Nebeška Rosa
| Nebeška Rosa Zofija Podlipska |
| |||||||||||
Obdana od divjih skal stoji na bregu reke stara kočica.
Čudno, da je ni še odnesla voda ali razrušil vihar. Še vedno je čedna, in škoda bi jo bilo nalašč podirati. Naj stoji še dolga, dolga leta na tem kraju in daje streho sedanjim dobrim prebivalcem, kakor jo je dajala pred davnimi leti onim, ki hočem o njih pripovedovati.
Davno, davno je že, ko je v tej prijazni kočici prebivala zelo številna rodbina. Kočica sicer še ni bila zelo stara, toda nova že takrat ni bila več, in nihče ni vedel, kdo jo je postavil.
Ona rodbina jo je podedovala po prednikih. Ljudje so jim rekli Simonovi.
Najstarejši Simon je bil tkalec, njegov sin ribič in vnuk drvar. Stara Simonka, babica, in njena snaha, mati kopice otrok, sta pomagali preživljati rodbino s predenjem. Drvar je bil najstarejši sin mlajše Simonke in njenega moža ribiča, in za njim je bila še cela vrsta fantov, večjih in mlajših, kakor orgljice. Hčerke pri Simonovih niso imeli nobene. Imeli so pa mlado in lepo varovanko, ki so jo vzeli za svojo, ko so ji bili starši pri grozni povodnji pred leti utonili z vsem skromnim premoženjem vred.
Deklica se je imenovala Urška. Ona edina je bila rešena, in nihče ni vedel, kako se je to zgodilo, kajti hiša njenih staršev se je razsula in izginila popolnoma v valovih divje narasle reke. Urško pa so našli dobri ljudje na strmi skali; v sami srajčici je spala na mahu pod smreko.
Skala je bila čisto nepristopna. Le po dolgih lestvicah so prilezli ljudje tja, da so odnesli otroka. Zelo nevarno je bilo to, in jako so se čudili, kako je prišel otrok tja.
Urški je bilo takrat že štiri leta, zato se je že spominjala, kako se je to zgodilo, in je odgovarjala na vprašanja.
Povedala je torej svojim rešiteljem, kako jo je, ko se je s svojo posteljico potapljala v vodi, prijel čuden bled možiček dolgih zelenkastih las, jo odnesel na suh mah, kamor je sijalo in grelo solnčece, ter dejal:
»Torej leži in spančkaj! Ko te tu najdejo, naj te vzgoje. Ko zraseš, pridem pote!«
Nato je skočil s skale, in Urška je dobro slišala, kako je zapljuskala voda. Zelo se je bala po teh besedah in po tej prikazni gori na skali, kjer je bila zdaj čisto sama. Zaplakala je, da bi se je bil kamen usmilil. In usmilil se je, ne sicer kamen, temveč nekaj, kar je stopilo iz skale. To je bila lahka prozorna meglica, ki se je kar naenkrat izpremenila v žensko podobo, toda zelo nežno, vedno prozorno in neizmerno krasno.
Zrasla je kakor smreka visoko. Pajčolani so se ji spuščali z glave po belem prozornem plašču. Pokrivali so ji tudi obličje, toda njegova krasota je sijala skozi nje. Lasje so se lesketali kakor zlat lan, oči so žarele kakor višnjevo krasno nebo. Smehljala se je, in ta smehljaj je takoj posušil solze otroka.
Urška se ni bala te tuje žene, ki se je prijazno k nji sklonila. Nehala je plakati in mahati z ročicami, in bela žena je izpregovorila. Njen glas je zvenel, kakor če padajo kapljice v kozarec čiste vode.
»Ne boj se,« je dejala, »varovala te bom namesto tvoje mamice. In če boš vredna moje ljubezni, te nikoli ne zapustim. In če pride pote oni, ki te je semkaj položil, te ne dam in ko bi te morala pred njim odnesti v oblake.«
Urško je ta glas in ta obljuba popolnoma potolažila, legla je v mehki mah in sladko zaspala.
To je pravila tem, ki so jo zapuščeno sirotico vzeli za svojo. Ti pa so se bali in čudili. To je bilo še v tistih časih, ko se ni še nihče posmehoval takim bajkam in ko ni prišlo nikomur na um, da bi dvomil o resničnosti čudnih prikazni, o katerih je pripovedovala Urška.
Najraje je imela Urško babica Simonka. Dekletce je bilo vedno poleg nje, ona pa ji je pravila pripovesti, in ko je bila Urška večja, jo je naučila presti. Prav vesela je bila, ko je v kratkem času postala Urška najurnejša predica daleč naokoli.
Vsak jo je imel rad. V rodbini ji nihče ni dal čutiti, da ni domača. Simonovi sinovi so jo imeli radi kakor sestro. Polagoma so pozabili, kaj se je zgodilo pri njeni rešitvi. Samo babica ni pozabila in tudi ni pustila, da bi pozabila Urška. Tudi je babica pazila, da se Urška ni igrala blizu vode, in ni dovolila kopati se ji v reki, kakor so delale druge deklice zvečer po soparnih dneh.
Tega je bilo pa Urški vendarle žal, in prosila je babico, naj bi ji vendar dovolila kopati se v reki. Kako lepo bi bilo tam v reki pod zelenim bregom, posutim z višnjevimi spominčicami ! V tistih krajih je bila reka polna slapov in nevarnih vrtincev, ki so pretili požreti vse, kar se jim je približalo. Ali otroci so se tam vendarle kopali. Poznali so nevarne kraje in so se jim izogibali. Bili so otroci ribičev, mlinarjev in drvarjev. Kdo take otroke odžene od reke! Da dostikrat kateri utone, to ne ustraši drugih. »Kaj za to !« pravijo. »To so otroci reke, ki nas vse preživlja. Ona je naša mati. Seveda krije v svojem kraljestvu tudi pošasti, povodne žene in povodnega moža. Toda zaradi tega se je ne sme bati, kdor z njo živi.« Babica Simonka pa ni tako mislila, ker se je bala za Urško. Fantom, svojim vnukom, ni branila iti k vodi in v vodo. Drugače pa je bilo z Urško. Ta je bila očitno izbrana za žrtev vodni pošasti. Njo je bilo treba čuvati in varovati čisto drugače nego ostale, ki so imeli večinoma več sreče nego pameti in so po navadi ušli iz oblasti povodnega moža, z malimi izjemami seveda.
Ko je bila Urška že starejša in je bilo mogoče o tem se z njo razgovarjati, je ugovarjala babici, da nad njo bdi po svoji obljubi ona krasna bela vila, in se ji torej ni ničesar bati.
»To ni tako gotovo, kakor upaš in misliš,« ji je na to dejala babica, »kajti kdo ve, če ima ta bela žena več moči nego povodni mož! Ta nam zna svojo moč pokazati, in vedno bi te moralo biti strah, če se spomniš, da ti je vzel starše, brate, sestre, hišo in vse v nji. Kaj pa vemo o tej beli ženi? Prav nič. Ljudje jo včasih vidijo. To je res. Ali kakšno moč pa ima? Kdo ve?« ...
Urški pa je bilo vedno hudo, da ima babica tako malo vere v njeno blago rešiteljico in tolažnico. Bala se je, da bi tega navsezadnje ne izvedela in bila razžaljena. Vendar je vedno ubogala babico, kajti v spominu so ji ostale besede bele žene, naj bo vredna njene ljubezni. Kako bi mogla to dokazati drugače nego s tem, da je ubogala in poslušala tisto, ki ji je nadomeščala starše!
Tako so tekla leta, kakor teko valovi v reki brez prestanka po leti in po zimi, v solnčnem in v mračnem času. Urška je rastla, in predno bi se človek nadejal, je dorastla. Vitka je bila kakor mlada jelka, in tudi lepa in dobra. Lica so ji cvetela, usta so se ji smehljala in popevala je.
Kadarkoli jo je babica videla tako prijazno in obenem delavno, je vzdihnila v svojem srcu: »Tako sem jo vzgojila! Toda komu, moj Bog, komu?« ...
Kmalu je imela babica odgovor na to bridko vprašanje svoje duše, ki ga pa ni hotela na glas izgovoriti.
Nekega hladnega jesenskega večera se je razneslo po celi vasi, h kateri je spadala Simonova kočica, da se je prikazal na travniku pri reki povodni mož. Najprej ga je zagledal županov hlapec v podobi belega konja, ki se je tam pasel. Hlapec je mislil, da je konj njegovega gospodarja, pa je šel za njim, dasi ni mogel razumeti, od kod se je vzel zvečer ob mesečnem svitu. Mislil je torej, da ga je odvezal kak tat v hlevu, potem pa od njega prepoden zbežal. Toda ko se je hlapec bližal konju in ga je hotel s klicanjem k sebi privabiti, je konj zbežal od njega, izginil kakor prikazen in se raztopil v megli. Potem pa je hlapec videl, kako se je na tistem kraju iz megle prikazal čuden lasat možiček. Kakor bi ga hudobni duh podil, je bežal hlapec domov.
Od tistega večera so videli podobno prikazen tudi drugi ljudje, in sicer prav blizu Simonove koče. Od Simonovih pa ga ni videl še nihče.
Cela vas se je bala. Vsi so slutili v tem bližajočo se nezgodo. Od one velike povodnji, pri kateri je prišla Urška ob starše in je mnogo ljudi utonilo in se je mnogo hiš podrlo, ni bilo videti te pošasti. Včasih je res voda stopila nekoliko višje, na pr. spomladi, ko se je tajal led ali pa po večjem deževju, toda kmalu je spet uplahnila brez velike škode. Kajti nikoli ni narasla naglo, tako da so prebivalci lahko o pravem času spravili sebe in svoje premoženje na varno, kar so smatrali za veliko milost nebes. Zdaj pa so bili vsi prestrašeni vsled vesti, da se povodni mož prikazuje. Spominjali so se tudi, da v zadnjih desetih letih ni nihče utonil v tistem kraju. To je bilo nekaj zelo nenavadnega pri tako nevarnem bregu in v tako divje strašnem kraju.
