Nedeljska pisma

Nedeljska pisma Janko Kersnik

Izdano pod psevdonimom Baptista.

Izdano:	Prosveta. Leto XVI. Chicago, četrtek, 16. avgusta, 1923. Štev. 192. Prosveta. Leto XVI. Chicago, petek, 17. avgusta, 1923. Štev. 193. Prosveta. Leto XVI. Chicago, sobota, 18. avgusta, 1923. Štev. 194. Prosveta. Leto XVI. Chicago, pondeljek, 20. avgusta, 1923. Štev. 195. Prosveta. Leto XVI. Chicago, torek, 21. avgusta, 1923. Štev. 196. Prosveta. Leto XVI. Chicago, četrtek, 23. avgusta, 1923. Štev. 198. Prosveta. Leto XVI. Chicago, petek, 24. avgusta, 1923. Štev. 199. Prosveta. Leto XVI. Chicago, sobota, 25. avgusta, 1923. Štev. 200. Prosveta. Leto XVI. Chicago, pondeljek, 27. avgusta, 1923. Štev. 201. Prosveta. Leto XVI. Chicago, torek, 28. avgusta, 1923. Štev. 202. Slovenski Narod. 135. številka. Ljubljana, nedeljo 15. junija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 141. številka. Ljubljana, nedeljo 22. junija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 147. številka. Ljubljana, nedeljo 29. junija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 153. številka. Ljubljana, nedeljo 6. julija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 159. številka. Ljubljana, nedeljo 13. julija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 165. številka. Ljubljana, nedeljo 20. julija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 171. številka. Ljubljana, nedeljo 27. julija. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 177. številka. Ljubljana, nedeljo 3. avgusta. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 183. številka. Ljubljana, nedeljo 10. avgusta. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 188. številka. Ljubljana, nedeljo 17. avgusta. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 194. številka. Ljubljana, nedeljo 24. avgusta. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 200. številka. Ljubljana, nedeljo 31. avgusta. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 206. številka. Ljubljana, nedeljo 7. septembra. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 211. številka. Ljubljana, nedeljo 14. septembra. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 217. številka. Ljubljana, nedeljo 21. septembra. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 223. številka. Ljubljana, nedeljo 28. septembra. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 229. številka. Ljubljana, nedeljo 5. oktobra. VI. leto, 1873. Slovenski Narod. 235. številka. Ljubljana, nedeljo 12. oktobra. VI. leto, 1873.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

„Blagor onim, ki so nedolžnega srca; zemljo bodo posedli,“ piše evangelist Matevž v petem poglavji od četrte do pete vrste, in izkustvo, oh britko izkustvo, dostavlja : „Gorje človeku, ki ne brzda svojega jezika, kajti od vsake besede bode dajal odgovor, in od vsacega glasu, ki prihaja preko njegovih usten.“

In verjemite mi, blaga gospica, ko bi bil jaz prej vzel ono sveto knjigo v roke, gotovo bi bili Vi uže davnaj brali, kako moje pismo v teh predalih, kajti jaz bi si bil prav živo zapomnil ovi zlati nauk, in gospod Ahčin in gospod urednik — naj zadnji ne zameri, da ga spravljam v tako druščino — bi bila oba zadovoljna z menoj. Ker pa sem jaz v svojej brezglavnej radikalnosti zametoval vsako pohlevno besedo, ter menil, da moram prodreti, došla me je urno stopajoča osoda — in v onem lepem času, ko je zlati majnik razsipal svoje duhteče cvetje po belem svetu, ter je prežvižgaval rumenokluni kos o golej ljubavi — oh srečni spomini — tedaj so konfiscirali moje prvo pismo do Vas, draga gospica. Nikari ne mislite, da sem tarnal, da sem točil solze, ne ne — vsaj

Najina ljubezen nij
Kot rožica na gori,
Ki dan na dan se prerodi
V izhajočej zori;

temuč vzel sem svojega in Vašega ljubljenca — se ve da še le za Mirza Schaffyjem — našega Boris Miran a in bral njegov ohrabrajoči izrek:

Kakor svoje jaz gorjé,
Vsak gorjé naj svoje nosi.

Prijel sem za pero, in pisal sem Vam drugo pismo, pa tudi sedaj — zlati majnik je bil uže dokončal svoj te k i n pisani rožnik je plel rudeče svoje vence po vrtih in travnikih — da, tudi sedaj sem propadel nemilej osodi; kajti konfisciral me je urednik „Slov. Naroda“ prej, nego je bilo to mogoče služabnikom večne pravice. To je velik cenzor, velik reakcijonar, ta prijatelj urednik!

Zato pa sem se pokoril in geslo mojih pohlevnih pisanj do Vas, blaga gospica, so postale zlata vredne besede evangelistove: „Blagor onim , ki so nedolžnega srca!“

Po vrhu pa je denes še nedelja, in moje pismo nedeljsko; ne pristje se mi torej, da bi vmesil mej denašnje praznične občutke, kakova borna premišljevanja, ki bi bila morda pripravna, zakriti jasno duševno nebo s črnimi oblaki, nosečimi ognjene strele, divje nepobožne strasti — ne ne, jaz hočem nedeljsko nedolžen biti.

Pa kaj mi vse to besedovanje pomaga; vsaj vem, da me bode takoj kaka ljubljanska trcijalka — neumrlega Preširnovega spomina — razupila ko volka v ovčji koži, ki lazi okolo, da bi koga požrl, hudi jeziki bodo planili po meni, in ko bom prilezel zopet iz ovih brezzobih čeljusti, ne bo več dobro trohice na meni.

Vsaj še našega naj mlajšega barona Kranjskega — vsaj ga poznate gospoda Korgl-na — nijso pri miru pustili, temuč dejali so, da mož ne posvečuje nedelje, temuč da je, ko je bil še deželni načelnik kranjski, neko nedeljo par volov prodajal mesarju v svojem bureau na lontovži, med tem ko je čakala znana deputacija pred vratmi. Trcijalke so dejale, da je to greh zoper tretjo božjo zapoved, neki muhasti „liberaluh“ pa je spoznal, da se tamkaj vendar sme par volov prodati, kjer se je vže toliko enakih živinčet iznašlo. Gospica, jaz sicer enacih slabih dovtipov ne prenašam rad po svetu, a tega sem Vam vendar navedel, vže zarad zlate resnice, na katero se opira. Torej — oprostite ! — —

Kako sva midva vendar srečna, blaga gospica! Ne, da bi se nama izpolnjevale vse želje, — oh vsaj naj gorkejša se ne more spolniti, in tako imava vsak svoje gorje, — pa srečna sva, ker živiva tako oddaljena od ovih bornih homatij, ki se vvijo dan na dan po krajih, ki jim pravijo: mesta. Vi bivate tam na prekrasnem Gorenjskem, v kraji, kjer se človek nauči ljubezni do domovine, in Vaše srce pije oni sladki mir, ki obdaja veličastne kipe naših gora, in nobeni ostudni prizor ne kali Vaše zadovoljnosti.

Meni pak se v enakem lepem kraji sredi vesele pomladi vse misli vrtijo le o Vas, in k meni ga nij glasu o onem divjem „boji za obstanek,“ — ki se vrši brez dovršitve po celem širnem svetu in kateremu so v njegovo goljufno opravičenje dali posilno pismo občne njegove nujnosti.

Tako, blaga gospica, sva srečna oba, in na Vaših krasnih ustnicah igra smehljaj vzvišenosti, kadar čujete, kako se tamkaj v beli Ljubljani bojuje in muči gospod dr. Costa s tako špartansko hrabrostjo za svojo sveto hegemonijo, in kako ljubi on naš rod, da pošilja svojega edinorojenega — ne, ne, pardon! — svojega podlega služabnika „Brenceljna“ med svet, da se ne izgubi nihče, kdor veruje vanj, temuč ima večne zasluge pri nesvetem očetu. Ravno tako pak se muči in bojuje gospod Karel Dežman, ter pošilja svoj edinorojeni „Tagblatt“ med svet — z istim namenom.

Gospica! Ako povem tema možema, kako krasno je Vaše nježno lice, kako čarobno gledajo Vaše črne oči po celem svetu, in s kako nemirno radostjo navdajejo vsakega, ki more vanje svoj pogled upreti, — gotovo mi ne bodeta zamerila, da sem nju proti Vam omenil. Kajti spomnila se bosta onih sladkih časov, ko tudi nju (?? Stavec). Srečalo je tako solnčno, tako milo — žensko lice, Da vsa zêmlja več ga nima, koder jo nebo pokriva — in v svoje opravičenje bode dejal vsak:
Al’ je čudo, da je mene tud’ zmotilo — žensko lice?

Baptista.

II.

V tožne sanje vtopljen, svojo golo, rjavolično glavo melankolično opiraje na obrežje zelenega potoka, ki mu spira prsteno podnožje, britko čuteč, kako ga dan za dnevom, leto za letom razjeda „časa ost,“ odkar ga j e oni predpotopni, brzo tudi vodeni dogodjaj postavil za toliko tisoč in tisoč let tja, kjer mu že od tedaj do denes, tistemu Prometeju enako, kragulj kluje drob: — ali še nijste radovedni postali, gospica? tako se mi je predstavil sinoči stari prijatelj in se skrbnim prijaznim očesom sem ga pozdravljal, milovaje… pa za boga, kedo je to? vprašate že nekoliko nestrpljivo.

To je znan starec, gospica; do sedaj so mu djali: Golovec ; odslej bodo pa menda rekli: Golgata — pa to ne stori ničesa; vsaj ime je jako pomenljivo. Marsikomu, katerega kličejo po dnevu : Herr Rath, Herr Präsident itd., — pravijo zvečer v kazini: „du Gfrettbruder,“ in gospodu okrajnemu sodniku Podboju so v njegovih študentovskih letih djali: „pratca,“ sedaj pak nosi ta postavni mož tam doli v Kostanjevici glasovito ime: „kurji britof!“ Kaj more sam za to, in kaj moremo mi? In vendar se razliva vsakemu žolč pri takem krstu, pri katerem navadno botruje lastna abotnost.

Moj stari znanec pa ne bo premenil rujavega svojega lica, ako ga bog zna kolikokrat prekrstijo, in gol bode ostal vedno. Sinoči sem ga šel obiskat, sam in na tihem, — in ko sem stal na njegovem vrhu in zrl tja čez daljno močvirno ravan, kjer se je dvigala lahka soparna megla iz mokrih tal, in zbirala se krog širocih pleč orjaka Krima, plavale so mi podobe iz jasne in temne nekdanjosti mimo duševnega očesa — opominjajoče k zagledu v prihodnjost.

Tu gori po zeleni Ljubljanici je priveslal Jazon se svojo Argo; tu mimo so drle rimske čete v poddonavske pokrajine — in „ko njega, njih nij bilo,“ so divjali ljuti Obri, in kasneje Turki po našej zemlji; in stoletja pozneje je stal na tem griču oni mali mož velikanskega duha, čegar življenje je značila krvava pot iz Korzike na št. Heleno, in kateremu poslednjič nij nič ostalo, nego spomin in divje hrepenenje, katero izrazuje pesnik njegovega naroda:

Les oiseaux, ils volent toujours,
Vers ma patrie et vers mes amours.

Tam zadaj za gričem pa je ovi glasoviti „suhi graben“ in pogled na rudeče prstene oboke je bil mnogokrat zadnji, katerega je storil kak bore grešnik, morda „ulajnar od koprolu.“

Pa vse to je minolo; in čez sto let bodo o tem govorili, kakor mi o kralji Matjaži — vse bo le pravljica. In kakor den denes pobožna legenda pripoveduje o raznih svetnikih in svetnicah, ki so popustili posvetno življenje, ter šli v puščavo in v bogaboječih delih zaslužili si nebesa, tako bode morda tudi čez nekaj stoletij tam doli v kurji vasi stara ženica pravila svojim vnukom — sedé na trati kraj Ljubljanice — kako je enkrat živel v Ljubljani neki posveten dohtar ; kako je isti spoznal puhlost našega življenja, — kaplje na veji, — ter šel v puščavo tega in tega društva in tamkaj se zamaknil. Tako zamaknen je pridigoval svojim somislečim, in sklenili so, se pokoriti . Dohtar pa je potoval mimo sv. Florjana čez kurjo vas na Golovec, in tam je zidal — — — , pa kaj hočete, blaga gospica! — „sehe jeder, wie er ’s treibe,“ pravi mojster Goethe in vsak človek ima svoje breme; nek stari mož se mi je enkrat odrezal s pregovorom: „Trpljenje je božja mast,“ gospod iblajtar Ertl pa pravi: „Karamba!“ In ako zida ta dohtar cerkev svetega Jožefa, zidajo pa drugi fabriko za tobak, in kolikor nedolžnih lilij bode v enej preveč, toliko jih bo v drugej premalo; den denes se vse zravnuje, — torej je vse prav.

Kaj ne, draga moja gospica, denes pa prav po klepetuljsko brusim, — ne jezika, temuč pero po papirji, — gospod Klun, Vaterlandov resnicoljub, bo dejal: Superlativ der Gemeinheit, pa on je uže marsikaj svojim vernim povedal, in enkrat povem tudi jaz kaj o njem in o njih, — pa oprostite!

Vsaj Vas hočem odškodovati, da zavrnem Vaše misli na dan, ali bolje na večer, ki je za me naj lepši celega leta, in ki mi more vzbujati bolj, nego vsa k drugi spomin, najvzvišenejša čutila, in ki mi vdušuje oni puhli, neplodni pesimizem, brez katerega je človeku uže teško ozirati se v prihodnjost: to je jutrišnji večer.

Jutri, ko zaide solnce, bodo zaplameneli po vsem širnem svetu, kolikor ga slovenski rod poseda, ognjeni žarki proti nočnemu nebesa, in od visoke Tatre do snežnega Urala, povsod, kjer se zglašuje slovanski govor, z gorá in holmov bo švigal plamen kvišku v neugasljivi spomin običaja, ki je bil našim slovanskim pradedom svet.

