vse to se mi zdi tako neverjetno, tako krivično, pomendrano in okuženo, da bi se ubil!
– Ne, tako vas ne sme streti vojna! je rekla Ana. Gotovo je na svetu kljub temu še ostalo kaj takega, kar vas dviga!
– Mogoče, ...? je dejal. Vas dviga ljubezen do otroka. Ta vas teši in opaja z vero v prihodnje dni. Jaz pa niti dekleta nimam, da bi lahko mislil nanje.
– Potemtakem še vedno verujete v ljubezen? je vprašala vznemirjeno, hrepeneč v sanjavo toplo noč, ki jo boža po licu kakor mehka roka.
– V ljubezen ...? Če sem kedaj veroval, tako močno prav gotovo ne, kakor zdaj, ko ne morem nikamor nasloniti svojega srca. V teh časih zveni ta beseda kakor pesem, ki je nihče več ne poje.
– Morda je res, reže v Ano, toliko večje je potem hrepenenje po tej nedoseženi pesmi, ki bi prevpila bobnenje topov. Ali slišite, kako vzdihuje noč pod težo teh silnih udarcev?
– Slišim! To je bobnenje ognjenika, ki se bo morda zdaj izbruhal, da bo potem za vse večne čase ugasnil. Vaš dom, draga gospa, mi je postal kakor oaza, kakor miren pristan sredi razdivjane vihre.
Ana se bolestno smehlja v črno pokrajino. Drevesa na travniku se ločijo iz teme, voda v potoku včasi zablesti, zvezda, ki se utrne, pade v velikem loku v nič. Njegove besede globoko segajo v molčečnost poletne noči, preklada jih iz misli v misel in ne more nikamor zbežati.
Mar v noč, da si natrga molka in zvezdnih utrinkov?
Bogdan spi v sosednji sobi in ona ga čuti skozi zid. Hoče se ji k njemu, da nasloni vroče čelo na njegov obraz, ki se smehlja v božanju sanj.
– Ostanite pri meni, gospa! prosi Ivan. Vaša bližina mi je ljuba. Saj ne bom več govoril. Skušal bom vsaj ta hip, ko sem pri vas, pozabiti na vojno.
Tako sedita ob odprtem oknu. Ana pozablja. Celo bobnenje topov se razliva v brezbarvnost nočnih črt, ki se v vsej pokrajini nejasno bočijo iz teme. Njegova roka, ki objema naslon njenega stola, se lahno dotika njene rame. V nji kliče žena; trga se, omahuje in blodi v neskončnih poljanah srca.
– Če vam je dano ... Mogoče sem vam daljni privid matere, na katero mislite?
– Vse drugače! Ah, mati! Misel nanjo je sklenjena in nespremenjena za vse večne čase. Če mislim na mater, se srce umiri. V bližini žene vzdrhti. Morda sem povedal preveč. Tega ne bi smel!
Nagne se skozi okno. Sredi travnika stoji samotna hiša. Samo v enem oknu je luč. Še ta čez hip ugasne, da je zdaj poslopje kakor velika, neokretna žival, ki se ne more premakniti z mesta.
Za seboj čuje glas, ki se plaho razprostre v tišino.
– Dolžni ste povedati dragemu človeku vse, kar bi vas moglo zbližati z njim! Čemu bi ne smeli? Ali se me bojite? Tega nikar, ko čutite, da stojim za vašim hrbtom!
Okrenil se je. Sedeč na polici, je jasno razločil njen obraz ob temni zavesi.
– So trenutki v človeku, ko je prežet čuvstev. Morda je takrat misel najgloblja, da se ne upa na dan. Silim se gledati skozi okno v noč. Ničesar drugega ni videti kakor črno praznino pred seboj. Zabrisati vse slike. Pa ne morem.
– Le zakaj ? Ali vas ...
– Ne, ne, molčite, ne govorite, ker me vaš glas povsod najde! Saj sem vam rekel, da hočem zabrisati! Javil se bom na fronto in se dal uničiti!
– Ne, je kriknila Ana in se zravnala pred njim, kakor bi mu hotela zastaviti pot. Tega ne boste storili! Ali nič ne mislite name? Povesila je glavo in se prestrašila svojega glasu, ki je zakričal v to praznoto kakor obupanec. Tiše je dejala: Kaj vas žene v to propast?
– To je najbolj tragično. Ljubezen!
– To ...?
– To! Žena, ki jo ljubim. Žena, ki je nikoli ne bom dosegel.
– Ali je tako kruta, da vas zaničuje? Ali je tako mrzla, da ne seže vaše srce do njenega?
– Ne, ne! Ni kruta, ni mrzla. Žena je! Mati je! Nikdar je ne bom smel objeti in dejati: draga, moja edina ...
– Ljubezen ne pozna meja. Vse je določeno in zagrnjeno, ljubezen pa je kakor misel, ki gre preko planin in morja. Še več je. Misel je lahko krivična in drzna, ljubezen pa je otrok srca.
– Če je že tako, kar je gotovo resnično, je ljubezen vendar točno omejena. Da, misel poleti, kamor se ji poljubi, ljubezen pa je kakor jetnik, ki mnogokrat zaman trga rešetke iz zidovja. Stavljam vam težko vprašanje, gospa Ana: Moža imate. Spočel vam je otroka. Ali ste zmožni misliti na koga drugega? Tudi če bi ga ljubili?
– Če bi ga ljubila? Da! je dejala Ana odločno.
– Ne bi imeli nikakih pomislekov?
– Kakor hitro bi imela pomisleke, ga ne bi ljubila več! je dejale Ana vsa omrežena od teh besed, ko je bilo obema očitno, da govorita namenoma drug za drugega, četudi sta oba čutila roko, ki ju je zbliževala.
Toda v nji so bili pomisleki! Razčlenjeni in nalašč zabrisani. Ni si jih hotela priznati.
Pomisleki ...
Pomisleki kvarijo lepo, sanjavo noč. V nji je vzklila drzna odločnost. Naglo, brez vseh ovinkov, kakor človek, ki vrže poslednjo karto, se je dvignila do njega in mu v navalu velike, neukročene, te zdavnaj določene misli in volje trdno in odločno dejala:
– Moj bog, zakaj me tako mučite? Ali ne vidite ali pa nočete videti, kako trpim? Ne morete mi prikriti: Ljubite me!
Ivan je stopil korak bliže, podžgan od njenih besed, ki so ga razkrinkale, jo prijel za roko in potegnil k sebi.
– Žena! je zaklical, da, ljubim te! Ko sem te gledal in občutil, ko sem te zaprl v svoje srce, sem res mislil na smrt. Ah, je vzkliknil in se nagnil nad njene ustnic«, kako te ljubim!
– Brez pomislekov? ga je vprašala tiho, boječe, kakor da še vedno ni utrjena v resničnost njegovih besed.
– Brez! je odgovoril in se zaprl v slast prvih poljubov.
Kadar se je Ana v jutru prebujala, je sijalo solnce na njeno posteljo. Vsa soba je plamenela v žarki svetlobi osvežujočega jutra.