Pa je že bilo tako. Kdor je tam prišel na svet, se ni nič čudil, temveč se je že od mladih nog navadil boriti se z naravnimi silami, ki so tako mogočno vladale nad človekom, ki jih je hotel premagati in sebi podvreči. Dolgo so torej z veseljem in hvaležnostjo opazovali dobri prebivalci, da jih povodni mož, v katerem so bili vajeni iskati središče in voljo življenja reke in njenega gibanja, čuva nezgod. Starejši ljudje so sicer pravili, da pač ne bo dolgo miroval, da bo kmalu pokazal drugačno lice, da si bo hudobni kralj vodovja poiskal novih žrtev in morda še nagrade za dolgi post. Najbolj se je pa bala babica Simonka, ki je imela rada Urško kakor lastno vnučico. Saj je vedno pričakovala, da pride povodni mož po svojo izbrano žrtev, katero si je dal kar vzgojiti k dobrim ljudem, da bi imel dobro deklo ali pa celo zvesto in udano ženico, pridnejšo nego so bile njegove rojakinje povodne žene, med katerimi bi si lahko izbral družico. O, to je bilo zelo prebrisano od njega! Toda kako mu prekrižati račun? Babica je bila prepričana, da samo zaradi tega tako dolgo ni divjal, da bi se ga Urška ne bala preveč. To vse je babica dobro uganila; bolj ko je o tem premišljevala, bolj se ji je njena razlaga zdela verjetna. In če je bil on bolj prebrisan, je bila pa ona bolj pametna. Samo tega ni vedela, ali bo mogoče Urško rešiti s samo previdnostjo pred njegovimi naklepi. Bala se je, da bo to težavna, če ne kar nemogoča naloga.
Ni rada govorila z drugimi o tej stvari in je rada videla, da so pozabljali na čudovito Urškino rešitev pred desetimi leti. Mislila je, da bi s tem vzbudila njih sovraštvo proti Urški, posebno zdaj, ko so se bali nesreče.
Samo Urško je poučevala in opominjala bolj kot preje in jo je izpraševala, če ni morda zapazila one pošasti. Urška pa je vselej dejala, da ga ni prav nič videla ; pri tem pa ni kazala nobenega strahu ali bojazni. Sploh je bila vedno vesela, srečna in pogumna in je rada prepevala mične pesmice.
V tistem času je dovršil stari tkalec velik kos platna iz preje, ki so jo napredle babica, mati in hčerka, pravzaprav varovanka. In ker se je moralo platno prav kmalu oddati platnarju, je hitel tkalec, da bi se belilo še ob mesecu, katerega žarki — kakor znano — zelo vplivajo na beljenje platna in tudi drugih predmetov.
Babica se je tega dela bala, Urška pa se je nanj veselila kakor na kak ples.
Bilo je pozno v poletju in solnce je še zelo gorko sijalo. Vse je bilo dobre volje, samo babica, ki se je sicer pri beljenju platna kar pomladila in je veselja kar poskakovala, je bila to pot nenavadno zamišljena in v skrbeh.
Platno je bilo torej razloženo in škropljeno. Solnce in mesec sta sodelovala, da bi bilo lepše. In to pot se je delo prav imenitno obnašalo, kajti zjutraj je vselej padlo mnogo rose. Ta je imela nenavadni učinek na belino platna.
Šlo je torej vse po sreči, in Urška je veselo obračala, škropila in obskakovala platno. Samo po vodo ni smela hoditi k reki. To je bila naloga fantov, vnukov.
In nič sumljivega se ni pokazalo na bregu, niti zvečer, niti po noči, niti po dnevu. Samo Urška je videla večkrat zgodaj zjutraj nekaj belega, lahnega, komaj vidnega nad platnom plavati. Iz tega belega oblačka se je dvigala roka, bela kakor mesec. Držala je nenavadno lep vrček, iz katerega so kapljale lahne drobne kapljice. In v kratkem sta bila travnik in platno rosna. In potem je ta roka pomigala Urški, in njej je bilo tako milo in prijetno pri srcu, da so jo oblile kar solze sladkosti.
»Danes zvečer pa lahko to platno vzamemo z belišča,« je dejal stari tkalec za par dni. »Platnar pride prav kmalu, in treba mu ga bo dati suhega in zloženega. Pa vzemimo torej platno z belišča v božjem imenu!«
Tako je dejal zjutraj. Ko je izgovoril, se je oglasil nek zategel glas od vode.
»Kaj pa je to!« je zaklical. »Ali se bo morda izpremenilo vreme? Ali je bi! oddaljen veter? Tu se vendar ne giblje niti bilka!«
»Ni bil veter,« je odgovorila babica in je gledala v ono stran, od koder je prišel glas. Reka je mirno podila svoje valove okoli strmih skal, kakor bi viharja še nikoli ne bila videla. Bila je višnjeva kot nebo, ki se je v nji ogledovalo, kakor v gladkem zrcalu. Včasih je poskočila iz vode ribica, pa je spet pljusknila v vodo. Vsi so pogledali tja.
»Ne, veter ni bil,« je ponovil tkalec. »Kaj pa je bilo?«
»Morda je bil on,« je pomislila Urška. Pri tem je pogledala babico in zdelo se ji je, da tudi ona tako misli.
»To je rib in ribic!« se je veselil tkalec. »To bo imel sin dober lov!« Naenkrat je pogledalo iz vode nekaj velikega, pa je takoj spet pljusknilo v vodo.
»Ali je bila riba?« je začuden vzkliknil tkalec. »Še nikoli nisem videl takega telesa!« »To je bil on! O Bog, kako je grozen!« je zašepetala Urška in spet se je srečal njen pogled s prestrašenim babičinim pogledom. Dedu pa nista rekli ničesar in sta jeli pregledovati platno. Bilo je vlažno od rose in solnce je že spet nanj sijalo. Tkalec je zadovoljno hodil sem ter tja, roke na hrbtu; naenkrat je zaklical:
»Glejmo no, kdo sem prihaja! In kod jo je danes zavil tam po skalni pešpoti! Naš prijatelj platnar je. No, nič ne škodi, da že prihaja. Pa spravimo platno takoj, v dveh dneh ga pripravimo, in on ostane rad pri nas. Pa glejte, kako težko gre! Seveda breme ima na hrbtu, pa star je že; za božjo voljo, da bi se le ne spoteknil, ko ni vajen naših potov. Zdaj, zdaj bi bil kmalu padel dol, in doli, ravno pod njim je »Hudičev vrtinec«!«
»Grem mu naproti,« je vzkliknila Urška, in že je tekla tja ... Zaman je spenjala babica roke in klicala: »Ne hodi, Urška, ne hodi! Kdo drug naj gre! Kdo drug, le ti ne!«
Urška je bila že tam. Lahno stopa platnarju naproti, podaja mu roko, da bi ga vodila, kjer je bila stezica najožja. Komaj se je on prime, že se spotakne, pada, drči, nje ne izpušča in — naenkrat sta padla oba ravno v »Hudičev vrtinec« ...
V tistem času je plaval po reki plav. Zvezana bruna, iz katerih je bil sestavljen, so se lesketala v solnčnem svitu, kakor čisto zlato. Plavci so udobno ležali na plavu, kajti dela niso imeli. Prepevali so in pripovedovali so si. Med njimi je bil tudi mladi Simon, ki so ga bili krstili za Blažeta. Zdaj so pripluli h kraju, kjer se začenjajo vrtinci, slapovi in nevarne skale. Plavci so vstali, prijeli za vesla in drogove. Prenehali so pripovedovati. Vsaka skala in vsak vrtinec ima tu svoje ime. Danes pa so pluli dosti mirno, ker je bila voda tako tiha in ni bilo niti najmanjše sapice.
Samo Blaže je postal naenkrat žalosten, pa še sam ni vedel zakaj. Še pred trenutkom je bil najveselejši med vsemi; strahu pa ni poznal nikoli, niti ob najhujšem viharju. Kaj je torej bilo? Kakor bi mu padla nekaka megla na oči. Zdelo se mu je, da ga nekaj vleče na kraj plava. Tovariši so mu klicali: »Blaže, ali bi rad padel v vodo?«
On pa jih ni slišal. Ni se mogel ustaviti sili, ki je nanj vplivala. Bil je kakor v sanjah.
Plavci so se kar bali, ko so ga gledali, kajti nagibal se je kakor bi hotel skočiti v vodo. »Saj smo pri »Hudičevem vrtincu«, Blaže,« so vpili, »čuvaj se za božjo voljo!«
On pa je, kakor bi bil ob pamet, skočil s plava na skalo, ki je štrlela iz vode. Čudno je bilo, da ni padel v vodo in se je mogel na skali obdržati.
Tovariši so imeli polne roke dela, da so se izognili »Hudičevemu vrtincu« in so morali prepustiti fanta njegovi usodi. Radi bi mu bili pomagali, toda niti z očmi mu niso mogli slediti v tem nevarnem trenutku. Treba je bilo plav obdržati v pravi smeri, da bi ne prišel v kak vrtinec ali pa ne zadel ob kako skalo, ki je bila pod vodno gladino skrita in bi na drobne kosce razbila plav. Tem večje previdnosti jim je bilo treba, ker jim je manjkalo ravno Blažeta, ki je šel tako neumljivo pogubi naproti.
Komaj pa so imeli za sabo »Hudičev vrtinec«, so se s skrbjo ozrli po Blažetu. Pa na skali ga niso več videli. In mislili so, da ga je pogoltnil vrtinec. Tu pa so naenkrat zagledali njegovo glavo nad vodno gladino.