Oh, kolikokrat sem šel že ta večer ven na ravno polje, z radostnimi občutki v srci oziraje se na svitle kresove, plameneče krog in krog po strmih višinah! In vendar ta vesela moja zavest nij druzega nič, nego sanj, oh puhli sanj o trenutku, ko se bo zagledal v pokrajinah naših svitlogoreči kres v znamenje,

Da k bitvi setvi, bitvi novi
Slovenski vstajejo sinovi,

kakor je pel moj prijatelj Paulus. In ta sanj si dalje slika namen in poklic našega rodu v najsvitlejših barvah in vedno se mi vzbujajo v spominu vzorne besede Boris Miran-ove:

Tvoj bode venec zmage nekrvave,
Naprej moj rod! Naprej zastava Slave!

In tudi jutri, blaga gospica, bom šel ven na širno plan, s katere bom gledal ta svitla žareča znamenja; pa ne vem, ali me bo obšel zopet ovi bratoljubni sanj, ne vem, ali so bom vračal veselega srca domov, ali pak se me bo polastila kaka nemoška in neplodna melankolija; — pa prepričan sem, da se bom oziral tja gori na Vašo stran, in da Vam bom poslal svoj pozdrav tja — tja čez hrib in plan: „Lehko noč, gospica!“

Baptista.

III.

„Čujte, gospod doktor, kdo pa je vendar ta Heinrich Heine, ki zna tako lepe pesmi „kovati“? vpraša me one dni belolasa ljubljanska gospodičina o priložnosti, ko sem jo po „zvezdi“ gori in doli spremljeval, ter jo iz golega prijateljstva do njenega očeta, glasovitega nemškega ustavaka, po svojej moči zabaval. „A, to je nekov vatlorezec pr i Majerji“, odgovorim prav nedolžno.

„To nij mogoče, saj bi ga morala poznati; še včeraj sem bila tamo,“ se izgovarja potomkinja Hermana in Tusnelde.

„Meni se pa to ime celo znano dozdeva,“ omenja njena dve leti starša sestrica, a obe dve obrnete pozor na mimogredočega lajtnanta, — in pozabljen je bil zanimivi lepodušni pogovor —pozabljen bore Heine. — Opazovani lajtnant je, v preveliko tugo mojih krasotic, jako zamišljen mirno korakal; a jaz sem revici potolažil z opombo, da se bližamo že koncu meseca, in to je marsikomu neugoden čas, — pa sedaj je na sproti šumeči chaos prahu, svile in čipkastih robcev, kar je bilo vse lastina lepe gospe, prevzel pozornost, — hvala bogu, da študiram vsak mesec dvakrat „Bazar“ in „Viktorio,“ kajti sicer bi bil tejstranskej zobraženosti mojih devojk nasproti ostal na suhem.

Gospica moja! Vi ne veste, kako lehko človek dan denes na suhem ostane, — dan denes, ko vsak v vsakej reči toliko govoriti ve in zna, v obče pak je vendar puhel in suh, kakor pomeranče, ki jih sedaj prodajejo. Tako na priliko je gospod Zima ali Sima, — jaz ne vem, katerega imena ga je sram, vem, da je spisal „preisgekrönte Abhandlung über Mädchenerzichung,“ — sloveča „Vorstadtzeitung“ jo je kronala in dva tolarja sta bila „Preis,“ — ta slavni mož torej je bil v nekej družbi vprašan, katerej filozofičnej sistemi daje prednost, — in revež je bil na suhem.

Ravno taka se je godila njegovemu principalu in protektorju, gospodu Pirkerju, ko ga je nekdo vprašal, ali se baš še spominja leta 1848, ko je bil on, namreč Pirker, „nationalgardist,“ ter je hodil z belo-plavo-rudečim trakom čez slovensko čuteča prsa „po straži gor in dol;“ — revež je bil na suhem. Ravno tako se je godilo podpredsedniku ljubljanskega katoliškega društva in predsedniku naše narodne akademije(?), slovenske Matice, ko je bil neki petek v gledišči, ter skozi daljnogled opazoval „lepo Heleno“ v njenoj naturnosti. Njegov liberalušni sosed ga opomni, da je denes petek, in da mati katoliška cerkev prepoveduje v petek zavživanje mesa; — revež je bil na suhem.

Pravijo sicer, da so si vsi ti gospodje s suhega zopet na mokro pomagali, kakor krakovski karfi; da hodi gospod Zima ali Sima s pravo „filozofično mirnostjo“ šole ogledovat, da gospod Pirker v spominu na leta tudi prav mirno uživa svoje diete, in da si je rečeni gospod doktor živo v srce vtisnil opomin soseda v gledišči, ter da „špila“ sedaj v čitalnični prvaški sobi svetega Antona puščavnika, kjer ga pohodi včasi hudobni škušnjavec v podobi „Brenceljna,“ da bi mu „puščal,“ ne za kri nedolžnosti, oh ne, temuč zopet za kakih toliko in toliko forintov v znane namene. Pomislite gospica, kako v predmet za čopič Correggia!

Še o gospodu grofu, našem načelniku, bi Vam rad eno povedal, kako se mu je enkrat tudi taka godila, pa bojim se, da bo ta glavni urednik „Slovenskega Naroda“ naredil rudečo črto čez vse, in h koncu ostanem še jaz se svojim pismom na suhem vsaj veste, da stoji angelj pravice, gospod Ahčin, vedno pred vrati, ne z gorečim mečem, temuc“ z dolgimi prsti, ter gleda, da bi kaj pograbil; in mož bi nam znal potem pridigováti, kakor „gaspud ercprêstar“ Ribničanom: „Ve, kruote, ste vi bili preveč kruotit se zečeli, zètu vas je bug s tem debelim očesom pogledav, in z debelim pavcem potipav. Jest vam torej dam ta svèt: več se ne kruotite.“

Vsaj tako menda so govorili tudi ti veljavni gospodje one dni patrom jezuitom v Repnjah. Verjemite mi, gospica, minister Stremayr ne bo prav nič vesel te nove dogodbe, posebno sedaj, ko je jel radikalne šolmaštre v delo jemati, in morda doživimo, da bo naš grof zopet enkrat — na suhem ostal, ter spoznal, da so mu zastonj lavorjeve vence vili po širnem Avstrijskem, povsod — „wo die deutsche Zunge klingt.“ Pa pustimo mu veselje, bog, da bi že spal na svojih lavorjih. Znamenje časa pa je, da je naš Pirker obmolknil, in da se stiska za grmovje ustavovernega kimanja. — Gospica! reciva mu z Miranom:

„Ti paznouho zajčje trepetunstvo!“

Pa glejte, kamo človek zaide! Govoril sem o nedolžnih ženskih toaletah, in prišel sem nevede na tako nevarne reči. In Vam, blaga gospica, denes še nijsem povedal, kako narašča od dne do dne moje hrepenenje po Vas, sedaj ko kaže minuli pomladni cvet že povsod svoj sad. Po širni ravnini maje zrelo žito zlato svoje klasje, in kmalu, morda že jutri, bodo prišle ženjice; — po travnikih pa pada pod svitlo koso travica za travo, in zvečer doni iz ust domu gredočih fantov:

Leži, leži mi travnik,
Oj travnik pokošen;
Sred travnika pa rožni cvet,
Pozabljen, posušen.

Baptista.

IV.

„Also, der Frosch“! je dejal znani profesor Konjšek, ko je bil posadil svoje dobro vzdrževano telo za gimnazijski kateder, ter se svojimi okornimi prsti segel v globoko tobačnico; in z vzvišenim, pa vsled obilega tobakovega užitka ne ravno milo donečim glasom je nadaljeval zanimivo svoje natoro-znansko predavanje blizu tako le: „Pa so sedele zvečer kraj mlakuže; pa je djala ena: „Kaj bomo jele?“ „Grah“! — odgovori druga, „le ga, le ga, le ga, le ga!“ so vpilo vse druge v koru.

Gospica! Mnogo let je že minulo, odkar je Vaš Baptista užival take in enake zlate nauke, in pomagal se svojim smehom stresati slavne oboke muzijskega templja. In kolikokrat mu je omenjeni pedagog z rohnečim glasom zatrobil na uho: „Obejs’ štedirengo na kòv!“ Pa Baptista je nij na kol obesil, in akoravno je moral brez nade romati po belem svetu, kjer mu je bila „sreče dar klofuta“, — a propòs, gospica; povedati sem Vam hotel, da ova žabja večerna molitev, kojo sem postavil na čelo mojemu pismu, še nij izumrla mej človečanstvom, v nov dokaz ene naj glavnejših postav Darwinove teorije.

Našel sem jo v vsej njenej saharskej nagoti, stavljeno v sekirice, ki jim pravijo „modeme Blasirtheit“, in to je krivo, da sem malo melanholičen postal, — oprostite, blaga gospica!

Ta notar dr. Julius Repič je tipus ljubljanskega nemškutarja. To je sicer prvič: prav malo, drugič pa: prav nič. In jaz bi o tem moži v svojih pismih trdovratno molčal, kar bi mu morda še prijetno bilo, ko bi ovi gospod ne bil vzbudil v meni spomin na milo žabjo pesen, in to nekega večera, ko sem po nesreči čul njegov predsedniški govor v slavno znani notarski sobi pri „zlati zaponi“.

Gospica! to so Vam bratci, ki se zbirajo tam o sleherni večer! Dr. Repič jo sproži: „Kaj bomo jeli?“ „Grah!“ in „le ga, le ga, le ga“ odgovarja uni-sono korenjaški chorus. Naš denašnji junak je brat znanega „Guillotine-politikarja“ Lašana, to se pravi: on zastopa pravo „galgenpolitik.“ Jaz sam sem ga čul, kako je pridigoval svojim somislečim, da proti slovenstvu je nij „žavbe“, nego njegov izrek : „Diese Leute muss man alle hängen.“ Hvala bogu, da mož nij par stoletij prej zagledal luči tega sveta, temuč da je poklican, v naših razsvitljenih časih kot živ „memento mori“ trobiti nam na uho zavrženi testament zatonulega veka, in da je izvoljen v vrsti mnozih drugih prodajati nam neplodni porod svojega duha — „von des Gedankens Blässe angekränkelt.“

Njegov oče, stari prefekt ljubljanskega liceja, je bil čisto drugi mož. Neumrli Preširen ga tudi nij pozabil v svojih pušicah; saj pravi:

„V Ljubljani jo možič
Ki misli da je ptič:
Pa je le ptiča kosič —
Repič.“

In ta mož je vzel enkrát svojega sinčeka Julija, denašnjega notarja v delo, ter mu je kot skrbni oče priporočal svoj zlati izrek: „Man muss Kopf u. Herz haben, mein lieber Julius“. Pa naš Julius je pozabil vse, ah vse in sedaj izgovarja brez glave svoja brezsrčna načela sleherni večer v bratovski druščini pri „zlati zaponi“.

Gospica! Vi veste, da gospod Ahčin, loški kandidát, et consortes, konfiscira navadno le končano ali spisano delo, in sicer menda zato, ker je spisano. Mojemu Repiču pa so konfiscirali vso „mrtvaščino“ in „ofolenge“ samo zato, ker še nijso bile spisane in končane. Sam bog torej vedi, kedaj in kako se temu ali onemu veljaku ustreže.

Od tedaj pa, odkar je propadel naš Julij ovej pograbljivej osodi, počel je še huje razsajati. Pozno črez polnoč ga še lehko čujete o zgoraj omenjeni snovi pridigovati, žalibog le ušesom, ki so ga že navajena. In kadar mu politike zmanjka, pravijo da se mnogokrat zgodi, obrača mož pobožno svoje oči do podob, ki vise po stenah.

Gospica, to so Vam podobe, slikane, skoro bi rekel, z barve bogatim čopičem Tintorettijevim, bog se usmili, v duhu in domišljiji Boccacia in Casanove. In iz njih pije mož novo zalogo razsajajoče moči in udrihajočih kreposti.

Gospica! Ura je bila dve črez polnoč, — jaz sem samoten pil svoj četrti vrček pive — nikar ne sodite slabo o meni — in notar Repič se je odpravil domu. Počasi je šel, in jaz sem ga spremljeval v duhu na njegovih potih. Zanimivega se nij nič prigodilo, samo ko je odpiral naš junak vrata svojega stanovališča, je moj ga ko medium spremljajoči duh recitiral nehotè kitico znane narodne pesnij:

„Pa me žena je čakava
Je po nemški šrajeva.“

in — gardine zakonske postelje so se jele melanholično gibati.

Blaga moja gospica! Kaj ne, čudno se Vam dozdeva, da o tako obskurnem človeku toliko pišem. Pa glejte, segel sem enkrat mej družbo blaziranega nemškutarstva in — Repič mi je v roki ostal, ko pravi tipus svoje sorte. Enaki so vsi, brez izjeme!

Sedaj pa ga hočem, Repiča namreč, posaditi zopet nazaj na njegov temni prostor, in tamo naj mej svojimi na tihem raste in cvete, — kakor spomladi vijolice na Vašem vrtiči; — gospica, odpustite mi nerodnost te primere — pa nekaj lepega mora svojemu denašnjemu junaku vendar povedati Vaš

Baptista.

V.

Pred sobano ranjcega slavnega ljubljanskega škofa Volfa je stal jesenskega dne star slovensk kmetič s ptičnikom v roki, v katerem so frfotali debeloglavi kalini. Škofov sluga je odpravljal kmeta, a ta nij ubogal, temuč želel z gospodom škofom samim govoriti. Škof Volf zares pride ven, in na njegov ogovor ponudi mu kmetič svoje ptiče, rekoč: „Gospod ali kupite kaj korarjev“?

Škof osupneno pogleda prodajalca.