Bogdan je stal v svoji posteljici. Ko se je zbudil, je zlezel k nji in se volhko stiskal k njenemu licu. Prežeta in gorka od ljubezni, ga je objemala in se igrala z njim.
Vrata v Wydrovo sobo so bila priprta. Bogdan se je skobacal na tla, odprl vrata in zaklical:
– Doblo jutlo!
Scepetal je k njegovi postelji in se pričel igrati s sabljo, ki je visela na kljuki.
Tako jim je potekalo življenje.
Zelo pogosto je šla Ana vase in trpela. To so bili dnevi obupa, ko se je v nji jasno črtala ljubezen do Ivana, ki se je borila z mislijo na Justina.
Ljubila ga je brez pomislekov.
Ljubila tako, da je skozi vsa ta nežna beganja komaj še slutila onega, ki se mu je zapisala z vsem svojim življenjem. Vrgla se je v ta val srca, kakor da ne more biti drugače.
Kadar se je zalotila v teh najslajših trenutkih, se je za hip zresnila in pomislila.
– Moj bog, še nikdar nisem tako ljubila!
Postajala je vesela. Otožnost, ki je bila v njej bistveni znak njene naravnosti, se je spremenila v prešerno slast uživanja. Vojna je bila vsenaokrog, njej pa se je zdelo življenje teh mesecev kakor en sam velik nedolžen praznik.
Kadar je vstajala sredi noči in odhajala v svojo sobo, je premislila, preden je zaspala, vse od početka in si, če ji je misel le planila na konec, zatrjevala:
– Ne, ne, saj še poldne ni!
Skozi vse to je vendarle včasi zgrabila za konec.
Da, ob vsakem njegovem pismu je mislila nanj.
Ko se bo vrnil?
Mogočno so ji zaplale želje, ki jih je sproti uničevala:
– Pobegnem z njim kamorkoli ...
Otrok jo je klical nazaj.
To so bili pomisleki! Z odločno voljo, kakor bi hotela pred najtrpkejšim izprazniti čašo do dna, je odlagala vse takšne misli. Kadar je bilo najhuje, se je mislila razodeti Marti, toda trdno se je sprla s tem. Ne, ne, nikdar ne bo živ človek zvedel za to ljubezen.
Brez otroka ne bi mogla živeti. Že so jo prodirale blazne misli:
– Ob njem bom srečna. Njega resnično ljubim! Moj bog, pustim vse skupaj, moža in otroka! Vse na svetu se pozabi in zagrne s pozabljanjem.
Bilo pa je preveč matere v nji, da bi mogla to storiti. Preveč se ga je oklepala. Čutila je vso nevarnost v tem svojem ravnanju. Mislila je na možnost ločitve – toda ob obeh straneh je videla nevarnost, ki preži na otroka.
Če bi ji bilo dano pri Ivanu živeti s svojim otrokom, je točno dognala, bi otrok trpel, ker ne bi imel pravega očeta. Tudi če bi šla sama, se je zgrozila ob ženski, ki bi mu bila mačeha.
Justin bi dobil drugo žensko. O tem ni dvomila!
Tako se je vdala v namišljen praznik, v živo ljubezen, ki bo trajala, dokler se ne povrne Justin.
– Ljubi me! Ljubi me! je vzklikala. Vse premalo me ljubiš!
Zaželela si je, da bi se za vedno naužila prelepih večerov in strastnih noči.
– Moj bog, kaj je v meni? se je spraševala v trenutkih streznenja. Vsa sem njegova!
Pod oknom so korakali bataljoni po trdi cesti.
Visoko pod nebom se vozi orjaška motorna ptica.
Mlad vojak se je zrušil v prah.
Podčastnik kriči nad njim.
Grozi mu s pištolo. Sune ga s škornjem.
Nato ga nalože na trenski voz.
Zvečer, ko je tema, hodita po travniku ob reki.
Voda zvonko pljusketa ob breg, včasi se zažene riba nad gladino in ploskne nazaj. Zemlja je vroča.
Ivan Wydra hodi ob ljubljeni ženi.
Jutri ali pojutrišnjem bo šel na fronto.
Jutri ali pojutrišnjem ga ne bo več ...
Ljubi.
Vojna gori, ves svet gori. Prestreljeni mrliči trohne, žene jočejo, vdove preklinjajo, sirote umirajo od lakote.
Ljubi.
Brez pomislekov.
Kakor človek, ki se opija ob misli na svojo poslednjo uro.
16 uredi
Gospod Železnik! To pismo Vas bo gotovo presenetilo. S težkim srcem Vam pišem, ker vem, da Vas bo hudo zadela vsebina teh vrstic. Toda odločil sem se, ker poznam Vas in Vašo rodbino; mogoče je še čas, da se stvar popravi.
Saj veste, da ima Vaša žena na stanovanju nekega češkega častnika. Stanujem v njeni bližini in opazil sem marsikaj, kar je gotovo potrebno, da zveste. Poudarjam še enkrat, da nikakor ne izhaja to pismo iz zlobe, kajti Vaše žene niti ne poznam, Vas pa prav dobro, saj sva se v mladih letih skupaj igrala. Kdo sem, Vam ne bom napisal, lahko pa se zanesete na mojo iskrenost.
Marsikaj se govori o tem častniku in o Vaši ženi. Vse ne bo res. Pač pa sem sam videl ob pozni uri za zaveso senci, ki sta se poljubovali. Videl sem ju ob pozni uri sprehajati se ob Gradaščici, kar se gotovo ne spodobi za poročeno ženo. Slišal sem celo, da so ju našli fantje v zelo delikatnem položaju prav na tistem kraju.
Gospod Železnik, pišem Vam, ker po vsej priliki ne veste za te stvari. Opozoriti Vas hočem, da se prepreči najhujše! Pomislite: Vaš otrok vse to vidi, in čeprav je majhen, nekaj mu bo vendarle ostalo v spominu.
Rešite čast svojega imena!
Rešite dobro ime svoje rodbine!
Ne smatrajte tega pisma za anonimno, četudi se ne podpišem. Ne maram, da zveste za moje ime, ker bi se preveč čudili. Le to Vam zaupam, da sva bila včasi dobra prijatelja.
Nekdo, ki Vam želi dobro.
17 uredi
Prebiral je pismo zopet in zopet.
Vse je bledelo izpred njegovih oči, samo besede iz belega lista so živo žarele vanj. Kakor da ga prodira tisoč ognjenih oči, ki se jim ni mogoče skriti. Obsedel je za pisalno mizo, sključen nad pismom. Bilo mu je, kakor da nekdo tolče s kladivom po njegovem temenu. Zaprl je oči, a ni nič pomagalo. Vsa njegova notranjost se je skrivila kakor zelena vejica nad žerjavico, začutil je prste, ki mu stiskajo vrat.
Popoldne se je potikal po mestu. Hodil je iz ulice v ulico, ne da bi se umiril. Neprestano je kljuvalo v njem, ga podpihovalo in vleklo zopet nazaj v pisarno. Odklenil je miznico in se zopet naslonil nad pisanje.