Takoj so mu hiteli na pomoč, veseli, da je živ in drži glavo nad vodo. Plaval pa je samo z eno roko in z velikim trudom. Tu mu poda Pavel, eden od plavcev, dolg drog, da bi se oprijel. To je Blažetu prišlo prav. Takoj se je droga oprijel. Zdaj šele je bilo videti, da drži z drugo roko človeško truplo. Plavci so videli pravzaprav smo glavo, s katere so se spuščali dolgi lasje, od vode težki in potemneli. Obličje je bilo belkasto, okoli ust in oči sinje. Takoj so spoznali, da je to ona lepa in prijazna Urška, ki jo je Blaže imenoval svojo sestro.
»Za božjo voljo! Kaj se je pa zgodilo?« so klicali. Blaže pa ni mogel odgovoriti. Le z roko jim je migal, naj mu z drogom pomagajo k nekakšnemu malemu pristanišču, kjer so bili privezani ribiški čolni. Spustili so se torej s plavom k bregu. Dva pa sta držala Blažetu drog, da se ga je mogel oprijeti in se bližati bregu.
Ko so vaščanje to videli, so hiteli na pomoč. Tudi od Simonovih so videli, kaj se godi. Že od tistega trenutka, ko sta utonila platnar in Urška, je bila pri njih zmešnjava. Izkušali so ju takrat rešiti, dasi so vedeli, da je vsaka pomoč zaman. Niti sledu niso našli po njih, dasi so iskali z najdaljšimi drogovi v globinah. Nazadnje so bili prepričani, da je oba nesrečnika pogoltnila neizmerna globina vrtinca, ki se imenuje »Hudičev vrtinec«. Saj so videli, kako sta oba padla naravnost vanj, kako je nad njima zašumel in se spet zaprl. In ko se je tako cela družina vračala proti domu brez upanja po teh brezuspešnih poizkusih, se jim je pokazal nov pretresljiv prizor.
Vsi so hiteli spet k reki. Najprej je bil tam Blažetov oče, ki je stopil v vodo do pasu. Posrečilo se mu je prijeti sina za roko in ga potegnil z Urško vred na travnati breg. Tam so položili ubogo mrtvo dekle na travo; poleg nje pa se je spustil na tla Blaže in je bridko zajokal.
Ostali plavci so čakali med tem nanj in so ga vpraševali, ali pojde z njimi naprej. Pa oče jim je dejal, da to pač ne bo mogoče. Ali on se je dvignil in jim je pokimal, da pride takoj. Videl je, da ni mogoče več oživiti dobre Urške, kajti že starši, ded in babica, so se zaman trudili z njo. Še on je torej stopil k nji in poizkusil, ali ni morda vendarle še iskrica življenja v nji. Potem so ga pa oblile solze. In sklonil se je k njenemu čelu, ki je bilo bolj mrzlo nego mramor, pa ji je zašepetal: »Vidiš, vidiš, Urška moja, hotel sem počakati nate in si te vzeti za gospodinjo v naši kajžici. Toda drugače je bilo usojeno. Namesto v kočico te bom spremil na pokopališče.« Tako je vzdihoval on, z njim pa so vzdihovali tudi ostali prijatelji, in vsi so jokali z njim.
Kaj bi tu še dalje počel. Niti v suho obleko se ni hotel obleči, kajti njegovo mokro obleko je med tem že nekoliko osušilo gorko solnce. Le prosil je, naj Urški pripravijo kar najlepši pogreb. Potem se je z vsemi na kratko poslovil in je skočil na plav. Par trenutkov, in plav je plaval spet naprej med vrtinci in valovi.
Ko so priplavali izmed vrtincev in skal in so si mogli odpočiti, so prosili Blažeta, naj jim pove, kaj se je godilo. Ta pa je bil kakor brez uma in ni mogel skoro govoriti. Le na kratko jim je odgovarjal. In tako so plavci izvedeli samo to, da je Blažeta gnala neka nevidna sila na ono skalo. S te skale pa je videl na dnu silnega prepada jokajočo Urško, ki je proti njemu dvigala roke. Brez pomisleka se je hotel k nji spustiti, tu pa je začutil v vodi udobne stopnice. Prav lahko je stopal dol. kajti voda mu ni delala nobenih težav. Toda ko je hotel prijeti Urško, je zapazil, da jo drži neka pošast v krempljih. In s to se je moral za Urško boriti. Pri spominu na to borbo je zamižal in bledel, kakor bi omedleval. Ko so ga tovariši opominjali, naj pripoveduje dalje, je samo zavzdihnil. Saj je iznova videl, kako pošast zasaja svoje zobe v Urškino grlo in izsesava njen dih in njeno dušo. Potem šele je izpustila svojo žrtev, ki je z njo Blaže priplaval iz vode — ne vedoč niti kako. Tako je bilo rešeno mrtvo truplo Urškino, njena mila, jasna duša pa je bila ujeta v mrežah grde pošasti ...
Ko so tovariši izvedeli v dolgih presledkih vse to od ubogega fanta, je prenehal govoriti, kakor bi onemel. Ničesar več ni hotel povedati, da, niti tega ne, kakšna je bila tista pošast, niti kakšna je bila tista sila, ki ga je gnala, da je rešil Urško.
Tako so se pripeljali plavci v mesto, kamor je bil namenjen plav, potem pa so se vrnili peš vsak na svoj dom po stezah in potih, ki so jih od mladih nog poznali.
Ko je prišel Blaže domu, je Urška že ležala na parah, oblečena v belo obleko iz platna, ki je bila sama napredla zanj preje. Na glavi je imela venec iz rožmarina, okoli pa polno svetih podobic in cvetlic, ki so jih prinesli ljudje. Ona pa je tam ležala, kakor bi spala. Ko jo je Blaže zagledal, se je zelo začudil. Zdelo se mu je, kakor bi se prebujala k življenju. Roke je imela bele in gibke kakor v življenju.
Blaže je pogledal in zaklical: »Ali ne vidite, da ni mrtva? Kakor je Bog v nebesih, ne pustim, da bi jo pokopali ali pa dali le za eno samo noč v mrtvašnico na pokopališču.«
Ker je bilo v kočici malo prostora, si je odnesel Urško z rakvijo vred v sušilnico na vrt, kjer jo je položil na pare. Sam pa je sedel poleg nje na klop. Ni hotel dovoliti, da bi jo odnesli v mrtvašnico, ker se je bal, da bi se ne prestrašila, ko se prebudi. Trdno je veroval, da ni mrtva.
Babica je odobravala, kar je napravil. Samo bala se je, da bi ga ne bilo strah v sušilnici in pa — da bi mu povodni mož ne pripravil kake nevarnosti. Toda pogumni fant je kar prižgal svetilko in začel, oborožen s kolcem, stražiti Urško in čakati, da se prebudi.
Luna je vzhajala zdaj pozneje, šele po solnčnem zahodu. Kajti bil je že zadnji krajec. Tema je legla na vrt, in bila je taka tišina, da se je Blažetu zdelo, da sliši utripanje svojega vznemirjenega srca. Nepoznana tesnoba se ga je polastila. Skoro mu je bilo žal, da je šel na to stražo. Toda kmalu se je spet ojunačil.
»Urška,« je dejal polglasno dekletu, »prebudi se, oživi, in videla boš, kako bova srečno živela! Oba bova pridno delala in pošteno živela, nazadnje pa bova starca mirno Bogu izročila svoji duši!«
Komaj je to izpregovoril, je začutil v svojem srcu tak čuden mir, da se je nehal bati. Glava mu je lezla niže in niže — jel je dremati.
Zadremal je.
To je bilo čudno dremanje!
Oči je imel zaprte kakor v spanju, pa je vendar videl in slišal, kar se je godilo okoli njega. Prej je vladala grobna tišina, zdaj pa je v tem čudnem dremanju slišal od vode sem šumenje in nekako skrivnostno šepetanje. Ta nemir je bil vsak trenutek večji in ostrejši. Nekaj pošastnega se je glasilo v teh pritajenih glasovih. Ko bi bil Blaže zbujen, bi se ga gotovo polastil strah. Toda v spanju je poslušal vse to mirneje, dasi z začudenjem. Poslušal je, kaj se bo godilo, kajti pričakoval je, da se tisto, ki je tako šepetalo, približa. In v resnici se je približalo. In trudil se je, da bi spoznal, kaj je, kajti s sluhom ni mogel razločiti, ali so bitja, ki tako šepetajo, ali je morda samo veter v boju z razdivjanimi valovi reke. Kako zna veter zapeti, zažvižgati, zajokati in zaklicati, temu se je že večkrat čudil, ko je poslušal njegove glasove. Prav tako se je večkrat že čudil šepetanju, šumenju, bučanju in ječanju vode; marsikdo bi kar ne verjel, kako zna voda govoriti. Zato je nekoliko dvomil. Vendar kaj takega še ni slišal nikoli, kakor v tem dremanju. Morda so bila pa to vendarle bitja, ki so dajala od sebe take glasove. Pa kakšna bitja bi to mogla biti? Ljudje gotovo niso bili; tudi njemu znane živali ne. Hotel je torej pogledati. Toda videl ni ničesar, kajti zdelo se mu je, da ima oči zavezane s črnim robcem.
Hrupna množica se je vedno bolj bližala. Zdelo se je, kakor bi naraščala, in nazadnje je prodiral v sušilnico tudi že njen hrup. Zdaj je Blaže vedel natančno, da ni bil samo veter nad reko in v skalah. Razločeval je že pošastne korake in skoke. In vedno bliže in bliže je prihajalo.
Že ga je zapuščalo dremanje, hotel je poskočiti, odpreti oči, pa ni mogel. Zdelo se mu je, da je zvezan, in glava, ki jo je že dvignil, se mu je spet povesila na prsa.