„Da, da“, nadaljujeje oni, „to je korar“ — ter pokaže enega rudečih kalinov, „veliko jé, pa malo poje“.

Kronist, ki nam je ohranil to nedolžno anekdoto, pripoveduje še, da je škof precej vse „korarje“ kupil, ter kmetu dal dobrovoljni svèt, naj se v drugo za svojo robo kako nienj izpodtekljive reklame posluži.

Gospica moja! Jaz ga že v duhu vidim tistega rudečeličnega kaplana Kluna, kako bo na vse kriplje dokazoval, da vse to nij res, da je laž, — grda ostudna laž, — in h koncu ne bo dejal, kakor bi moral, ker je „kri od krvi“: „Oče, odpusti jim, vsaj ne vedó, kaj delajo!“ Temu vzel bo najostrejše svojo pero v roke, in v prihodnjem fevdalnem „Vaterlandu“ bodemo brali žolčni extrakt krščanske ljubezni, razlit čez nas borne ovčice, ki se odtegujejo pastirju. Pa res, prav pastirske „manire“ ima ta kaplan Klun; škoda, da je iz Ribnice doma — človek bi sodil, da je iz kakih druzih rovt, kjer „po stari šegi še —“ gospica, skoro bi bil zlorabil klasično besedo, ki je sicer v našej mladej literaturi menda zaradi svoje „nicht hoffähigkeit“ samo enkrat na odličnem mestu tiskana, katera beseda pak vendar kaže, da je naš rod še krepak in čvrst v svojih izrazih, in nikakor ne obliznen od onih hinavsko-slinastih križolomov, ki prevladujejo den denes svet.

Tist kaplan Klun torej, — gospica, oprostite, da denes nikakor ne morem pri reči ostati. Vsaj kadar zapišem ime denašnjega svojega ljubčka, splavajo moje misli — ne po belem svetu, — ne, — temuč v prvo do lepih ljubljanskih gospodičin, ki poslušajo pobožnega srca in nedolžnih očij vsako nedeljo pridigo onega rudečeličnega kaplana. V drugo so zavrte moje misli o katoliško-društvenih ljubljanskih kuharicah, ki obiskujejo sleherni dan njegovo mašo, tretje pak se zedinijo vsi občutki in vse misli na stanu, ki ima mej ženstvom sploh in vzlasti mej ljubljanskim naj več zastopnikov, in o katerem pojo:

„Oj čudni stan
Trcijalski stan.“

Gospica! Mene mrazi, vsaj spomin na „konjsko uzdo“ ino na „volovski rep“, katera imata tak vpljiv, da umirajoče kuharice —, me nič kaj prijetno ne pretresa.

Pa vrniv a so „ad rem“, gospod Klun uže nemiren postaje, ker govoriva toliko o ženskih, mesto o njem, in h koncu poreče še morda kakov porednež, da ima ta najina govorica poseben uzrok.

Sedanji „hofrath“ Kromer — gotovo ga poznate gospica! — je imel tudi to slabo navado, da je iskal za vsako nedolžno besedo bog zna kaj — bil je tudi Ribničan, in je še vedno pravi rešetar — naših terjatev. Kromer in Klun — kako neizpodtekljiv je glas teh imen, in vendar se bo morda kdo izpodtikal nad njima; — pravijo, da sta si bila ta dva gospoda enkrat v „žlahti“, — pa jaz tega ne vem; in kaj je meni tudi vsa „žlahta“ mar!

Saj veste, gospica moja, da sem Vam pisal enkrat o nekem grofu in njegovej „žlahti“, — pa celo izbrano „žlahto“ so mi takrat že na papirji konfiscirali; zato pa o tacih „žlahtah“ ni kaj rad ne pišem, in kadar mi moj krojač poroča, da sva si tudi še nekoliko v „žlahti“, si zatisnem oči in ušesa.

Torej nazaj h Klunu! Ko je bil ta mož še fant, in je v svojem gimnazijskem teku do neizogibljivih „cepovih let“, katerih mu je bilo velikansko število namenjenih, ga je srečal, — dneva in ure ne vem — ljubeznjivi bog Amor, in zasadil mu je se svojim lokom strupeno pušico globoko v srce — tako globoko, da je sklenil naš denašnji kaplan — tedaj osmošolec — medicino studirati. Pa njegov strijc, tudi dobro znana osoba, mu je kazal zlate gradove in mastne službe, ako zapusti pregrehe tega sveta — in naš junak je — pil pozabljenje. Izlegel se je v štirih letih svetega kokotanja ko denašnji rudečelični delavec v vinogradu gospodovem, in akoravno si v svetih trenutkih postavlja pred oči neminljivost svojega stanu ter milovaje gleda na nas borne zemljane, katerim nij dano uživati blagrov in sreče njegovega kaplanovanja, mu vendar mora v urah, ko se ga loti nekav moralični „Katzenjammer“, pretresati srcé neusmiljeni opomin tekočih let: da je zgrešil svoj poklic! In „cepova leta“ se svojimi sladkimi spomini mu grenijo — oh bog obvaruj — zakaj pa mož tako dobro izgleda?

In gospica, ko bi jaz v večje poveličanje svojega denašnjega junaka in njegove „sorte“ recitiral Preširnovo kitico. Ne, ne, v nobeno dotiko je nečem in ne smem spravljati ž njim, samo radi njene subjektivne lepote je hočem omeniti:

„Tak čaka zastonj, in zastonj se kesa
Nazaj mej ljudi se Senánus podá.
Od tod se menihi ženstva ne bojé,
Za dušo in truplo njih radi skrbé!“

Kakor je omenil „Narod“ v petek, bode se naš Klun zarad neke reflexije iz svojih vže omenjenih „cepovih let“ zagovarjal pred sodnijo! „Kruota vidiš ágij“! je djal Ribničan, ko je „arnka" pekel. V nedeljo, draga moja gospica, bodete šli v cerkev in tam zvesto poslušali mladega vnetega kaplana, kako Vam bo na srce polagal zlati izrek, ki je postal dendenes ironija: „Ljubite se mej soboj“! Solnce bo sijalo skozi visoka okna, — tako mirno — tako jasno, čez širno plan pa bo donel melodični glas zvonov krog in krog oznanovaje — molčiva, gospica!

Baptista.

VI.

Lep večer je bil. Zahajajoče solnce je, slovo jemaje, rudečilo vrhunce košatih dreves, in raz širokih obokov daljnih gorá so odsevali žarki večerne zarje v svojem čarovnem svitu; čez širno, rodovitno polje, in po tihih dobravah je razprostiral mrak svoj temni pajčalon; in v ta prijazni, molčeči mir je donel zadnji spev samotnega kosa, in ž njim mehko vbiraje se melanholični glas večernih zvonov, — dolgo odmevajo od loga do loga — tako ljubkaje — tako pomirovalno.

Jaz pa sem sedel kraj gozda na trohljem, hrastovem štoru.

Da, gospica moja, nekakova sveta resnoba je vladala v stvarstvu in v meni, in še moj zvesti spremljevalec, humor, bil se je poslovil isti večer od mene, prepustivši me roječim sanjarijam, — gospica! dovolite, da Vam denes prav resen listek pišem. —

Ko sva še otroka bila, kaj ne, nabirala sva, kadar je šlo sadno drevje v cvet, po domačem vrtu pomladne vijolice v šopek, in domu prišedši sva séla k Vašej materi na balkon, poslušat kako je pripovedovala o dogodbah po širnem, belem svetu, o tujih ljudeh, o starodavnih časih in navadah, in o duhovitih možeh, ki so blazega srca in trdnega značaja izpolnovali svoj namen: koristiti človečanstvu.

Gospica moja! tekoča leta so razdrla za veke oni srečni čas, resnoba življenja je stopila mej najudva in — sinoči sem sedel kraj gozda na trhlem, hrastovem štoru, sam sè svojimi sanjarijami.

Tisoče in tisoče let je že dopolnilo svoj tek, odkar je nastopila misleča stvar narave, ki jej pravimo: človek, svoj brezkončni pot vednega napredka. Od roda do roda je šló — počasno pa nezavrljivo — izobraženje, in uže mnogo stoletij prej, nego je pričel tolikokrat v zlorabo navedeni roditelj kulture — krščanstvo svoje delovanje, širilo se je jasno nebo helensko nad divnimi umotvori atenskega duha. In koliko časa so navduševali oni pozabljeni bogovi srca svojih čestilcev, dokler nijso propali istej napredujočej kulturi, koja jih je bila rodila. Pod satiričnim peresom Luciana je palo na kup staro paganstvo, in ko je zapustil Julian obupan svoje templje, spoznavši svojo onemoglost nasproti mladim močem občne ideje, nastopil je delavnost novi faktor večnega napredka, — krščanstvo. Taisto v svojem čistem pojmu je pomagalo sezidati poslopje devetnajstoletnega duševnega dela, ne zmoteno od interesov, skrivajočih se sedaj za škrlat, sedaj za tijaro. Pojmi o svobodi in človekoljubji so se kljubu nasprotnim mračnjaškim nakanom bolj in bolj ukoreninili v svoja natorna tla, in ako se vnema tudi še den denes po celem svetu divji boj za človeške pravice, izgublja vendar napredku sovražna četa od dne do dne svojo moč. In misel, ki radi svoje natorne nujnosti postaje na krat lastina duhov, obrodila je tudi v srci milega našega slovenskega naroda dobrodejen sad, in od zelenih brezin vinskega Pohorja do peščenih bregov sinje Adrije čuti vsako za svetinje človečanstva vneto srce: „Vse za omiko in svobodo.“ Koliko let je bila sovražena pri nas vsaka pogumna, svobodna beseda; grdili in psovali so nas povsod po vsem svetu, ker smo še vedno stali mirni in boječi na strani onih, zoper katere se je vnemal svetovni boj; in kako so se vresničevale nad nami večne besede Schillerjeve:

„Počasi se iz dola noč pomiče.“

Pa sedaj smo pahnoli od sebe zastarelo oporoko minolih vekov, in boj, ki se je vnel v našej lastnej hiši, bode itak ljuti boj za naš obstanek; pa pogum, vsaj

„Na tleh ležé slovenstva stebri stari,“

in mladi zarod, kateremu se bo upogovala prihodnjost, je postala podpora in nositelj čistega in svobodnega narodnega slovanskega čutstva.

Tako je stopil naš slovenski rod enakopraven in nakovrsten v velikansko krdelo druzih, in krepko in neomahljivo kakor so njegove orjaške gore, mu bije srce v prsih, in čist in zlat, kakor žlahtna kaplja njegovih vinskih brežin, je njegov značaj. Torej le naprej! „Vse za narod, omiko in svobodo.“ — Pa kadar bodemo vže davnaj končali vsi sedanji bojevalci svoj tek, ko bode zašlo stoletje za stoletjem, — čez tisoč dolgih let, — tedaj bo cvetel po naših gorah in ravninah „nov rod ponosnih sinov in deklet“, nov v svojih mislih in idejah, brez pravega razuma za našo borbo in naš pogum, — in morda — srečen in miren. — Po naših grobeh, za katere več ne bodo znali, pa bo migljala travica v mehkej večernej sapi, in isti rudeči mars, ki nocoj sè svojim svitom zveseleva oko, bode tedaj še vedno plaval po svojem večnem tiru, — brez konca, — kakor svet, — kakor človečanstvo, — kakor Ahasver. —

Gospica moja! Tiha noč se je bila razprostrla čez goro in plan, in ko sem vstal s trhlega svojega sedeža, je uže davnaj potihnil črni kos; — mirno je bilo vse, le z daljnega holma odmevajoča fantovska pesen me je opomnila, da ga nij srca brez gorjésa, — gospica, odmevalo je:

Si dala venec mi zelen,
Z rudečim trakom ga povila;
Pa venec nij zelen ostal, —
In ti si mene pozabila.

Baptista.

VII.

„Des Lebens Unverstand mit Wehmut zu geniessen, ist Tugend und Begriff“ — gospica moja, ali ste že kedaj brali „Zgodnjo Danico?“ —

Jaz še nijsem postal filister, a vendar imam že svojo kuharico. Tri in petdeset let in sedem mesecov že gleda taista luč tega svetá, in sicer od pet in dvajsetega leta naprej s tako pobožnimi očmi, da ga še nij bilo petka, ni kvaterne sabote, o katerej bi se mi moglo očitati, da se nijsem — postil. Samo enkrat se je mislil moj liberalni želodec okoristiti, ko sem svoji Hebi s prav resnim in pogumnim obrazom zapovedal, da hočem prihodnji petek pečenko na mizi imeti. A bogme! Pečenka je bila tu, a prismojena in suha, kakor bi bila prišla neposrednje izpod sedla kakega kirgizijskega kuharja. Odslej pak sem obupal — in nij ga petka brez posta. Da si pa preženem vsled tega vzbujene melanholične muhe, prebiram „za desert“ veselega srca vsak petek humoristične strani „Zg. Danice“, in meni v tolažbo se tedaj koncentrira vsa moja filozolija v gori navedeni izrek Nestroy-ev: „Des Lebens Unverstand…“ gospica! ko bi monsignore Jaran ne bil monsignore in ne urednik katoliškega cerkvenega lista, bi bil morda prav iskren prijatelj O. F. Berg-ov in sodelavec pri „Kikeriki-ju“. Tudi njegovo pero bi nam podalo morda kako „Nr. 28“ — in lavorjevi venci bi mu leteli sleherni večer z zadnje galerije „Karlheatra“ pod noge. Vsaj je mož še tedaj, ko je v Karlovci študiral, kazal poseben talent za take reči, — pa izvolil si je boljši del, — postal je neutrudljiv delavec v vinogradu gospodovem in — monsignore. Pa pri vsem njegovem resnem poklici prodere vendar mnogokrat humoristična njegova žilica in — sleherni petek po postnem kosilu zadobim jaz po branji zadnje strani našega slovenskega „Kikeriki-ja“ — to je: „Zgodnje Danice“ — zopet svojo dobro voljo.

