Nasprotja
| Nasprotja N. |
| |||||||||||||
Ni še pol leta, kar sta se ločila, da se pogledata šele tik pred pogrebom. Tako je mislil pravzaprav samo sin, ki je bil še mlad; saj je šele ravnokar dopolnil štiriindvajseto leto. Mladost mu je dejala, da bo on pokopaval. Očeta pa so krepila leta; preživel jih je šestdeset, nizala so se drugo na drugo ... kdo bi mogel slutiti meje tekočih kolobarjev?
Stari Lužar je bil vendar trden kljub mnogoletnim izkušnjam. Nizek sicer, zato pa širokega ogrodja. Na vzbočenih plečih je čepela okrogla glava, še polna las, a na čisto ostrižena. Pod čelom so mu sršele mračne obrvi; dvoje oči je gledalo živahno, skoro prezirljivo skozi vejice nagubanih trepalnic. Nad širokimi usti so bili poveznjeni močni jugoslovanski brki, katerih zadnji končiči so segali še daleč čez kosti spodnje čeljusti.
S sinom sta stanovala skupaj. Soba je bila nizka, toda udobna in gorka. Pohištvo je stalo še zmerom tako, kakor je je pred desetletji uredila ranjka Lužarica. Postelje so bile mehke, omare polne, miza, stoli iz trdega lesa. Zastori in pregrinjala so bila pisana, svete podobe v zlatih nekoliko požoltelih okvirih. Preproga, ki je segala od vrat do okna in polnila, kar je bilo praznega, bi ostala taka lahko še celih sto let. Po vseh kotih je vbadala drobnarija v oči. Zraven sobe sta imela kuhinjo in ... tako blizu tovarne je biló, čeprav bolj ven iz mesta.
Zaslužila sta oba. Stari je bil dober delavec in je znal delati. Prožno in gibko, dasi umerjeno, mu je šlo delo spod rok; spretnost je prekašala silo. Nikoli se ga ni slišalo, da bi se izgovarjal na slabo orodje; če ne prvič, je zasukal vdrugič tako, da je bilo prav — brez strasti in kletvine. Naročen je bil na list svoje strokovne organizacije in ga ob nedeljah prebiral. Ker ni pil in je trikrat pomislil, predno je segel po denarnico, je nosil vsak mesec prihranke v hranilnico.
Bilo je v prvih poletnih dneh, ko sta ležala po kosilu oblečena vsak na svoji postelji in počivala. Čez okna, ki so bila zelo pri tleh in majhna, so visele razen zastorov rjave platnene cunje. Kljub temu je tiščalo nekaj sitnih solnčnih niti skozi špranje, da je bila soba napol razsvetljena.
Sin je imel roke pod glavo in je strmel v strop. Staremu Lužarju je visela desna noga čez posteljo; kadil je in se branil muh.
Mimo hiše je peljal težak voz. Culo se je priganjanje voznika, glasove, besede, kletvice ...
Lužarju se je razvezal jezik in je odstavil pipo:
»Vroče je. Soparno.« Pomencal si je oči in pogladil brke.
»Čas je za tó,« je odgovoril sin in se preložil.
»Tone,« je znova povzel stari.
»Kaj?«
»Oženim se.«
»Kaj?«
»Ne slišiš, da se oženim —«
Zakaj?«
»Zakaj! — Zató ker je čas tak, da se lahko. Dosti dolgo sem že vdovec ...«
»Oče, ali ste na mater čisto pozabili?« ugovarja sin.
Stari premišlja, odkimava:
»Sem in nisem. Prav razločno jo vidim še danes; čisto v meni je njena daljna podoba ... tako stisnjena kakor okrogla pikica ... vendar tako jasna, da čutim njen dih in vlakna njenega oblačila ... Toda leta so vmes in že so misli prekratke, da bi jo še mogle doseči ... Sam sem si delal postave in sam vem, da sem se jih držal, dokler niso same od sebe razpadle v prah ... Vse, kar nas veže, polagoma gnije in preperí — — In še to ti povem: jezike zavežem na vse strani, kajti družinsko življenje je povsod bolj všeč ... Záse mislim, da po pravici ...«
»Ali ste na glavo padli, oče?« —
»Ne. — Ravno zato, ker nisem —«
»In zakaj sedaj, naenkrat ...? Saj nama ne gre slabo.«
»Nama res ne gre slabo, ampak meni ni nič prida. Ženske sem potreben, kakor suho polje vode. Kaj veš ti v tvojih letih!«
»Katera vas pa mara v vaših letih?«
Lužar se je zarežal na vse grlo in se udaril ob koleno.
»Mara, mara. — Zakaj pa ne? Če sem ji dober brez ceremonij, zakaj bi ji ne bil še potem? — Da ne bi mislil, da ona sili. O, ne, ona noče, jaz hočem; jaz sem se tako namenil, moja volja je.«
»Meni ne gre v glavo, oče.«
»Saj pravim, da si še neumen. Vem, da se mi svet posmehuje že zdaj in ti najbrž veš, da se mi bo posmehoval ... Meni je sicer vseeno, tebi skoro gotovo ne. Izbiraj si torej zasmeh in sramoto svojega očeta ...
Slaba volja je sinu stiskala grlo in ustnice, da ni mogel govoriti. Prešinilo ga je čuvstvo, ki ga še ni poznal. Nešteto domislekov, ugovorov, ugibanj, vprašanj se mu je plodilo v glavi, izraziti pa ni mogel ničesar. Domislil se je svetlih očetovih škornjev, prstanov, ki si jih je natikal, zlate igle, ki se je bliskala jz očetove kravate ... Domislil se je ostudnih besedi neznanca — tik za očetovim hrbtom ... , a on je bil prepričan, da ni slišal prav ...
»Kako pa ji je ime?« je vprašal.
»Olga,« je bolj tiho, kakor glasno odgovoril oče. Po glasu se je poznalo, da ga je njenega imena sram.
»Odkod pa je?«
»Iz naših krajev ni. Sam ne vem ...«
»Kje ste jo dobili?«
»Kje sem jo dobil? — Na cesti, če ti je ustreženo; na cesti sem jo pobral ...«
»Torej nima nič.«
»Denarja nič.«
»Kaj pa?«
»Telo in kri ... in dušo ...«
»Za vas?«
»Zame in za ves svet.«
— Oblak je zastri solnce, da se je po sobi razlil mrak.
— Čez nekaj dni se je preselil sin drugam in že so ga vprašali:
»Ali bo res vaš oče poročil tisto žensko? Vlačugo, ničvrednico, tatico? — Tako star mož, ali nori? — Sedaj na stara leta in tisto Olgo!«
Odgovoril jim ni na nobeno vprašanje.