Zdaj, naenkrat, kaj je to? Zdelo se mu je, da razume te čudne glasove, da jih sliši klicati:
»Stražnik je v spanju povesil glavo, mi pa prišli smo po deklico. Naš gospodar jo je bil ujel, fant pa nazaj si jo spet je vzel. Duša leti nazaj v njeno telo, urno, hitimo, da naša bo ... Gospodarica bo ona pri nas, — hitro, zgrabimo jo, dokler je čas!«
O, zdaj je Blaže razumel, kaj je bilo, kdo je bil. Prebudil se je, vstal in razprostrl roke nad Urško. Trudil se je, da bi kaj videl, toda kakor prej v spanju, tako je tudi zdaj videl samo golo temo. Svetilka je bila že davno ugasnila. Vendar je pa tudi zdaj še slišal ono tajnostno šepetanje, kakor prej v spanju, toda zdaj ni več razumel vsebine tega šepetanja. Le to je slišal, kako stopica, cepeta in se giblje. In zdaj je nazadnje začutil, kako ga nekaj praska po kolenih. Polaščala se ga je bojazen. Zdelo se mu je, da tone v vodi. Tako ga je vse to zgrabilo, da je vzkliknil in trdno k sebi pritisnil mrtvo Urško. Na njegov vzklik pa je zunaj odgovoril drug klic, ki je bil podoben žalnemu petju vetra, dasi ni bil veter, kar je takole zaječalo:
»Bedni pozemski črv! Vrni mi Urško, ki sem jo dal vzgojiti zase, ne zate. Če mi je ne vrneš, te zadavim in raztrgam na kosce!«
Tu pa se je vrnil v srce mladega plavca pogum, ki ga je bil na svojih plavbah pogosto potreboval.
»Varuj se!« je zagrmel. »Kakor sem rešil telo svoje sestrice, tako izmolim z babico tudi njeno dušo, da jo vzame Bog od tebe k sebi. Ne bojim se tvojih groženj. Na svojih potih sem bil vedno vajen priporočiti svojo dušo Bogu. Pripravljen sem tudi, da raztrgaš moje telo. Od tod me pa odženeš, in do zadnjega diha bom branil pred tabo telo svoje uboge Urške.«
Ni mogoče popisati divjega krika povodnega moža, ki je zadivjal na te Blažetove besede. Povodne pošasti so mu zasajale svoje kremplje v noge in plezale vedno više in više po telesu. Pri glavi že je začutil Blaže vlažno šapo pošasti, ki ji je iztrgal Urško in ki je Urški prej izsesala dušo. Neizrečen stud se ga je polastil. Rad bi iztegnil roko, da bi se pošasti ubranil, toda prej bi moral izpustiti Urško. Na to pa je povodni mož prežal. Takoj bi jo pograbil in z njo izginil kakor blisk.
Blaže je klical s silnim glasom, kakor plavci v viharju in šumu valov: »Pomoč! Pomoč!«
Dvignil je glavo. Tu je raztrgal trdo temo srebrnojasni svit meseca, ki je ravnokar priplul iznad gozdov. Dasiravno je bil to razveseljiv pojav, je vendar Blaže hitro zamižal, kajti to, kar je osvetlila motna zarja meseca, je bilo neizrečeno pošastno. Tolpe malih vodnih pošasti so režale okoli njega, poskakovale so in se prerivale, nad njimi pa je stal — grozni škodljivec, strah človeštva, hudobni duh vsega vodovja na zemlji. Rasel je, razpenjal se je, jeza in srd sta mu žarela z njegovega mrzlega lica. Blažetu se je že zdelo, da sta izgubljena oba, Urška in on sam. Kajti bil je pred tem mrzlim orjakom res le majhen črviček. Stal je tu kot njegov plen in je čutil, kako omedleva.
Medtem je lezel mesec više, in blede oči povodnega moža so se obračale proti njemu.
Z meseca se je spustila bela prozorna resa, in Blaže je začutil na vročem čelu prijetno sapico, ki je vela z nje. Ta ga je vzdramila. Odprl je oči in videl je čaroben pojav. Slišal je tudi glas tega bitja, ki je po mesečnem žarku plaval z nebes. In ta glas je govoril:
»Nazaj, vodni duh, izgini! Ukazujem ti! Pusti ta plen, ne brani čisti duši te deklice, da se spet združi s telesom. Ona je za zemljo, solnce, človeški rod, za njegovo delo in njegovo življenje. Pusti jo. Vzela sem jo v varstvo že tedaj, ko si jo ti izbral zase. S teboj seveda ne morem začeti boja. Ti si močnejši od mene. Toda pregovorim te lahko. Tudi veš, da sem prijateljica tvoje matere, ki prebiva v izvirkih vseh rek. Poslušaj torej moj glas, kakor bi bil njen glas!«
Blažetu je bilo, kakor bi poslušal rajsko godbo v tem glasu, in odleglo mu je, ko je belo bitje s svojo srebrnojasno roko odstranilo od njega pošastni pojav. Oddahnil si je globoko, ko je videl, kako hitro je odstopil.
In začuden je Blaže opazil, kako se je postava povodnega moža izpreminjala, dokler ni postala enaka človeški. Njegovo pošastno žrelo se je izpremenilo v človeški obraz, toda brez krvi, in mrtvaškožalostnega izraza.
»Ti lahko govoriš,« je dejal beli ženi, »odstopi! Kdo pa mi da nadomestilo za izgubljeno nado? To dekle sem si izbral za uteho v večnem nemiru svojega življenja, v oni mokroti in mrzloti, v onem boju s solncem in zrakom. Da, če se me ti usmiliš in če postaneš ti moja prijateljica, bi se odrekel hrepenenju po Urški.«
»Odidi mirno,« je dejala spet bela žena, »kmalu me boš spet videl.«
»Ne pozabi povodnega moža, nebeška Rosa! Ljubljenka solnca in zemlje, ljudi in rastlin, hčerka jasne lune, prijateljica zvezd!« S temi besedami se je povodni mož ločil od nebeške prikazni. Nebeška Rosa pa se je obrnila k Blažetu.
Hitro odnesi deklico pod milo nebo!« je dejala nebeška Rosa, »kajti tvoja vroča želja se bo izpolnila. Zbuditi hočem Urško.«
Blaže je storil, kakor mu je ukazala. Mesec je plaval na nebu med velikimi zvezdami. Na vzhodu je žarela zgodnja danica. Nič ni Blažeta plašilo. Po nebu in po zemlji se je razprostirala tolažba in nada.
Bela postava je stopila med zvezde. Trava pa je bila poškropljena z roso. Cvetlice okoli Urške so se lesketale od rosnih demantov in so poljubljale čelo in oči Urškine.
Jel se je delati dan, in ko se je zasvetil prvi solnčni žarek, je padel na Urškino čelo. Ona je odprla velike začudene oči ...
»Urška! Ti si živa?« Blaže je zavriskal, ona pa se ni na nič spominjala in je odgovorila:
»Ali je to kaj čudnega, Blaže?«
In pomagal ji je hitro iz krste, predno je mogla opaziti, kje da je. Potem pa jo je odnesel kakor malega otroka hitro domu. Revica je bila slaba in se ni branila. Ko so jo doma položili na posteljo, je sladko zaspala. Potem pa so ji dali jesti, in kmalu si je opomogla. Polagoma so ji povedali, kaj se je z njo zgodilo ...
Povodni mož se je med tem potopil na dno svojega kraljestva, kjer ima prekrasnih čarovnih gradov brez števila. Ti gradovi in te palače so okrašene z zlatom in biseri, s povodnimi cvetlicami in pisanimi školjkami. Toda v nobeni teh palač mu ni ugajalo. Plaval je dalje in dalje, dokler ni priplaval v širno morje. Tam je zarjul, da je odmevalo od bregov. Spet je bil divja pošast, še stokrat hujša, nego kakor se je pojavil Blažetu. Divjal je po valovih in zdel se je brezkončen ...
Tam se je srečal s prav tako ogromnim duhom, z Zrakom. Objela sta se, a ni mogoče reči, ali sta se poljubljala, ali sta se borila. Le toliko je gotovo, da je iz tega objema nastal grozen vihar, ki je razsajal par dni na morju in razbil veliko število ladij in uničil mnogo ljudi.
Nad vodami se je spet razpenjalo modro jasno nebo. Povodni mož je bil utrujen. V podobi megle je odplaval na slemena gora, da obišče svojo mater, skalno boginjo.
Sprejeli so ga prav prijazno in odpeljali v materin kristalni grad, svoj rojstni kraj. Prišel je materi povedat, da je hotel vzeti deklico človeškega rodu, ki mu je bila pa ugrabljena. Mati je zmajala s svojo krasno, večno mlado glavo; čudila se je, da mu je kaj takega prišlo na misel.
»Kaj pa so ljudje?« je vprašala. »Bili smo davno pred njimi in bomo, ko jih davno več ne bo.«
»Toda naše življenje ni, kakor je človeško življenje,« je ugovarjal sin. »Mi živimo dolgočasno, ljudje pa imajo v svojem življenju neizmerno bogastvo. Ko lovim njih duše pod vodo, večkrat spoznavam, kaj so solze, kaj je hrepenenje po takem življenju. In zahrepenel sem imeti eno tako dušo. Pri neki povodnji sem imel tako dušo že v naročju. Iz njenih otroških oči je sijalo cvetje cele zemlje. Otrok je še bila. Hotel sem, da bi se ta cvet popolnoma razvil. Toda nebeška Rosa mi je ugrabila ta cvet. Zdi se mi, da je nebeška Rosa med nami prirodnimi duhovi še najbolj podobna človeški duši. Naj mi bo torej ona nadomestilo, naj ona postane moja družica!«
»Rada ti dam svoj blagoslov,« je dejala mati, kajti rada imam nebeško Roso. Toda pojdi še k očetu in ga poprosi blagoslova!«
Povodni mož je odplaval v podobi megle k očetu. Ta je bil kralj viharja. Prebival je v železnem gradu na magnetni gori. Na glavi je imel krono iz bliskov, v roki pa grom namesto žezla.
Ko je povodni mož povedal, po kaj je prišel, se je oče razjezil, da se hoče povodni mož družiti z ljudmi in si med njimi išče družice. Povodni mož je hitro zapustil grad svojega očeta, pa se je hitro skril v svojo domačijo, v »Hudičev vrtinec«.