Lejte, gospica, tako skrbita kuharica in pa monsignore za moje telesno in dušno blagostanje, — druzega ne manjka, nego da bi dal jaz še pet goldinarjev za cerkev sv. Jožefa na Golovci, pa tega ne storim; kajti potem bi me kuharica, videvši moj napredek, še v saboto k postu obsodila, — monsignore bi pa v prihodnji „Danici“ po vrhu navadnih še tri kozle prebrnil; — jaz pa se bojim za svoj želodec in za g. Jaranov vrat.

Ko sta še Kristus in svet Peter po svetu hodila, prišla sta nekega večera utrujena in lačna do ovčarja, ki je ravno večerjo kuhal. Poprosita ga malo jedi, pa ovčar jima odkima, rekoč: „Plačajta!“ Popotnika nijsta imela denarja, in svet Peter je jel po svoji stari navadi godrnjati in jeziti se, Kristus pa ga zavrne, rekoč: „Pusti ga, pusti! Ta človek je svoj poklic zgrešil; kupec bi bil moral postati, ali pa fajmošter — revež jo je pa sè svojim talentom zavozil.“ Tako je dejal naš Gospod, ter šel sè sv. Petrom dalje, pustivši ovčarja pri večerji. — Gospica, koliko ljudi je na svetu, ki so svoj poklic zgrešili. O monsignore Jaranu sem Vam to že denes povedal, o tistem rudečeličnem kaplanu Klunu pa oni dan.

In ko bi bil doktor Klečeplaz še pred deset leti oblekel žimnat kuto, postrigel lase „na pisker“, in obul sandale, ne bi trebalo milovati dendenes nas Slovence, da se naša posvetna inteligenca tonsurira, in trejalkam upoguje; tako pak hodi človeku pri pogledu Klečeplaza nehote na misel Hamletova beseda: „Ofelija, pojdi v klošter“!

In sedaj, ko gre Urškina glorija h koncu, bi znal doktor Klečeplaz tudi stopiti v velikansko vrsto kompetentov, ako bi se bil pred deset leti udal strogemu povelju: „Coelebs manebis, ac breviarium recitabis.“ Pa kaj hočemo — „es muss auch solehe Käuze geben“, pravi Goethe, — doktorju Klečeplazu pak je dejal one dni v čitalniški prvaški sobi nekov hribovski duhoven: „Küss’ die Hond, euer Gnodent“! In doktor ga je bil vesel, tega svojega spoznovalca, — ter ga je pogledal prijazno-muhastega obraza, kakor Pavliha svojo mater, ko je bil pesička „preteršilčka“ v močniku skuhal. E, — navihan je, navihan, ta doktor!

Gospica moja, ako pogledate v vrsto vseh teh kolena brusečih politikarjev v talarji, v zurki in fraku, zapazili bodete kmalu, da tiči v vsakem kos izgubljenega ženija in — spomin izgrešenega poklica. Vsled tega se čutijo vzvišene čez nas, in kakor sive razvaline iz zatonulih časov nam trobijo minljivost in ničevost našega početja, mej tem ko jih samé razjeda črv zastarelosti.

Le poglejte ga glavnega „Glas“-ovega urednika, Globočnika, kako se trudi mož z velikanskim celotizmom širiti mej narodom in mej svojimi brati resne, pobožne in naravne ideje, kako sveta je vsa njegova teorija, — in vendar vé Globočnik sam, in vemo mi, nekoliko tudi po njem, da „grau ist alle Theorie!“

Ta politikar in njegov kolega v Ljubljani kaplan Klun, sta si v marsičem sorodna, pa — gospica, saj veste, da nij lepo, ako je človek drugim radi kakega njihovega veselja nevoščljiv. „Zakaj vasuješ?“ sem uprašal enkrat nekega kmetskega fantina. — „E, gospod, to je reveževa „prata“, je odgovoril, — oblekel kožuh, vzel poleno v roke, in šel „na vas.“ In ta morala — gospica moja, vlada tudi mej — pa kaj bi govoril?

Baptista.

VIII.

Naš oče, doktor Janez Bleiweis je jel na stare dni o „ženski estetiki“ govoriti; zakaj bi jaz, neznani sin „očetov“ enkrat o ljubezni ne besedoval, vsaj sedaj, ko se še nij „počel mračiti mojega življenja dan“.

Naš oče, doktor Janez Bleiweis, je moder mož; on pošilja veter in dež, solnce in sneg — v pratiki, — in jasni žarki in mrzla burja namenjena sta pravičnim in nepravičnim, to se pravi „starim“ in „mladim“, slovenskim ultramontancem in slovenskim liberalcem. In kadar se govori o imenitnih delih našega očeta, imenuje se „pratika“ na prvem mestu, — pa mene „pevca brez modrosti in brez duše krepke“ ne zanimajo take svete reči, — jaz hočem o ljubezni govoriti.

Vsaj nam pravijo, da smo „mladi“; in kje je mladost brez ljubezni; kje je ona sanjarska, vesela in tožna, nebo in pekel noseča, molčeča in vriskajoča, sladka ljubezen brez — mladosti?

V gozdu pod košato jelko sva sedela, jaz in dekle moje; hladna rosa se je lesketala raz tisoč in tisoč mahovih bilk, — tiho je bilo vse ; dekle pa je naslonilo glavico svojo meni na prsi in poljub za poljubom so mi dajala njena sladka ustna; — pa čemu bi Vam še pravil, gospica moja?

Naš oče, doktor Janez Bleiweis se je tudi zaljubil, in sicer še na stare dni; vsaj veste, kako poje Heine:

Es war ein alter König,
Sein Herz war schwer, sein Haupt war grau, —
Der arme, alte König, —
Er nahm eine junge Frau.

In ves svet, koderkoli belo-modro-rudeče zastave spoštujejo, vé in zna, d a j e ta očetova ljubica: gospod Klečeplaz doktor E. H. Costa. Naš oče je namreč čutil, da ga zapuščajo moči, in kot skrben gospodar si je šel iskat krepke podpore, steber, ki mu bo pomagal nositi narodno breme. Srečala sta se z doktor Costo in — videti so in ljubiti je bilo vse ob enem. Pa žalibog, nad očetom se je jela izpolnovati ista osoda, kakoršna žuga vsem starčkom, ki si jemljó mlade žene. Doktor Costa nosi hlače v vseh pomenih, — očetu pak nij ni ostalo, nego stari nimbus, čegar svit od dne do dne temneji postaje.

Der arme, alte König,
Er nahm eine junge Frau.

Naš oče, doktor Janez Bleiweis je tudi prav pobožen mož; rojen, izrejen in olikan je bil v časih, ko Slovenec še nij smel o „ljubezni“ govoriti; zato pa še mnogokrat v „sredo“, kakor njegov kolega Jaran v „petek“ pridiguje in grmi o „neslanih zaljubljenih“, o „rokovnaških poskočnih“, o kužnem „objemčkanji“ in „ljubemčkanji“ in enacih umotvorih, ki ne pojó:

„Kako odpravljajo se ovcam garje.“

A vendar je pozabil naš oče vso pobožno tradicijo minolih let, ter sklenil ljubezni polno zvezo z doktor Costo; in vsa njuna svita v talarji i n „kanonik“ je pozabila svoj sveti poklic in še svetejši celibat ter ploskala „slavo“ in „živio“ temu zakonu. Naš oče pa bode menda kmalu tam, kder je moj prijatelj, ki mi je one dni pisal, da je zaljubljen, in da sedi vsled tega na tleh med dvema stoloma, ki sta po pet ur narazen. Prijatelju je lahko pomagati; denes sede na ta stol, jutri na drugi, naš oče pa — oh —

Pa sem rajtov študirat
Sem rajtov bit far,
Pa je ljub’ca branila
Je rekla: nikar!

Gospica moja! Kadar mi pride ta pesen v spomin, vselej me nekakova melanholija obide. Ali se Vam ne dozdeva tudi, da je moral kako v izgubljeni, zatrti ženij biti, ki je v prvič to zapel? Oče, „stari oče moder mož“, krajnski kmet, ga je poslal ven med svet, da študira za „gospoda“, to se pravi, da preskrbi svojej žlahti vstopne liste v nebeško kraljestvo, katerim bode sv. Peter, spoznavši sorodnike maziljenega kolege, z veseljem svoj „vidi“ pritisnil. Pa fant, čuteč v sebi zmožnosti za drugi stan, nij pel nove maše, temu je šel po svetu, zapuščen in zaklet od svojih pod jarmom tesnosrčnega celotizma zastarelih sorodnikov, iskaje sreče in zadovoljnosti, — morda brez vspeha. Tako izgubi vero v sebe in v človečanstvo, — zatrta ženijalnost le malokedaj prodere in geslo njegovo postane s časom:

Oj le rasti, rasti vinska trta!

Svet pa, naš hudobni in pobožni svet pa sodi, rekoč: „To je potepuh!“ Da, da, gospica! tacih in enačili značajev Vam nij treba drugod iskati; doma jih imamo dovolj. In nihče drug ne provzročuje take duševne propasti, nego oni tesnosrčneži, ki kriče noč in dan: „V veri samo je omika“; mimogredé pak blagoslavljajo spomin št. Jarnejeve noči in one zlobne Katarine, ter glorificirajo ime papeža Aleksandra Borgia, — pa pustiva jih gospica! Denašnji jezuvitje so taki, kakor njihovi pradedje, paragvajskega spomina; vsaj veste njihovo zlato geslo: „Finis sanetificat medium“.

Le poglejte jih, kako so pali po doktorji Vošnjaku. Iz Gradca pisari Herman o „dispozicionsfondu“, v Ljubljani ropotajo „Novice“ o „skrivnih denarjih“ in kadarkoli živi po Slovenskem kak mož v svitlih škornjih na kaki fari ali pa beneficiji, povsod se oglaša klic: „Le dajmo jih“. Z drugim poštenim orožjem ne zmorejo ničesa, ker ga nijso vajeni: torej zgrabijo koj za pušico sumničenja.

In ako še eno besedo zinem, gospica moja, dejali bodo, da je tudi Baptista podkupljen. Da, jaz imam res svoj „dispozicijonsfond“, in Vaša duhovitost, gospica, in čarovni svit Vaših črnih oči, to je bister vir, iz katerega pijem svojo moč; in koderkoli po svetu sem še hodil, povsod me je spremljevala „plava cvetka poezije“, vzbujena in gojena po jasnih žarkih, ki odsevajo od Vašega duha. In ako sem denes kaj povedal, kar ne gre „pod črto“, — oprostite! Vsaj je tudi mene, borega listkarja, naš oče, doktor Janez Bleiweis, vtaknil v svoj uvodni članek mej konjska kopita in govejo kugo, noviški dopisnik iz Notranjskega pa je prišel „z olikanim Slovencem“ v roki in me del mej „rokovnače“. Ali nij revež Vaš ubogi.

Baptista.

IX.

Pri nas na Kranjskem pravijo, da Tirolca še le v štiridesetem letu pamet sreča. Jaz ne vem kakov tirolski rojak je primoral naš narod k temu pregovoru, isto tako ne vem, kako sodijo nas v novih goratih rovtah — dobro gotovo ne, ako je doktor Keesbacher res Tirolec, — samo to mi je znano, da mora po novi volilni postavi vsak Avstrijec trideset let star biti, ako hoče v državni zbor kandidirati, da so se torej tudi Tirolci v pametnem obziru za celih deset let nazaj pomaknili. Lep napredek, in posnemanja vreden, kaj ne, gospod Klun! Ko bi Vi le tako reakcijonarni ne bili, bi Vam človek marsikaj priporočil.

Parduu, gospica ! Vsaj pišem Vam „brezversko“ svoje pismo, in gospod kaplan se je prav zastonj ustrašil, misleč, da so nanj adresirane te vrstice. Lejte ga no! mož je uže zagrabil svoj črnilnik, napolnen z blagoslovnenim „alizarin“, in pripravljen je kakor Martin Luter, vso črno robo meni ob glavo zalučiti. Kaka sveta jeza, in vsa — zastonj!

Pa res, dandenes bi bilo kaj ugodno, spisati kakega novega „Klukca“ in ko „epitheton ornans“ bi se mu pridjalo: „Oh ti klunski klukec!“ Ali pa bi se v noviškem „dreschflegelstilu“ ustvarile kake nove molitvene bukve z lamentacijami na grobu Bleiweiss Klečeplazovega šolmajerjenja in pri prikadnej slovesnej maši o priliki novega zborovanja deželnih poslancev, bi padel gospod doktor Klečeplaz na svoja ogoljena in zbrušena kolena in s tonornim glasom bi recitiral to skupšino. Kakov upliv, gospica! Gospod Koren bi pozabil svoj tobak in svoj nos, oče Bleiweis bi poskušal sekundirati, pa spoznavši svojo onemoglost na sproti mladini močem svoje ljubice, bi postal nenadoma melanholičen; grof Barbo bi po stari navadi frajmavrerjev boječ se kimal, — fajmošter Tavčar bi se pa morda spomnil svoje „rabarbare“, ki jo prodaja, — funt po pet grošev. Razlag in Tine Zarnik — oh ta dva bi pa zvedela kaj so kozje molitvice.

