Ne korun ampak krompir

Ne korún ampak krompir anonimen

Objavljeno pod psevdonimom Juri Podrebernicki.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 52 (24.12.1845)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ne korún ampak krompir.¹

Brez zamere! zastonj se poganjate, vi po vetru mahate, vaš pervi zvon v Novicah 48. lista ne da dobriga glasa, zakaj če na spričevanje ene stare matere toliko zidate, de bi mogli vsi Slovenci zató krompir zdej korún klicati, kér ga je nekdaj v Rovtah takó imenovati slišala, vam jest lahko sedem in sedemdeset prič povém, de so ga Krajnci precej v začetku krompir imenovali.² In te so: moja že tudi perletna, in mojiga perserčniga prijatla še starejši mati, 75 pa jih zamolčim, ne našim bravcam nedležin biti, ktere pa vender rad povém, če jih kdo vediti želí. Tudi vaš drugi zvon le na eno stran bije.

Beseda korún je sicer res slovenska, pa je morde le po rovtarsko pokvarjena beseda koren, kakor je : kej praji? (kaj pravi?) ‒ Krompir pa ni, in ne bo koren Wurzelgewächs,³ sondern ist ein Knollengewächs, velches am Ende seiner Wurzeln die viel gepriesene Frucht bildet. Če mu že hočete slovensko, pa bolj primerjeno ime dati, kličite ga raji: čompe, jest menim pràv za pràv: kepe, kar bi vtegnilo „Knollen“ pomeniti, kakor ga Dolinci okoli Krajnske Gôre sploh imenujejo. Ali vse vaše perzadevanje bo vender prazno, tudi té beséde se Slovenci zdej več ne bodo poprijeli, kér je beseda krompir že popolnama poslovénjena, zatorej nam je, kakor tudi več drugih takih, postavim: rinka, pucati, frišna voda i. t. d. tudi še takó mogočin cesar clo s svojo vojskó več odvzeti ne bo mogel;⁴ naj ga tedaj Dolinci kličejo: čompe, Rovtarji: korún; Slovencam sploh pa perpustite, ali vsaj nikar ne branite,⁵ ga krompir imenovati v hvaležin spominj, de so ga Krajnci beržej od Nemcov, kakor pa od Lahov iz Tersta prejeli!

Beseda krompir sicer res zlo po nemščini diši; ali koliko besedí so si tudi nekdaj imenitni Rimljani od Grekov, in Nemci od Francozov i. t. d. vsvojili, kér so marsiktere popred neznane rečí od njih prejeli, in z rečmí vred tudi imena, in vender jim tega še nobedin očital ni. Bodimo tedej sicer čistoustniki, pa le kar je pràv,⁶ kér vsaka presiljava slovenske ušesa več žali, ko veselí; in jest vam obljubim, de bote ponudeno besedo korún malo kje drugej kakor le v svojih kmetijskih knijgah našli, ktera bo pa slovenskiga kmeta vselej z nekakim neprijetnim občutjem vpičila, ko jo bo bral.

Juri Podrebernicki.

1) Le iz tega namena damo pričijoči stostavek v natis, de nas gospod pisatelj ne bo enostranosti (Partheilichkeit) dolžil. Prijazno razjasnjenje je prav, strašno prepiranje nam je pa grozno zoperno, zatorej se ga vedno ogibamo in prepira željne spiske na vso moč zatiramo. Persiljeni damo tedej ta spisek med občinstvo, za kteriga nobeden miren Slovenec gosp. pisatelju ne bo hvale dal. Gospod Medved so v 49. listu na glas oznanili, de nobenimu besede korún ne vsiljujejo; čimu tedej toliko strastniga in prazniga hrumenja! To je pa tudi zadnji sostavek, kteriga v ti rečí v Novice vzamemo, de ne bomo drugim koristnim rečem prostora kratili. Samó gosp. Medved in pa tisti, ki zamorejo skazati, de je beseda korún v kakšnim kraji v navadi, imajo pravico, še enkrat od tega kaj govoriti: zakaj ravno to je, kar želimo zvediti, vse druge besede so prazne besede, kér vsa k sam vé, de je sto in sto krajev, kjer beseda korún ni znana.

2) 77 prič bi vunder vtegnilo premalo biti, zakaj pri vredništvu se je že 777 prič oglasilo, ki terdijo, de so krompir Krajnci vpervič čompe imenovali, 7777 jih je pa clo, ki si ne pustijo vzeti, de so mu vpervič podzemljice rekli.

3) Brez zamere, častiti gosp. J. P.! to je prazno besedovanje. Takrat ko je beseda korún vpervič med Slovenci oživela, so ga kmetovavci in botanikarji korenikam (Wurzelgewächsen) vredovali. Oče botanike, slavni Linee, je korún grudasto ali kepasto korenino (radix tuberosa) imenoval, in kakor takrat, ga kmetovavci še zdej k grudastim korenikam (zu den knolligen Wurzelgewächsen) štejejo. De so Jussieu, De-Candolle in mlajši botanikarji grude (Knollen) in čebulo (Zwiebel) od korenik ločili in jih podzemeljske stebla (unterirdische Stämme) imenovali, to slovenski kmetovavci takrat še niso vedili; saj še Dunajski učenik kmetijstva gosp. Trautmann v svojih bukvah (1816) takóle piše: „Unter den Gewächsen mit essbaren knolligen Wurzeln stehen die Kartoffeln oben an.“ S svojim zelišarskim razsodikam niste tedej clo nič spričali, zakaj korún je stara beseda iz tistih časov, ko so krompir s korenam vred h korenikam šteli. Kdor pa hoče kaj spričati, ne sme starih in novih časov na eno kopito djati.

4) Kaj bodo neki Slovenci k temu rekli?!! ‒

5) Kdo ga brani? Vredništvo Novic gotovo ne, ktero še nobenimu pisavcu besede krompir v korún prenaredilo ni. Frišne vode, pucati in enacih spakedranih besed pa ne bomo za nobeno ceno terpeli v Novicah, zató kér imamo vikši dolžnosti spolniti, kakor le nekterim glavam vstreči.

6) Kaj pa je pràv? Tega ni v stanu vsak presoditi, sicer bi kolobocija prava slovenšina bila. Vsak pameten Slovenec mora sam želeti, de se v bukvah saj čista slovenšina perhrani ‒ te besede rajnciga gosp. škofa Ravnikarja so bile in bodo vodílo vredništva Novic. ‒ Še enkrat rečemo, de smo s težkim sercam pričijoči sostavek v natis dali, pa ni moglo drugači biti. Vredništvo.