Nežni spol
| Nežni spol Fran Govekar |
Objavljeno pod psevdonimom France Bregar.
| |||||||||||||
»Tudi Vi ste slabotnež,« je rekla Nataša Dimitriju.
»Vi sovražite moške!« je odgovoril mirno Dimitrij in smehljaje gledal gospo, ki je ležala na divanu in kadila malomarno cigareto.
»Sovražim? Ne! Zaničujem! Toliko govorite o sili moža, ponosu, časti in pride ženska ... ničesar Vam ne ostane. Ženska naredi iz moža vse — bestijo, lopova ... Marijonete ste, nič drugega!«
»Motite se, milostiva!«
»Dokažem Vam!«
»Ne morete!«
»Dobro!«
Molčala sta. V sobi je bilo polumračno. V peči je prasketal ogenj in zunaj je snežilo.
Vi ljubite Sašo?« ga je vprašala čez nekoliko časa.
»Da! In kaj potem?«
»Nič! In ona?«
»Mi vrača ljubav.«
»Vrača Vam ljubav,« se je nasmejala Nataša, »ha, ha ... to je interesantno. Sicer se pa ne čudim, da Vas ljubi — vsako dekle ljubi,« je nadaljevala in se še bolj smejala. V njenih polnih licih so se napravile jamice.
»Zakaj se smejete — jeli kaj čudnega na tem?« jo je vprašal Dimitrij in nervozno grizel ustni.
»Čudnega! Ne, dragi moj! Saša je že veliko ljubila ...«
»Lažete!« je siknil Dimitrij. »Ne žalite je! To ni res — poznam jo! Mladostne sanje. In tudi ko bi bilo kaj zlega, Vi imate najmanj pravice govoriti čez njo, tudi Vi ste mnogo ljubila,« je govoril nekoliko mirneje. Preko obraza mu je šinil izraz zaničevanja.
Opazila je ta izraz in ni je vznemirilo. Hladno mu je odgovorila.
»Ne vznemirjajte se!«
»Ne vznemirjam se, milostljiva, ali ne blatite moje ljubezni.«
»Ne blatim je! Sicer pa — dovolite ...«
Pozvonila je. Skoro neslišno so se odprla vrata.
»Vera, prinesi samovar!« — —
Na mali mizi iz črne ebenovine je puhtel samovar. Poleg njega so stale kitajske skudelice in škatlja s finimi egipčanskimi cigaretami.
Dimitrij je gledal njene lepe, bele roke in mislil na Sašo. Mogoče je le res. In njene nedolžne oči! Koliko nedolžnih oči in vendar koliko laži v njih, si je mislil in pogledal Nataši v oči.
Ozrla se je v njega in se zapeljivo smehljala.
»Izvolite!«
Njene bele roke so se dotaknile njegovih. Začutil je njeno gorkoto in v njem se je vzbudila strast. Strast po lepi ženi.
Nataša si je prižgala novo cigareto.
»Veste, kadar se s kom razgovarjam, ljubim čaj in cigareto. Mogoče je to slabost.«
»Vsekakor — umetno razburjanje živcev, milostljiva.«
»No, danes ste odkritosrčni! Povejte, kako ste se spoznali s Sašo?« Legla je na divan in ga vprašujoče pogledala. Dimitrij je molčal. Videl je samo obrise njenega lepega telesa, ki so se začrtavali v lahni domači obleki. Izpod rožnatega krila je gledalo dvoje majhnih nog.
»Zakaj molčite?«
Polglasno ga je vprašala. Njene oči so se uprle v njega — dvoje črnih oči, polnih ognja, strasti. In še huje se je vzbudila v Dimitriju strast. Pozabil je Sašo. Videl je samo strastipolne ustni lepe žene ... čutil vročo sapo.
»Čemu me mučite!«
Sklonil se je k njej. Nataša ga je gledala in se smehljala. Ni mu odgovorila. Položila je roko pod glavo in hitreje so ji dihale prsi.
»Nataša!«
Molčala je še vedno.
»Ne muči me!«
Še bolj je začutil njeno vročo sapo ... in vonj njenega mladega telesa ga je omamil. Divje so se vsesale njegove ustni na njeni beli vrat ...
»Pustite ...«
»Nataša, ljubim te ... samo tebe ... daj mi svojo ljubezen ... telo ...« je prosil Dimitrij in blazno poljubljal lepo ženo, prsti pa so mu odpenjali drgetaje njeno bluzo.
Prijela ga je za roke in se še vedno smehljala.
»In Saša?«
Za trenotek je postal miren, potem pa je izbruhnila v njem strast še z večjo silo.
»Molči! Kaj mi je do Saše. Samo tebe ... Nataša — —«
Izvila se mu je iz naročja, vzravnala se in se ironično nasmejala.
»Tudi Vi ste slabotnež! Kje je bila Vaša sila, gospod Dimitrij, vse napravi iz vas ženska. Marijonete —«