Sprva ni niti malo uganjeval, kdo mu je pisal. Videl je samo besede in pošastne slike, ki so se mu rogale. Pozneje si je skušal dopovedati, da takšnega anonimnega pisma ne more resno vzeti, kajti če bi mu ga poslal pravi prijatelj, bi se podpisal. Ko je prebral pismo natančno vnovič, je opazil, da je v stavku: "Kdo sem, Vam ne bom napisala …" razumeti žensko, ki se je le-tu zmotila, povsod drugje piše kakor moški.
Kdo bi bila to ženska?
Prijateljica iz mladih let?
Naj je še toliko grebel nazaj, ni si mogel domisliti tega pisca. Zasumil je tega, onega – vse je zopet zavrgel, saj ni bilo važno: kdo je pisal, temveč: kaj je napisal.
Senci za zaveso, ki se poljubujeta ...
Nočni sprehodi ob Gradaščici ...
Obšlo ga je ono pošastno občutje, ko človek zamrzi ves svet, ko se začuti kakor neznatna iskrica, ki bega v vsemirju, ko ne čuti ne tal pod seboj ne nebesnega oboka nad seboj, ko se mu pretrga vez česarkoli, kar je držal v roki, v prazen blesk, ki ugaša.
Tako mu je obudilo to pismo Ano, da je ni še nikdar, odkar je ni videl, tako močno občutil kot sedaj, ko se mu hoče iztrgati.
– Ah, si je zatrjeval, to ni mogoče. To je laž, podla laž, ki si jo je izmislil nekdo, ki me hoče dražiti. Skušal se je razvedriti. Šel je v skladišče preštevat konzerve. Vse zaman!
Razsrdil se je ter pismo pretrgal na dvoje, ga zmečkal in vrgel na tla. Toda takoj ga je zopet pobral, skrbno zalepil in shranil v listnico.
Napadel ga je dvom s podvojeno silo. Z neverjetno lahkoto si je predstavljal častnika. Obudil si je privid in oba opazoval. Razpostavil je mize in stole.
Takole sedita.
Morda nasproti?
Videl je zofo ob oknu.
Večer je in lepa noč ...
Skušal si je predstavljati zaveseno okno in senci, pretehtal možnost tega videnja, sklonil se za grm in ju opazoval na stezi ob pljuskajoči vodi.
Za roko se vodita in si šepetata. On se sklanja nad njen obraz in jo poljubuje ...
Odprl je zopet oči, se razgledal po pisarni in se prijemal za glavo. Četudi se je na vso moč trudil, da bi ne verjel pismu, ga je kljub temu skelelo. Žgalo in grabilo ga je, da ni mogel mirovati.
Delikaten položaj ...?
Hudiča, nekaj mora biti vendarle res! Saj že to ni v redu, da ga ima na stanovanju!
Butal se je v čelo in preklinjal samega sebe, ko se je domislil, kaj ji je pisal takrat:
... da, zelo pametno si uredila, da si oddala eno sobo. V teh časih si pač pomagamo, kolikor se le da. Še boga zahvali, da si dobila človeka, ki ti lahko pomaga, ko je povsod taka stiska za živež! Seveda, takole ji je pisal. Še na misel mu ni hodilo, kaj vse se utegne iz tega izcimiti. Sedaj mu pa ne nenadoma zori spoznanje:
– Saj je tu primerov dovolj, preveč! Možje na fronti, žene pa z oficirji! Sto bi jih lahko našel samo v Zmajski ulici!
Bolest, ki ga je sprva stisnila, da sta ga prevzela žalost in pekoče ganotje v usmiljenju, ki ga je zahteval zase, se je zelo hitro pretvarjala v jezo. V onemoglo jezo, v togotno silo, ko ni mogel hipno ničesar storiti, da bi si olajšal to notranje zlo.
Osvajal ga je ponos, ki je bil spričo tega ponižan in zadet v sredo. Ponos, ki ga je občutil kot mož svoje zakonske žene. Vse bolj je rasla goreča želja po kazni, po obračunu.
Poiskal je v kovčegu njena pisma zadnjih tednov in si podčrtaval vse stavke, ki govore o njem:
– Praporščak Wydra je zelo dober človek. Bogdan se ga je že privadil. Kar bojim se, da ga ne bi preveč razvadil s svojimi darili.
Da, tako prično ti vragi! Omrežijo žene na mestu, kjer so najbolj občutljive. Preslepijo otroka, na katerega so najbolj navezane.
– V vseh ozirih mi gre na roke. Nič več mi ni treba skrbeti za živež. Vse mi prinese. Narisal je Bogdana. Ti ne veš, kako je lepa slika!
Seveda, takole res ni težava, pridobiti si žensko v teh časih! Pa slika – jasno se vidi, da je vsa zaljubljena v podobo, ki jo je napravil umetnik. Ničvreden človek!
– Kako sem zadovoljna, da imam človeka, ki se tako žrtvuje za naju! Kako težko bi živela z Bogdanom, če ga ne bi bilo. Skoraj bi rekla: sreča v nesreči!
Haha, sreča v nesreči! Kako zvito je to napisano. Kakor bi me hotela vnaprej preslepiti. Vražja ženska! Sreča ... Ker se me je znebila!
Besnel je, ko je čital v drugem listu:
– Zdaj slika mene. Velik umetnik je! Čitala sem kritiko njegovih razstav v Pragi. Ponosna sem, da me portretira tako slaven človek. Sliko, ki jo je delal spomladi ob Gradaščici, ml je poklonil. Obesila sem jo v spalnico k oknu. Ko boš prišel, se ne boš mogel načuditi, tako je lepa!
Pred mesecem, ko je prejel to pismo, ga je prebral kakor vsa druga, sedel za mizo in ji odgovoril. Še dobro se spominja, da je napisal nekako takole:
– Zelo sem radoveden na sliko. Če je znamenit slikar, jo bomo kedaj še dobro prodali.
Danes se grabi za čelo in stiska mizni vogal, kakor da ga hoče streti.
– Nobenega dvoma ni več! si je zatrjeval. Vsa je že zaljubljena v tega "znamenitega" umetnika. Torej slikal jo je! Ure in ure je morala bedeti pred njim, da je pasel svoje poglede na njej. Da, celo sliko ji je podaril, ki jo je slikal ob Gradaščici. Tu je nepobitna zveza z anonimnim pismom.
V duhu že vidi, kako bo pograbil sliko in jo treščil v ogenj.
Uredil je vsa pisma po datumih.
Čas večerje je bil. Še na misel mu ni prišlo, da bi večerjal. Sedel je na posteljo in si natočil ruma. Potem je pil kar iz steklenice.
