Natalija koplje se v hladni Vipavi
tekoči zaspano po kraški planjavi.
Po produ ji stopajo bose noge.
Podobna povodnji je vili dekle,
oblečena v srajco dopetno in belo.
Valovje kolena je njena objelo.
Čim globlje pogreza se v temno vodo,
tem slajše ji boža Vipava telo ...
Nad reko grmovje se senčno nagiblje
in kačji pastir zlatozelen se ziblje.
Natalija v vodi stoji do vratu ...
Kaj dvignilo zdaj se pred njo je iz dnu?
Hoj, moška kosmata, bradata je glava!
Z očmi jo motri in ji pomežikava ...
Zelena je brada, zeleni lasje,
plavutam podobne njegove roke ...
„Hohoho!" — pošast se zasmeje dekletu —
„Najsrečnejši dan moj, odkar sem na svetu!
„Glej, pa si le prišla, mladenka, v past!
Dobil sem naposled te v svojo oblast!
„Že večkrat sem videl, kako si mi todi
sprehajala z mladim se fantom po prodi.
„On naj ima bujni in vitki tvoj stas!?
On gleda naj lepi tvoj, beli obraz?
„On gleda v očeh ti naj svoja nebesa?
On naj te uživa?! ... Zavist me kar stresa!
„0n srka naj z usten rudečih ti med?
Nikoli, nikoli! Ne, ne za ves svet!
„Jaz sam bom tvoj mož in ti moja boš žena!
Tako mi res bila ni všeč še nobena! ..."
Natalija krikne ... Zaman je ... Ta čas
zagrabil povodni jo mož je črez pas,
potegnil s seboj jo v vrtinec globoki.
Natalija morala ž njim je k poroki ...