Doma je jel povodni mož premišljevati, kje bi našel nebeško Roso. Pogosto jo je videl stopati z meseca, z zvezd, pa spet, ko se je delal dan, od zemlje proti jasnemu solncu. Njena roditelja sta bila Dan in Noč. Ko sta se v mraku ali zjutraj srečavala in si podajala roke, je bila Rosa med njima. Rada je imela oba. In ta trenutek je bil najkrasnejši za vse stvarstvo. Včasih pa Rosa ni mogla priti na tak sestanek. To je bilo takrat, kadar je divjal kralj viharja. Tega se je Rosa bala, pred njim se je skrivala in zagrinjala svoje obličje. V takih časih je šla obiskat mater povodnega moža globoko tja v njeno skalno zatišje.
Ko se je povodni mož v svoji lepi hiši dovolj najokal, je prišel spet na površino pogledat, kaj se godi po svetu. Rose pa ni zagledal. Nebo je bilo pokrito z oblaki, dež je šel in veter je neprijetno pihal. Zemlja je bila z vodo preplavljena, reka je narasla in je bila kalna in deroča. Veter se je igral s čolni kakor z orehovimi luščinami.
Slednjič je nehal iti dež. Sinovi zraka in vsi vetrovi so začeli plesati po zemlji in nad njo. Pometli so vse oblake in očistili nebo, da se je spet lesketalo v jasnomodri barvi. Potem pa je šel spat vsak v svojo palačo. Prišla je krasna noč, in cela zemlja je drhtela krasote. Na nebu so trepetale zvezdice. In v tihi noči je plul Blaže na plavu po reki. Ko ga je valovje neslo mimo rojstne hišice, je videl v oknu Simonove bajte brleti lučico. To ni bila zvezdica, le Urška je predla.
Povodni mož je tičal v tistem času med vrbami na bregu. Ko so se plavci oddaljili, je zlezel iz skrivališča in se približal kočici. Skozi okno je videl Urško, ki je smehljajoč sedela pri delu.
V tem pa je začutil na rami lahno roko. Bila je Rosa, njegova prijateljica. Njena obleka se je lesketala in je blestela kakor še nikoli.
»Nežna Rosa,« je prosil povodni mož, »bodi moja družica!«
Rosa se je smehljala.
»Meni je sojeno,« je dejala, »da večno živim med svetlim očetom in sanjavo materjo. Rada bi te tolažila v tvoji bridkosti; toda moram se posloviti od svoje matere in pozdraviti ljubljenega očeta!«
Povodni mož je odšel. Noč in Dan sta se sešla, pozdravila in spet razšla. Njiju hčerka jima je razprostrla pod nogami preprogo iz ivja. In ta preproga je posrebrila drevje, grmovje in celo pokrajino. Celo plavi so bili kakor s srebrom pokriti ...
Minilo je par let.
Blaže in Urška sta gospodarila že dolgo v Simonovi bajtici. Imela sta ljubkega fantička, Janezka. V tej revni hiši je bil res pravi raj. Ded in babica, oče in mati so bili še vedno pri življenju, Blaže in Urška sta jih čuvala kakor zenico v očesu. Mlajši bratje Blažetovi so odšli po svetu, le včasih so prišli domu.
Delo, ljubezen, sloga in veselje so si tu podajali roke. Lepote pomladi, dela poletja, pridelkov jeseni — vsega so se radovali. Najprijetnejši pa so se jim zdeli dolgi zimski večeri, ti večeri pripovesti, ti sanjavi večeri ob domačem ognjišču. In ravno v teh najsrečnejših trenutkih niso slutili in niso vedeli, kdo jih obiskuje pod oknom. Groze bi bili onemeli. Bil je zavistni povodni mož, ki jim ni privoščil sreče, in Rosa, ki jih je ljubila in bi jim nanesla vseh dobrot in radosti sveta ...
Od teh časov je povodni mož večkrat videl Roso na belišču pri Simonovih.
Ko je povodni mož zavistno govoril o teh, ki jih je vsak dan videl v bajtici, v tem raju sreče in veselja, tu ga je Rosa ogovarjala s prijaznimi besedami.
»Kakor ti, tako bi tudi jaz,« je nekoč dejala, »hotela biti človek in živeti v taki bajtici pri tihem delu v ljubezni in miru. Prav imaš sicer, da so ti ljudje kakor zaprti v svojih stanovanjih v primeri z nami, ki plavamo svobodno v ozračju. Toda ljudje imajo v duši večje bogastvo nego mi, če so blagi in dobri, če drug drugemu želi dobro in če drug drugega branijo v nevarnosti in nesreči. Ti ljudje v bajtici so temu dokaz.«
Povodni mož je začuden poslušal take besede. Kakor si je prej želel postati človek iz sebičnosti, tako bi zdaj postal rad človek, ker je spoznaval krasoto človeške čednosti.
»Ah, kako vse to razumeš!« se je čudil povodni mož. »To je gotovo, zaradi tega, ker ne poznaš nasilja, viharjev in bojev z drugimi življi. Ti si blagoslov vsega stvarstva. Kako bi hrepenel, da bi bila moja spremljevavka v tem večnem nemiru, v teh viharjih, in kadar mi je žalostno v vodnih globinah. Seveda bi ne mogla več osveževati uvelega rastlinstva in blažiti človeškega očesa!«
»Hočem biti torej tvoja družica,« je dejala Rosa, toda le tedaj, če oba postaneva človeka. Če hočeš, oddaj vlado nad vodami drugemu duhu in pozabi, da si bil kedaj povodni mož.«
»In komu daš ti svoj čudotvorni vrč?« je vprašal povedni mož.«
»Dahnem vanj, in sam bo izpolnjeval mojo nalogo. In ko bova — kakor drugi ljudje — umrla, postaneva spet to, kar sva zdaj.«
Ko je povodni mož zaslišal o smrti, se je zgrozil.
»Kako si vendar nespameten,« je dejala Rosa, »ko boš človek, boš moral biti pametnejši.«
Par dni pozneje je čakal neke krasne noči povodni mož na belišču Roso. In glej! Že plava k njemu na mesečnem žarku v belem plašču, na belem čelu venec lilij. In za njo je plavala druga postava, še lahnejša nego Rosa, zavita v temen plašč, na čelu venec zvezd. Bila je noč, mati Rose.
»Blagoslavljam vaju,« je dejala Noč, »na pot v človeško življenje, na pot v kraljestvo misli in čuvstva, blodnje in zmot, ljubezni in sovraštva, v kraljestvo veselja in žalosti. Prepričana sem, da se rada spet povrneta med nas duhove, da še nadalje izpolnjujeta svojo nalogo. In zdaj pojdimo, da sprejmeta človeško podobo.«
Po teh besedah se je dvignila Noč nad gozdove, povodni —- mož in Rosa pa sta plavala za njo po srebrnojasnem zraku. Plavali so nad morjem skal in vrhov, nad dolinami in grapami ...
Slednjič so se spustili na nekako dvorišče med skalami, kjer je pri vhodu v jamo visel majhen zvonček, zraven pa v skalo vtesan oltarček s podobo Matere Božje.
Rosa je pokleknila pred podobo in z zaupanjem je vprla oči v nebeško obličje. In v tistem trenutku sta začutila, kako ju nekaj stiska, tlači . . . Oba sta zaječala, dvignila glave in zadnjikrat sta videla mater Noč s srebrno krono. In že je odplavala nad skale in izginila v daljavi ...
Svitalo se je.
Rosi in povodnemu možu se je zdelo, da sta na neznanem kraju, vse se jima je kazalo drugače nego doslej. Postala sta — človeka. Ona imela rdeče krilo, žametast životek in avbico na glavi. Ljubezniv izraz ji je sijal z obraza in iz jasnih oči je odsevala dobrotljivost in večnost. Povodni mož je bil oblečen v obleko, kakoršno je po navadi nosil Blaže.
In drug drugega sta gledala polna občudovanja. V tem pa se je oglasil nad njima srebrni glas zvončka. Obema se je zdelo, da jima govori nepoznan glas. Nehote sta sklenila roke in padla na kolena ...
Stari puščavnik je odzvonil »Zdravo Marijo« in stopil na dvorišče.
»Kaj iščeta pri meni, draga otroka?« je vprašal Roso in povodnega moža.
Odgovorila sta mu, da hočeta skupaj romati po tem svetu in deliti med seboj srečo in nesrečo.
Puščavnik ju je peljal k oltarju, tam ju je blagoslovil in poročil. In tako je postala Rosa žena povodnega moža.
Zahvalila sta se svetemu možu in odšla po svetu.
Prišla sta v zaraščen gozd, po katerem sta le s težavo prodirala. In ko so jima začele vsled hoje po ostrih skalah krvaveti noge, sta spoznala trpljenje in težave človeškega življenja.
»To je torej to življenje!« je vzkliknil povodni mož.
»Le imejva potrpljenje!« ga je tolažila Rosa. »Morda prenehajo težave in pridejo lepši dnevi.«
»V tem sta prišla na ravninico, poraščeno z jagodami in malinami. Sedla sta v senco stoletnega hrasta na mehki mah, da si odpočijeta.
Čez nekaj časa je začel povodni mož stokati.
»Neizrecne bolečine čutim v svoji notranjosti,« je dejal, »kaj je vendar to?«
»Lakota, neumnež !« je dejala Rosa. »Ali še nisi videl, kako ljudje jedo? Glej tu so jagode, naberiva jih in jejva !«
Povodni mož je rad ubogal. In kako so mu dišale! Potem sta šla k studenčku in sta v polnih požirkih pila hladno vodo.
Ko sta se napila, sta sedla spet v senco. Toda povodni mož je postal spet nemiren.