Njegov duh ni zajemal težkih, miselnih dognanj, ki bi naj bile bistvena podstava v teh hudih urah. V začetku, ko je za trenutek razmislil vse srečne ure, ki sta jih nekoč skupaj preživela, je bila žalost, ki je šla vanj, le nekakšna podzavestna črta, ki se je zadrla v srce ob zavesti, da se je pretrgala nitka njunega skupnega življenja. V naslednjih trenutkih, ko se je oglasila zavest posesti, je vse bolj rastel skeleč ogenj zavisti, ki ga ni bilo moči potlačiti. Zavest oddaljenosti in nemožnosti, da bi jo čimprej zgrabil in potisnil na kolena, osramočeno, ponižano, opsovano, pretepeno, sta ga še močneje potiskali v nemir, ki ga ni skušal krotiti.
Zaživel se je, ko ni bilo drugega izhoda, v podobo, ki se je razvila pred njim:
Prišel bo domov nepričakovano. Počakal bo večera. Okoli enajstih bo potrkal na vrata. Poprej bo še stopil pod okno. Morda bo videl senci ... Prišla bo v kuhinjo in vprašala:
– Kdo je?
– Jaz, Justin, bo odgovoril.
Tedaj bo ...
Razvozljava položaj. Ugiba:
Morda bo kriknila od presenečenja in takoj odprla. Ali pa bo zbežala nazaj, da zakrije najbolj očitno. Najbrže bo tako!
Potem bo odprla in rekla:
– Kako si me ustrašil! Nisem te pričakovala!
Ko bosta v sobi – misel na vrata, ki ju bodo ločila od častnika, ga vznemirja – bo sedel na zofo, vzel pismo iz listnice in ji ga dal.
– Prečitaj! bo dejal.
Gledal jo bo, kako bo pri luči brala pismo ...
Hipoma si je domislil, da bi bil ta čas neprimeren, ker sicer bi jo najlaže pregledal. Toda vpričo častnika, od katerega bi ju ločila samo tenka vrata, ne bo mogel zakričati. Ni si mogel razjasniti prizora, če bi stopil praporščak v sobo.
Ali naj stopi v pozor?
Ali naj zgrabi pištolo in ga ustreli?
To namero je zavrgel še prej, preden je postala živa.
Tako se ne bo izpostavljal. Vojna je vojna! Posledice so krvave!
Nikdar ne bi tega storil!
Ne, rajši bo prišel popoldne, ko bo sama doma.
Da, opazoval jo bo, ko bo brala pismo.
– Vse vem! bo zarjul. Priznaj!
Kaj drugega bo mogla kakor priznati!
Vidi jo, kako bo majhna. Tedaj bo prišel obračun. Vidi se v vlogi sodnika in maščevalca; trepetala bo, on pa bo neusmiljen, neizprosno bo divjal.
– Vlačuga!
Vrgel ji bo v obraz tisoč psovk, najgrših, najbolj skelečih, da bo strta in ponižana prosila odpuščanja.
On pa bo neizprosen.
Udaril jo bo!
Za trenutek, kakor blisk gre misel vanj: Kaj pa, če potem za zmeraj odide?
Na to ni hotel zdaj misliti, ker je bila misel na kazen preveč močna, da bi uhajala drugam. Ko se je raztogotil, ga je zopet obšla žalost in samemu sebi se je zdel velik. Gnala ga je vest, da je storil za Ano mnogo dobrega, ona pa mu na tak način vrača njegovo dobroto!
– Dvignil sem jo iz revščine, dal ji, kolikor si je poželela! Samega sebe sem ji žrtvoval, ko bi lahko izbiral. Zaradi nje sem moral iti iz trga!
To ga je zelo potrlo.
– Tako mi torej vrača? si je dopovedoval in še hujši srd se je dvigal v njem.
– Ne z roko, s pasom jo bom!
Pil je iz steklenice. Domislil se je skozi zameglen zastor spomina javne hiše v Celju, Kristine, Nastje...
Nastja ...
Kako da je ni? Odprl je okno in pogledal v temno noč.
Nad mestom je ležal v zraku odsoj svetlobe cestnih luči, okenca v begunskih barakah so motno blestela, kakor da mežikajo z majhnimi, pijanimi očmi, noč je bila mirna, tiha, še bobnenja topov ni bilo slišati.
– Nastja! je zaklical čez travnik.
Molk.
Zopet je sedel nazaj na posteljo. Občutek omahovanja, ki ga je trenutno obšel, je bil rahel, komaj zaznaven. Očitek, ki si ga je delal, je bil komaj viden.
Saj sam nisem nič boljši! Kristina, javna hiša, Nastja! Na dopust bi lahko šel, pa nisem hotel.
– Sem mar jaz kriv, da je vojna? Saj nismo iz železa, možje! To ni nič! To delajo vsi! Dopust ... no, sedi tu, ker je taka priložnost. Ko se bo vrnil, bo denar, ki si ga je na tako lahak način pridobil, temelj novemu začetku. Mar sem pozabil nanje? Mislim v bodočnost za vse!
Za hip se mu zjasni. Ko se ozre nazaj, vidi, da je tudi pred vojno mislil na Kristino.
– Prav! si prigovarja. Moški smo drugače ustvarjeni kakor ženske.
Sicer pa se ni ukvarjal s tem. Zanj je bilo jasno, da je greh, ki ga je zakrivila žena, nesporno večji od njegovega, ki ga je zvračal na vojno in ga sploh ni hotel priznati.
– Jaz sem gospodar družine, jaz sem skrbnik! Kdo bo meni oponašal razvedrila!
Kljub temu pa si je skoval načrt. Dopust, da, dobil ga bo. Tabor je napol prazen, nobenih večjih bitk ni bilo na fronti. Poveljnik mu je naklonjen. Klel bo, ker bo moral sam skrbeti za delo, pa se bo že omehčal.
Misel, da utegne med tem izgubiti dobičkonosno delo, je še vedno močna, toda srditost je večja in zmaga.
Rum.
Po malem se je pričel pečati z dopustom. Slekel si je bluzo in vzel iz žepa, ki si ga je pod hrbtom sam sešil, zvitek bankovcev, odmaknil cementni podstavek pri pečici in dvignil omot.
Stal je.
Bankovce po sto kron je polagal skupaj, dvajsetake kraj njih, desetake pa sproti spravljal nazaj v listnico. Mnogo teh pisanih lističev se je nabralo.
Štirideset stotakov.
Skoraj sto dvajsetakov.
Kapitalček!
Toda kljub temu ni bil skopuh. Za svoje potrebe je izdal mnogo denarja, proti drugim je bil radodaren, lahko bi imel še enkrat toliko.
No, Nastja ga je malo stala.
Njo je preval v naturalijah, ki si jih je prisvajal iz skladišča.
Vse begunke so ga poznale. Bile so mu vedno za petami. Venomer je dajal.
Ujetniki so skrivaj lazili v pisarno. Nikdar niso odšli praznih rok. Če se mu je posrečila kupčija, je žarel radodarnosti.
Vse to: udobno in dobičkonosno gnezdeče v etapi, mirno, varno in dobro življenje v izobilju in dekle, ki mu je sladila noči, je skalilo to pismo.