Gospica! Le potrpite! Prav mogoče je, da doživimo kaj tacega. Kadar izdade slov. Matica svojo dogmatiko s papeževo nezmot ljivostjo osoljeno, razpisala bode brzo ko ne darila za nove molitvene bukve, humorističnega in resnega zapopadka za moški, ženski in srednj i spol. Pravijo, da se je že za prvi del oglasil ko pisatelj monsignore Luka Jaran; za drugi del pa je ponudil doktor Klečeplaz svoje skušnje iz časov, ko je nosil „das schwarz-roth-goldene Band“ črez srajco, ter kot nemški burš vžival in pokončaval Bahov in Gambrinov dar. Pravijo tudi, da potuje Klečeplaz včasi na Dunaj in kam drugam, z namenom dopolnjevati svoje nekdanje veselo in neveselo izkustvo, ter da pogleda večkrat, nego je treba pisatelju molitvenih spokorilnih knjig, v razsvitljene prostore „Šperl-a“ in „Valhale“. Nij nam znano, ali studira ta moderni apostelj tamo samo grešne ženske značaje z navadno nemško temeljitostjo, ali pak jih skuša pokoriti, ter sebi in njim pridobiti večne zasluge. Ko bi bil ta mož pred tisoč leti prejel svojo sveto nalogo, bi bil gotovo nekod na Gorenjskem v kako mravljišče sedel, ter zavžival kobilice in kebre, zabeljene s kakim šmarnim pajkom — dandenes bi ga pa uže v dr. Bleiweisovi pratiki imeli rudeče zaznamovanega. Ker je pa le naš čas tako srečen, da more in mora prebavljati kolena tega moža, — skakljajo tudi zelene kobilice brez strahu po solnčnih senožetih, in mesto šentjanževih koreninic razveseljujejo nas in Klečeplaza „beefsteack“ in karbonate.

Čul sem tudi, da se je slov. matica namenila izdati izvirno in na lastne skušnje se opirajočo nemško obravnavo „Ueber das höhere Trotteltum“, katera se bode pridjala ko nekov komentar h gori omenjeni molitvenej knjigi. Gospod doktor Bleiweis, ki se je sam za to delo najbolj sposobnega spoznal, radi mnogoletne lastne in nelastne skušnje v mnogovrstnih kužnih in nekužnih, gnojnih in parkljevih strokih, je radovoljno prevzel ta čestilni posel in se svojo lepo, v konjskih hlevih gojeno in izolikano „manèro“ je poslal prvo svojo, v imenovano delo segajočo, duhovito opazko v zadnjih „Novicah“ svojim 730 naročnikom, da beró in strme nad petinšestdesetletnim sadom duševnega truda.

Gospoda moja! Vi ne berete „Novic“, kakor doktor Bleiweis „Naroda“ ne, torej le od strani kaj čujete. Naj Vam toraj povem, da je naš oče prav po očetovsko poljubil v zadnjih „Novicah“ enega svojih sinov, misleč, da ima Baptisto pred soboj. Ne vem, ali bo g. K. kaj odgovoril očetovemu poljubu; menda ne, vsaj poznate, gospica, stari pregovor: „Kdor se mej otrobe meša… Jaz pa, Baptista, sem tudi eno dobil, in sicer omenjeni: „Trotteltum.“

Gospica! Meni se dozdeva, da je naš oče, doktor Bleiweis, vendar le sedaj na stare dni v kako mravljišče sedel, in začel kobilice jesti, kajti njegov „witz“ se čuti, kakor mravlja rudečka na koži; in njegov humor je začel skakati in kozolce prebračevati kakor kobilica ropotavka. „Auf den Brettern, die die Welt bedcuten“, bi naš oče le še za kakega burkeža tretje vrste služil, in mogoče je vendar še, da zadnja galerija bi bila njegov hvaležni avditorij, Tam gori blizu nebes bi kar z nogami cepetali, kadar bi igralec „naš oče“ ko Shakespeare-jev Tersites zabavljal in grmel Ahileju: „Ti pes, ti krava, ti —“ tako dolgo, dokler ga ne bi prijel Patroklej, ter zalučil iz šotora — ; — „živio“ bi vpila galerija — gospica moja! tudi v pravej komediji življenja vpije in kliče našemu očetu „živio“ in „slava“ — žalibog! le zadnja galerija. Pa vendar kakor burkež ali „hans-wurst“ alias Janez Klobasa v circusu se trudi in muči naš oče, ter si briše iz čela pot, mej tem ko klofuta na desno in levo, psuje in vpije naprej in nazaj — bog mu daj zdravje; kuharicam in onemoglim fiakarjom bode morda še marsikedaj k dobrodejnemu smehu pomagal. — In kadar bode dokončal svoje znanstveno delo „Ueber das höhere Trotteltum“, potem morda se bode našel kakov poêt, ki bo opeval dela našega očeta v stancah in tercinah, — nikar ne govoriva dalje gospica — tolaživa se, ker „Zlati vek zdaj muzam kranjskim pride“.

Baptista.

X.

Kdor govoriti kaj ne ve,
On vrê hval’ al’ toži;

gospica! kaj ne, Vi mi ne boste po „noviško“ očitali, da mislim morda po gori navedenej sentenci „otrobo vezati“, ako Vam povem, kako lep je denašnji dan? Lejte, azurno nebo, na katerem ga nij oblaka, je nij meglice, se tako „mirnoponosno“ razpenja čez ta borè svet, ki je v vsej svojej smešnej in resnej norčavosti vendar tako krasen in radosti poln, kakor da ne bi bil nikdar gostoval onega čudnega sina, ki je štirideset let na enej nogi stal samo zato, da bi pozneje v nebesih po obeh dveh hodil. In lejte, gospica moja! Tako mirno in tiho je po goščatih dobravah, in krog ob podnožji planin kakor da bi se bila stvarnica učila pri gospodih Barbo in Poklukar, ko sta še sedela v lesenjači pred škotskimi vrati, ter čakala, kedaj ju kdo kaj vpraša. Da, da, krasen dan je! In solnce, oh zlato solnce pak pošilja tisoče in tisoče gorkih žarkov sem doli na nas trpke zemljane, — ko bi se le naš fajmošter ne jezil vsako nedeljo zarad lepega vremena, ki škoduje krompirju in repi, ter ne napravljal večnih procesij za dež in spet za dež — kako bi se jaz v svoji nedolžnosti veselil tega jasnega jutra. Po zeleni travi in po nježnem perjiči razevetujočih se marjetic se lesketajo rosne kaplje v svojem divnem dementovem svitu, kakor bi se morda bliščel na Njegovih prsih tisti „orden“, za katerega je prosil, — pa zastonj. Na vrtih, po sedanjem drevji se rudečé mej košatimi vejami zoreča jabelka, in kraj ceste s polne jablani se svetijo debeli čebularji tako žarno, kakor Klunov obraz, kadar pošlje „Vaterland“-ovo opravništvo svojemu dopisniku zasluženi petak za velevažno poročilo, da se je nekje na Notranjskem neka farovška kuharica pridušila, da bode Hohenwarth izvoljen. Pisani metuljčki se zibljejo po travnikih, in čebelice brenčijo od cveta do cveta, beroče duhtečo sladčico tako pridno in veselo, kakor bi ne bil še nikdar kakov „framasonski kloštrobutar“ medene potice jedel; — hladni vetrič pa maje počasi veje in vrhove sivih vrb ob bližnjem potoku — gospica, ali nij res lepo?

Ljubljanski filister pa sname svojo praznično suknjo s klina, in z debelim čepom v roki se napoti v „zvezdo“, kjer opazujejo tanjkonogi lajtnanti, gori in doli rožljajo, sè svojimi neobhodnimi nosoščipalniki, bledo lične krasotice, ki sè svilo in žametom pometajo prašnji tlak mestne promenade. Naš filister zaničljivo gleda te in one — in kaj bi mu človek zameril? Mož nema pojma o tem, kar imenujemo v navadnem življenji: poezijo. Jaz pa v svojej nedolžnej naivnosti najdem povsod in v vsakem, še tako materijelnem činu nekakovo idealno stran, in tisti dolgi penzionist s črno nabarvanimi brkami in tako baroko, ki vadi svoje negibčno telo pred kazino sem ter tje, se mi ravno tako poetičen dozdeva, kakor oni parfumirani Majerjev vatlorezec, ki pelje denes svoj nov zavratnik à l’ anglaise na sprehod. Le opazujva ju, gospica! Penzionirani stotnik namežikuje nališpanim otročičem, ki skakljajo po trati in mimogredé se ozira s kotom svojega očesa po rudečeličnih pestunjah, — duhteči vatlorezec pak imponira interesantnim gospodičinam, ki pred njegovim pogledom tako nedolžno povešajo svoje žareče oči. O, Heine, zakaj nijsi bil ti Ljubljančan?! Verjemite mi, gospica! V zvezdi nij duha ni sluha o politiki. Vročekrvni ustavak ravno tako ognjeno zabava slovensko brineto, kakor hudomušni mladoslovenec, — o starih nij govoriti — germansko blondino. „Pa zakaj to ne velja o starih?“ bodete morda vprašali. Oprostite, pa vedite, da so „stari“ jeli po očetovem izgledu Paul de Kock-a studirati, in to je za starega Don Juana taisto, kakor baje pater Greuter-jeva pridiga za grofa Barbo-ta; — Paul de Kock in Greuter vse absorbirata.

In kar se poezijo tiče — pravijo, da je nekov znani profesor slovenščine razlagal enkrat Vodnikov: „Na žgancih tropine in kislega zelja“ — in pri „tropinah“ izpeljavši to besedo iz jezikov, ki so jih govorili pod Himalajo ali v Kamčatki, ne znam kje, — je dejal, da je to jako poetični izraz; če so torej tropine tako poetične, bogme, zakaj bi Majerjev vatlorezec in njegov à l’ anglaise ne imela pravice, si ono lepo lastnost pripisovati.

Sploh bi se dalo o poeziji mnogo govoriti, pa to je jako nevarno. Kajti, ako kot eksempel svete poezije navedem znano:

Preljubi svet Lenart
Kako si ti svet

bodo sicer dejali, da je to lepa, hvalevredna pesen; ako pa pojem dalje:

Imaš majheno faro
Pa dosti deklet,

me bodo gotovo razupili, da sem „brezverni konkordatobombež“; oh saj pravim, najbolje je, ako človek išče poezije tam, kakor denes jaz — v „zvezdi“ pri lajtnantih in rokodelskih pomagačih.

In bog obvaruj, da bi mi prišlo na um, njega poetičnega imenovati, kadar zapazim, s kakim favničnim obrazom, ogleduje nježni cvet ljubljanskega ženstva. Samo kadar se oglasi on v katoliškem društvu s kako ognjeno apostrofo za ujetnika v Vatikanu — potem, oh potem je poetičen, kakor — Falstaf v košu. —

Pa lejte gospica, pripovedoval sem Vam, kako lepo in jasno denes solnce sije, ravno tako, kakor tedaj v pisanem rožniku, ko sem Vam predčuteč poročal, da bodem pal v roke brezzobim tercijalkam, akoravno sem si bil kot geslo izvolil besede evangelistove: „Blagor onim, ki so nedolžnega srca.“

Nad manoj se je izpolnila ona osoda — pa vendar sije denes „to solnce rumeno“ ravno tako veselo, kakor nekdaj, in po daljnih vinogradih zori na vitkej trti sladka kaplja; kmalu bo prišla rumenolistna jesen se svojim sadom, ki ga je obetal pomladni cvet; in potem bode sedela zvečer vesela družba prijateljev pri polnih kozarcih, — trkali bodo na zdravje Vam gospica in meni, h koncu pa bodo melanholičnega srca zapeli:

Oja, ljub’ca na sred’ morja
Rada bi moja bla’, —
Jaz pa sem vinski brat
Pijem ga rad

Baptistá.

XI.

Naš „slavnoznani“ jezikoslovec in literarni zgodovinar g. Maren sicer misli in pravi, da imamo mi Slovenci tudi že svojega Goetheja — in to neki je prestavljalec „petero Rusko-Puškinovih“ — zakaj, res ne vem; pa h koncu bi skoro menil, da se Metelkova zdravica v Eliziji

Bog živi naše marne slovničarje;
Naj jih napak in glavnih grehov varje!

nad omenjenim slavnim jezičnikarjem nij izpolnila — kar se tiče slovenskega Goetheja. Znano Vam je, gospica, da je Jovan Vesel-Koseski svoje pesni po lastnem zagotovilu „žehtal“, in eden mojih muhastih prijateljev je pri priložnosti čitanja teh umotvorov dejal:

Da pesen tvoja malo tehta
Kriva je gotovo prevelika žehta, —

pa vse to no spada semkaj. Jaz le ne vem, ali je ona slovničarjeva misel „napaka“ ali „glavni greh“, pa ker se naš dotični strokovnjak glavnih grehov bolj boji, nego napak, porečem mu iz gole kurtuazije, da bi ga jaz zarad našega objektivnega“ Goetheja samo — v vice poslal.

Vsaj veste, gospica moja, da so v našem slovstvu pekel in nebesa, glavni grehi in deviška naivnost, če ne odločilni, pa vendar tako važni faktorji, da marsikateri naših literatov prej syllabus in svetega Pavla studira, potem stoprv zastavi pero, ter spiše duhovito obravnavo o črkah „č“ in „ž“ ali pa o „ka“, „da“ — in bog zna kaj še. Ako pa čuti kdo silno potrebo, v verzih se expektorirati, prebira prej poetični dodatek k „dušnej paši“, ali pa k „angelju varhu“ in v prihodnjih „Novicah“ berete lehko rime: „sije — klije, goré — vodé, Elija — Mesija“; pred rimami stoji navadno še nekaj druzih besedij, pa tiste nijso važne. Tudi jaz sem se nekedaj pasel na „dušnej pasi“ ko verna ovca — (monsignore Jaran bi rekel: „kozel“) — in oče Janez Bleiweis mi je tedaj pričal, da sem nadepoln mladenič; — oh, gospica, britka žalost me prešine pri spominu na ona leta, katerih nadepolnost in nedolžnost je splavala po vodi; pa kaj bi tudi ne tožil?

