Nehvaležen sin
| Nehvaležen sin. Povest. Fran Zbašnik |
Izdano pod psevdonimom Malograjski.
| |||||||||||||
Še mi je živo pred očmi stari Kovaček, dasi počiva že nekoliko let pod zemljo, in zdi se mi, kakor bi ga bil še včeraj videl iti skoz vas, počasi, premišljeno, z upognjeno glavo, v roki debelo palico, a črez ramo beraško malho.
Sem ter tja je postal malo, pocepetal z nogami, zamrmral nekaj sam s seboj, pa se začel zopet pomikati naprej ....
Kovaček ni bil navaden berač. Nekaj častitljivega je imel na sebi, in na prvi pogled si mu poznal, da ni sam zakrivil svoje usode, da so ga temveč nezasluženo doletele trde izkušnje. Ljudje so tudi drugače ravnali z njim, nego s kakim postopačem. Kamor je prišel, so ga radi sprejeli, in malokdaj se je zgodilo, da bi bil brez darú zapustil kočo, pri kateri se je zglasil. Baš za to pa se tudi ni prepogosto vračal v jedno in isto hišo, kajti na kup ni spravljal, ampak je bil zadovoljen, da je imel le sproti za vsakdanjo potrebo.
Kar je bil doživel, ni bilo baš nič posebnega, kajti nehvaležnost otrok se nahaja, žal, pogosteje, nego bi bilo želeti; vendar pa sem jaz njegovo povest vselej rad poslušal, in zdi se mi vredna, da jo zapišem ter otmem pozabljivosti.
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. • dno |
I.
urediLepo posest je imel Kovaček svoje dni: njiv, travnikov in gozdov, kolikor jih spada k pol zemljišču, čedno, zidano hišico brez dolga, a v hlevu dobro rejeno živinico. Oženil se ni bil bogato, zato pa je dobil v hišo pošteno in pridno ženico, ki se je trudila ter delala noč in dan. Kjer je žena pridna in ni mož zapravljivec, se že tudi na kmetih izhaja. Tako se tudi Kovačku in njegovi družinici ni godilo slabo, in kadar je bila letina malo bolja, je celó lahko dal kaj na stran ter prihranil za slabejše čase.
Bog mu je bil dal dva otroka, oba fantka. Starejšega so bili krstili za Petra, mlajšega za Janezka. Oba sta bila sicer zdrava in čvrsta, vendar pa je bil mlajši dokaj lepši in bistroumnejši, in akoravno je imel oče oba dečka jako rad, se mu je srce kar nehoté bolj nagibalo k Janezku. Pa tudi mati je kazala to slabost. Janezek je bil vselej in povsod prvi, in marsikaj se je njemu izpregledalo, kar se njegovemu bratcu ni. To pa je bila napaka, ki je neugodno vplivala na odgojo obeh otrok. Starejši je začel kmalu opažati, da merijo stariši večkrat z dvojno mero, in začel je postajati nekako tih in potuhnjen, mlajšega pa je delala ravno zavest, da velja pri stariših več, nego njegov starejši bratec, trmoglavega, oblastnega in ošabnega.
Razlika med dečkoma se je pokazala še bolj, ko sta začela hoditi v šolo. Janezek je kmalu nadkrilil v učenju vse druge otroke. Posledica tega pa je bila, da sta bila oče in mati poslej še bolj ponosna nanj, in da sta mu še rajši pregledala vsako nerodnost ter ga razvajala sploh v vsakem oziru. Ponos starišev radi njegove nadarjenosti pa je bil popolnoma upravičen, kajti vzbujal je pozornost tudi njegovih učiteljev. Navzlic temu pa bi Kovaček svojega sina ne bil šolal naprej, ko bi ne bil nekega dne stopil gospod kaplan v njegovo hišo ter ga nagovoril takó-le:
»Kovaček, kaj pa mislite vendar s svojim mlajšim fantom? Kar se je mogel naučiti v domači šoli, se je naučil, in treba bo, da ga daste kam drugam. Janezek je umna glavica, in škoda bi bilo, če bi ostal kmet in bi samo gnoj kidal, pa zemljo oral!«
Kovaček ni bil v mali zadregi radi tega obiska in teh besed. Gospod kaplan je bil sicer prijazen človek, ki je prilično rad nagovoril tega ali onega, in tudi z njim se je bil že nekolikokrat pomenil, ko sta se bila srečala, toda na njegovem domu še ni bil nikoli.