Ruma se je privadil kakor cigaret.
Pil ga je kar iz navade. Kadar se mu je zahotelo dobre volje, je moral napraviti precej požirkov, ki bi ga poprej upijanili.
V poslednjih dneh je postajal včasi čemeren. Ujedal se je nad Nastjo za prazen nič, jo ozmerjal in bil mnogokrat z njo sirov. Pred tedni je nenadoma opazil na sebi čudne, nenavadne izpuščaje. Lotil se ga je ogaben občutek, ki ga je s početka silno prevzel.
Čez nekaj dni so izpuščaji prešli. Sum, ki je padel na Nastjo, je izginil, dobra volja se mu je vrnila in smejal se je samemu sebi.
– Za takšno oslarijo – toliko strahu!
Pozabil je vse skupaj in se vdajal priložnosti s podvojeno slastjo.
Nastja je prihajala vsak večer, nikdar ni izostala, visela je na njem, kakor da je za vedno njegova.
Ni vedela, da je oženjen.
O varanju niti govora ni bilo.
Kakšno varanje?
Mar ve Ana za to? Nikdar ne bo zvedela, nihče ga tu ne pozna, da bi ji pisal anonimno pismo.
Vsak večer jo je čakal.
Mar je zaljubljen v to mlado gališko deklino?
Ah, kaj še! Ni vredno razmišljati o tem, ko si od danes do jutri, ko te lahko vsak tip premeste sto in sto kilometrov daleč. Čemu bi razmišljal? Ko mu je bilo jasno, da ji izgine iz življenja tisti trenutek, ko se odpelje.
Živel je z njo, ker si je hotel ženske.
Razodeval je njeno mladost, njenega srca pa ne, ker je ni iskal drugače nego ponoči. Ljubil je njeno telo, ki si ga je kupoval s konzervami.
Danes jo je iskal. Nemiren je bil, ker je ni bilo. Po temnih uličicah begunskih barak se je spotikal ob razvoženi cesti, ki je tu nihče ni popravljal, iskal je smeri njenega skromnega, napol porušenega doma. Vedel je za barako, ob kateri je zadaj na steno prislonjena nekakšna drvarnica, kjer je njen dom. Pokazala mu je od daleč svoj brlog.
Iz barake so prodirale glasne besede.
Ženski glas in moški glas.
Smeh.
V te barake hodijo tovariši iz strašne stotnije. Vedel je za vsako žensko, kje prebiva.
Ta, pri kateri je Nastja v podnajemu, je debela kmetica iz Karpatov. Vsak večer ima posla z moškimi. Pet otrok ima.
Zadaj za barako je raslo drevo.
Požvižgal je trikrat, kakor sta bilu domenjena.
Izpod drevesa se je oglasila Nastja:
– Justin, kaj delaš tu? se je ustrašila. Sedela je pod drevesom na travi.
– Zakaj nisi prišla? jo je vprašal jezno.
– Joj, Justin, ti ne veš. Pojdi proč! Hotela je vstati in zbežati.
– Kakšnega vraga počenjaš? Pote sem prišel!
– Ne morem, je zaječala in se skrila za drevo.
Skočil je za njo, ker je mislil, da se šali. Ujel jo je za roko in skušal biti dober. Sedel je na zaboj pod drevesom in jo skušal potegniti k sebi na kolena.
– Nastja, kakšna si danes? Poglej, konzerve sem prinesel. Takoj pojdeš z menoj!
Trgala se mu je iz rok.
– Ne morem, ne morem! je trepetalo v nji.
Postal je besen. Trdno jo je stisnil v svoje roke in potegnil k sebi.
– Ali si se napila? Ne brani se! je siknil srdito.
Nastja se je zgrabila za drevo.
– Pojdi proč! Bolna sem ... je jeknila v noč. Zdrknila je na tla, potegnila kolena k sebi in sklonila glavo.
Za trenutek ga je spreletel mraz.
– Kako bolna? je vprašal poparjeno.
– Tako ... kakor si mi pravil, je dejala tiho.
Bliskovito mu je šinilo v glavo. Pravil ji je o bolezni, ker se je bal zanjo, da je ne bi imeli drugi moški. Strašil jo je, ker se je sam bal... Torej bolna!?
Na čelu je začutil močan pritisk, kakor bi spoznanje bliskoma z vso silo treščilo s svojo težko pestjo. Odrevenel je; val krvi mu je pljusknil v obraz tako, kakor človeku, ki ga ponoči iz zasede napadejo z nožem.
V tej sekundi se mu je zamajal korak, začutil je, kako mu rasejo tvori na koži. Toda le za trenutek, morda za pol sekunde. Ženska, čepeča na tleh, se mu je hipoma prikazala kot izvor vsega, česar se je dozdaj tako spretno izogibal. Vendar ga je nenadna ljubosumnost vrgla iz tečajev. Obraz se mu je spačil, zobje so škrtnili in dvignil je pest.
– Torej si me varala? Si imela druge? se je davil.
Silen bes ga je popadel. Hotel se je zviška vreči nanjo in jo poteptati v zemljo. Zgrabil jo je za lase in potegnil kvišku. Sklonil se je s svojim žarečim obrazom nad njeno zbegano obličje, iz katerega je gledalo dvoje žalostnih oči.
– Imela si jih! Psica, meni si zatrjevala, da imaš samo mene! Kje, katere? Strupen dih njegove vroče sape ji je butal v obraz. Še vedno jo je držal za lase in zamahoval z roko, da ji je glava kakor mrtva nihala v silovitih sunkih.
– Nisem jih imela! je ječala. Spusti me, gospod, o bog mogočni!
Vse silneje ji je upogibal vrat. Sunil jo je z nogo in jo gnal na travnik za barakami. Nekje je režal pes in bevskal v noč. Sunil jo je na tla.
– Lažeš! ji je grozil, kličeš boga na pomoč.
– Ne, ne! vpila, sklonjena nad zemljo. Gospod dragi, gospod milostljivi ... nisem kriva!
Zarežal se je in se divje zakrohotal.
– Potem si dobila od svetega duha, prasica hinavska! Izdrl je bajonet in zamahnil po zraku.
– Kdo, pravim, takoj pri priči, sicer ...
Vzpela se je na kolena in dvignila roko pred rezilom, ki je viselo nad njeno glavo. V smrtnem strahu je lovila Justina za roke in ga grabila za kolena.
– Kozaki! je kriknila. Kozaki so me imeli. Mene, mater, sestro, vso vas! Moj bog pet kozakov, mogoče deset kozakov ... S sabljami so nas prisilili! Potem Avstrijci ...
Justin je pobesil bajonet. Dvignil se mu je žolč in gnus do te kepe živega tarnajočega mesa. Obup nad izdajstvom tega telesa, ki je bilo zanj kakor mlada sočna senožet, po katerem je on prvič zamahnil s koso.
Sunil jo je z nogo in se zaletel preko travnika. Za njim se je spustil dolg, zategnjen krik zavržene ženske, ki se je koj nato sesul v drobno tuleče ihtenje, ki je lezlo v noč kakor jok zapuščenega psa, ki je izgubil svojega gospodarja.