Ako bi bil ostal pri svetem Pavlu, sedel bi dandenes morda že med 40 nesmrtnimi matičnega odbora in Tomanova literarna zapuščina bi se bila izročila meni v pregled. Vsaj bi jo bil še Daniški Silvester kmalu dobil, ko bi ne bil Praprotnik dveh mesečnih nadpisov več ustvaril. Tako se slavi in česti tvoj spomin, bore Toman, — tvojo sliko prodajejo, po diplomah se blišči tvoje ime, stavili ti bodo marmorje v spominek, a to, kar je rodilo tvoje, za lepo in dobro vneto srcé, to, kar si ustvaril v svetih trenutkih, ko to je navdajalo „vesoljnega svetá gorjé“, — to pa se daje poetu mesečnih nadpisov v pregled; — bore Toman!

Naš že imenovani literarni zgodovinar razločuje v našej novej literarnoj dobi tri vrste poetov, in sicer: Vodnikovce — take ki okrogle, poskočne pesni pojo, kakor na priliko

Ena bolha me pika,
En vrabec me jé;
En ljubček ino ljubi,
Pa nobeden ne vé.

Potem razločuje: Koseskijevce — take, ki šestomere kujejo, ode molijo in legende obravnavajo, — in h koncu Preširnovce, ki „ljubemčkajo“ in „objemčkajo“, — te pa prav malo obrajta naš strokovnjak. Stritar je Preširnovec, — Levstik tudi, in tako po vrsti vsi, ki o „ljubezni stokajo.“ Toman pa je Koseskijevec, in njegov kritikar tudi. — Oh, gospica! — kakor sem Vam že pravil, je svet Simon štirideset let na enej nogi stal, in zato v nebesa prišel: pri nas pa še na glavah stojé, in vendar nikamor ne pridejo. Polž je sedem let črez plot lezel, ter do vrha dospevši nazaj padel, misleč, da je prezgodaj prišel; pri nas pa bog ve že koliko časa lezejo črez plot zastarele neumnosti, in se še vedno bojé, da bodo prezgodaj dospeli črez.

„Vi ste sol zemlje; ako se pa sol spridi, s čim se bo solilo?“ piše evangelist Matevž v petem poglavji. Ali bi se ne zjokal človek nad to našo „soljo“, ki je tako strašno neslana. Spridila se je uže davnaj, in vendar hoče še vedno komu kaj zasoliti. Ko bi se le šla solit, vsaj taka, kakor piše evangelist dalje, „nij za drugo več, kakor da se vrže ven, in potepta od ljudi“.

In ker sem denes že pri sv. Matevži, prebirajva ga dalje, gospica; marsikaj lepega in podučnega, pa tudi mnogo, kar se čuje ko britka ironija za denašnje tonzurirane apostelne, najdeva v tej knjigi.

„Vi ste luč sveta, tako naj sveti vaša luč ljudem, da vidijo vaša dobra dela, in časte vašega očeta, ki je v nebesih“.

In pri tem naj se spomni človek kaplana Kluna, in svita njegovih rudečih lic, — oh kaj ne, to je luč tega sveta?! —

„Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas videli; sicer ne bodete imeli plačila pri svojem očetu“.

In vendar ga vsak lehko vidi, njega namreč, kako se mu blišči križec nad trebuhom, kadar koraka v katoliško društvo, in vsak, razen čitalniškega natakarja lehko vé in čuje, kako se on posti v petek in soboto.

„Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in mol konča, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo; temuč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ni rija ni mol, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo“. In vendar pridevajo groš h grošu, štejejo in spravljajo, in si zbirajo zaklade na zemlji; in oni v prvej versti dokazujejo in spričujejo dejansko, „da le petica dá ime sloveče.“ —

„Ne skrbite za svoje življenje, kaj bote jeli; tudi ne za svoje telo, kaj bote oblačili. Poglejte lilije na polji, kako rastejo; ne delajo in ne predejo: pa povem vam, da še Salomon v vsej svojej krasoti nij bil tako oblečen, kakor ena izmed njih.“

Gospica! Zapriva knjigo sv. Matevža.

Baptista.

XII.

In denes je zopet nedelja. Po lepej našej domovini, ki je tako strašno pobožna, da po vseh njenih krajih „cerkvice bele po holmih stojé“ — pojó denes zvonovi, in povsod, iz bližnjega in iz daljave romajo verni ljudje v farno cerkev, kjer jih pričakuje dušni pastir z uže dva dni naučeno pridigo. Starke po potu črez zóbo vlečejo tega ali onega, starci govoré modrovaje o raznih težavah, fantje in dekleta imajo ljubezenske skrivnosti, dečki so tepó — tako gredo vsi k službi božji; mej tem pa sije solnce — sè stolpa pak se glasi dobrodejno vbrani don zvonov — dolgo odmevajoč od loga do loga.

Včasi, v prešlih letih sem tudi jaz stal tam gori v visokem stolpu — in svet pod manoj je bil tako cvetoč kakor je sedaj — pa vendar je bilo vse drugače, nego denes. Denes pa sedim kraj gozda in — sanjam; pustil sem mašo in njeno poezijo, pustil pridigo iu njeno moralo — sedaj sanjam.

In Vi, blaga moja gospica, Vi veste, kakov osrečevalni čut vzbujajo take sanjarije, vsaj sva včasi v mladih letih, sede tam na zelenem holmu, ki se tako krasno dviga iz valov deroče Save, sanjarila oba o prihodnjosti iu njenej sreči — in vesela in zadovoljna sva bila; — denes pak, ko se nij še uresničila nobena onih želja, denes sanjam jaz le o minolih časih, — in Vi, krasna gospica? — Vi pojdete denes v cerkev — in čuli bodete govor mladega vnetega kaplana, ki bo dejal: „Ljubite se med soboj!“ — Ha, ha, ha, ljubite se med soboj! — Da, tako je govoril pred kmalu dva tisuč leti oni največji junak, ki je v prah podrl sè svojim naukom vse one poetične bogove in boginje, ki jih je bila rodila napredujoča kultura v podporo svojega obstanka. Za onim pa, ki je učil ljubezen, so prišli drugi, rekoči da so njegovi; pa oni so morili in žgali, bičali in tepli — obrekovali in sovražili, — in vse to iz ljubezni — vsaj kogar gospod ljubi, — ga tepe. —

In dan denes, ko je postalo sveto vse, kar je koristno, dan denes bi moral stopiti zopet duhoviti junak pred človeštvo, izruvati bi moral najvišjo cedro libanonsko in udariti ž njo po svetu, da bi se pretresel od kitajskih planin do tihega morja, in govoriti strmečemu človeštvu: „Ljubite se med soboj!“

Pa vsaj bi vse to nič ne pomagalo! „Ovenk in žvenk“ to je dan denes geslo, in prvo pomeni menda tolarje, drugo pa cekine, obeh pak ravno sedaj primanjkuje pri nas — papirja imamo preveč. In meseca majnika, to je bil oni veliki „krah“, ko so papirji padali „wie die Blüthen im Maien“, ko bi bili toliko cunjastih akcij lehko zopet nazaj v stope poslali, je torej bilo papirja veliko preveč na svetu, da si dr. Bleiweis še nij v „Novicah“ krščansko želje izrekel, da bi vendar za božjo voljo tudi akcijo „narodne tiskarne“ postale tak ničev papir, sicer je nij rešitve pred tem groznim liberalnim po plavom „mladih.“

Stojva, gospica! Teh svetili prvaških imen ne bi smel v svoja bogokletna usta jemati. Gotovo nemate, ne zamerite gospica, dovolj slovanske omike. Za to naj Vam povem, kak zakon je bil veliki srbski car Dušan v svojem vsem učenejšim juristom znanem „zakoniku“ dal. Tam se bere v §. 173. „Kdor oskube brado vlastelinu ali dobremu človeku, temu se obe roki odsekajo.“ In prvaki so tako krotki in miroljubni in prizanašljivi, da bi mi v istini to ljubav storili, ko bi se še dolgo smukal okolo njih brade; in kaj bi Vi, gospica rekli, ko bi Vam ne mogel več pisati? To se ve, vse drugače bi bilo, ko bi se držal §. 174. Dušanovega zakonika, v katerem srbski car določuje od besede do besede: „I ako se oskubeta dva sebra (=plebejca, neprvaka) mehoskubine je šest perper (=majhen starosrbsk denar)“. To se pravi, ako bi jaz začel navalivati na kacega „Mladoslovenca“, katerega so dr. Bleiweis za „vogelfrei“ razglasili in puste vsacemu kaplanu, da v „Novicah“ „brado skube", potlej bi bil gotovo smel v Šmidovo kavarno h prvaški mizi celo poslati postreščka pobirat „mehoskubino“, katera bi bila kljubu prvaški znani skoposti utegnila ne mnogo menj obila izpasti, nego ona „mehoskubina“, katero bi bil naš ljubljeni prijatelj Klun skupaj zneseno dobil od kuharic in tercijalk, ko bi bil na denarno kazen obsojen.

Baptista.

XIII.

Pomlad razsipa svoj cvet po zemlji, ptički pojo in znašajo gnjezda ; poletje sè svojim gorkim solncem daje zoriti pomladnemu cvetu, ki ga okrepčuje vsako jutro hladna rosa; jesen prinaša in godi svoj sad, ptički jemljo slovo, — in zima razgrinja svoj beli prt črez ves minoli kras, črez vse mrtvo življenje; ljudje pak se jokajo in smejejo, ljubijo in objemčkajo, sovražijo in tepó, v obilosti živijo in lakoto trpé, in plačujejo za svete maše, — za navadne en ranjš, za rimske pa dva.

„Naš fant mor a gospod biti!“ je djal oče Dobrovoljec, in poslal svojega Janeza v mesto.

Dvanajst let je v mestu študiral Dobrovoljčev Janez in potem so grmeli lepega poletnega dne možnarji pri farni cerkvi, zvonovi so peli, zastave vihrale, — in stari oče Dobrovoljec se j e veselja jokal.

Janez je bil gospod.

Minolo je zopet dvanajst let, zopet so grmeli možnarji, zvonovi zvonili in zastave po mlajih vihrale, — Janez je prišel kot fajmošter na domačo faro. Stari oče Dobrovoljec se je zopet veselja jokal.

Leto je minilo — in jesenskega jutra je stal mežnar pred starim Dobrovoljcem ter tako besedoval: „Čujte oče! Kuharica so djali, da ne smete na farovškem travniku svoje živine pasti.“

„Pa saj so gospod dovolili;“ omeni osupneni oče.

„To je vse prazno; kuharica so prepovedali!“

Oče Dobrovoljec je šel po živino, pa jokal se nij več od veselja.

* * *

Oh, gospica moja! Ali mi zamerite, da Vam uže tako dolgo nisem ponovil, kako pogrešam milobo Vaše pričujočnosti, kako se mi v srci vedno bolj razvija rudeči cvet ljubezni do Vas, blaga gospica, in s kako britko melanholijo me navdaja ta lepa jesen, ki obdaruje pridnega sejalca z obilim sadom, mej tem, ko govori meni vsak trenotek, da bode cvet za me — brez sadu.

In zmir in povsod se mi v spominu milo oglaša odmev pesni Uhland-ove , ki ste jo peli Vi, ko sva sedela na bregu Save — deroče naše Save —, zvečer ko je vzhajal mesec, in srebril valove; mej glasnim šumom se je tedaj čul Vaš glas:

Eine Blüth’, eine Blüth’ mir brich
Von dem Baum im Garten;
Keine Frucht, keine Frucht für mich
Darf ich erwarten.

Ana-Baptista.

XIV.

Vselej sem ga vesel, kadar ga srečam. Irhaste hlače ima, škornje čez kolena, rudeč nadsrajčnik, tržaško ruto okolo vrata, na glavi pa neogibno kapo z debelim „colom“, suh je kot goba, iskrih očij. In kadar se snideva, privleče turnčkasto pipo iz žepa, proseč me tobaka, in ko ukreše ogenj, — — klinčkov še ne pozna, - namuza se mi tako skrivnostno, češ, ko bi ti vse to vedel, kar jaz vem.

Gospica, to je naš slovenski Pavliha. Takov je, kakor pred dve sto leti, ko je še svetniku v znamenji platno prodajal. On je nesmrten, kakor večni žid. V kmetski hiši in v gosposkem gradu, tu in tam, povsod ga lehko vidite, ali bolje čujete, in o vsakem času.

Tako ga tudi jaz mnogokrat srečam; in ker sva uže davnaj znana, in jaz njegove slabosti vem, zapeljem ga jako rad kam kjer bog roko ven med svet moli.

Naš Pavliha je v nekem obziru aristokrat; on pije namreč samo drago vino. V meri pak nij prav nič plemenit; pije, dokler je kaj v polici, ali bolje, dokler se jaz plačevanja ne naveličam.

Sinoč sem ga našel na mostu pred frančiškani — (najmlajši baron kranjski, gosp. Korgelj, je enkrat v deželnem zboru ko predsednik dejal: „die flečkajner-patres“ — pa to le mimogrede omenim, ne da bi kaj slabega mislil) — ko je ravno Pavliha namreč nekega služabnika mestne pravice popraševal, kje gospod doktor Dolfi Schaffer stanuje. Novo uniformirani stražnik je bil jako razžaljen, ker ga je Pavliha tikal po svojej slabej pavlišji navadi, in je priporočil neotesancu s prav lehko umijivimi izrazi, naj prej Matičnega „olikanega Slovenca“ študira, po tem stoprv — Pavliha nij poslušal več onega kulturnega apostola, ker jaz sem ga bil prijel pod pazduho, in pet minot pozneje sva sedela v kazini pri dveh buteljah Ljutomerčana. Moj znanec mi napije prav po narodno, potem pak zapali svojo pipo in prav globoko vzdibne. Bil je nekako melanholičen.