Kovaček se ozre najprej po sobi, in videč, da je dokaj nereda, kakor je to sploh v kmetskih kočah ob delavnikih v navadi, zardi malo; nató pa odpre skrinjo, poseže po svojo nedeljsko kamižolo in jo obleče kar vpričo gospoda kaplana, da bi bil tako vsaj sam nekoliko dostojnejši za sprejem odličnega gosta. Vse to je trajalo nekaj minut, in zdaj še le je imel toliko zbrane svoje misli, da je odgovoril:
»Eh, kaj naj pa storim z njim? Kmet je res revež in večen trpin, pa kaj hočemo, če nismo rojeni za drugega!«
Kovaček je dobro vedel, kam merijo kaplanove besede, in dele so mu jako dobro, toda potajil se je nekoliko in se delal nevednega. Gospod kaplan pa je odgovoril na njegove besede:
»Za kaj je kdo rojen, ne more vedeti nihče naprej. To ve sam Bog, ki nas je ustvaril. Toda ako vidimo, da je Bog naklonil komu talent, moramo pač misliti, da ga je namenil za kaj višjega ... In kakor sem že rekel, vaš Janezek ima bistro glavico, in lahko rečem, da mu ga v celi šoli ni para ...«
»Tisto je že res!« poseže Kovaček vmes, premagan od te hvale. »Pomislite, kaj je nekoč ta paglavec storil, ko je bil komaj pet let star. Jaz in žena sva imela s hlapcem in deklo nekega popoldne opraviti na polju, otroka pa sta bila sama domá. Kar stopi tuj človek v hišo in začne stikati po omarah. Starejši deček zbeži, Janezek pa, ta frkavec mali, vam skoči v vežo, vzame burklje, se postavi pred hišna vrata, kakor bi hotel onemu ubraniti, da bi zbežal, ter jame kričati: „Oče, brž doli iz izbe, brž doli, nekdo je v hiši!“ Ko je tujec to slišal, je mislil, da je res kdo domá, in jo je hitro popihal. Svoj živi dan ne pozabim, kako nam je pravil to, ko smo se bili vrnili domú. — Govoril je prav po otročje: „Vzel sem bulklje, tekel pled vlata in sem lekel: Oče, blž doli, blž doli, nekdo je v hiši!“ Tako je pravil. Hahaha, ali ni to dosti za takega otroka?«
Kovaček se je bil popolnoma izpozabil, in če se je hotel spočetka potajiti, je zdaj do cela izdal svojo slabost. Gospod kaplan, ki ni slutil, da je Kovaček tako ponosen na svojega sina, je nekoliko osupnil, vendar pa je rekel:
»No, vidite, to vse kaže, da je jako vzbujen, in zató bi dejal, da ne bi bilo napačno, če bi ga dali v šolo. Vsaj poskusite z njim! Tako revni niste, da bi vas ugonobili stroški, ki jih bodete imeli prvi čas z njim. Če se bo učil, bo vse dobro, in pomagal si bo kmalu sam. Ako pa črez jedno ali dve leti izprevidite, da fant noče tako, kakor bi bilo želeti, no, potčm ga vzemite zopet domú, ali pa ga potaknite, in to bi bilo morda še boljše, v kako trgovino; kar se navadi v šoli, mu ne more škoditi! Da bi ga silili k učenju, ako bi ne kazal veselja do njega, za to tudi jaz nisem. Ni dovolj, da ima človek talent, ampak imeti mora tudi veselje do učenja in pa priden mora biti. Sicer pa trgovec dandanes tudi nekaj velja. Če ne bo drugače, izročite starejšemu kmetijo, mlajšega daste pa h kakemu trgovcu.«
Tako je govoril gospod kaplan, in Kovačku so se zdele njegove besede jako pametne, ali dasi je v srcu sklenil, ravnati se po njih, vendar ni naravnost pritrdil, ampak je rekel:
»Bom videl, kako bo. Taka stvar se mora preudariti na vse strani; sicer pa lepa hvala za dober svèt!«
Ko je bil gospod kaplan pri Kovačku, gospodinje ni bilo domá. Bila je šla na vodo nekaj perila izpirat. Ko se je vrnila, vstopil se je njen mož pred njo, in sicer nekoliko bolj pokončno, nego je bila to njegova navada, ji zrl nekoliko časa molčé v obraz, tako da ga je že hotela vprašati, kaj to pomeni, potčm pa ji je začel praviti, kakega gosta so imeli, in kaj ga je privedlo k njim. Zamolčal ji ni nobene besede o vsem pogovoru, nazadnje je pa še pristavil:
»No, stara, kaj praviš ti k temu? Ali bi ne bilo lepo, ako bi imeli kdaj gospoda pri hiši?«
Ona pa si pokrije s predpasnikom obraz, si obriše solze, ki so ji od veselja silile v oči, ter vzdihne:
»To bi bilo preveč sreče za našo hišo. Vendar, če je božja volja tako, pa poskusimo!«
S tem je bila stvar odločena. Precej drugi dan po tistem se je podal Kovaček h gospodu kaplanu ter povedal, kaj sta sklenila z ženo.
