Nasprotnikam slovenstva

Nasprotnikam slovenstva
Matevž Ravnikar Poženčan
Podpisano s psevdonimom Poženčan.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 31 (1.8.1849), št. 32 (8.8.1849), št. 33 (15.8.1849), št. 34 (22.8.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nasprotnikam slovenstva, pa tudi njegovim prijatlam.

Ko se okoli tavžent let tlačeni Slovenec svoje domorodnosti zavé, in z dovoljenjem svojiga svitliga Cesarja mah in prah od svoje ljube domovíne trebi, de bi se smel s svojimi brati med evropejske omikane narode šteti, in ko zató tudi svojim bratam v soseski roko podaja, ga izmed poštenih Nemcov in Lahov nekteri zavidijo, kterim se nemškutarji in lahoni pravi. Pa kaj samopridnost, napuh in razvada ne storí! Poštenim Nemcam in Laham gré tudi od Slovencov vse spoštovanje. Kar bo tukaj nasprotnikam rečeniga, le tisti na se obernite, ki bi Slovenca radi v žlici vode vtopili.

Vam se zdi zoperen slovenski narod, med kterim vas celò več prebiva. Ali je zavolj vas Slovencam rêči, de naj pozabijo, de so en narod, kteri ima od Bogá dane, in od Cesarja poterjene pravíce na svetu, kakor vsaki drugi narod? Kdo pameten bo to terjal? In kér bi bilo to terjanje nespametno, bi bilo tudi zastonj. Če bi bil med nami Slovenci do vas kdo krivičen, in vas edino za to hotel zaničevati, kér niste Slovenci, bi mu mi mogli pametno reči: Kar se tebi dobro ne zdi, tudi drugimu ne stori.

Ki se termasto repenčite nad svojimi slovenskimi sodeželjani, se spomnite na brejo lesico, ki je psa prosila: naj ji vsaj za ta čas svoj hlev prepustí, de bo svoj porod opravila. Letá lesica je pa po porodu od dné do dné izgovorov iskala, zakaj še ne more hleva popustiti, in je milo pseta za poterpljenje prosila, takó dolgo, de je nje mladina odrasla. Ko ji vse to pès dovoli in jo nazadnje spomni, de je vender že čas, se vmakniti, mu je ukazala molčati; če ne, mu bo ona z družino vred zobé pokazala.

Ljudjé morajo pri ljudéh biti, in ta pravljica bi vas celò nič ne zadevala, ko bi nehvaležno nad Slovenci ne režali; le vaša nehvaležnost in nejevolja vas ti lesici podobne dela. V en kot, je rekel tudi jež psu, se bom v tvojim hlevu stisnil, de bom le na toplim in pri kraji; ko pa notri pride, se je s svojimi bodečimi šetinami po vsim hlevu razveral, de ni bilo mogoče psu zraven njega stanovati.

Vodnik je pel:

Vindona, Vindonisa
Slovenski ste ble;
Na Nemškim Slovencu
Je Vindic ime.

Tam, kjer se reki Reuss in Aar stekate, na vmesnim stegnu je stala Vindonisa, rimska orožnica zoper Germane; mestice Brugg in štiri vasi stojé zdaj na tistim selišu. Gornja Italija je bila nekdaj dežela Henetov ali Vendov, od kterih ima Veneško z Venedkami vred imé. Te dežele so bile nekdaj slovenske. De so Gradec od začetka bili tisti zgradili, kteri veči zidano poslopje grad ali gradec imenujejo, ne pa Burg, to že imé tudi kaže. To naj pa ne bo ne Nemcam ne Laham oponošeno. Tedej mende ne terjamo preveč, če opomnimo, de naj nam to, kjer smo zdaj, vsak pervoši, in nas nikar ne nadležva. Habsburški grad, per kteriga zidanji zgodovina okoli leta 1018 začetnika grofa Radboda z bratam Vernarjem spominja, je bil blizo tje postavljen, kjer je bila nekdaj Vindonisa. Pri premišljevanji vsiga tega je torej Vodnik v imenu Ilirije pél Cesarju Frančišku:

Na sercu s' mi rasel,
Me babico veš,
In svojim me tetam
Zdaj ljubo perdeš.