„Kaj ti je, Pavliha“? ga vprašam radovedno; „tako se držiš, kakor tedaj, ko si bil mesto kislega zelja v piskru cel zelnik sè slanino zabelil.“

„E pri moji duši“ — (ne zamorite gospica, moj znanec nij tako „hoffähig, kakor morda ljubljanski „sontagsoficier) „kaj bi se ne držal kislo, ali ne veš, da bodo sedaj volitve in da bodo 4. novembra že vsi uzunaj sedeli, tam v tistej hiši pred škotskimi vrati, kjer sem jaz uže toliko britkega užil?“

„I, kaj boš moral zopet tja? In kaj vendar počenjaš tamo, da uživaš tolike britkosti?“ ga vprašam. Pavliha iztrese kozarec vina v sebe in vzdihne. Čez nekoliko trenotkov premisljevanja pak jame pripovedovati: „To uže davnaj veš, da sem jaz prav iskren rodoljub; in liberalen sem še od tedaj, ko sem tistega svetnika oklestil, ki mi nij hotel platna plaćati. Držal se je res kakor lipov bog, pa jaz sem ga le dvakrat oplel sè svojim čepom, pa je bil takoj denar tu. Torej razumeš, kako me je v srce bolelo, ko sem čul, da naši poslanci tako nedijo zunaj, kakor bi v cerkvi bili, kjer smeta samo fajmošter in mežnar govoriti. Šel sem v Beč, splazil se v zbornico, in tam zlezel pod isto klop, kjer je nekdaj doktor Tomanova lepa brada sedela. Dolgo sem čakal, kar prisedejo moji rojaki. Na mojo vero, mislil sem si, denes pa boste govorili; jel sem doktor Poklukarja pod noge dregati. Mož menze davnaj pozna, in se me jezbal; noge je kar kvišku vlekel. Jame se odkašljevati. Zdaj bo! si mislim, pa nič, nič, naš doktor je le plunil. Zdaj dregnem Horaka. „Satracene jedričku“! zarobanti nad menoj pod klop, pa prav tiho; pustim ga, kaj hočem ž njim, ta bi še morda takole začel govoriti: „Wir misme politikovat in Wienerstadt moledaites etc., tako pa še raje vidim, da molči. Potlej sem zeta Murnika cukal, ali tuđi ta nij nobene „štime“ od sebo dal.“

„Kaj pa si z grofom naredil?“

„Tega sem pa pod koleno vščipnil, a je rajši brcal, nego bi vstal, in eno rekel. Klel je pa, klel, nad manoj, pa vedno tja v sredo gledal, kjer so fajmoštri in baroni sedeli. Jako žalosten sem bil, ko sem odšel: in zato sem tuđi denes tak, kakor lesnika, ker se uže bojim, da bom moral zopet enkrat dregat in ščipat jih, kadar se novi naši zastopniki vsedejo tja.

„Kaj pa si pri Schafferji hotel, ker si tako zvedavo po njem popraševal?“

„To ti bom drugokrat povedal! Te dni pa pojdem v katoliško društvo, in bom tam nekega kandidata nasvetoval, katerega se še nij nihče spomnil! „Kedo more ta biti“?

Rojen Ljubljančan je; luč sveta je zagledal tam na dunajski cesti, menda v drugi hiši od „numare seks“ — pravi „vollblutpravničar“ — za cerkev ima velike zasluge, — slavno ime nosi in dober katoličan je, — ali še ne uganeš, kdo je to? To je don Karlos, naš rojak, ki sedaj na španjskem požiga in ljudi moliti uči in jim šibe obeta, ako ne gredo hlinit se v cerkev. Pa bo menda kmalu „faliral“ tamkaj, in potem bi bila kaka kandidatura pravi „refugium peccatorum“ za-nj. Nekod ga bodo vendar za častnega občana izvolili. Če ne drugje, pa v Kurji vaši, pod Golovcem. Morda še „Santa-Cruza soboj pripelje.“

„E, Pavliha, ti jih imaš še zmirom za ušesi.“

„Dobro, da me „ušes“ spomniš. O nekom pravijo, tla nij sposoben za državni zbor, ker slabše sliši nego jaz. Krucitirken! drugi so pa mutasti.“

In Pavliha si je nalil zopet kupico, butelj je bilo že več praznili — in moj znance je jel „radikalno“ govoriti. Rad bi Vam še kaj povedal, gospica moja, o najinem pogovoru, pa urednik „Slov. Naroda“ se bliža sè svojim svinčnikom; čul je besedo „radikalen“ — in take izraze on krvavo sovraži. Zadnjega pisma je bil polovico konfisciral, za to ste samo en odrezek dobili, a on se izgovarja, da sem bil „radikalen.“ Ko bi Trakarjev Tomaž na starem trgu, ki ima 600 gld. davka, to vedel, nikoli več ne zabavlja v katoliškem društvu.

Ana-Baptista.

XV.

„I, kaj pa sta imela vendar s Schafferjem, — vsaj si bil včeraj pri njem?“ vprašam radovedno svojega prijatelja Pavliho, ko sva sedela deževnega večera minolega tedna v Tavčarjevej gostilni v beli Ljubljani pri drugem poliči trpkega terana, katerega je nama bila točajka Mirni prinesla.

Pavliha izpuhne tri goste oblake tobakovega dima, nabere svoj suhi obraz v prav muhaste gube, in nekako plašljivo ogledovaje debelega filistra na konci najine mize, mi resen zašepeče: „Zarad volitev sem bil tam.“ „E, daj, daj, ali sta se kaj kregala, kali?“

„Oh, kaj še, le čakaj, da se tale „pravničar“ od najine mize pomakne domov svoj „roženkranc“ (ali pa grehe delat) molit, potem ti povem vse, za kar sva barantala z Dolfom.

In res, debeli pravniški filister se je kmalu odgugal iz gostilnice, gospodje sekundarji iz bólnice so bili v tako živem pogovoru, da naji nijso slišali, in Pavliha jame pripovedovati.

„Debelo je gledal, debelo; mali nemški Schafferček, ko sem vstopil, skoro ustrašil se je bil; morda je mislil, da sem z Janjčjega doma; a urno sem ga potolažil, rekoč: „Jaz sem Pavliha! Saj si gotovo že kaj čul o meni, ljubi moj doktorček brez doktorovanja.“ Pa se mu je kar obraz razvedril, mehak stol mi je porinil, in turškega tobaka ponudil; sam si je pa drago smodko zapahi, in kmalu sva bila v prav živem, prijaznem razgovoru. —

Kaj vraga te je bes zmotil, da ti reva tukaj v Ljubljani kandidiraš, ljubi moj Dolfi Šafarček, vsaj te vendar tukaj tako dobro poznajo , kakor trcijalske kuharice našega klečéplaza dr. Gosta. In čem bolj koga poznajo, tem slabše je zanj. Saj veš, da so Giskri „pos“ podpisali, ker ga predobro poznajo, vaš Ertl ne kandidira , ker ga tudi poznajo in Dežmana ste na dolenjsko Kočevje poslali, ker ga tukaj predobro poznate. Škoda za Pergerja, da je z M…vko ušel; njega prej se nijste tako poznali, kakor sedaj, ko ga več tukaj nij; morda ste ga mislili kam vtakniti. Res, škoda zanj.

Schaffer se je kislo držal, a potlej se mi je jel smijati. Kaj pa misliš, ljubi moj Pavliha, povzame besedo, da je ta reč tako resna. To je vse „švindel“. Meni je treba k zdravju, da včasi malo vpijem. Zato kandidiram. Politika je meni klobasa. Kar se pa tiče tega, da me predobro poznajo, pojdi, pojdi, ta je bosa. Ko bi Mokarjev Kajfež še živel, bi namestu mene njega tudi leho volili. Gotovo bi bil on najbolj popularna osoba. In ko bi naš general Dežman Kajfeža ali Primož-Gada nakomendiral, bi mi prav radovoljno ubogali. Evo, naše discipline! Saj veš, da so jezuvitje v Repnjah na skrivno povelje našega generala dobili tist famozni dekret, sedaj smo pa vsi na cedilu ostali, samo jezuvitje ne; kajti oni pridigujejo, kakor prej, begajo ljudi kakor prej, storé, kar hoté; naš Auersperg jih pa gleda, ker si ne more pomagati, dokler je Stremayr ustavoverno nemško klerikalen in Ravšerjev sobratec. Mož se nij pet stopinj naprej ozrl, da bi bil videl, da nema nobenega postavnega pomočka, zarubiti jih, ako ne odido. Le naš general, ki je vse to prouzročil, umiva si roke, misleč, kaj meni mari! O naš general je ptič, da malo tacih! Saj pravijo,

„Da se baha
Ker krokodila jaha.“

„Pa povej mi vendar Dolfe, kako je to, da ste po drugih krajih take čudne kandidate postavili, in zakaj zmirom vpijete, da so to fajn „možje“ in „možje“ in zopet „možje“; ali se bojite, da bi jih kdo za babe ne imel?“

„Vidiš, ljubi moj Pavliha, to je tako: Ti bodo morda zmagali, in ravno ker so tako slabodušni, jih bomo lehko vse v žakelj djali in za svoje namene uporabljali. Tu je v prvo nekov Martin Kočevar, star in starikov mož, ima več denarja, nego pameti, vednosti, in ki bi si iz srca rad na stare dni slavno ime pridobil, ali pa morda še doživel, da ga v kamen vsekajo. Sekali bodo, rujno vince sekali, kadar pride v državni zbor; a mož se nas bo držal, kakor podrepna muha in zato je dober za nas. Se ve da ga bomo le tako dolgo rabili, dokler ne pride kak nov „krah“, potem je pa „tabula rasa“ — saj razumeš, kaj ne?

Njemu in Zagorcu bo pa tist glasoviti „kurji britof“ pomagal, — ali poznaš tega moža?“

„Kaj bi ga ne? Vsaj bi me kmalu zaprl, ker sem pred letom dni v Kostanjevici v gostilni zraven njegove mize pečenega kapuna jedel. Dejal je, da sem sneda, ker mu nijsem ni pustil. Kregal se je: „Jesses, ti kanalja ti, se boš tlele nuorca dielov!“

„No glej, ta „kurji britof“ bo Zagorcu pomagal. Letos o binkoštih so bili ti možje pri Kočevarji v Krškem na pojedini — rekli so jej „Wahlreformfeierfest-banket“, in takrat jih je s krškim vinom vred tudi sveti duh obsenčil — jaz mislim, da bo sad dober za nas.“

„Takrat sem bil jaz tudi zraven, omenim pohlevno; pod mizo sem čepel, in videl, kako je Zagorec pol kapuna v žep vtaknil ravno, ko je „kurji kristof“ v dvanajsta piščanceva jetra vgriznil. Ta mož se mi je res smilil; drugi so vpili: „hoch, „hoch“; on je pa poskušal, pa je imel tako polna usta, da je le „bôf, bôf“ rekel.“

Dolfi se je smijal, in mi drugo pipo turškega tobaka ponudil, ker on je dosti pojerbal.

„Kaj pa je z Železnikarjem v Tržiči?“ ga vprašam zopet.

„To je pa Cimber z dušo in telesom. Prišel bo s svojim „kaputom“ in peljal volilce na borišče; boš videl, bobnali bodo in svojo vojno pesem zapeli

Bržola, bržanka
Trščan, Trščan.

Na mojo vero, to bo gaudium.“

„Veš kaj Dolfe, mu prestrižem besedo, tedaj imajo Tržičani Dežmanove besede, ki jih je 1861. leta v državnem zboru govoril, vsi v zlatem okviru spravljene; z a Železnikarjem bodo pa popir v zlato vezali — bel papir in to bo železnikarjev govor, kaj ne?“ „Menda že“, je djal Schaffer in zdihnil.

„In vaš Dežman si j e menda zato izbral brata Zagorca, da bode, kar se tiče renegatstva, vsaj enega pajdaša imel. Schöne Seelen finden sich“, — „Kakor midva“ je mislil Dolfi reči, pa vendar nij rekel, temuč — — — Pavliha nij končal svoje pripovesti, ker k najinej mizi je prisedel zopet nov gost, zopet nekov debel pravničar, in Pavliha je — še enkrat prav robato, pa tiho, pridušivši se, — obmolknil.

* * *

Gospica moja! Ko bi bil Pavliha vedel, da boste Vi brali njegove besede, gotovo bi bil lepše govoril in vpletal poetične rože v svojo pripovest; kajti on zna, če je prav sicer neroden in robat, včasi vendar tudi galanten biti, in Vam nasproti bi bil gotovo. Vsaj vidite, kako lepo sta se z doktor Schafferjem zastopila, o katerem pravijo, da je znal že „dvorišče pometati“, — ko je še, kakor njegov znanec Pavliha, — platno prodajal.

J, Baptista.

XVI.

Jesen je tukaj. V jutru se vlači gosta mokra megla preko daljnega polja, kjer reže lemež trdo zemljo za rast in obili sad zlate pšenice, po gozdu otresava mrzel veter polagoma orumenelo listje, in kaplja za kapljo pada raz rosnih smrekovih vej, — ptički molčé, le visoko v zraku se čuje včasi hripavi glas potujočih žrjavov, ki hite v velikanskej trivoglatej vrsti proti jasnemu jugu; a po zelenih travnikih, kjer je „sinoči slanca pala“ , nij videti več pisanih rožic, — kmetova kosa jih je uže davnaj položila na mokra tla, in, kar jih je še ostalo, povešajo vse svoje vele glavice, kakor — naš doktor klečeplaz Costa svoje vodenoplave oči, kadar frančiškanski škapulir iz svojih nemških prsij potegnivši in poljubivši, moli tri dolgo zategnene očenaše in dve veri za blagost, srečo in razvitek ne vem če dobro- ali slabomolzare bank e „Slovenije“.

