Ne ubijaj
| Ne ubijaj, rad te imam Boris Pintar |
Odlomek iz romana, Ljubljana: Samozaložba, 1998, pod psevdonimom Gojmir Polajnar. Lektorirala: Milena Sitar
| |||||||||||||
5. poglavje
uredi
Preden je šel Lovre službovat v tujino, je bil urednik umetniškega programa na televiziji. Po študiju se je poročil z Manico, s katero sta že imela sina in živeli so urejeno življenje. Manica je končala medicino in se posvetila raziskavam raka. Z moškimi je imel Lovre slabe izkušnje. Najprej so ga zapeljali, nato se mu posmehovali. Ženska mu je predstavljala varnost.
Vendar, kaj privlači njegov pogled? Kaj ga vzburja? Kaj muči?
"Oprostite, je tukaj studio A?" je skozi napol odprta vrata pogledal fant lepega obraza, zelenih oči, kratko pristriženih las in atletske postave. "Ne, to je uredništvo umetniškega programa. Studio A je na drugem koncu," je Lovre vstal izza mize, da bo obiskovalcu pokazal pot.
"Prišel sem na snemanje," je nadaljeval gost, oblečen v širok pulover in plesni dres, tesno oprijet po nogah in Lovretovemu pogledu ni ušla močna izboklina med nogami z obrisi velikega penisa.
"Do konca in desno," je pokazal Lovre in obiskovalec se je urno obrnil ter se s komolcem obregnil obenj:
"O, oprostite! Hvala!" je hitel naprej po hodniku.
"Ste igralec?" ga je Lovre skušal zadržati.
"Ne, plesalec," je odgovoril, ne da bi se ustavil in si povlekel tesne pajkovke iz ritnega grabna. Lovre si je popravil tiča, ki ga je cukal za dlake in se vrnil v pisarno, a se ni mogel osredotočiti na delo. Plesne oddaje so sodile v njegov program in bil je čas, da si ogleda kakšno snemanje. Njegov novi znanec je plesal bos, v črnih pajkovkah in zgoraj gol, z dekleti v kratkih krilih in nedrčkih, z golimi popki in zagorelimi brezhibnimi telesi. Z močnimi rokami je dvigal zdaj eno zdaj drugo kvišku, da so se mu mišice sločile in se od znojnih kapelj lesketale v soju reflektorjev. Kot kamera, ki spremlja solista, je Lovre gledal njegovo gibajoče se telo, bronasti trebuh, kamniti hrbet, oči so mu zdrsnile na noge v prekratkih hlačnicah in ni mu ušel noben pogled, ki mu ga je navrgel prvak. Nihče ni plesal tako dobro. Takšnemu talentu je treba dati priložnost. Po snemanju mu je čestital in se z Domnom že menil za naslednjo oddajo.
Lovre je vedno potreboval svoje intimne trenutke, kot je bilo sobotno kopanje, ko se je zaprl v kopalnico. V banjo je natočil vročo vodo, obesil haljo čez ključavnico, in ko si je na gole noge zavezal vezalke za čevlje, mu je otrdel. Kadar je v šoli sošolcem zavezoval čevlje, mu je zmeraj stopil. Potopil se je v vodo in namazal plastenko od šampona s kremo, da mu je gladko spolzela v rit. Z roko je objel kurec in migal z ritjo gor in dol. Mižal je in si zamišljal, kako Domnu zavezuje baletne copate na dlakavih gležnjih in kako mu štrleči kurec grozi raztrgat pajkovke. Sperma v vodi se je sprijela v bele snope, ki so se lepili na kožo. Umil je plastenko in za sabo ni pustil sledi. Ponavadi je drkal na tipe iz filmov, a Domen je izpodrinil vse.
Naslednji teden ga je Domen povabil na žur v K4. S plesnimi figurami, ki jih je Domen izvajal z različnimi plesalkami, je požel splošno občudovanje. Lovre je toliko pogledoval proti plesišču, da ga je sogovornica vprašala:
"Dobro pleše, kajne?"
Nenadoma je med njiju skočil Domen, njegovo razgreto telo je oddajalo vonj parfuma, in jima položil roke na rame:
"Nek tip stalno drega vame. Najraje bi ga mahnil. Če česa ne prenesem, so to pedri! Vidva nič ne plešeta?"
"Greš plesat?" je Lovre povabil prijateljico, da bi skril rdečičo, ki ga je oblila.
