Ne želi svojega bližnjega blaga!

Ne želi svojega bližnjega blaga! Fr. L.

Izdano:	Domoljub 3. marec 1892 (5/5), 50—52
Viri:	dLib 5
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je zvečer dné 2. julija 1866.

V vojaškem avstrijskem taboru blizo Králové Hradce potihnil je vojaški hrup, rožljanje orožja, prepevanje. Vojaki trudni od dnevne hoje in prešinjeni strahom pred bližajočim se bojem kmalo zaspijo. Ležijo semteitje po šotorih na trdih tleh v svoje plašče zaviti. Le straža obhaja svoje postaje in posluša, če ne preti kaka nevarnost.

»Ti Edvard! ali spiš?« zašepeče naenkrat Lahoda k svojemu prijatelju, edinemu sinu premožnega trgovca K. iz Budejevic.

»Oh, prijatelji kako bi zamogel spati! Meni se dozdeva, da danes zadnjikrat počivam med živimi; slutim, da bodem jutri ležal kje na borišču. Kaj bodo počeli moji stariši, oče in mati!«

»Nikar ne bodi otročji! Kaj vse ti na misel pride! Zakaj bi pa ravno ti moral pasti? Ali nas ni na tisoče?« tolaži Lahoda Edvarda.

»Smrti se ne bojim, ampak če pridem domu ves pokvečen — kaj potem? To je zame strašna misel, to me skrbi. In kaj bodo moji otroci in žena počeli? Kaj je tebi! Ti si sam, svoboden in zavoljo tvoje smrti nam bodo oče in mati stradali.«

»Ali bota vendar tiho? Pustita nas raji spati, o takih rečeh vendar ni treba sedaj žlobudrati, ko je nejasno Bog vedi kje sovražnik Prus, morda bode raji zbežal, kakor bi se hotel z nami meriti! he, he, s kapami pa bodemo potolkli — še smodnika treba ne bode,« zakrohoče se polglasno lahkomišljeni korporal Zdenek, ki je ležal zraven.

»Blagor tebi, vzdihne Edvard, da tudi sedaj nahaja tolažbo v svoji lahkomišljenosti. Ti Lahoda poslušaj. Ko bi se zgodilo in bi jaz padel, vzemi si v spomin na svojega prijatelja to-le zlato uro in tudi denarno mošnjico. V mošnjici najdeš pismo — zadnji pozdrav − mojim starišem njim ga oddaj, kadar se domu vrneš. Potolaži jih, da sem umrl, — na smrt popolnoma pripravljen.«

»Škoda, da nimaš peresa in papirja, da bi ta testament zapisal — saj bode Lahoda na vse pozabil, he he,« posmehuje se Zdenek Edvardu, »pa vesta kaj, pustita te burke in raji spimo, Prus že tudi spi in še sanja se mu ne, kako jo bo po hrbtu dobil — halo, halo ...«

»Zdenek, Zdenek, ti se pa res vedeš, kakor bi imel jutri v svate iti, pa ne v vojsko,« svari natihoma Edvard predrznega tovariša, ki je skoro glasno prepevati začel.

»No ali imam morda jokati — ko še ne poka in ne grmi?«

* * *

Bleda luna prikazala se je pozno v noč na nebu in nekako otožno zrla je mladim, krepkim vojakom v obraz, kakor bi jih milovala.

Marsikateri se je zbudil in se je zagledal v to otožno ponočno svetlobo — spremljal jo je z očmi po njenem potu in marsikateremu se je izdrl globoki izdihljej iz stisnjenih prs. — Luna! ali mi bodeš tudi jutri gledala iz svoje višave v obraz? Morda mene več videla ne bodeš — ampak mojo gomilo. — Morda bodeš priča mojega trpljenja kje na borišču? − − −

Poslovila se je luna od avstrijskega tabora in prostor naredila prijaznemu solncu — dan je napočil. Vojaške trobente in bobni so naznanjali dan, nesrečni dan tretjega Julija. Po celem taboru nastalo je naenkrat živahno. Med veselim petjem slišala se je grda kletvina vojaških poveljnikov, med surovim zabavljanjem molitev nesprijenih vojakov.

Koliko tisoč jih je videlo danes zadnjikrat solnce, koliko tisoč je danes zadnjikrat šepetalo: »Reši nas hudega!«

Med slednjimi bil je tudi Edvard in njegov rojak prijatelj Lahoda. Nasproti temu je pa korporal Zdenek s hripavim glasom prepeval:

»Ne umrjem na slami,
Umrjem na polji,
A ko s konja padem,
Šabljenka zazvení.«

»Ti Zdenek, ne poj samo, malo tudi moli, morda greš na pokopališče, ne pa k poroki,« opominja Lahoda.

»Ej, kaj bi molil ha ha,« zavrne prijatelja Zdenek in zakroži zopet eno bolj »vojaško«. Tu kakor blisk zagrmi povelje: Naprej!

Nastane ropot in hrup — vojaki na-se mečejo torbe in puške in v celih nepreglednih vrstah nepremakljivo stojč pričakujejo daljšega ukaza. Vojaške godbe začnejo svirati in nepregledne trume se pomikajo proti Hradci. Po prašni cesti vzdigujejo se celi oblaki prahu, ki jim kmalu pokrijejo vso obleko in potne obraze.

Solnce pripeka. Po štiri ure trajajočem težavnem vojaškem hodu dospejo v okolico Hradce.

Kar se je avstrijskim poveljnikom nemogoče zdelo — bila je neprijetna resnica: Sovražnik v celi svoji moči je bil že prestopil strme meje češke dežele in je pričakoval osupnjene Avstrijce.

Kmalo je začelo na obeh straneh grmeti, topovi so pokali — cele vrste vojakov so padale kakor snopi pod srpi ženjic, mrtvih trupla so se kopičila in vpitje, stok ranjenih odmeval je po celem borišču. kri je močila zemljo. V nekoliko minutah je ležalo na borišču tisoče in tisoče mrtvih in težko ranjenih.

»Lahoda,« vsklikne ves preplašen Edvard, »da ne pozabiš, prosim kar precej vzemi to-le pismo na moje stariše.« Bližje in bližje se pomikata obe vojski, kmalu dojde vrsta na puške. Kroglje žvižgajo, srce prerivajoči vskliki se ponavljajo.

»Lahoda — pozdr - - r ... « ubogi Edvard ne more več govoriti, z razstreljeno glavo pade mrtev na tla.

Pozablja Lahoda na zlato uro — nima časa misliti na zlato v smrtni nevarnosti. Vidi pa, kako se hitro Zdenek k mrtvemu Edvardu pripogiba, kako mu uro odpenja in denarno mošnjico jemlje. Toda v trenotku se spremeni prizor: Tudi Zdenka je zadela kroglja in mrtev se zgrudi s prestreljenimi prsi na mrtvega tovariša, kateremu je hotel vzeti zlato uro.

Vojska je bila za naše zgubljena — v divjem begu reši si Lahoda življenje ...

Sedaj je pošten rokodelec in večkrat otrokom pripoveduje to dogodbo ter jih svari:

»Ne želi svojega bližnjega blaga!«