Ko je svetli Cesar Frančišk Jožef po razgledu svojiga visociga sprednika Ilirii, kakor vsim drugim avstrijanskim deželam, národnost zagotovil, se nekteri nevošljivo ozirajo, kakó bi na levi, na desni in na gornji strani Ilirijo ali Slovenijo v kozji rog poptujčevanja vgnali, ter jo, kar je narveč mogoče, oslabili. Pa kar je Božja in Cesarjeva volja, se bo spolnjovalo, če tudi počasi. Veselo zamoremo za Vodnikam reči:

Od Dunaja reče:
Ilirja vstan';
Nad starim snežnikam
Zaznava se dan.

Nekterim Slovencam se vam čudno zdi, de sèmtertjè ni za slovensko domorodnost vnetih Matatijev, kteri bi si serčno in neutrudljivo s prošnjami pred vlado prizadevali, de bi ona slovenske brate v eno kronovíno združila. Letí pomislite, de se naš narod v téh rečéh popolnama še ne zavé; kaj se je v šolah za-nj storilo, ali se še sèmtertjè storí, je znano; v enim ali dveh létih tudi ni mogoče, de bi se vse zanemarjeno in zamujeno popravilo; sovražniki ga motijo, strašijo, prevpijejo, poslužijo se zvijač, tudi do laží se jim ne studi. Ako vlada zdej kaj čez željo zavednih Slovencov storí, bo sčasama po svoji previdnosti v stanu popraviti; saj ni nikjer zapisano, de bo, kar se zdaj storí, na večne čase zaklenjeno. Skušnja utegne vlado kaj preučiti.

Če se veliko Slovencov ne zavé, de bi od vlade bolj zedinjenja ali pa kaj druziga taciga prosili, pustimo, naj pa drugi prosijo; saj prositi nemoremo nobenimu braniti; svét na prošnji stojí, če včasi tudi nepotrebni in nevredni prosijo. Kar kdo sprosi, smestno nosi; bodi si Slovenec ali ne. Če mati otrokam kaj lepiga pokaže, jo s prošnjami obsujejo, de nazadnje enimu da, kterimu ni mislila. Kaj pravite, ali nemore včasih vlada tudi enako taki materi ravnati?

Slovenii odklonjeni morebiti rečete: „Od Plača do Beneškiga, od koroških Nemcov pa do Kolpe, to bi bila prevelika kronovína.” ‒ Zveza dobrih Avstrii resnično zvestih ljudí, če bi bila takó velika kar narveč mogoče, bi ne bila nikoli prevelika, ako bi bili pa hudobni, bi jih bilo še malo število preveč. Pa pustimo veljati, de bi bila prevelika ta kronovína, če drugot takó velikih ali še večih nikjer ne bo. ‒ „Pa so gore vmes.” ‒ Na to rečem, de je tudi cesta vmes, in pa še velika, od več manjih cest in potov, ki so vmes, pa še molčim. In če so gore komu kaj na poti, te so na Krajnskim, in če do zdaj niso Postojnški kresíi branile z Ljubljanskim poglavarstvam v zvezi biti, bi tudi Goričanam in Primorcam ne branile z Ljubljano v bratovski zvezi biti.

Če hočemo Avstrijo nekdanjimu Rimskimu cesarstvu primerjati, premislimo naj pred: ktere ljudstva so od Ogleja proti severju, izhodu in ob Slovenskim primorji bile? Kakor je še zdaj povsod v navadi, tako je tudi nekdaj vsaka okrajna in okolica svoje posebno imé iméla. Ptujci, Rimljani in drugi z narodnostjo in jezikam tukajšnjiga ljudstva neznani so menili, de iména manjih okrajn in deželá tudi ljudstva razločne narodnosti in razniga jezika pomenijo, zató so na malim prostoru današnje Slovenije veliko ljudstev ali narodov našteli. Ako torej po nekdanje govorimo, so bili od Ogleja proti severju, proti izhodu in ob današnjim Slovenskim primorji: Tabrišci (to je, po tabrih stanujoči), Karni (Krajnci), Norišci (to je v Noriku stanujoči Slovenci), Zapudi (ki so bili en oddelik Krajncov) in še drugi. Oglej in Terst sta bila v Karnii ali Krajni. Virgíl pa tudi pravi „Timavus Japys”, in s tem še celo reko Ter k Zapudji prišteva. To je vse eno, saj so bili Zapudi in Krajnci ali Karni en narod. Proti tem ljudstvam so imeli Rimci Oglej za brambo, kamor so po morji in po suhim se lahko shajali. Od Ogleja do Juljovce je bila Rimljanam pripravna ravnota, se z veliko vojsko sovražnikam v bran postaviti, torej je bila tudi še k Ogleju pervzeta.