V soboto je spet masturbiral na tipe iz filmov. Ni hotel sanjati o nekom, ki ga spravlja v zadrego. Vendar ga je Domen pogosto vabil na pijačo, ga trepljal po rami, suval v trebuh, Lovre pa se ga ni upal niti dotakniti. Domen je zabavljal čez ženske, da so putke za lepe obleke, da je edino moško kameradstvo pravo in lahko se jim pridruži konec tedna, ko gredo s kolegi v hribe. Lovre se je izgovarjal, da je zaseden. Bal se je, da bo zardel, ko bodo zbijali šale na račun pedrov, a ob sobotah je spet masturbiral na Domna, ki z bičem v roki, v črnih jermenih z zakovicami in v usnjeni maski stoji pred odprtim ognjem v brunarici in ga s svojim težkim kurcem tepe po obrazu. Morda se tudi on skriva. Morda bi lahko živela skupaj na robu mesta. Ljubil je vsako njegovo dlako. Izogibal se je spanju z ženo. Kadar sta bila z Domnom zmenjena, je ves dan stresal šaljive dovtipe, ko pa je Domen kam odpotoval, je Lovre postal nedružaben. Začelo se je šušljati, čemu Domen tolikokrat nastopa v njegovih oddajah. Verjel je v njegov talent. Zavidajo mu ga. Na kocko je postavil svoj ugled, a Domen je bil tega vreden. Zaradi njega bi zapustil družino. V menzi sta se usedla v kot in Domen si je mencajoč prižgal cigareto.
"Tvoja koreografija gre v oddajo, ne skrbi," bi ga Lovre najraje prijel za roko.
"Žal ne bom mogel nastopiti."
"Zakaj?"
"Nekaj časa ne morem sodelovati v tvojih oddajah."
"Potuješ?"
"Ne. Ljudje govorijo."
"Kaj govorijo?"
"Govorijo," je Domen povesil pogled.
"Naj govorijo, kar hočejo."
"Meni ni vseeno."
"Ženo imam in otroka. Kaj lahko govorijo?" je Lovretu zadrhtel glas.
"Slišal sem z več koncev. Mislim, da je najbolje, če se nekaj časa ne vidiva," ga je Domen pogledal v oči.
"Zaradi čenč?" ga je rotil Lovre.
"Jaz si tega ne morem privoščiti."
"Nastopaš več kot kdajkoli."
"Ko se bo tu končalo, bom moral delati drugje."
"Ne bo se končalo," je Lovre povzdignil glas in ljudje so se ozrli.
"Ne kliči me! Sam te poiščem," je Domen odšel in veselo pozdravljal znance, Lovre pa ni opazil nikogar.
Kasneje se je večkrat zalotil, da bolšči predse in si vrti filme iz brunarice in iz življenja z Domnom. Tvegal je svojo kariero, iz Domna naredil zvezdo, on pa zanj ni bil pripravljen storiti niti toliko, kot ima črnega za nohtom. Skupaj bi se lahko uprla svetu, zdaj pa ga ne sme niti poklicati. Manica je imela menstrualne težave in je spala v kabinetu. Jurij je že toliko zrastel, da je zavračal njegove objeme. Nikogar ni bilo, h komur bi se stisnil. Vratar v službi je spuščal pripombe za njim. Lovretu se je rušil svet. Vsi, za katere je verjel, da ga ne bi nikoli izdali. Za njegovim hrbtom stikajo glave, na ulici strmijo vanj, prodajalka v trafiki vse ve. Zapiral se je v kabinet in bral študije o homoseksualnosti. Vsa skupna leta so zevala kot praznina. Postal je neobčutljiv za okolico in napetost v družini je naraščala. Ko mu je Manica svetovala obisk pri psihologu, jo je nadrl. Sistem je dosegal zaključenost.
Na prehodu za pešce je Lovreta zadel avto. Padel je vznak in z glavo zadel ob robnik. Pobral se je na vse štiri, krvavel iz temena in še preden je voznik stopil iz avta, je bil pri njem mimoidoči:
"Ste se poškodovali?" mu je pregledoval glavo. "Krvavite, morate v bolnišnico!"
"Domov bom šel," se je opotekal Lovre.
"Prebito imate, morate na šivanje!"
"Nič mi ni," se je Lovre zravnal in se prijel za hrbet, kjer ga je zbodlo.
"Prinesite prvo pomoč, kaj stojite kot lipov bog!" se je obrnil proti vozniku, ki je prišel zraven.
Ustavil je krvavenje in mu obvezal glavo.
"Spraviva ga v avto!" je dejal vozniku, ki je Lovreta, kljub ugovarjanju, prijel pod roko. Sedel je k Lovretu, vozniku razložil pot, in ko so prišli do urgence, ga je odslovil.
"Dober dan, gospod doktor, spet pri nas?" je vratar želel biti prijazen.
"Usoda me vodi, kjer me potrebujejo."
