Nazaj domú!
Anonimno
Izdano: Domoljub 14. avgust 1889 (2/16), 146—150
Viri: dLib 16
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vsakemu blagemu človeku je globoko v srce ukoreninjena ljubezen do domovine, do domačega kraja, kjer mu je tekla zibelka, kjer so ga stariši učili prvih stopinj, kjer je preživel svoja blažena, otročja leta. To začutijo večkrat posebno oni, ki morda živé daleč od svoje domovine; ako so tudi morda našli srečo med svetom in obogateli na tujem, ali če jih je prevladala strast, da so se izgubili med svetom, vedno ostanejo še navezani na svoj rojstni kraj in nepopisna čutila jim polnijo srce, ako po dolgem času zopet pred seboj zagledajo zvonik domače cerkve ali svojo domačo hišo.

Ni še mnogo let od tega, ko je po cesti proti mestecu K. na Slovenskem stopal počasnih korakov truden popotnik. Bilo je že proti večeru; solnce je že zahajalo za božjo milost in lep je bil v tem trenotku prizor, ki se je odpiral človeškim očem. Toda našega popotnika ni to nič zanimalo; počasi je stopal po cesti, gledal neprestano v tla in mrmral pred seboj nerazumljive besede; zdelo se je, kakor bi bil ta človek sprt z Bogom in s celim svetom.

Naš znanec, recimo mu Milan, ni bil še star, imel je dobrih trideset let, a po njegovem obrazu soditi bil bi imel že blizo petdeset let. Obraz njegov je bil teman in oduren, čelo njegovo je bilo zagorelo; strasti, lakota, nered so mu prezgodnjo starost vtisnilo na čelo. Oblečen je bil v staro, ponošeno obleko; s hoje in obličja bilo je videti, da se mu je včasih veliko bolje godilo.

Ko je bil popotnik že blizo mesteca, zazvonil jo zvon iz cerkve v večerni mrak Ave Marijo; precej so se oglasili tudi zvonovi drugih bližnjih cerkva. Zvonov glasovi doneli so tudi Milanu na ušesi, znanj so mo bili ti glasovi in videlo se je, kakor da bi mu budili neprijetne spomine iz davno preteklih časov, kmalu namreč popotnik obstane ter kakor zamaknen posluša zvonjenje; vsede se na kamen, zakrije svoj obraz z rokama in globoki vzdihljeji se izvijajo iz njegovih prs. — Kakó tudi ne? Te glasovo je on poslušal kot otrok; to so glasovi, ki mu kličejo v spomin nedolžno njegovo mladost, ko so ga ti zvonovi še vabili k molitvi, vabili v cerkev; ti zvonovi so peli, ko je tudi on z drugimi otroci šel v slovesnem sprevodu v cerkev k prvemu sv. obhajilu, ti zvonovi so ga pozdravljali, ko je pozneje kot učenec iz šole dohajal na počitnice domu; ti glasovi mu izvabljajo iz ust vzdihljej: oj blažena leta, detinski čas! — Toda od tedaj je že minulo več kakor deset let; toliko časa že ni slišal glasú iz domačega zvona, ko je hodil in brodil po svetu sam, tako sam!

Nobeden njegovih domačih ni vedel, v kako nesrečo je zabredel Milan vsled svoje lastne krivde. Kako bi si bil lahko dobil pošteno službo, ker je bil tako nadarjen in ker je imel tako skrbnega očeta. Dobro, da mu je mati že dolgo umrla, da ni videla, kako se je spozabil njen najdražji otrok. — Ali pač drugi domači še živé, kdo vé? Tako si je mislil, ko je vstal in se bližal svoji rojstni hiši. Kaj ga je gnalo domu, sam ni vedel, a ni mu bilo več živeti na tujem.