Gospod kaplan je pohvalil Kovačka, da je sprejel njegov svèt. Obljubil mu je, da mu pojde kolikor mogoče na roko, ter mu velel naposled, da naj pošilja odslej dečka vsak dan k njemu, da ga bo nekoliko pripravljal za mestne šole.
In tako je zahajal Kovačkov Janezek poslej dan na dan s knjigami v roki v župnišče, in kdor ga je videl, vsakdo je rekel:
»Iz tega pa bo nekaj!«
Starišem pa je po tihem utripalo srce veselja. To veselje se je Kovačku sicer nekoliko izhladilo, ko je vprašal nekoč gospoda kaplana, kako se Janezek uči, pa je dobil v odgovor:
»Glavico ima dobro, to se ne dd tajiti. Toda pridnost ni zmeraj jednaka. Enkrat se nauči vse do pičice natanko, drugič pa se mi zdi nekako površen. No, pa je treba pomisliti, da je še otrok, in da postane z leti resnejši. Bolj neljubo pa me je zadelo to, da si je hotel pomagati parkrat, ko se ni bil naučil vsega, z lažjo in me je izkušal prepričati, da sem mu bil odmeril manjšo nalogo, nego je bilo res!«
Te besede so Kovačka dokaj potrle, toda gospod kaplan, to videč, ga je zopet potolažil, rekoč:
»No, zaradi tega pa ne smete še obupavati. Jaz vsaj mislim, da se kaj takega ne prigodi več, kajti posvaril sem ga, in zdelo se mi je, da ga je bilo sram, in da se je kesal. Vsekako vas to ne sme ostrašiti. Ko pride fant do pravega izpoznanja, se že iznebi teh napak, in ker ima, kakor sem rekel, zares dobro glavico, ne dvomim, da vam bo delal veselje.«
Tako je ostalo pri prvotnem sklepu.
II.
urediKovačkov Janezek se je od tistihdob, ko je bil začel zahajati h gospodu kaplanu, jako čutil. Rad se je pobahal pred svojimi vrstniki, da pojde v mesto v šolo, in pristavil je pri taki priliki vselej: »Žgancev mi tam ne bo treba jesti, kakor domá!« To je vzbujalo zavist pri drugih dečkih; posebno neprijetno pa je zadela ta hvala vsakokrat njegovega starejšega brata, kadar ga je slišal se tako ponašati.
Sploh je postajal Janezek oblastnejši od dne do dne, tako da sta ga morala oče in mati, akoravno sta mu tako rada prizanašala, vendar le večkrat posvariti. Toda taka svaritev pri njem nikdar ni dosti izdala. Saj je opazil, s kakim veseljem je počivalo tudi tistikrat očetovo oko na njem, ko ga je ošteval; materi pa se je itak zibal vedno zadovoljen smehljaj okoli usten, naj je uprla kadarkoli vanj svoj pogled.