Lovretu so slikali glavo in hrbet, ga zašili in poslali domov. Prijalo mu je, da so domači skrbeli zanj in začel se je spet zanimati za družino. Čez teden dni so mu vzeli ven šive in vrnil se je na delo. Zgodbo o nesreči je ponavljal na kratko, dokler se niso naveličali spraševati. Pričakovano vedenje ga je začelo utrujati in verjel je, da bi bilo življenje z resnico lažje. Premislil je in se odločil. Ženi je razkril svojo homoseksualnost.
Manica se je ustrašila nove bolezni, ki se je začela širiti med homoseksualci. Pazil je. Kaj pa otrok? Kaj bodo rekli ljudje? Jurij bo razumel. Razložil mu bo, ko bo čas. Kaj bo z njima dvema? Šel bo. Kam? Ne ve še. Obiskoval ju bo. Noče zgubiti sina. Manica je jokala. Kar tako zgubiti moža. Homoseksualnost se ji ni zdel zadosten razlog. Kako sta živela do zdaj? Ne bi mogla še naprej? On ne more več tako. Ne more se pretvarjati. Mora zaživeti svoje življenje. Kaj pa ona? Kaj pa njeno življenje? S kom bo živela ona? Pustiti žensko z otrokom. Samo nase misli. Vseeno mu je, kaj bo z njo. Zakaj jo je sploh poročil? Je že našel koga? Sam je. Ona bo prej našla drugega. Dobro zgleda, mlada je, izobražena. Povezana bosta prek Jurija. Rad ga ima. Ni mu žal preteklosti. Samo za otroka jo je potreboval, zanjo mu ni bilo mar. Tudi ona ima svoja čustva, potrebe, resnico. Rada ga ima. Ne more kar oditi, meni nič, tebi nič. Razmerje je stvar obeh, ne more gledati samo nase. Ne bi šlo, bolje, da gre prej, kot da podaljšujeta muke. Se spomni zadnjih tednov? Zanjo so morali biti grozni. Če imaš nekoga rad, potrpiš. Cele noči ni spala. Bala se je, da bo odšel. Ni ji bilo težko. Raje bi vse noči pazila nanj, kot ostala sama. Sploh ve, kaj pomeni skrbeti za nekoga? Takšno življenje je ena sama negotovost. Naj si najde moškega, s katerim bo srečna. Noče drugega moškega. Navadila se bo in ga prebolela. Manica je tiščala glavo v dlani, Lovre ji je položil roko na rame in dejal, da mora ven.
Kmalu zatem se je odselil. Najel je garsonjero in zaživel sam. Večeri so bili dolgi, nihče ga ni moril, nihče razveseljeval. Starih stikov ni vzdrževal. V parku ob železnici je spoznal skupino gejev, ki se je zbirala vsak večer. Najprej se ni odzval, ko so ga ogovarjali v falzetu, oponašali njegovo hojo in zbijali mastne šale. Ko se je nasmehnil, so ga toliko časa dražili, da je spregovoril. Potem so se videvali večkrat. Šalili so se na račun mimoidočih in na svoj račun. Ljubezenski odnosi so se končali isti večer, kot začeli, a še je upal, da ga bo tu spoznal, s komer bo delil svojo garsonjero. Tega niso omajali niti tisti, ki so zginevali, kot da jih nikoli ni bilo. Svojim novim prijateljem, umetnicam preoblačenja, je odprl vrata televizije. Norce so brili iz vseh. Moral se je zagovarjati, da niso mislili zares, da bi znani Slovenci nosili žensko spodnje perilo. Domen se ni več oglasil, naredil je mednarodno kariero in Lovre je bil le eden izmed njegovih projektov.
"Umetniški program."
»Lovreta Uhlja, prosim!«
»Pri telefonu.«
»Onkologija tukaj. Vaša žena je prosila, da vas pokličemo.«
Lovre je tekel. Kako bi živeli brez Manice? O tem ni nikoli razmišljal. Vedno je bila zdrava. Manica je bleda, z elektrodami na prsih, ležala v postelji. Usedel se je k njej in vzel njene roke v svoje. Sumili so raka. Dva tedna bo ostala v bolnišnici, da naredijo preiskave. Lovre se je preselil domov in skrbel za Jurija, kuhal, pral in pospravljal, da bo Manici udobno, ko se vrne. Doma se ji je hitro vrnila rdečica v lica. Nekega dne je prišla s pregleda nasmejana in veselo so se objemali, ko je povedala, da je tumor benigen in da ni v nevarnosti. Slavnostno razpoloženje je trajalo, vse dokler ni začel Lovre zlagati svojih stvari v škatle. Vabila ga je, naj ostane, Jurij je bil razočaran, a Lovre je menil, da ga ne potrebujeta več. Manica se je vrnila na delo, skrbela za Jurija, Lovre pa ju je obiskoval.