V pisarni je skrbno zadelal okno z rjavim ovojnim papirjem. Prižgal je karbidno svetilko na stropu, da je jemalo vid v beli svetlobi.
Slekel se je do golega.
Hitro je metal perilo s sebe.
V roke je vzel zrcalce in se skrbno, s prežečim strahom opazoval.
Nikjer ni našel najmanjšega izpuščaja.
Vendar je čutil, kakor bi ga grizlo nešteto igel, ki se mu zadirajo v kožo. Bolnega se je počutil. Ali pa sta to samo domišljija in bolna misel.
Oblekel se je.
Ali bi šel leč?
Pogledal je na posteljo.
Danes je ne bo. Nikoli več!
Vzel je zopet pismo iz listnice in se z očmi obesil na vrstice. Pismo, Nastja – preveč je bilo za en dan. V nemoči svoje tegobe se je naslonil na mizo in nema bol nad življenjem ga je potrla. Segel je po pištoli in si jo obračal k čelu.
Otla cev je zrla vanj resno, nemo, mrzlo.
– Kako naj stopim pred Ano? se je zgrozil, če sem si nakopal bolezen?
Pobesil je pištolo.
Tako sedeč in onemogel od ruma je čakal jutra, da pojde prosit za dopust.
18 uredi
Preden se je odpeljal na dopust, je prejel brzojavko od Marte in Jošta, ki sta ga vabila na ženitovanje.
Potoval je skozi Dunaj.
Poveljnik ga je prosil, naj izroči zavoj in pismo njegovi ženi.
V Gradcu je poiskal špecialista.
Stal je v čakalnici in nestrpno čakal, da pride na vrsto. Ogledoval si je slike na steni ter brskal po revijah, ki so bile na mizi. Te dni, ko se je umiril in uravnovesil v smoter svojega dopusta, se je živo zavedel nevarnosti, ki mu je pričela pretiti od te plati. Tako ga je vsega prevzela ta nova briga, ta nenavadni strah za to, da se je potapljal v najhujše privide in si slikal bolezen v najstrašnejših primerih, za katere je vedel.
Topla nada, da ni tako hudo, temveč da je vse skupaj sama bojazen, je zopet in zopet zapadala dvomu, da je bil ves nesrečen in obupan.
Šel je k zdravniku kakor na srečolov.
Že se je videl, kako veselo bo šel po stopnicah na cesto z zavestjo, da je zdrav!
Toda, če bo dejal zdravnik, da ...
Pri oknu je sedel mlad moški. Nemirno se je zibal na stolu in srepo upiral pogled v tla, kakor bi se ne upal pogledati človeku v oči.
Justin ga je gledal in si mislil:
– Vsekakor sem bolj zdrav kakor tole revše, ki se mi vidi, da je vse razjedeno!
Dolgo časa je bil v ordinacijski sobi.
Kako natančno ga je spraševal zdravnik!
Neprijetno mu je bilo. Najrajši bi zamolčal, čemu le-to spraševanje? Pregledal naj bi ga, ali je zdrav ali bolan. Spraševal pa ga je tako zvito in pretkano, da mu je moral vse izblebetati.
Nerodno je to, ko ve, da si oženjen, pa moraš priznati, da si imel opravka z drugimi ženskami.
– Da, je dejal zdravnik. Vaša domneva je bila povsem pravilna. Toda, dragi prijatelj, ne obupajte!
– Je torej ...?
– Da! Toda stvar je popolnoma ozdravljiva! Resno in temeljito zdravljenje vam bo pomagalo. Seveda ...
– Zares pomagalo? Da bom res zopet čisto zdrav človek?
– Brez vsakega dvoma! Seveda je treba, dokler traja zdravljenje, paziti, da ne okužite drugih. To je za vas, ki imate ženo in otroka, posebno važno. Svojo posteljo, svoje jedilno orodje, in ...
– Toda, to je vendar ... Pomislite, kaj naj rečem ženi, če ne morem k nji?
– Povejte ji resnico! Sicer sami najbolj poznate svojo ženo. Uredite to previdno! Pa saj vas itak ne bo doma! Ta čas boste že lahko zdravi!
Blodil je po ulicah, stal pred izložbami, ne da bi videl razstavljene predmete, vroče, bolne misli so mu rojile po glavi in ga vsega zbegale. Pred vhodom v veliko, novo šolo je videl rdeč križ in napis:
K. u. k. Militärspital für Geschlechtskranke.
Šel je mimo vrtne ograje.
Na vrtu so sedeli vojaki v travi in kadili cigarete.
Gledal jih je. Radovedno, z zanimanjem. Pogled na te bolnike, ki so bili videti povsem zdravi, mu je nekoliko olajšal tesnobo in zapuščenost, ki ju je občutil med ljudmi na cesti.
Že ga je grabila misel, da bi šel k vojaškemu zdravniku in v bolnico.
Ne, stokrat ne! Nihče na svetu ne sme zvedeti za to.
V kolodvorski čakalnici je sedel na klop in si trudil razpostaviti vse podrobnosti zadnjih tednov ter jih strniti v jasno sliko bodočih dni, kaj dni, ur, ko bo zjutraj že doma!
Zlezel je vase, čepel v kotu in se ni brigal za gruče drugih vojakov, ki so sedeli na svojih bisagah. Dopustniki so nestrpno pričakovali svojega vlaka.
Dopust se mu je zazdel hipoma nepotreben in smešen. Togota, jeza in maščevalni naklepi, ki jih je snoval zoper Ano, so se razblinjali, naj jih je še tolikanj zbiral po svoji raztresenosti.
Teža svoje lastne krivde, za katero je v sebi nosil nepobiten dokaz, potrjen z zdravniškim spričevalom, vse zle posledice, ki utegnejo nastati iz tega, in pričanje, da je sam še stokrat več zakrivil kakor Ana, so ga tlačili, da je postal proti vsemu svetu silno majhen in betežen.
Vsekakor je bila v njem še vedno velika jeza do žene, toda že se je jela umikati dvomu, ki si ga je sam željno klical.
– Morebiti je anonimno pismo le zlobna potegavščina?
Oprijemal se je te rešilne misli, jo dvigal in gojil še v vagonu, kjer se je stisnil v kot k oknu, za katerim je bila noč. Jesenski hlad je že občutno vel skozi špranje. V žepu nosi pismo, ki kaže na Ano z očitajočim prstom, v sebi nosi podpirano pismo, očitno dovolj, da se ji ne bo upal pogledati v obraz.
– Moj bog, kako je to strašno, je vzdihnil, da še otroka ne bom smel poljubiti.
Njegovo dete! Predstavljal si je srečanje, če bi ne bilo vsega tega ...
Tako pa!
Vožnja se je čimdalje bolj bližala koncu. V Mariboru je moral presesti. Tu je že domača zemlja, tu sliši že domačo govorico, ki ga boža in krepča, kakor bi prišel med svoje ljudi.