»Tu je sicer na vso moč prijetno, toda kaj bo pa potem ? Kam se pa skrijeva čez noč? Kam se umakneva pred vročino, mrazom in mokroto? Solnce ravno pošilja na naju svoje neusmiljene žareče strele. Da bi vsaj prišla h kakemu potoku, da bi se lahko kopala!«
»Ne kregaj se nad solncem!« ga je nežno prosila Rosa, »saj je dobrotnik vseh stvari in brez njega bi ne bilo življenja na zemlji. Njegovi žarki utrjujejo zrnje v klasju, brez njegove gorkote bi ne dozorelo sadje. Bolj nego solnca se bojim onega oblaka tam, ki ga pošilja tvoj oče; zdi se mi, da bo v kratkem hud vihar. Ko še nisem bila človek, sem se izogibala tvojemu očetu. Toda zdaj ne vem, kam naj se skrijem pred njegovimi bliski in grmenjem.«
»Oh, kako je pusto biti človek,« je vzdihnil povodni mož.
V tem je blisk pretrgal oblake in grom je stresel zemljo.
»Kam se skrijeva, če poplavi voda to dolino?« je v skrbeh vprašala Rosa.
»Pojdiva iskat pribežališča,« je dejal povodni mož. In skrila sta se v neko duplino.
Med tem se je grozovito bliskalo, drevje se je upogibalo in potoki vode so se valili v dolino. Pogled na vse to je povodnega moža zelo razveselil. Na glas se je smejal, skočil je iz dupline in je začel broditi po vodi.
Počasi je nehal iti dež, in vihar je odšel dalje čez vrhove.
Rosa je oprezno zlezla iz dupline, da bi si ne zamazala krila. Sovražila je blato in nesnago.
Povodni mož pa je spet začel tožiti, da je lačen. Ker je voda poplavila vse jagode in maline, ni preostajalo nič drugega nego iti naprej po svetu.
Dan se je nagibal h koncu. Kmalu je imel priti tisti slavni trenutek, ko se sestaneta Dan in Noč. Drugikrat se je Rosa veselila tega trenutka, danes pa se je bala prihoda svoje matere, kajti doslej še nista našla strehe.
V tem se je oglasil iz daljave glas zvončka, ki je vabil k večerni molitvi.
Rosa se je razveselila.
»Blizu sva človeškim bivališčem, morda kaki vasi. Oh, ljudje, ljudje! Kako se jih veselim! Kar so mi bili doslej Dan in Noč, mesec zvezde in solnce, to mi bodo odslej ljudje. Blagoslovljeni bodite vsi, ki k vam greva!«
Povodni mož pa je bil nekako redkobeseden. Ni se veselil ljudi kakor Rosa, kajti bolje jih je poznal nego ona.
Glas zvona je umolknil. Pred očmi naših popotnikov pa se je pokazala prijazna vasica, vsa v zelenju in cvetju. Tu in tam se je skozi okno svetlikala že lučica ...
Rosa se je za trenutek ustavila vesela lepega pogleda na vasico. Toda povodni mož, ki ga je mučila lakota, je priganjal dalje. Šla sta torej.
Pred vasjo sta srečavala ljudi. Rosa se je zelo čudila, da se ne ustavljajo in ne vprašujejo, odkod in kam. Zato jim je hrepeneče podajala roko želeč jim dober večer. Ti pa so se ponosno odmikali, ne da bi jima prijazno odzdravljali. Nasprotno — ogledovali so nezaupljivo tujca v ogoljenih oblekah. In ko so bili že mimo, so se še ozirali, da bi videli, kam gresta.
Ko je povodni mož to opazil, je stiskal pesti.
»O, da nisem to, kar sem bil !« je srdito renčal. »Videli bi, kako bi vam povrnil vaše obnašanje nasproti nama .«
Rosa je postala otožna. Sram je je bilo njene obleke. Pospešila je korak in se je ustavila koj pri prvi hiši. Bilo je bogato posestvo.
»Kaj pa hočete?« je zaklicala nad tujcema dekla, ki je stala na dvorišču.
Rosa je prosila prenočišča in košček kruha za moža.
»Mati, slišite?« je vpila dekla čez dvorišče, »tukaj so neki pohajači, ali jih smem pustiti pri nas čez noč?«
»I seveda!« se je oglasil prijazen glas iz hiše. »Na hlevu je dovolj sena. In povabi jih tudi k večerji. Juhe imamo dosti in božjega daru več nego potrebujemo zase.«
Teh par prijaznih besed je bilo kakor zdravilo za Roso. Kakor je nekdaj osveževala razsušeno zemljo in uvele cvetlice, tako se ji je zdelo, da so zdaj njo samo osvežile prijazne gospodinjine besede. Zahrepenela je videti bitje, ki je izpregovorilo one besede.
Toda ni se ji posrečilo, in morala se je zadovoljiti s kapljicami njene prijaznosti.
Na povabilo gospodinje sta prisedla tudi Rosa in njen mož k družini, ki je bila zbrana okoli obilne večerje. Komaj pa je začela jesti, je opazila, da jima družina ne privošči gostoljubnosti. Edina dekla, ki sta jo najprej srečala, se je obnašala nekoliko prijazneje nasproti njima.
Ko je družina opazila, da je povodni mož neprijazen, da, oduren, se je obnašala nasproti tujima gostoma še neprijazneje. Ko bi povodni mož povedal, od kod prihajata in kam gresta, ko bi bil zgovornejši, bi si lahko pridobil prijateljstvo družine. On pa ne le da se ni znal zabavati, temveč se je celo delal kakor bi se hotel z njimi kregati. Ves ogorčen je bil nad njih ravnanjem. »Da bi le že bil za vasjo!« je pošepetala dekla mlajši.
»Tak je kakor bi hotel hišo podreti!«
»Njegova žena je drugačna, kaj ne?« je dejala mlajša. »Ponižna je in prijazna, in če izpregovori, bi jo človek najraje kar naprej poslušal. Škoda, da je tako zanemarjena in razcapana!«
Te besede niso bile izgovorjene dosti po tihem, in Rosa in povodni mož sta jih zaslišala. Vendar se povodni mož ni zmenil zanje, kajti lakota ga je še vedno nadlegovala. Zato pa je Rosa nehala jesti, vstala je in se postavila za povodnega moža.
»Ko se naješ,« mu je zašepetala, »pojdeva dalje. Čemu potrebujeva prenočišča? Mesec sveti, in moja mati, Noč, je jasna. Ta nas bo čuvala in peljala dalje.«
Povodni mož je prikimal. Hitro je še pogoltnil par grižljejev tako samogoltno, da so se mu vsi začeli smejati.
»Povej no, koliko dni nisi jedel, samogoltnež?« so ga vprašali.
Povodni mož je vstal. Premeril je zbrano družino z ledenim pogledom in je dejal:
»Prav pravite, da sem samogoltnež! Še ne veste, kaj vse sem že pogoltnil I In ko bi to vedeli, bi bežali, kakor bi vam za petami gorelo. O, ko bi bil, kar sem bil nekdaj, bi bil zaman vaš beg. Vidite, takole bi vas pograbil!«
Ko je to izpregovoril, je delal kakor bi hotel vse navzoče pogoltniti. Stezal je proti njim svoje blede dolge roke. Dekleta so s krikom bežala. Fantje pa so se smejali na vse grlo, smejali tako, da je povodni mož kar stiskal pesti …
V tem pa je Rosa prijela povodnega moža za roke, da bi ne izvršil svoje grožnje.
»Ne bodite hudi,« je dejala Rosa, »na mojega moža! Šaljivec je in vas je hotel namesto zahvale pozabavati s šalo. Bog vam plačaj stokrat za večerjo in vam v obilici vse povrni! Pojdeva dalje!«
Vsi so bili očarani od ljubeznivega glasu žene povodnega moža.
»Slišite, žena,« je dejal najstarejši hlapec, siv starec, orač, »škoda vas je, da se tako potikate po svetu. Videti je, da ste dobro vzgojeni. Zakaj raje ne delate? Vem, da bi vas povsod radi videli.«
Povodni mož bi se bil vrgel na hlapca, ko bi ga ne bila Rosa zadržala. Hitro je voščila družini »lahko noč« in že sta z možem hitela iz hiše.
Šla sta skozi prijazno, čedno vas. Rosa se je hrepeneče ozirala v razsvetljena okna premišljujoč, kakšna neizmerna sreča je pač živeti v taki hiši. Ni se jezila nad ljudmi, ki so ju tako osorno sprejeli, kajti vedela je, da so naravne sile včasih še bolj neizprosne. Vendar so te naravne sile nebeški blagoslov ljudem in jim prinašajo več koristi nego škode. Tako je Rosa premišljevala o družini in jo primerjala življenju: »Ljudje so včasih grobi, vendar koristni zaradi svojega dela.« Predvsem pa se je spominjala one dekle, ki se je zavzela zanjo, in zdelo se ji je tudi, da še vedno sliši prijazni glas in ljubeznive besede gospodinje.
O vsem tem je premišljevala Rosa, ki je sicer le dobrote delila. Le včasih je v obliki slane delala marsikomu skrbi, dasi je tudi tokrat bila golemu drevju dobrota.
Prišla sta skozi vas na polje. Povodni mož je ves nejevoljen obžaloval, da ni več to, kar je bil. Kako rad bi razlil svojo jezo v vihar, ki bi mu bile ladje in barke igrača. Toda bil je na suhem in ni imel več nekdanje moči ...
Ko sta prišla iz vasi, je začel z osornimi besedami godrnjati nad Roso, da bi razlil svojo jezo. Ta pa je molče prenašala njegov srd. Potem pa je vzela iz žepa neko čudno zeleno kapico, iz katere je v tistem hipu pricurljal potoček vode.
»Glej,« je dejala Rosa, »ali poznaš to kapico? Ali nisi videl, kako mi je moja draga mamica takrat, ko sva postala človeka, dala tvojo kapico in moj pajčolan, da si lahko takoj, ko bi zahrepenela vrniti se med življe, lahko izgubila človeško podobo. Zadostuje, če daš na glavo to kapico, in jaz če se ogrnem s pajčolanom! Tu imaš kapico, ne razmišljaj in skoči v reko! Osvobojen boš!«
Povodni mož je vzel kapico, toda ni je dal na glavo, dasi ga je reka močno vabila k sebi. Gladino ji je pokrivala srebrna mesečna zarja, ribice so poskakovale z nje, in valovi so se poigravali z grmičevjem, ki se je sklanjalo nad reko.