Včlanila se je v DŽPH. Obisk Društva žensk poročenih s homoseksualci ji je svetovala kolegica. Svoje življenje si je zamišljala z Lovretom in prav nič ji ni bilo do iskanja novega moškega. Četudi ne bi spala z njim, bi skrbela zanj. Od društva je pričakovala nasvetov, kako dobiti moža nazaj. Delovalo je kot tajna organizacija, o kateri možje ne smejo vedeti ničesar, da ne bi bil prizadet njihov ponos. Tedenska srečanja so bila podobna prepirom v parlamentu. Kot levinje so se borile za besedo, drugače kot doma, kjer so v ženski zvijačnosti stregle moški nečimrnosti in vodile življenja svojih mož. Zgodovina jim ne priznava vloge, ki jim pripada. Med seboj izmenjujejo male zvijače in si pripisujejo zasluge. Manico so zasule s svojimi izkušnjami, da jim ni mogla zbrano slediti, in jo bodrile, da ne bo minil mesec, ko se bo mož vrnil, naj jih le posluša. Prva ji je svetovala borbo na vse ali nič, četudi bi morala v park, se stepsti s kakšnim smrkavcem zanj in ga vleči iz grmovja, če pa to ne bo zaleglo, naj se uleže na cesto in se ne premakne, dokler jo lastnoročno ne pobere. Videti mora, da se bori zanj, kot se nikoli ne bo noben moški. Moški si tega ne upajo, sram jih je, zato niso sposobni z drugim moškim preživeti življenja. Na srečo. Kam pa pridemo? Druga ji je svetovala pasivno borbo, naj mu v vsem ustreže, naj skrbi zanj, kot ne bo nikoli noben moški, kajti moškim je nerodno sprejemati takšno skrb od moških, naj ne sili vanj in naj potrpežljivo čaka doma, da se bo vrnil. Vedno se vrnejo, in če bo štela noči, ki jih bo preživel doma, bo videla, da je zmagala. Tistih nekaj noči, ko ga ne bo, bo preživela lažje kot tipi, ki jih bo skrival pred njo. Za božič in veliko noč bosta skupaj. Tretja ji je predlagala, naj uporabi ženske prednosti, naj poudari svojo lepoto, kozmetičarka ji bo odpravila podočnjake, priporočila ji je frizerko, manikerko, maskerko in najboljšega krojača v mestu, ki pozna njihov okus. Ne sme pokazati, da je na tleh, naj bo vesela, duhovita, dejavna, naj mu pokaže, da lahko živi brez njega, naj blesti v družbi, privlači poglede, šarmira navzoče s svojo inteligenco. Biti mora cvet poželenja, ponos moškega v javnem življenju, kar drugi moški ne more biti nikoli. Moški skrivajo svoje ljubimce, naj so še tako šarmantni in pametni, se z njimi ne upajo postavljati v družbi. Doma gledajo televizijo in prej ali slej izbije na dan njihova nečimrnost, da se morajo pokazati v javnosti, da jih mora nekdo občudovati in takrat potrebujejo žensko, ki se zna nositi. Naj se uredi, oboroži s samozavestjo in se nasmejana pojavi na kakšni zabavi, kjer bo tudi on ter ga prijazno pozdravi. Nato naj gre v središče družbe in počaka, da jo sam poišče. Vedno vžge. Če ne prvič, pa drugič. Četrta ji je že dajala napotke za spolno življenje. O homoseksualnosti ni dobro preveč govoriti. Niti je sprejemati niti zavračati. Molk vzpostavi tihi sporazum in mož bo redno opravljal svojo dolžnost. Z erekcijo imajo težave mnogi, naj samo bere Jano. Članice niso varčevale z nasveti, Manica pa je vse manj vedela, kako se lotiti zadeve. Niti ni vedela, kam Lovre zahaja.
Kot da ni od tega sveta, je pohajkoval po cesti in železniških tirih, ki so rezali park na dvoje. Grmovje so posekali in ni se bilo kam skriti v osvetljeni areni, kjer občinstvo nestrpno čaka smrt. Ni mogel črpati moči iz cvetočega bezga, ki draži nozdrvi, se zakopati v blato pred zvermi, ki ga hočejo raztrgati, in si celiti rane, preden bi mogel spet stopiti na široko asfaltno cesto. Zanj ni poti, vsi krepostni so se zarotili proti njemu. Ni ga skrbelo, ali se bodo njegove rane še zarasle ali bo izkrvavel v opustošenem parku in bo iz njegove krvi zraslo novo grmičevje, ki svoje dišečnosti ne bo črpalo iz iztrebkov in sperme, ampak iz očiščene zemlje, iz katere bodo vzbrsteli stekleni cvetovi. Jurija je hotel peljati na otroško igrišče, a ni maral iti, da ga ne bi sosedovi zafrkavali. Lovre je prišel v park, še preden se je stemnilo, in sedel na debla podrtih dreves. Keke se še niso odpravile od doma. Bolečine ni bilo več. Luna je žarela nad gradom, kot bi svarila pred Turki, ki prihajajo opustošit deželo, sonce je lezlo v morje za notranjskimi hribi, da bi se ohladilo in opralo, preden bo spet obsijalo rajsko dolino. Pokleknil je in naslonil vrat na tračnico. Prilegal se ji je kakor ulit. Hlad železa je lezel vanj.