Da, jesen je tukaj! Naš ljubi grof Aleksander bo menda kmalu ozdravel, in snel svojo lepo dvocevno pókalco s klina, in od jutra do večera bo slišati glasni strel po ljubljanskem močvirji. Kazinski „Gfrettbrüderji“ so dali tudi uže svoje puške slugam, da jih osnažijo, nakupili so si uže smodnika in svinca, in v tistem zlatem času, ko bo doktor Klečeplaz na vse hriplje pridušal gorenjske trenjalke, naj mu pomagajo pri volitvi v Kranji, Vrhniki, Kamniku itd., bodo tudi nemški „gfrettbrüderji“ začeli streljati, in kljunači na močvirji in v „stadtwaldu“ ne bodo vedeli, ali so kljunači ali Slovenci, — in mi Slovenci ne bomo znali, ali smo Slovenci, ali pak samo kljunači. Naš grof tudi včasi to-le premišljuje, pa še nij prišel do rešitve tega vprašanja. O ti lepa, prijazna jesen! Gospod Železnikar v Tržiči uže tri tedne študira svoj deviški volilni govor, pa še ne zna več, nego: „Meine Herrrren! …“ hvala bogu, da taka mrzla burja piše, če ne se bil ta tržiški cimbrovi kandidat uže davnaj stopil, — tako mu vroče prihaja pri spominu na volitve. Doktor Schaffer hodi z debelim šalom okolo vrata, — da ne bi postal zamolkel, — kaka nesreča na dan volitve! Vladni svetovalec Roth je pa menda svoj poklic zgrešil, kajti tak i „prefeljki“, kakor jih on pošilja bore podložnim uradnikom, bi se prištevali kakemu generalu. Žalostno je zares, kakor sem že večkrat dejal, da se toliko ljudij v svojem poklici zmoti. Koliko bi jih še lehko hodilo v Ljubljani pred kazino gori in doli, ali pa v Gradci po „stadtparku“, — koliko zasluženih penzionistov, — katerih vsak bi se trkal ponosno na hrabra prsa, ter dejal: „Jaz bi bil tudi lehko kako — Sadovo izgubil“! Škoda za nje, škoda za to — bore Avstrija!

Oh ti ljuba, prijazna jesen! Mrzla si postala, burja tako divje piše skozi špranje v oknu, in v treh tednih nam pošlje morda že sveti Lukež celo kopo belega snega! Da, beli sneg, beli, žalostni sneg bo padel na to ravno polje, na te zelene gozde, ki se še nijso otresli svojega poletnega kinča. In v treh tednih bodo volitve. Vražje volitve! da mi spomin na nje moti vsak poetični čut! Dežman si je naročil uže debel kožuh in polhovo kapo, d a bo potoval v Kočevje. Bog ga varuj, da se ne prehladi. Doktor Klečeplaz pa se je obljubil peš romati v Marijo-Celje, ako bo voljen; bog daj, da mu ne bo treba črevljev trgati po tem božjem potu. Gospod iblajtar „Caramba“ pa si je izprosil uže „urlaub“ pri svojej ženi za isti večer, ko bodo volitve, in Ehrfeld je naročil v Gradci mnogo, mnogo pive in štajerskega šampanjca — naš oče, doktor Janez Bleiweiss, pa je dal v nedeljo pri svetem Jakobu deset krajcarjev za „ofer“ — za Hohenwart-a na Notranjskem. Tako se pripravljajo vsi ljudje, vsi prvaki, vsi ustavaki in kar je še drugih interesentov za te velevažne volitve — marsikdo bo na večer istega večera zvedel, po čem jo „žmah“ marsikdo bo videl, da „krv nije voda“, in marsikomu se bode lehko dejalo po dunajsko :

„Wärst net ofi gstiegen,
Wärst net obi gfollen“

naš grof bo pa snel puško s klina, in ako bo prinesel domov dva kljunača — bo pa vesel!

O ti lepa, prijazna jesen! Rožice so proč, gospica moja, duhteča vesela poezija se je umeknila tožnim, melanholičnim občutkom, in ognjeno rudeči pelargonij, ki cveteva še na Vašem oknu, se vedno bolj in bolj obletava, in kmalu, kmalu se bodo spolnevale nad menoj tožne besede fantovske pesni:

Po gorah je ivje,
Po ravnem je mraz,
In mojemu srcu
Je vedno dolg čas.

Baptista.

XVII.

Teden je minol, kar so mu postavili marmorjev spominek; teden je minol, kar so mu zapeli na grobu,

— — — kjer tava zelena
S trohljivosti znamenje upa poganja, —

slovesno pesen, katere tožni glas je mehko božal ginjena srca, — in sedaj počiva truden popotnik v črnej, mirnej zemlji, na katero pot nazaj mu zabranjuje teški marmor. Davnaj je že utihnil njegov glas, oj krepki glas, čegar donenje je poznal ves beli svet od sinje Adrije do ledenega morja, in davnaj se je uže umirilo nepokojno srce, iz katerega je poganjala tako divno solzna cvetica poezije. In gorje vesvoljnega sveta gorje, ki ga nosi v prsih pravi pevec, in s katerim trpi za nas, za vse, za ves svet, — ono gorje je nehalo razjedati življenja mozek, in kragulj, ki ga ne odžene nobena pozemska moč, se je upognil, ko je prišla „zadnja ljub’ca, bela smrt.“

Pravijo, da je bil Simon Jenko slovenski Heine. Bral sem obadva mnogokrat, ne z onim suhim kritičnim duhom, ki išče le napake, in se veseli, ako najde le kakov tiskovni pogrešek, ne tako; temuč sedel sem v gozdu pod košato jelko, in ko je pihal vetrič tako skrivnostno po temnozelenih vrhovih, in je visoko v zraku nad manoj plaval vran kričeč sè svojim hripavim glasom, — čital sem nem in tih besede teh dveh pevcev po božji milosti — a kakov različni vtis. Heine je pravi pesnik, a brez unetja za svetost poezije. Pri njem prodere redno, kadar mu boža prekrasno ideja onemoglo srce, ovi satirični dêmon, ki vlači v blato najlepša čutila, in kojemu še lastna nesreča, lastna poguba nij sveta. Srce se ti bo treslo, kadar ga bereš, — beri ga, a ne premišljuj njegovih besedij.

In Jenko? On ne pozna one zbadajoče zagrizenosti, pri njem se le redko kedaj oglasi britki, grenki spomin, in še tedaj je v svojih besedah veličasten. On je čvrst, čist in mil, kar Heine nij, a zadnji ga vendar prekosi v originalosti in velikanstvu idej.

Pa čemu bi s suhoparno besedo opisovali in preiskavali to, kar se vendar besedi odteguje. Čutila, ki pridejo iz srca, gredo k srcu, in le to ima nopogojno pravico soditi o njih.

Revež je, komur so položile bele rojenice solzno cvetko poezije v zibel; a vendar je to nekaka lepa, vesela nesreča.

Vsaj, ko jame spozuavati svet in resnobo življenja, ko se mu prikazuje vsa naša gola, ostudna ničevost in bedarija v svojej pravi podobi, ko vidi, da je vse, kar se sveti in blišči, le razbita steklena črepinja, ki jo obseva mesec, — tedaj mu kinča „solzna cvetka poezije“ vsako misel, in njen čarovni kras mu razjasnuje temni, trnjevi pot do spoznanja. In gorje, ki so mu ga podarile rojenice, ono gorje ga stori vzvišenega črez našo uborno počenjanje, — on nosi svoj svet, vesvoljnost v čutečih prsih.

Kadar pa pride ljubezen sè svojim zakritim, sramežljivim krasom, čegar blišč odpira nebo trpkemu zemljanu, — tedaj razvije poezija ves svoj duhteči cvet in vsakdanjež, ki še ne pozna njegove slasti, strmi in gleda plamtečih oči to bliščobo. Vsaj tako cvete na sto let trnjeva aloa, kadar požene rožno steblo kviško, in se po njem obešajo in vskipujejo duhteči zvončasti cveti. Cvete — — in umrje.

In kadar dospe pesnik na vrhunec življenja, na vrhunec svoje moči, tja, od koder jame „svak Kronos“ navzdol poganjati čile svoje konjiče, tedaj mu kaže jasni dar rojenic vso dolgo, storjeno pot v lepem, pomladnem svitu, in bornost življenja zginjeva pred veselim utisom poetičnih obrazov. Mirno, lehko se vleže k počitku, in „solzna cvetka poezije“ razvija še svoj zadnji, mokrobliščeči cvet okolo čistega čela trudnega, blagega popotnika:

„Ko jaz v gomili črni bom počival
In zelen mali poraste nad menoj
Veselih časov srečo bo užival
Imel bo jasne dneve narod moj.“

Baptista.

XVIII.

Človek mora filozof biti. Nij treba, da bi se ravno lovil v Hegel-jevih rebusih, ali da bi Cartesija in Spinozzo molil, — dandenes je lehko vsak filozof brez prave filozofije. Jaz imam prijatelja, ki pravi, da je pri četvrtem vrčku pive še platonikar, pri petem bi lehko Pitagoreja oponašal — a pri šestem je Demokritov učenec. Čul sem one dni, da je tudi ljubljanski mladonemški kandidat gospod doktor Schaffer take vrste filosof, samo s Platonom se mu nij možno sprijazniti. Pravijo, da je hodil dolgo časa po Dunaji in druzih tacih in enacih krajih.

Naš ljubi klečeplaz tudi nij veliko boljši od imenovanega svojega nemškega brata, a to nas nekoliko tolaži, da je obesil rudeč škapulir na vrat, in se udal roženkránskej filozofiji.

Nij dolgo tega, kar sem govoril z nekim hudomušnim kaplanom o „mladoslovencih“. Dotični „gospod“ je bil strašno razburjen in razbuden na nje, in dejal po svoji bogoslovski omiki, da so vsi „osli“. Jaz sem jel z vsem svojim filozofičnim duhom premišljevati ta izrek in prišel sem do sledečega mnenja: „Če so to osli, so menda tudi drugi ravno tako osli, in celi svet je le oslovski hlev. Se ve, da nekaj teh oslov je še „mladih“, in ti so posebno muhasti in živi, ter brcajo na strani. Drugi so pa „stari“, in to so koščene sulic kljuse, in nič več za uprežno rabo.“

Jaz ne vem, kam bi bil se zašel s to „oslovsko“ filozofijo, ko bi se ne bil pri „starih“ spomnil zopet našega drazega klečeplaza in prekatoliških ljubljanskih kuharic — ena čreda in en črednik. Kadar bo prejel ta „črednik“ za svoje zasluge kakov „orden“, Napoleonov ali Gregorjev, vsled katerega bi ga zmerjali: „vitez“, tedaj bo tudi vedel svoj dotični grb okusno in znamenito izdelati; kaj ne, na enej strani: gnojne vile, na drugej pa: škapulir. Svetega Izidorja risajo s cepcem v roci, kaj bi ne klečeplaza z vilami. —

Gospica moja! Vi ne marate filozofije. Vsaj se še živo spominjam, ko sva sedela skupaj v ovej hladnej dolini pod gričem, s katerega gleda bela cerkev tako prijazno tja v daljni, nizki svet; pod nama je šumljal potok, in po sivih vrbah, ki obraščajo breg, so se preletavali zlatokluni kosi; zadnjikrat sva tamkaj vkup sedela, roke v rokah, in jaz sem Vam tiho govoril o najinem slovesu; tedaj se me je polotila nenadoma neka filozofična — rekel bi — budalost, in jel sem Vam naslikovati, kaj je ljubezen, kakova je moja, sedaj jasna — cvetoča — in kakov bo vaš sad. A Vi ste mi dejali, da ne marate tacih filozofičnih premišljevanj, da Vam je dovolj vedeti, da Vas ljubim, in da gledate v prihodnjest z ravno tako jasnim, veselim očesom, kakor v sedanjest.

A jaz nijsem mogel pustiti slabe svoje navade, in bog zna, kolikokrat sem se uže pregrešil zoper vašo izrečeno željo; — navada železne srájca.

Dokler je sijalo to zlato solnce, in je vetrič po polji majal pisane glavice nježnih rožic, — tedaj sem bil tudi jaz vedno veselega srca, in radostno in brez strasti sem gledal od daleč borno in ostudno počenjanje teh in onih, ter kazal Vam, gospica moja, pravo podobo naših narodnih in nenarodnih burkežev. Klečeplaz je stiskal pesti za menoj, naš „oča“ je pobiral kamenje, — Luka Jaran pa je pridigoval in molil, in žugal s hudičem in peklenskim ognjem. Jaz se jih nijsem zbal, gospica, vsaj sem služil Vam, in vedel sem, da ste mi Vi hvaležni, — in „očetovo“ kamenje me nij zadelo, in Jaranov pekel me nij pogoltnil.

Ahčin je svoje dolge prste sklepal in odklepal tako grozovito, da sta se še stavec in korektor tresla in motila v svojem delu, in mi jo urednik cele stavke brisal. Tako sta dejala enkrat, daj e fajmošter Tavčar „rabarbaro“ prodajal, funt po pet grošev; pa to nij res — prodajal jo je drug fajmošter, katerega urednik obrajta, in dražja je bila — funt po sedem grošev.

Sapienti sat! Tožno, pusto vreme je, — kako naj bo človek vesel? Torej oprostite gospica moja, ako Vam rečem, da je moje denašnje pismo zadnje v tej vrsti! Morda me nikdar več ne bo, morda pridem zopet kmalu, in potem se bova razgovarjala o teh in onih, — naj si za sedaj malo spočijejo. Kmalu bo padel sneg — in potem bo vse tiho in mirno po širokem svetu — le v mojem srci ne, vsaj taisto bije brez miru le za Vas — blaga moja gospica!

H koncu pa naj tebe še omenim ljubček moj, sveti Klečepláz, le moli in rasti v svetosti in milosti, in vodi jih za nos, kaplane in kuharico, ki te spoznavajo, — in čakaj mirnega in veselega srca tistega dneva, ki ti bo prinesel zasluženi in zaželeni „orden“. S taboj se bo tedaj tiho veselil

Baptista.