Premagan od bližine doma in skorajšnjega svidenja je naslanjal razbolelo čelo na mrzlo šipo.
– Ne. Mogoče pa je vendarle laž!
Blažila ga je utrujena misel.
– Ah, si je zagotavljal, vse bo še dobro. Preveč sem se razburjal. Ko bi le z menoj ne bilo tako!
S tem je že odmaknil Ano iz srede goltajočih vrtincev in se ukvarjal a samim seboj. Božal je vse besede, ki mu jih je govoril zdravnik, ko mu je dajal upanje. Trdno je sklenil, se slepo pokoriti njegovim navodilom. V nahrbtniku je imel steklenico ruma. Večkrat je že hotel seči po pijači, zdaj pa je odprl okno in jo treščil ven. Med ropotom koles je čul žvenk stekla. Tisti hip mu je bilo žal. Vsaj zadnjič bi napravil za slovo nekaj požirkov!
Jutrnje solnce je obsulo Celje, ko se je vlak ustavil na postaji.
Tu je šele začutil pravi nežni dih domače zemlje. Objele so ga znane ulice in hiše, ki jih toliko časa ni videl. Stal je pred postajo, kakor bi se šele zdaj zavedel, da je na dopustu.
To mimo, pokojno dihajoče mestece v solnčnem jutru, kjer je poznal vsak vogel, ga je navdajalo z veseljem. Vse bolj je pozabljal težke brige, ki so zadnje dni ležale v srcu kakor težka mora, stopal je počasi po pločniku mimo Nemške hiše, ki so se ji vitki stolpiči bleščali v morju solnčnih žarkov. Ozrl se je na Stari grad, ki je bil ves bel v tej jutrnji svetlobi, ulice doli proti Glavni kavarni je bila prazna, le nekaj kmetic s košarami je šlo pred njim na trg.
Stal je pred vogelno trgovino in gledal po trgu. Pred trgovino za moko je stala dolga vrsta žen in otrok. Stražnik je delal red. Veliko ljudi se je trlo pred spuščenimi vrati trgovine. Prednji so sedeli na pručkah. Bili so tu že od prvega svita, samo da bodo prej na vrsti.
Otroci so bili bledi in sestradani. Tiščali so karte v rokah in – vrženi v to lakoto – nemo čakali ure odrešenja.
Stopil je bliže in ponudil pol hlebca komisa dečku v vrsti, ki se je koj zagrizel vanj in s svetlimi, lačnimi očmi gledal za odhajajočim Justinom.
Glad.
Potikal se je po ulicah, dokler ni pričakal osme ure. V kasarni je bilo še vse kakor takrat, ko je služil vojake. Uredil si je izkazila in se razgledal po dvorišču, če bi srečal znanca.
Kaj ni tamle učitelj Hrast?
Pred njim je stal bled, koščen človek v preveliki uniformi. Čepica mu je upogibala dolga ušesa, v očeh je bil bolan, jetičen izraz.
Da, to je Hrast!
– Da, da, Železnik! Pravi sem! Spremenil sem se, kaj ne?
– Moj bog, res, skoraj bi vas ne poznal! Znani ste se mi zdeli! Torej vas niso ustrelili?
– Še huje! je dejal žalostno. Samo poglejte, kaj so napravili iz mene!
– Vam niso mogli ničesar dokazati?
– Zaprt sem bil v Gradcu s tisoč drugimi. Zasliševali so nas in pošiljali iz ene luknje v drugo, stradali smo – naposled so me poslali h kadru. Politisch verdächtig! Pe-fu! se je nasmehnil. Bolan sem. Saj me vidite. Toda čez dva dni odrinemo na fronto.
Da, to je Hrast. Učitelj – poet. Kje so njegovi zanosni lasje, njegova zdrava mladost, ki je kar kipela iz njega? Ta tu je starec, ki se komaj drži na nogah.
– Ali ste lačni? Kaj povejte, Hrast!
– Lačen? Lačen sem že tri leta. Ušiv! Toda zdaj gre vse h koncu!
Ko je zakašljal, se je grabil za prsi.
– Tu notri boli. Vojne pa še ne bo konec!
– Kako mislite? Saj vendar že vse hudič jemlje. Ljudje stradajo ...
– Bo! V lastni onemoglosti bo crknila potem Avstrija ...
– Ali še vedno upate? Še niste dovolj trpeli?
– Verujem trdno! Trpljenje me je podžgalo. Kadar se avstrijska oblast tako boji za svoj obstanek, da ji je premalo ječ in vislic za vse te prevratneže, je to znamenje, da ima slabo vest in da se boji konca. Sicer pa ... Ali že veste, da se Marta moži?
– Da, saj sem k nji namenjen. To je presenečenje! Z Joštom, kmetom?
– Hm, se je zamislil Hrast. Jošt je posebne vrste človek. Že dlje časa ga poznam. Bil je dve leti v Gradcu v strokovni šoli, mnogo čita in ima svoje posebne nazore. Delaven je. Trden značaj. Uverjen sem, da bo Marta srečna. Pozdravite jo in ji sporočite, da ji želim vsega dobrega!
– Bom! je dejal Justin. Ali potrebujete kaj denarja, Hrast? ga je vprašal malce nerodno.
– Denarja? Da, potreboval bi, ampak ...
– Dobro! ga je prekinil Justin. Tu sto kron. Nič zato, meni je prinesla vojna te metulje!
Ko je odhajal skozi vežo, se je še enkrat ozrl na znanca. Stal je tam na solncu, kakor bi se ga hotel naužiti za vse življenje.
19 uredi
Poiskal je izvoščka in se odpeljal v Št. Ilj. Zgoraj na Teharjih, ko zavije cesta na levo, sta ga obdali mirnost in ubranost te tihe narave z vso močjo. Gozdi, žareči v tisoč prelivajočih se jesenskih barvah, lepa gladka cesta, na kateri ni ne vojaka ne vojaškega voza, zorane njive z zimsko setev, pokošeni travniki in živina, ki se pase na njih, pastirski ognji, pojoča sekira v hosti, vozniki z naloženim hlodi, veverica, ki je skočila čez cesto, mirne, bele domačije, ki so razpostavljene po tej lepi zemlji, hribčki z vinsko trto in belimi hrami, kakor bi se nanje spustila jata golobov, nikjer ni čuti ne vojaških povelj ne grmenja topov.
Udobno se je zleknil na mehki sedež in strmel v ta božji mir.
Šola na Blagovni ga je pozdravila.
Skozi okno je videl vrste sedečih otrok, dečkov in deklic, ki so sloneli nad belimi zvezki.
Na ribniku so plavale race, star zapuščen čoln je ležal prevrnjen med ločjem.
Cerkvica sv. Rozalije na desni strani je stala v solncu, onkraj gozda so na Sv. Uršulo bili naslonjeni vinogradi, za katerimi se je bočila preko obzorja široka Konjiška gora z gozdi, ki so goreli v jesenski svetlobi.