»Vlak gre. Dajmo ga dol.«
Pisk lokomotive je vse preglasil.
»Ta je peljal po sosednjem tiru."
"Tukaj še dolgo ne bo vlaka.«
»Jaz tega ne morem več gledati.«
»Ne bodite tako prestrašeni, to je le poziranje za naš pogled. Če hočemo biti nepristranski, se ne smemo vmešavati.«
»Ne moremo vendar gledati, kako se bo vrgel pod vlak.«
»Pa mi sploh obstajamo?«
»Ko nekoga pripeljemo do tračnic, že!«
»Sami se odločajo znotraj danih okoliščin. Mi le pomagamo ustvarjati okoliščine, kar je prav toliko, kot bi bilo naključje.«
Lovre se je zbudil z glavo v mehkem naročju, po čelu ga je božala topla roka in v ušesih mu je nežno odzvanjala pesem:
Kaj pa je tebe treba biló,
dete ljubo, dete lepó,
meni mladi deklici,
neporočeni materi?[1]
Petje je prekinilo cviljenje gum. Temno moder športni kabriolet z odprto streho je s hitrimi zavoji parkiral na koncu parkirišča. Iz njega je energično skočil črnolasec in se napotil naravnost proti grmovju, ne da bi skupini, ki ji je zastajal dih od radovednosti, namenil en sam pogled. Nihče ga ni poznal. Gibal se je samozavestno, kot bi bil doma na sceni, ali pa sploh ne ve, kam je prišel. Morda spet eden iz diskoteke na drugem koncu parka, ki je prišel odtočit, preden se bo zakadil za puncami. Postavni mladec se je ustavil pred grmovjem, toliko oddaljen od skupine, da so videli le njegovo silhueto, graciozno držo in roko, v kateri je držal ta malega ali morda že ta velikega. Laserski žarek z diskoteke je žgečkal zvezde. Lepi janičar je stal v senci in nihče ni mogel videti, ali si ga otresa ali drka v znak svoje namere. Naj so še tako napenjale oči in otresale jezike, naj je bila želja še tako velika, nobena ni zbrala poguma, da bi se oddaljila iz skupine, ki jim je z drznimi opazkami ščitila hrbet in zavrnjenim povrnila prizadeti ponos. Ni je bilo junakinje, ki bi tvegala ščepec samovšečnosti za princa, ki ga je poslala luna in ki utegne vsak hip prav tako izginiti na svoji urni preprogi. Strah je postal velikodušnost in odstopile so privlačnega tujca Lovretu, da bi ga razveselile. Poslale so ga v boj, da preveri njegovo namero, je provokator ali si želi iz njihovih vrst izbrati izvoljenko za svoje daljno kraljestvo. Lovretu se je zdelo, da je za trenutek ujel tujčev pogled, ko je vihral mimo njih. Počasi se je napotil proti grmovju, za njim je zavela smrtna tišina, bo spregovoril ali ne, se ga bo dotaknil ali ne, ga bo dobil ali ne? Lovre je naredil krog, ni dobro videl tujčevih rok, začel je drugi krog, črnolasec se je premaknil. Bo odšel ali ostal? Šel je na drugo stran grmovja, skupina opazovalk je sklenila glave, zgubila ga je iz vida, radovednost je ostala nepotešena, ponos in strah jim nista dovoljevala, da bi se s svojimi iskrimi pogledi zakadile v grmovje. Lovre je šel za njim, slišal je še zadrževanje diha, potem se je umirilo. Zgodbi sta se ločili, tete so se predale domišljiji, njegova zgodba pa je ena izmed tisočih in ene noči.
Črnolasec se je frivolno naslanjal na drevo, gledal s priprtimi očmi, napol mimo, napol vanj, napol skozenj, z eno roko ga je vabil, z drugo podil, s tretjo se je gladil po mednožju.
»Kako si?« se je opogumil Lovre.
»Zmrznjeno!«
Lovre je šel naprej. Ni bil še vešč tajati jezikov.
»Zebe me,« je novinec zaklical za njim.
»Hladno je. Še posebej, če se pripelješ na preprogi.«
»Streha se mi je pokvarila. Res je mrzlo.«
»Od kod si?«
»Z Dolenjske. In ti?«
»Iz Ljubljane. Delaš tukaj?«
»Na fakulteti. Danes sem zagovarjal doktorat.«
»Res? Iz česa si doktoriral?«
»Iz Foucaulta.«
"Njegova dela demaskirajo mehanizem oblasti,« je pripomnil Lovre.