V tem se je pokazala vila nad vodo in se je na vse grlo zasmejala svojemu bivšemu gospodarju, ki je zdaj brez moči. Morda je zaslišala razgovor moža in žene.
Zaničljivi smeh vile je silno razjezil povodnega moža. Jezno je stisnil čudovito kapico, da je iz nje šinil mogočen curek vode. Obrnil se je k Rosi in je dejal:
»In ti, ali ostaneš na svetu? Vzemi pajčolan in zapustiva skupaj svet!«
»Nikakor,« je dejala Rosa, »naj sva bila sprejeta kakorkoli, vendar ne odidem. Saj nisem postala človek, da bi se zabavala in žela slavo, temveč hotela sem spoznati dobroto in prijetnost, ki o nji med seboj tako malo vemo!«
»In ali se ne bojiš ostati tako sama v tej pusti pokrajini? Kaj boš tu delala?« je vprašal povodni mož.
»Pozabil si, da je Noč moja mati,« je dejala Rosa. »Kaj bom delala? Umijem se in operem obleko. Med tem pride svetli Dan, moj oče, in solnce poljubi svet. Potem bom pa delala ...«
Povodni mož se je smejal.
»Ko sem iskala v žepu tvojo kapico,« je nadaljevala Rosa, »sem našla tudi iglo, nit in naprstnik. Popravim si obleko, pojdem med ljudi in jih poprosim dela.«
»In jaz naj te zapustim?« je zaklical povodni mož. »Nikoli! Tu pod vrbami je prijetno, ležem in bom spal.«
»Stori, kakor hočeš,« je dejala Rosa. In sama je stopila k reki, da bi se umila in oprala in popravila obleko.
In predno je vstal na vzhodu njen oče, svetli Dan, in razmetal po gorskih temenih zarjo, je bila Rosa čista in je imela obleko popravljeno. Bila je kakor cvetlica v gredici.
Štiri leta so minila. Sicer nista ne povodni mož ne Rosa štela in merila časa. Izprememba letnih časov se jima je zdela le nekakšno valovanje, ki sta se na njem kolebala kvišku k pomladi in poletju in spet dol skozi jesen v zimski mraz, ki sta iz njega spet vstajala k novemu življenju. Vsak tak prehod so spremljali viharji. Tudi Noč in Dan, roditelja nebeške Rose, sta se menjavala v večnem krogu z letnimi časi, vrstami mesecev, let, stoletij. In med njimi se je vedno prikazovala Rosa kot mili, večni, blagodejni viharje pomirjajoči naravni pojav.
Zdaj ko je postala žena, je bilo drugače. Naučila se je šteti dneve in mesece, in menjajoče se vreme je imelo zanjo važnost. Saj ji ni šlo samo zanjo in za moža, temveč zdaj tudi za otročička, ki ga je mamica Rosa nedavno dobila. Dan in Noč, njegov ded in babica po materini strani, sta ga dobro poznala in sta mu bila že v zgodnji mladosti učitelja in vzgojevavca. Ded, svetli Dan, mu je kazal svet kakor v knjigi s podobami, babica pa, sanjava Noč, ga je zibala, pestovala, vasovala, skrivala in uspavala. Vila in kralj oblakov sta bila otroku ded in babica po očetovi strani. Ta druga babica mu je dala kristalno čašo, polno sveže vode. Kdor se je iz čaše napil, je bil vedno zdrav in vesel.
Kralj oblakov doslej še ni nikoli videl svojega vnučka! Dan in Noč sta namreč prepovedala vsem vilam, naj ničesar ne omenijo temu groznemu kralju o otroku. Bala sta se, da bi ga v jezi ne usmrtil. Dozdaj ni vedel, kje tiči povodni mož, ki ga je v vodnem kraljestvu prav težko pogrešal. Vpraševal je pri Dnevu, vpraševal pri Noči, toda ta dva nista povedala. Vprašal je Luno, toda ona je molče plavala po nebu, ne da bi mu odgovorila. Vprašal je Solnce, toda ono se mu je smejalo.
Povodni mož in Rosa sta živela za enkrat srečno po marsikateri bridki uri. Povodni mož bi se bil rad že stokrat vrnil med duhove, toda vedno ga je genila potrpežljivost in zaupanje njegove žene, in ni tega storil.
V začetku jima je slaba predla. Ljudje so jima sicer dali dela, toda niti Rosa niti povodni mož nista znala delati.
»Kaj prihajata iz drugega sveta,« so se čudili ljudje, »da ne znata ničesar v roke vzeti?«
Po dolgem trudapolnem potovanju po svetu sta prišla nekoč k hišici, mimo katere je tekla reka. In ravno ko sta Rosa in povodni mož šla k brodu, so se borili brodniki z deročo reko, ki jim je hotela odnesti ladjo z blagom vred. Rosa je prosila povodnega moža, naj jim pomaga. V začetku se je upiral, kajti nikoli še ni rešil nikogar, ki se je potapljal, nazadnje je pa le ubogal Roso. Rešil je ladjo gotove pogube. In ko ga je hišni gospodar vprašal, kdo da je, je dejal, da mu pravijo Vodar in da je plavec. In kakor je sebe imenoval Vodarja, tako se je Rosa imenovala od tistega časa Rozika.
Na prošnjo gospodarja je Vodar postal brodnik pri njegovi hiši. In od tistega časa je prevažal ljudi z brega na breg. Ni rad opravljal tega posla, kajti mnogokrat je slišal, kako se mu vile posmehujejo, češ da zdaj rad varuje ljudi pred deročimi valovi, ki jih je vanje včasih vabil.
Najbolj se je pa bal svojega očeta. Zato se je vedno, kadarkoli je videl vstajati oblake na obzorju, skril v hišico. V takem času ga je nadomestovala Rozika, ki je kralj oblakov in viharjev ni poznal.
Rozika je bila vsa srečna in vesela. In zdelo se ji je, da ima tisti košček raja, ki ga je videla včasih v kočicah skozi okna. Naučila se je tudi že delati, ne da bi se ji pri tem delali krvavi žulji na rokah. In zdaj je tem bolj ljubila delo, ki ji je prinašalo neizrečeno srečo. Najsrečnejša pa je bila, kadar se je igrala z detetom v naročju. Tu se ji je zdelo, da nima samo koščka raja, temveč celi raj.
Pred hišico je napravila vrtiček, ki je v njem sadila cvetlice, kakoršnih ni bilo daleč na okoli. Kmalu si je napravila trgovino s cvetlicami. Kadar je razložila v mestu na trgu svoje cvetlice, so se vsi čudili njih krasoti. In cvetje v njenem vrtičku je rastlo in cvetlo samo, kajti njen prozorni, nevidni vrček sam jih je zalival in škropil z osvežujočo roso.
In tako je živel brodnik Vodar s svojo ženo v neizrecnem miru in rodbinski sreči.
Ko je v hišici pri brodu prvikrat zažarelo božično drevesce, je bilo, kakor bi sreča in veselje v tej skromni družinici niti ne imela dovolj prostora. Tako sta bila velika! In takrat je dete, omamljeno od zarje lučic, prvikrat zajecljalo: »Ata — mama!«
Naenkrat je izvedel kralj oblakov, kje povodni mož tiči. In takrat je razsajal nad krajem, kjer je živel povodni mož ali brodnik Vodar, eden najgroznejših viharjev, kakoršnega niso pomnili niti najstarejši ljudje.
Rozika je tisti dan kakor po navadi, kadar so se jele dvigati na obzorju kope oblakov, prevažala namesto svojega moža ljudi in blago. Bala se je za moža. Ta pa se ja med tem skrival v prijazni in snažni hišici, ki mu je bolj ugajala nego zlate, biserne, koralne in kristalne palače v vodnem kraljestvu. Igral se je s sinčkom.
Tu je naenkrat zagrmelo. Zrak in zemlja sta se stresla, okna so zažvenketala.
V tem strahovitem grmenju je povodni mož jasno spoznal grmeči glas svojega očeta: »Nezvesti in nespametni sin ! Razbij verige, ki te vklepajo, in vrni se, kamor so te določili večni zakoni ...«
In vnovič je blisk pretrgal črne oblake.
Čeravno so dedove besede grozovito stresale vso naravo, je vendar povodni mož čutil, da se v njih skriva očetovska ljubezen. Saj ga je imel oče neizmerno rad, dasi je bil včasih strog. In zato je povodni mož zatrepetal in padel na kolena. Na sinčka je v tistem trenutku pozabil.
Zaječal je vihar, pretrgali so se oblaki, dež in toča sta poplavila pokrajino.
»Ubežala sem najhujšemu!« je vzkliknila Rozika, ko je pritekla v hišo.
»To smo čudne stvari,« se je smejala na vse grlo, »da se tako bojimo mokrote, kaj ne možiček?«
Ta pa ni dal odgovora.
Ko je Rozika pogledala moža, se je prestrašila. Saj je bil čisto tak, kakor bi bil še vedno povodni mož.
»Kje je otrok?« je vzkliknila v strahu.
Povodni mož je polagoma dvignil roko in je zaklical: »Slišiš, kako me oče kliče?«
Silen blisk je razsvetlil sobo v vseh kotih. Vse je bilo v plamenu, zabučal je grom, hišica se je stresla v temeljih.
»Vrni se, vrni, nezvesti sin!« je zaslišala klicati zdaj tudi Rozika. Ker ni otroka nikjer videla, je bežala iz hiše.
Zunaj je bilo vse preplavljeno, vrt je bil pod vodo. Silen naliv je padel po Roziki in toča se je vsipala na njene krasne svetle lase. Vkljub temu sta jo strah in skrb gnala pod širno nebo, in njeno oko je iskaje begalo skozi vode in temo, ki se je razširila pod črnimi oblaki.