Prijetno peketata konja skozi bukovo hosto. Kraj ceste so naložena v sežnje cepljena polena. Žolna trka, globlje vrešči šoja kakor stara raztogotena klepetulja.
Pred vasjo je odslovil voznika.
Na trati ob cesti je šola. Otroci so zunaj na dvorišču in se igrajo. Odmor je. Justin gleda na to življenje, ki ga ni zajela vojna, in mu je milo. Deklice se drže za roke, napravile so obroč, v sredi kleči punčka, si zakriva obraz in poje: "Marička ždi na kamenu", dečki pa drve okoli dreves kakor neugnana žrebeta.
Iz šole stopita ženski z detetom, ki se radostno požene na cesto. V veselem otroškem diru se jima izmuzne izpred pogleda in že ga išče manjša, klicaje;
– Bogo! Bogo!
Justina sprejeti kakor tisoč strel. Umakne se za drevo in se zgrabi za levo stran.
Moj bog, to so Ana, Bogo in Marta!
Bledi in vse mu plane zopet na dan. Pismo, bolezen in pogled na te ljudi, na katerih je nekdaj tako visel. Potem zopet ugasne in oči mu obvise na Ani, ki išče otroka. Gleda jo kakor slepec, ki je spregledal. Ali je to Ana, njegova žena?
Srce strašno trpi. Planil bi k nji in jo poljubil.
Borba v njem narašča.
Toda če je res. Če te nič več ne ljubi?
Če nimaš ničesar več pri nji?
Za trenutek biča samega sebe in psuje:
– Tedaj sem jaz tisti, ki nimam ničesar iskati! Jaz, pes garjavi!
Deček priteče izza vrta. Žena ga hoče ujeti, pa se ne da. Glasno se smeje in steče po cesti.
Justin strmi v otroka. Divja radost ga vrže na cesto, požene se proti dečku, ki se ustraši neznanca in obstoji kakor pred prikaznijo.
– Bogo ... zašepeta Justin in steguje roko.
Za njim priteče Ana in ga prime za roko.
Justin jo gleda in se smehlja. Nič hudega ni več v njem. Samo pogled in ta trenutek. Radost, ki zapira grlo, da ne more spregovoriti besede. Gre ji naproti. Bogo se plašno skriva v njeno krilo.
Tedajci ga Ana spozna.
– Moj bog! Justin ... ti si?
Obstane sredi ceste.
Silovitost trenutka jo za hip stre, da se zgrozi. Tu pred njo stoji človek, ki je bil nekdaj ves njen. Tu pred njo je obraz, hipoma takšen, kakršen je bil, ko je odšel. Tu je obraz, ki se ji je brisal iz srca.
– Ana, pravi Justin, jaz sem ...
Kakor v omotici mu da roko.
Objame jo, stisne k sebi. V divji bolesti, ko zopet ne ve, ali je to njegova Ana ali tujka, ki jo je srečal na cesti, jo poljubi v lase. Ana z zaprtimi očmi odreveni. Potem se hipoma zave in se vrne vase. Oklene se ga ta roko in zašepeta, pritiskajoč roko na levo stran:
– Tako si me iznenadil. Zakaj nisi pisal?
Justina boli vedno huje, vrača se mu dvom in že sega po besedo, ki bi bila ostra kakor rezilo.
– Ali se me nisi nadejala? jo vpraša.
– Ne! Kako, če nisem vedela. Že ves teden sem tu.
– Tu si – ? bije vanj.
– Ostala bom pri Marti do konca vojne, pravi Ana. V Ljubljani je prehudo. Ali nisi prejel pisma, v katerem ti pišem, da je moral Wydra na fronto?
– Ne, ne! pravi naglo Justin in skala se mu odvali s srca. Toda olajšanje zatre. Nato se obrne k otroku.
Bogo je stekel k Marti, ki hiti k njima.
– Justin?
– Marta!
Kolikšno presenečenje!
Potem se skloni k otroku in ga dvigne. Bogo se otepa in zajoče.
– Bogo, pravi Ana, to je očka, ki je prišel iz vojne. Tvoj očka!
Dete se plaši neznanega obraza.
– Kakšen fant je! zahrope Justin. Iz nahrbtnika vzame pločevinast avto, ki ga je kupil v Gradcu. Počene na tla in ga navije. Igrača zdrči po gladki cesti. Bogo steče za njo.
– Dobiš ga, pravi Justin, če si moj!
Bogo ga objame okoli vratu in reče:
– Pliden očka!
Justin ga prižema k sebi. Ko ga hoče poljubiti, se krčevito zgane, od radosti omamljen zahrope in potlači ihto.
Vsi strnjeni v občutje tega presenečenja gredo molče po cesti v šolo.
– Pojdita v mojo sobo tačas, da končam pouk! pravi Marta in gre po deco na dvorišče.
Zgoraj v sobi se Bogo spusti na tla in se zatopi v igračo.
Ana in Justin sedita za mizo.
Tuja sta si.
Oba sta majhna in strnjena v te štiri stene ter ne vesta drug za drugega. Čutita bližino, pa sta plaha, da se komaj upata pogledati.
Ana, še vsa topla od ljubezni, se obupno bori. V nji je vse strto, da ne ve sama zase. Tu pa je človek, ki jo morda le ljubi in je bil njen! Obupno išče po sebi in se vprašuje: Ali je še kaj tega človeka v meni?
Bogo pleza na njegova kolena.
Oče je tega njenega otroka, potrjuje v sebi in bežno prisluškuje komaj slišnemu bobnenju.
Tam je vojna!
Tam je ljubezen ... ki je ne sme biti!
Justin pa, ves prevzet od ljubezni do otroka, ki se mu vzpenja na kolena, in premagan od njegovih besedi, ki jih prvič sliši, hrepeni:
Ne, ne! Vse bo še dobro in lepo!
Toda le išče plamenčka, da bi ujel njeno srce. S trpko roko seže po pismu in ji reče:
– Glej, Ana, tole me boli. Preden prebereš, ti povem, da ničesar ne verjamem ...
Ana bere ...
V trenutku, takoj pri prvih besedah, se zave, da se upirajo vanjo prežeče oči. Vse moči zbere in odločen, trden, neomahljiv sklep dozori. Smehlja se, ko prečita do konca, le prsti se ji malce tresejo. Pogleda v njegov obraz in reče počasi, premišljeno:
– Niti besedice ni res v tem pismu!
– Ni bilo, res ni bilo?
– Ne! Ne! Ana ve, da je v njem dvom. Ve, da je zato prišel nepričakovano. Stopi k njemu, da se ga dotika. Justin se zagleda v njen obraz, ki se mu zdi tuj in hladen, pa je vendarle zmagan.
Z vso silo svojega koprnenja jo objame in skrije svoj obraz na njeno ramo.
Zunaj na njivi, ki je ognjena od solnca, stopa za plugom človek z močnimi koraki. Včasi se ozre proti šoli in zamahne z roko. Rokav desne roke ima podvihnjen.
To je Jošt, ki orje njivo z eno samo roko.