"Demaskiral ga je s svojim življenjem."
»Aids spodnaša svobodo seksualnosti, ki razgrajuje oblast,« je Lovre skušal tujca, ki mu je postajal všeč, zaplesti v pogovor, a se mu je ta izmikal:
»Ne maram filozofije, je kot salonska muha. Zelo sem negativističen.«
»In kaj maraš?« je vztrajal Lovre.
»Literaturo.«
»Pišeš?«
»Bom.«
»Zakaj se ne odločiš za literaturo?«
»Družinska tradicija.«
»Boš ostal na univerzi?«
»Ja, v Maribor grem predavat.«
»Ne boš pogrešal Ljubljane?« se je Lovre zbal, kdaj ga bo spet videl.
»Kaj morem, tu ni mesta zame. Kaj pa ti počneš?«
»Na televiziji sem. Predvajali smo oddajo o Foucaultu.«
»To imam posneto.«
»Greva na pijačo?«
»Domov moram povedat, da sem doktoriral.«
»Na Dolenjsko?«
»Na Turjak. Moja teta je baronica Turjaška. Jaz sem Andrej. Kdo si ti?«
»Lovre. Me veseli! Si ti premagal Turke pri Sisku in rešil krščanski svet pred izgubo identitete?«
»Ja. Zdaj moram iti, mudi se mi.«
»Počakaj trenutek! Se bova še videla?«
»Braniti moram severno mejo. Trenutek je minil.«
Zapihal je mrzel piš in meglil pogled. Ko se je vejevje umirilo, si je Lovre pomel oči. Andreja ni bilo več, šel je na drugo stran, tudi modrega kabrioleta ni bilo in sester prav tako ne. Ostal je sam v parku s suhimi odpadlimi listi, ki jih je veter vrtinčil v kaotičnih oblikah, katere so veverice znale brati. Sledil je plesu porjavelega lista in zaplesal z istimi koraki v tem najboljšem izmed vseh možnih svetov.
Epilog
uredi
- Živa in Morana
Živa je živela pod vodno gladino na malem otoku sredi gorskega jezera, kamor so jo zazidali pod temeljni kamen novega svetišča, ko si je Jezusova vojska podredila ljudstvo, ki sta mu vladali skupaj z Morano. To je bilo žensko ljudstvo, ki ni prisegalo na bogove vojne, vendar se je krvoločno borilo za obrede, ki jih je nova vera morala sprejeti in oblikovati kot svoje. Moški bog je ženskam zapovedal žrtvovanje in pogreznile so se v molk skupaj s svojo boginjo pod vodo. Živa je živela skrita očem na dnu dežele svojega ljudstva, Morana pa vrh Triglava kot strašni zmaj, ki lahko kadarkokli stegne katerega svojih kamnitih vrhov in seka glave ali pa kot raztelešen veter brije ostro kamenje, po katerem se vzpenjajo odprave, da bi našle izgubljeno boginjo. Bili sta spodaj in zgoraj ljudstva, ki je odločanje o življenju in smrti moralo vzeti v svoje roke in moledovalo boginji, naj se vrneta in ga rešita te nemogoče odločitve, ki greni dušo. Ljudstvo je pozabilo poganski smeh, resnobno se je sključilo vase, verujoč, da so njegova dejanja važna, kot da ne bi bilo le ena izmed postaj svetovne sprave, ki se je mogla z različnimi konci sveta tudi šaliti. Ženske so tiho vojevale svojo bitko, moški so stregli nečimrnosti, vsi so bili zmagovalci in poraženci in na njihova srca sta trkali stari boginji in klicali k pravdi, ki bo ljudstvo rešila resnobnih spon in ga popeljala v veselja dom. Rajanje je preplavilo deželo, stari egipčanski, babilonski, azteški, inkovski izganjalci zime, kurenti in Juriji so zvonkljali prek polj. Posekali so gozdove, kjer so domovali demoni, steptali stepe in v neprekinjenem plesu pričakovali vilinsko kraljico pomladi, ki bo s čarobnim prahom potresla zemljo, da bo plodna in bo rodila nova hrepenenja. Zemlja se je stresla od silnega klicanja in vrače na tla pomeče, njihove maske skotali po tleh in preplašeni obrazi skušajo skriti svoj sram kot golo dete, ki se je pravkar naučilo, da se mora sramovati golote. Na posekah so vzklili polinezijski totemi, kot da ne bi s seboj nosili tisočletnih izkušenj pravega in narobnega, kot bi rasli iz kaosa, kjer so udje in spoli in njih spoji vsi premešani. Ljudstvo je bilo zmešano, prosilo je boginji življenja in smrti za red, zatajilo nove bogove, če je bil nered kazen za izdajo starih. Red je prinašal ugodnosti, razpad reda pa svobodo, ki so se jo bali, ker jo je bilo treba znati živeti, da jih ne bi zasužnjila.