Obernímo to na Avstrijo in nje slovensko kronovíno ali slovenske kronovíne. Avstrija ima vse na drugi strani svoj prestol, kot je nekdanji rimski bil; torej ji do slavjanskih krajev ne bo jadransko morje služilo. Do Ljubljane, če bi bila osredek slovenskih krajev, se iz Dunaja tudi pred pride, kot do slovenskiga primorja. Ako bi bila kaka vojska, se bodo vojskovodi svojim namenam primerniga sveta poslužili brez vprašanja, v kteri kronovíni de je.

Terst imenuje stari gèrški zgodovino- in zemljopisavec Strabo krajnsko vas Kωμη Kαρνικη. Takó, dokler je Terst bil vas, je bil krajnski; zdaj, ko je lepo, bogato in veliko mesto, pa nekteri bledejo, de bi bil laški ali pa nemški; le slovenski ne. Po sili mi tukaj na misel pride, de kakor se pri malim rado godí, takó tudi pri velikim. Dokler je deček vmazan in reven pastirčik, pozná mater; ko pa zrase, obogatí ali če gospôsko suknjo obleče, rad na mater pozabi, ali je še včasih noče poznati, kér je ena kmetčka reva.

De je Istra, pri vsim tem, ko se je nekteri Lahi lasté, slovenska, spričuje jezik večiga dela nje prebivavcov.

Kdor Slovenii le razdeljenje privoši, naj se popraša: kdo je veči nepokojnost Avstrii napravljal, Slovenci ali kdo drugi? in potem bo vganil: komú bi šlo bolj razdeljenje. Laške mesta in Gradec se v poskušnji niso takó stanovitne pokazale, kot slovenske. De so Teržaško, Istra in Goriško pokojni kraji bili, je ta vzrok, kér tod še slovenski živelj premaguje.

Če bo Slovensko popolnama razdeljeno, se utegne Slovencam takó goditi, kakor kaki živali, ki dosti terpí zató, kér gospodarju ne pove, kaj ji je, de bi ji vedil pomagati. Ako se bo sčasama kak Slovenec pertožil, de mu pri razdeljenju ne gre po volji, bo vlada za to nedolžna.

Med nasprotniki ima Slovensko tudi domače, kteri se, namest se kaj peručiti domačiga, raji nekdanje šege deržé, ktera šega v tem obstojí, de se vse domače graja, in de se Slovenec med ptujce kot sraka med šoge štuli. S to šego so Slovenci sebe pred ptujci zaničljive delali. Herder tudi pravi: „de kdor sladkiga glasa materniga jezika ne spoštuje, ne zasluži imena človek.”

Kar spremene časa s sabo hvale vredniga ali vsaj nedolžniga pernesó, kakor je pametna gorečnost za domorodnost, se sme posnemati, ‒ ali če nočemo posnemati, vsaj druzih ne smemo grajati, de to posnemajo. Jez pravim pametna gorečnost, to je taka, ki ni zdravi pameti ali keršanstvu nasproti; sicer bi bila neumna, in še lahko pregrešna.

Voz spremén gre neprenehama naprej, če tudi po ovinkih na staro nazaj pride. Kdor ga hoče od spredaj ustaviti, bo povožen; kdor ga od zad hoče perderžati, bo mogel za njim teči, ali pa pasti in se otleči. Pri tem vozu imate véra in deželska oblast vinte, zavornice, cokle, verví, poveze, ratlje, kole za odnašati, pomočnike ga vižati, de bi kam napak ne zašel, ali se ne zvernil. Če se nesreča primeri, de se zverne, gre tudi zvernjen naprej; le tiste, ki so na njem, potolčene in omamljene naprej vleče, ali pa gredó rakam žvižgat. Ustaviti ga je le tisti v stanu, ki je nad nami. Tistimu človeku pa, ki bi se sicer vperal ga ustaviti, bi bilo reči, kar je Apolin rekel svojimu sinu Faetonu, ko ga je ta prosil, de naj mu nebeški voz vižati izroči:

Magna petis, Phaëton;
et quae nec viríbus istis
Munera conveniant.

Ovid, Metam. L. 2. v. 54.

Poženčan.