Med tem se je že zmračilo, ko pride naš popotnik v mestne ulice. Kmalu obstane pred svojo rojstno hišo. Kolikor je mogel v mraku videti, bilo je pri hiši še vse pri starem. »Vse je še, kakor je bilo,« mrmrá sam s seboj. Kolikrat je brezskrben in vesel skakal in tekal čez prag iz hiše in v hišo, a danes se tako težko pripravi, da bi vstopil, a biti mora. Poskusi odpreti, a hiša je že zaprta, zato potrka na vrata. Kmalu pride hišna dekla ter odpre vrata; ko vidi tujca v slabi obleki pred seboj, seže urno v žep ter pomoli tujcu krajcar: mislila je, da je berač. A krajcar pade na tla in Milan reče dekli, da bi rad z domačimi govoril. — Kmalu na to pride priprosto, a ukusno opravljena ženska iz hiše ter pelje tujca v spodnjo sprejemno sobo. Milan vstopi in na vprašanje, kaj želi, ne more nič odgovoriti.

»Prosim,« pravi ženska, bila je domača hči, »povejte mi blagovoljno prav hitro, kaj želite, ker imam zgoraj nevarno bolnega očeta, kateri me ne sme dolgo pogrešati.« Ko tudi sedaj ne dobi nobenega odgovora, marveč sliši le globoko zdihovanje, ozre se na nenavadnega tujca, prestraši se in vsklikne: »Milan, ali si res ti tukaj, da zopet pozdraviš svoje domače? Povej, ali si ti, ali se jaz le motim?«

»Ana, draga sestra moja, jaz, tvoj nesrečni brat, sem tukaj, ki pridem, da si izprosim pri svojih domačih odpuščanja in da potem v miru umrjem. Toda,« pristavi ihteč, »kdo vé, ali me bodo pač moji sprejeli še v svojo sredo, ker so morali zaradi mene pretrpeti toliko britkosti.«

»Milan, dragi moj brat, ne govori tako; hvala Bogu, da si prišel, da si nam izpolnil naše edine želje. Oh, kako bodo oče veseli, da te pred svojo smrtjo še vidijo, saj so vsaki dan o tebi govorili, vsaki dan za svojega izgubljenega sina — molili. — Toda vstopi v sobo in vsedi se, kajti gotovo si truden vsled dolzega popotovanja. Žal mi je, da ti moram namreč sporočiti, da očeta ne bomo več dolgo imeli; prav torej, da prideš vsaj v zadnjih trenotkih njihovega življenja po očetov blagoslov.«

Milan stal je ves potrt pred sestro; nobene besede ni mogel spregovoriti. Čutil je, da je morda posebno on kriv očetove prezgodnje smrti, ker mu je s svojo nerodnostjo napravljal toliko britkosti.

»Ana, pravi Milan tiho, kaj meniš, ali bo mogel oče pozabiti, kar je bilo, ali bo hotel blagosloviti svojega nevrednega sina; skoro mi tega ni mogoče verjeti.«

»Ne govori tako, dragi Milan, saj poznaš očetovo dobro srce, in veš, da je vedno bilo za tvojo srečo. Toda, Milan, kaj ti je, tako si bled in reven? Ali si bolan?«

»Da, sestra, bolan sem, do smrti bolan. Komaj sem še zbral toliko moči, da sem prilezel do doma; hrepenenje po domu mi je dalo poslednjih moči, prenočišče mi bote pač preskrbeli, toda pred vsem bi rad videl svojega očeta.«

»Počakaj, ljubi moj, nekoliko časa, vse bom oskrbela, da se okrepčaš; toda k očetu zdaj še ne smeš; ker oče nič ne vedó, da si tukaj in bi jim znalo nenadno veselje škodovati ter pospešiti njih smrt. Treba, da ga počasi pripravim na to in mu povem, da si prišel. Pojdi med tem v svojo nekdanjo sobo, da se odpočiješ.«

Truden se vsede v sobi na stol ter pogleda okrog sebe po sobi, kjer je preživljal svoja dijaška leta na počitnicah. Vse je bilo še kakor nekdaj; knjige njegove so bile na svojem mestu, podobe po stenah visele so še iste, vse je bilo v starem redu, le on, le Milan je bil spremenjen, žalostno spremenjen. Kako vesel je prebival v tej sobi, kako brezskrben; s kolikim ponosom so gledali nanj njegovi domači, ker se je posebno dobro učil, kake upe so si delali za prihodnost; a sedaj je vse, kakor bi bila toča pokončala; brez upa prišel je domu in v sramoto je svojim domačim; te misli ga prevzemo s toliko silo, da se nehoto sklone pred posteljo na kolena in se britko razjoka: »Oh, zakaj sem poslušal jaz svoje hudobne tovariše in šel za njimi na kriva pota.« Tako je vzdihoval nesrečni Milan ter se ozrl na steno, kjer je visela lepa Marijina podoba. Zdelo se mu je, da Marija še z enako ljubeznijo nanj gleda, kakor nekdaj v mladih letih. »Morda bo vendar še vse se obrnilo na dobro,« s to mislijo se potolaži in zaspi utrujen od dolgega pota.