- Deseti brat
Ko je bil spočet, se niso veselili ali bali. Bil je deseti in število je treba prebroditi, da bosta žaživela enajsti in dvanajsti. V trebuhu so ga skrivali pod širokimi krili in namenjeno mu je bilo, da ga bodo pozabili. Ko je zavekal, je otoplil še tako mrzlo dušo in oteli so si solze v predpasnik. Žrtev pomiri zle sile. Klicali so ga Petelin, da bi ga ime varovalo na negotovi poti. Ko je shodil, je dvignil roke kvišku in oče je dejal, kmalu bo lahko šel in mati je prosila, naj dopolni sedem let. Ko je za hišo prišla želva, so vedeli, da je napočil čas. V culo so mu povezali hlebec kruha, v roko dali kanglo mleka in šel je golonog in z obleko, ki jo je imel na sebi. Oče in mati sta stala na pragu, bratje so se stiskali za okni in pomahal jim je v slovo. Bog s teboj, je materi zastala roka. Odšel je urok desetega rojstva. Brez prestanka je hodil do noči, še nikoli ni bil tako daleč z doma in krajev ni poznal. Na razpotju se je zatekel v votlo lipo in zaspal. Predramilo ga je sonce in šel je, ne da bi vedel, kam. Ko je potoval tri dni in tri noči, je pred seboj zagledal zid in za njim belo mesto kot en sam velik grad. Za ta svet še ni slišal. Želel je vstopiti in pred zapahnjenimi durmi je zaklical he-hoj. Kdo si in kaj hočeš, ga je vprašal mož z obzidja z železno palico v roki in s kahlo na glavi. Petelin sem in po svetu grem, vaša vrata so na poti in rad bi naprej. To so vrata mesta; kaj znaš, da bi te spustili vanj? Ni vedel, da mora kaj znati, za pest žgancev je pasel sosedovo drobnico. In spomnil se je, da ima v žepu piščal, ki jo je izrezljal na planjavi in za katere zvokom so se ozirale rože. Zaigral je in stražar se je zavrtel s svojo palico, vrata so se odprla, vstopil je v mesto igraje na piščal in meščani so prisluhnili čarobnemu zvenu. Videl je, da ne beže vsi od njega in spravil dragocenost v žep. Taval je po zavitih ulicah, šel mimo nekaterih vodnjakov večkrat, dokler se ni proti večeru znašel pred z bršljanom poraslim gradom nad mestom. Zaigral je, vrata so se odprla in ptice so zaplesale, iz hleva so prišli hlapci, na okna kuharice in na balkon gospod in gospa. Obdržali so pevca za dolge večere in mu dali ležišče v stolpu. Kadar je igral, so meščani postali z opravili in pesem je vela skozi mesto kot roža nesmrtnosti.
- Kralj Matjaž
Matjažu se je brada devetkrat ovila krog mize, ko ga iz dolgega dremeža predrami Lenčice klic, ki jo ugrabil je strašni Rdečebradec z daljnega Juga, da krasila bi dvor njegovega širnega carstva. Kot iz usnjenega tulca povleče meč iz kamnite mize, si vrh dolgih las nadene krono, okrašeno s kristali jutranje rose, ki so se lesketali v mavričnih barvah iskreje od dragocenega kamenja. Še preden se je vzravnal, se je gora razklenila, sprejela vase vzhajajočo zarjo polj, ki se je razpršila po njenem drobovju, pečine so se klale in spuščale ven kraljevo vojsko pešakov, pomorščakov, konjenikov, strah zbujajoče čete vojščakov, ki jih je povedel neustrašni Matjaž na vrancu pred dvor mogočnega Rdečebradca in zahteval svojo Lenko, ki je pesmi pela, dokler se ni prebudil. Cesar se je uplašil kralja z železno krono in mečem dvakrat zavitim in vojské, ki je dvorec oklenila. Pustil je lepo Lenko, Matjaž jo na konja posadi in z njo proti domu odjezdi, prek dežel, kjer ga ljudstvo prepozna kot spomin, kralja, katerega ljudstvo se je razšlo v pokrajine in začelo govoriti različne jezike. Veselo so ga pozdravljali, lučali klobuke kvišku, plapolali z rutami in hiteli za njim prek dežel, da bi jih združili v kraljestvo, ki je bilo tako dolgo brez kralja. Matjaž in Lenka sta jezdila na enem konju, obilen zarod so jima prerokovale jasnovidke, združena sta sejala zanos, ki je premagoval razlike govorice in povezal dežele v kraljestvo. Ko sta Lenka in Matjaž obkrožila vse kraljestvo, sta se vrnila v svoj kameni grad v Peci, kamor smrtnik ne stopi, in živita srečna ob pogledu na marljivo ljudstvo, ki časti njuno snidenje, dokler ga ne vzdrami klic vpijočega.