»Janezek, moj zlati Janezek!« je zaklicala na ves glas.
In dete je sedelo na svojem priljubljenem kraju, med nizko k tlom spognjenimi vejami jablane. Tu mu je bilo dovoljeno sedeti. Tudi v tistem trenutku, ko ni oče nanj pazil, je bežal iz hiše na svoj priljubljeni kraj. Ko pa je jela voda naraščati in ga je dež začel močiti, je zaplakal. Mati si ni dolgo pomišljala, stopila je v vodo in brodila k njemu. Komaj pa ga je stisnila v naročje, se je spet odprlo nebo v čudovitem sijaju. Rozika je neustrašeno pogledala proti nebu in v zarji bliska je zagledala — kralja bliskov. Na glavi je imel plamenečo krono, njegovi lasje so goreli in iz oči sta švigala dva bliska. Ravno je dvigal roko, da bi vrgel ognjeno sulico na jablan, na njo, na otroka.
»Ali ne vidiš, da je ta nedolžni otrok tvoj vnuk?« je zaklicala Rozika — ni se mogla več vzdržati. Po teh besedah se je zatresla desnica kralja bliskov, ogenj in oslepujoča bliščoba je razsvetlila pokrajino. Dasiravno je na petih krajih naenkrat treščilo, vendar ni noben blisk zadel niti matere niti otroka.
Ko je povodni mož zaslišal ženin obupni krik, je hitel iz hiše. Na glas je zastokal in objel v naročje. Potem pa je obrnil uporno čelo proti nebu in zaklical:
»Tu je, ki ga kličeš! Tu živim, in ti tukaj so moji nadražji.«
S tem je prenehal iti dež, kakor bi odrezal. Gromovnikovo lice je pobledelo, njegovi bliski so pogasnili in iz oči sta kanili dve veliki solzi. Oblaki so se razpršili in na nebu je ostal samo bel oblaček. Kralj bliskov je izginil za tem oblakom, nato pa se je tudi ta oblak razkadil. Na nebu pa se je razpela mavrica.
Voda na vrtu je usahnila, dete je odprlo svoje mile oči.
»Glej, tvoj oče je potolažen !« je dejala Rosa. Toda povodni mož je žalostno pobesil glavo. Ali ni verjel tej spravi?
Po viharju se je hitro razjasnilo in nebo je pokazalo svojo prekrasno višnjevo barvo. Solnce se je zasmejalo, prijazno je grelo, vse rastlinstvo si je opomoglo. In oko je očarano občudovalo to krasno prirodo.
Tudi drugi dan je bilo krasno. Vendar povodni mož ni bil vesel. Ko je žena videla, kako je otožen, ga je tolažila.
»Poglej nebo,« mu je dejala, »kakšen svet mir iz njega sije. Glej vse to in veruj, da se tvoj oče ne jezi več na te.«
Povodni mož ni odgovarjal. Sam sebe ni razumel. Mogočno hrepenenje po vrnitvi k očetu se je v njem vzbudilo. Kar ga je privabilo v človeško življenje, ni izginilo v njem, in ljubezen do žene in do sinčka je bila še vedno silna. V njegovih prsih pa je začelo divjati, kakor bi se zbudil vnovič vihar. Razmišljal je, kako je težavna naloga človeka, spominjal se je, kako brezskrbne so naravne sile. O vsem tem je razmišljal dan za dnevom, ko je ob lepem vremenu prevažal ljudi čez reko.
Nekega večera ga je poklicala žena k večerji. Solnce je ravno krasno zahajalo, poljubljajoč še za slovo vrhove gora. Zrak je trepetal hrepenenja, in v vrbovju je vabila ptičja družina mladiče k počitku. Brodnik in njegova žena sta se zagledala na nebo, pač z drugačnimi občutki, kakor jih imajo navadni ljudje.
Tu je naenkrat priletela, sam Bog vedi od kod, sraka. Obletela je hišico, sedla na okence in položila nanj neko stvar, ki je sijala kakor najkrasnejša zvezda.
»Dar vašemu sinčku od mogočnega deda, kralja viharjev, bliska in groma …« je zagolčala dosti jasno. In že je ni bilo več tu.
Na oknu pa je ležal dragocen zlat prstan, okrašen z dragim kamenom neizmerne vrednosti. Niti brodnik niti njegova žena nista znala oceniti dedovega daru. Strinjala pa sta se v tem, da je prekrasen dar, ki mu ga ni bilo para niti med najkrasnejšimi biseri v kraljestvu povodnega moža, niti med najčistejšimi rosnimi kapljicami na rožnem popku. Najbolj pa je bil daru vesel Janezek, tako da ga ni hotel niti iz rok izpustiti.
Neizkušeni starši, ki niso poznali sveta, so imeli prstan za igračo in so ga pustili otroku. Mati je privezala prstan na svilen trak in mu ga je obesila okoli vratu.
In šli so brez skrbi spat, kajti še slutili niso, kako so v tistem trenutku ljudje po vsej zemlji iskali ne samo dragoceni prstan, temveč tudi druge dragocenosti, ki so bile nedavno ukradene nekemu bogatemu knezu.
Tatica je bila sraka, prijateljica draguljev. Zato je bilo vse iskanje zaman, kajti nikomur ni prišlo na misel, da bi preiskal tudi sračja gnezda na okoli.
Zgodaj zjutraj je pritekel Janezek na breg, da bi se poigral z očetom. Ta je bil pravkar prepeljal čez reko ljudi, med katerimi je bil tudi knezov sluga, ki so ga bili poslali iskat izgubljenih draguljev. Ko je zagledal prstan na Janezkovem vratu, mu ga je takoj vzel in odpeljal tudi njegovega očeta, brodnika Vodarja in njegovo ženo v ječo. Ti niso mogli razumeti, kaj se z njimi godi.
Ko so drugi dan pripeljali Vodarja pred sodišče, so ga najprej vprašali, kdo so bili njegovi starši. On je slutil, da bi mu ne verjeli, pa je molčal. Ko pa so hoteli od njega izvedeti, kako je dobil knezov prstan, je povedal po pravici, kako ga je prinesla sraka in položila na okno. Sodniki mu niso verjeli in so ga obsodili na par let ječe. Kazen je moral nastopiti takoj, le malo časa so mu pustili, da se je poslovil od žene in otroka.
Na dvorišču pred ječo sta se on in njegova dobra žena še enkrat objela.
»Daj si na glavo vodno kapico,« mu je zašepetala žena, »in vrni se med življe!«
»In ti se ogrni s pajčolanom in pojdi z menoj!« je dejal mož. »Dovolj sva izkusila človeškega življenja.«
»Ne morem iti s teboj,« je žalostno odgovorila Rosa, »kdo pa bo skrbel za najino ljubo dete? Janezka ne morem zapustiti.«
Povodni mož je grenko zajokal. V tem pa je naenkrat zadivjal vihar, iz globine je zagrmelo, da se je grad stresel, in črn oblak se je kakor ptica roparica razgrnil nad pokrajino. Stemnilo se je. Oblaki so se odprli in dež so je curkoma vlil.
»Drži ga, ne izpusti ga!« so klicali stražniki drug drugemu, v tem pa se je vnovič zabliskalo, in vsa pokrajina je zagorela v čudovitem zelenkastem ognju. Povodni mož je dal na glavo svojo zelenkasto kapico ...
Ko se je vihar prevalil za goro in se je nebo spet zjasnilo, so stražniki zaman iskali jetnika. In vendar je bil grad zaprt, obdan od visokih zidov, in mostič čez grajski jarek dvignjen. Obsojeni vodar je izginil brez sledu. Na pragu ječe je sedela samo njegova žena z otrokom v naročju. Stražniki so jo vprašali, kam je izginil njen mož.
»Vrnil se je v svojo domačijo,« je dejala.
»In kje je to?«
»Tam, kamor ne more stopiti noben živ človek.«
Stražniki so jo vpraševali naprej, toda niso mogli razumeti njenih odgovorov. Zato so bili ene misli, da je na umu bolna. Nazadnje so jo z otrokom vred zaprli v ječo.
Proti večeru je prinesel nekdo v grad vse dragocenosti, ki so bile knezu vzete. Dejal je, da jih je našel po viharju v sračjem gnezdu, ki ga je vrgel blisk s topola za vasjo. Takoj so izpustili nedolžno brodnikovo ženo iz ječe ...
Knez bi bil rad poplačal nedolžno obsojenega brodnika. Ker pa ga niso mogli najti, si je dal poklicati njegovo ženo.
»Kje si rojena?« je vprašal knez.
»V zraku, jasni gospod!« je odgovorila Rosa.
»Kdo so bili tvoji starši?«
»Dan in Noč,« je dejala Rosa.
Ko je knez to slišal, je mislil, da je zmešana. Poklical je svojega zdravnika in mu je ukazal, naj skrbi za nesrečnico.
Zdravnik je vsak dan delj časa prijazno govoril z Roziko. Nazadnje se mu je posrečilo prepričati jo, da je vse, kar je pripovedovala, samo sen. Rozika je verjela zdravniku in je pozabila, kdo so njeni starši in ni verjela, da je bil povodni mož njen mož. Verjela je, da je skočil v grajski okop, od koder ga je voda odnesla in zanesla v reko.
Rozika je postala bolniška strežnica. In ko je kmalu potem obolela kneginja, ji je stregla noč in dan. Na smrtni postelji je knjeginja zapustila Roziki Vodarjevi del svojega premoženja.
Po smrti kneginje se je preselila Rozika v mesto, njen sin pa je šel študirat zdravilstvo. In ko je postal zdravnik, se je spet naselil v domačem kraju.
Gospa Vodarjeva je dočakala prijaznih vnukov, ki jim je rada pripovedovala čudovito zgodbo svojega življenja, ki se je ohranila z mnogimi drugimi pripovedkami do današnjih dni.
(Konec.)