Drugo jutro je težko pričakovala Ana, kdaj da bo Milan prišel iz svoje sobe k zajuterku; ker ga le dolgo ni bilo, gre tiho v njegovo sobo; toda zeló se prestraši, ko zagleda Milana vsega bledega in prepadenega. Pomolí ji roko nasproti rekoč: »Draga moja, jaz se ne morem sam vzdigniti, prosim, pomagaj mi, zeló mi je slabo, skoro, da ne bom več zapustil postelje.«

»Dobra postrežba upam, da bo še vse poravnala,« pravi Ana, »toda pred vsem se nekoliko okrepčaj z dobro juho, med tem pa dojde zdravnik k očetu, ki bo tudi tebi v pomoč. Očetu sem že tudi dopovedala, da si se vrnil domov; obraz se jim je spremenil in solze veselja so se jim prikazale v očeh, ko sem jim naznanila to novico.«

»Prosim te, pomagaj mi, da grem pred očeta, pravi Milan, vem, da mi prej ne bo dobro, dokler pri očetu ne izprosim odpuščanja.«

V veliki, okusno opravljeni sobi ležal je star mož na postelji; na velera obrazu brala se mu je huda bolezen, srebrno-beli lasje so pokrivali njegovo glavo, bil je to častitljiv starček, oče našega Milana, ki je vso svojo skrb obračal na dobro vzgojo otrok, a eden izmed njih se mu je izgubil in mu prizadel največ žalosti v življenju.

V to sobo stopi Milan oprt na svojo sestro. Ko starček zagleda sina pred seboj, sklone se na postelji po koncu ter podá roko Milanu, rekoč: »Sedaj rad umrjem; edino tebe, Milan, čakal sem še na svetu, da ti odpustim in ti naročim, da kakor si se vrnil na dom svojega očeta, vrni se tudi na dom svojega nebeškega Očeta, v katerem si tako vesel prebival v svoji nedolžni mladosti.« — Milan ni mogel do besede, ihtel in jokal je kakor otrok, slednjič vendar vzdihne: »Odpustite, oče, svojemu nevrednemu sinu, pozabite, kar je bilo in blagoslovite me, da tudi jaz v miru umrjem.«

Bolnik stegne svojo tresočo roko ter jo položi na glavo klečečega Milana, rekoč: »V veselju, katero vživam ta trenotek, pozabljeno je vse, kar je bilo, vsprejmi torej blagoslov svojega umirajočega očeta in njegov poslednji opomin, da se spraviš zopet s svojim Bogom, katerega si zapeljan pozabil v dnevih svoje mladosti. Sedaj veš, da sem imel prav, ko sem te svaril pred slabimi tovariši, sedaj spoznaš, zakaj sem ti trgal iz rok pohujšljive knjige, iz teli si ti srkal strup v srce, ki mori tebe in mene. Popravi, kar se še dá popraviti, da v miru umrje tvoj oče.«

»Oh oče, ne umreti, da bote videli, kako vaš sin popravlja zmote svoje mladosti,« pravi Milan, a želja njegova se ni izpolnila, v istem trenotku pogleda namreč oče še enkrat njega in sestro, upre svoj pogled v križ in — ugasne.

* * *

Kmalu za očetom so pokopali tudi Milana, prepozna je bila zdravniška pomoč. Užaljena sestra Aua pa se je tolažila z upanjem, da se Milan in oče radujeta neminljive sreče v Bogu; tje je hrepenelo tudi srce blage Ane, ki si je z radodamostjo do ubogih pripravljala pot k Bogu in svojim domačim.