- K.
K. je živel v temi. No ja, razsvetljevala ga je svetloba misli, seveda le svetlih, temne so ga mračile. Velik kot singularnost je lahko šaril po celicah, delal zgago v DNK ali se z virusi igral skrivalnice. V koraku s časom je v kvantnih sistemih iskal nevronske mreže. Dokazoval je materialnost misli in misel materije. To je kanil izkoristiti za širjenje pozitivnega, le da sprevračanje po podobnosti tu ni šlo tako gladko. Med dobrim in zlim je obstajal filozofski problem, ki ga je bilo še težko izmeriti. Zgolj sprevračanje zlega v dobro na meritvah ni dalo najboljših rezultatov in tu je ostal prostor razprave.
Iskal je vzrok za spolno nagnjenje. Zdelo se mu je zabavno človeku spremeniti nagnjenje in ga iz heteroseksualca narediti homoseksualca ali sodomita ali aseksualneža. Verjel je, da je to smešno tudi za druge, smeh pa je vodilo delovanja, kajti dobro združenje je stremelo k veselemu svetu. Združenje malih K.-jev, ki so bili vsi eden in eden vsi kot hologram, je rabilo le enega hudobnega škrata, dokler je njihovo delovanje še potrebovalo smisel. To je bil lahko gen, virus, hormon ali zlomljen najmanjši delec, včasih tudi zlepljena misel.
Treslo se je, kot da je potres, ko ga je nekaj sunilo. Tujek se je umaknil in se takoj spet zaganjal proti K.-ju, a mu je zmanjkalo dolžine. Potem je pljunil snežni dež. K. je sankanje navdušilo, dokler ni v snegu prepoznal sovražnika. Z elektronskim mečem je napadel vsakega posebej in ga spekel v smet. Bojeval se je do zore, ni čutil utrujenosti, vse dokler ni zajezil belega zlata pred izlivom v kri. Tako, si je dejal in se namenil v gornje prostore, da bo glavi držal lekcijo. A zavest je spala in če bi ji jih napel v sanjah, bi to bila le nočna mora. Počakal bo jutro, da se pomeni z njo.
Glava je poležavala in utrujala telo in K., ki jo je napadel še pred zajtrkom. Bilo ji je žal, da je bila tako malomarna, ko ljubi življenje. V svoji predrznosti je zasliševala K., kje je bil, da je ni na licu mesta opozoril na neumnost. K. je bil užaljen, ker je vedno kriv za slabo in nikoli zaslužen za dobro, a je sklenil pakt, da bo glava bolj pazila na zdravje, on pa bo namesto nje bolj mislil.
K. in njegova oseba sta se udeležila simpozija o etiki v novih tehnologijah. Vse omogočajo neslutene zlorabe in lahko upravljajo s področji, o katerih do zdaj še sanjali nismo, in hkrati prinašajo nadomestke za primanjkljaje realnosti. Zaradi strahu ne smemo zavreti znanstvene radovednosti. Če ideologija, politične tvorbe in lepota zapadejo minljivosti, resnica ostaja. Zapisana je v najmanjšem delcu, in ko ga bomo spoznali, bomo živeli večno.
Prepričala sta znanstvenike in laike. Najtežje je prepričati nejeverne. Na sprejemu se je šalila, da tega ni govorila ona, ampak majhen K. v njej, informacija, ki bo preživela kolaps in spomin ponesla v nova vesolja. Naj ji pogledajo v oči; ali vidijo lesk, ki jih kot povodni mož zapeljuje v tolmun? Domači literani namigi so otajali zadnjega nasprotnika napredka, da je spoznal, da sodobna znanost ni brezosebna računica, ampak se vrača k človeškemu bistvu.
Usta so se naphala s siri, prepeličjimi jajci in šampanjcem, da se je kolcalo. K. se je utrudil z zabavanjem gostov in ni imel volje, da bi pospravljal po želodcu. Naj se zastrupi, če mora vse stlačiti vase.
Zdelo se mu je zamalo, da se bori za njeno življenje, njej pa je vseeno, kakšno okolje mu ustvarja. Vzburjen se je odločil, da bo on postal oseba, pa naj bo ona K. in bo videla, kako je. Iz informacijske velikosti se je povečal na meter sedemdeset, stopil na njeno mesto in jo pomanjšano nosi v sebi.
Opomba
uredi- ↑ France Prešeren: Nezakonska mati (odlomek), v: France Prešeren: Poezije, MK, Ljubljana, 1958.