Nasproti stari palači
Nasproti starej palači. Fantazija. Ivan Tavčar |
|
Bile so le sanje, ali tužne sanje! Postaral sem se bil, kolena so se mi šibila i spomin me je zapuščal. Ali staro poslopje, v ozkih ulicah, naši hiši nasproti ne izgine mi nikdar iz spomina. Mrzlo vzdigovalo se je proti nebu, brez življenja, ali ipak ponosno kakor plemenitaški njega prebivalci. Bilo je ostanek iz prejšnjega veka, ter dvigalo se osamelo nad belimi meščanskimi hišicami. Kako živo mi je še v duhu ! Iz visocih oken videle so se bogate preproge i podobe, vpletene v načelne arabeske, zrle srdito na mimo gredoče, kakor da bi se jezile, da nihče več ne snema pokrivala z glave pred plemenitaškim dvorcem. V najvišem podu, v kotu bilo je okno brez preprog, cvetje ovijalo ga je prijazno, ter padalo navzdol po stari steni. I kedar se je sedaj pa sedaj stari plemenitaš v težkem, grbookinčanem vozu odpeljal, prikazal se je izmed cvetja obrazek, mil kakor rudeča vrtnica, i krasen kakor luna, kedar pripluje iz zlatih valov širnega oceana. Mnogokrat stala sva jaz i Robert, moj brat, pred tem starim poslopjem, zrla za odhajajočim vozom, ter gledala k oknu rastlinjem prepreženemu. Vselej je naju tedaj prezgodaj opominalo kladivo iz bližnjega zvonika, da je čas v šolo. Žalostno stisnol je Robert pod pazduho svoje klasike, majal s svojimi kodri, ter dejal zamolklo: „Grško je pač težko! prav težko!" „Da, prav res težko!" odgovoril sem mu jaz tiho. Polagoma sva koračila za ogradom plemenitaševega vrta. Kako je tu notri vse spomladansko cvetelo! Narcisi i tulipani zibali so lahno svoje glavice v pihljajočem vetriči. Med njimi pa je stopala njih še krasnejša sestrica! V beli obleki stopala je po peščenem potu, tako nežna, ko da bi se hotela vsaki trenutek v modri zrak raztopiti. „Hči ekscelencije!" izdihnil je Robert i pri tem razlila se mu je po bledem obrazu močna rudečica, solze so mu lile iz očij, slabotna njegova osebica nagnila se je k meni, ter se mi v naročji izjokala. „Robert, ti si bolan!" „Bolan, prav zelo bolan!" Gospica pa je šla mimo železne ograje, ter začudjena zrla jokajočega brata, ko je močil črne lase s svojimi solzami. Tistikrat pa je bila spomlad v naravi i cvetje je vrvelo iz njenega srca!
Ali spomlad je prešla i marsikateri cvet je zamrl v pekočem solnci, Robert i jaz vtopila sva se v grške klasike, ter vzdihovala i študirala. Ali kadar se je odpeljal nasproti stari plemenitaš ter izmed cvetja smejajoča deklica zrla za vozom, tedaj Robert ni mogel prestati v tesni sobi, bežal je iz nje, ter se vrnil pozno v noč z razburjenim obrazom i bliščečimi očmi.
Poletni večer je bil, vročine je vrelo nebo in oblaki so viseli po njem ; le tu pa tam v modri visočini svetila je zvezdica. Mesto je bilo zavito v tihoto i angelj miru plaval je nad njim. Jaz pa sem taval po domačih ulicah, ter poslušal, kako je tekla noč v večnost. Nekje prepelila je vjeta prepelica. Kladivo vdarilo je ednajsto uro. I tedaj obrnil sem se proti očetovi hiši. V temnem, visokem poslopji stare ekselencije ni brlela več luč. Širni vrt oklenil se je tiho na tihotni dvor, kakor da bi žaloval za vitkimi gospodiči, kateri so nekedaj v preteklih časih s srebrnimi glasovi svojih strun v nočnej dobi sladili grajskim hčeram prvo spanje. Poslušal sem skozi ograjo! Ponočni metulj jemal je šumeče slovo od svoje ljubice, dišeče cvetljice, katera je želela zapreti zaspano glavico, napivši se ponočne rosice. Ali glej, po stezi stopala je oseba, ter se bojazljivo ozirala okrog. Ko je prišla do ograje, splezala je gibčno raz njo. „Robert!" „Tiho, tiho, brat!" I tiskal je plašno svoje gorko čelo na mrzlo ogradino mrežo, potem pa me zagrabil v hipu za desnico, ter me vlekel k revni, nizki i stari očetovi hiši ! —
Nastopila je jesen i pomrlo je cvetje vrtov in poljan i podajale so se v gorkeje kraje žvrgoleče lastavice. Tedaj pospravljalo se je tudi po plemenitaškem dvoru i necega jutra je oddrdrala stara kočija s starimi grbi. I na visokem oknu izmed velega rastlinja ni se prikazovala več smehljajoča glavica. Pač pa je zrl za vozom ubogi Robert i v obraz obledel zelo ter si oko napolnil solzami. Malo telo njegovo ni prebilo težke skušnje. Ko je prvi sneg pobelil trudno naravo, vlegel se je tudi Robert. Počasi tajalo se je to življenje v dolgočasnih zimskih nočeh. Nekega večera, ko sem sedel pri postelji bolnikovi, praša me tiho: „Ali se kmalu vrnejo lastavice, i spomlad i Helena?" — — Helena je bila ona hči stare ekscelencije, katera se je tedaj sprehajala po prijaznih livadah krasne Italije. S trudno roko pokazal je na svoje knjige, ter mi ukazal, naj mu prinesem najspodnejšo. Odpreva jo. Bil je Ksenofont. Med grškimi črkami pa je ležala dolga, prečudno zlato se bliščeča kita lasi. Z radostjo vzel jo je v roke, jo razvil, gledal jo dolgo, ter jo naposled žalostno položil na prejšnje mesto. Dejal pa je tužno : „Jeli, da je življenje lepo, prelepo?" Zima je izginila i zopet je objela spomlad deviško zemljo. Tudi v plemenitaške poslopje vrnili so se stari prebivalci. Kako sem radostno pristopil k bolnikovi postelji. „Robert, danes so prišli!" Težko vzdignil se je i dolgo i željno gledal skozi okno. „Helena je tu! — ali jaz!" Zgrudil se je v zglavje, obrnil se proti steni, ter umrl mirno i tiho.
Med cvetjem prikazal se je zdaj obrazek smejajoč i življenja radosten. Ali čudno bled skril se je zopet, ko je vgledal črni prt, kadilnico i pevajoče duhovnike. — — Bile so res da sanje, ali žalostne, tužne sanje ! —