Tisti dan, ko je bilo treba odriniti v mesto, pri Kovačku ni bilo malo beganja in letanja. Mati bi bila dala svojemu Janezku najrajši celo kaščo s seboj. Vedno zopet se je spomnila na kaj, kar mu je hotela položiti še v skrinjo, tako da se je odhod bolj in bolj zavlačeval. Pri tem pa si je neprenehoma brisala solze in včasih se je prav v resnici razjokala. Ko jo je mož tolažil, mu je odgovorila:
»Oh, pusti me! Ti ne veš, kako težko mi je pri srcu!«
Ali jo je težila le ločitev od ljubljenega otroka tako, ali pa ji je dopovedovalo srce, da to ne bode na srečo hiši, sama ni znala. Pa tudi Kovačku samemu je bilo nekako tesno pri srcu. Toda moški se laže zataji, nego ženska, in prikrival je skrbno, kar se je vršilo v njegovem srcu. Ko je bilo naposled vse opravljeno in je bil fant že na vozu, stori z bičem še križ pred konjem, potém pa sede poleg fanta in požene. Pri sosednjih hišah so povsod stali ljudje in gledali za vozom. Kovaček je imel svoj pogled uprt na konja in se je delal, kakor bi nikogar ne opazil. Janezek pa se je samozavestno oziral okoli ter se nasmehaval.
Prva leta, ko je imel Kovaček svojega sina v mestu, ni imel ravno vzroka, pritoževati se na njega. Učil se je dobro, in med počitnicami se je lahko izhajalo z njim. One slabe lastnosti, ki so bile izkalile v njem, še niso bile dozorele popolnoma. Mogoče, da bi se bilo obrnilo še vse na bolje, ko bi bila oče in mati vsaj zdaj postopala bolj strogo proti njemu. Pa kako bi ga bila mogla strahovati, ko se je tako pridno učil! V prvi, drugi, tretji latinski šoli je bil vedno med prvimi. Takemu otroku se že sme odpustiti kak prestopek, tako vsaj sta mislila Kovaček in njegova žena. Fant pa je napredoval ne samo v starosti, temveč tudi v sa mogla vnos ti, ošabnosti in odurnosti.
Oče in mati sta se še le izpametovala, ko je začel nazadovati tudi v šoli. V četrti šoli je bil padel hkrati za mnogo nazaj. Kovaček ni štedil ne truda, ne denarja in peljal se je vsakega pol leta enkrat do njega. Pri tisti priliki je stopil vselej tudi do profesorjev, da je vprašal, kako je z njegovim fantom, akoravno se mu je zdela taka pot jako sitna. Prejšnja leta se je vračal vselej zadovoljen od njih, zdaj pa je ta in oni zmajal z glavo ter rekel:
»Fant je nadarjen, samo lahkomiseln je. Tudi grde razvade ima. Poglejte, morda pa v njegovem stanovanju ni vse v redu.«
Na počitnicah domá pa je postajal mladi študent čimdalje neznosnejši. Niti z očetom, niti z materjo ni več rad govoril. K večjemu kak »da« ali »ne« je bilo še spraviti iz njega, a še tistikrat, ko je izgovoril to besedico, je gledal v stran. Tudi domá ga je vedno manj trpelo, in prišlo je naposled tako daleč, da je hodil le še jest in spat domú, drugače pa se je potikal vedno okrog. Izogibal se je vseh domačih, kakor bi mu bili na potu. To pa jih je tem bolj žalilo, ker ga tuji ljudje niso mogli prehvaliti, kako prijazen je z njimi. Bilo je čudno, da je kazal svoj napuh zdaj ravno starišem in bratu nasproti.
Kovaček se je mnogo trudil, da bi navezal sina nekoliko bolj na domačo hišo, a zaman. Izpraševal ga je večkrat prijazno, skoro ponižno, če je bolan, ali če potrebuje česa, toda on mu je dajal vedno jeden in tisti odgovor:
»Ne bodite sitni in pustite me pri miru!« Tak je ostal svojim starišem nasproti odslej ves čas, ko je obiskoval srednje šole. Kak drug bi bil vesel, če bi ga bil obiskal oče v mestu, njemu pa tudi to ni bilo prav, in dal je nekoč prav jasno razumeti očetu, da mu je ljubše, ako ne prihaja. Kovaček pa, kakor je bil dober, vendar ni bil jeden tistih, ki bi se bil metal za kom. »Če ni tebi na tem, da bi me videl,« je rekel sam pri sebi, »pa meni tudi ne sme biti!«
In pustil ga je od tistihdob v miru.
III.
urediNove skrbi so se pri Kovačku pričele, ko je bil sin skončal osmo šolo.
Oče in mati bi bila za ves svet rada vedela, kaj namenjava, in kam se je odmenil. Toda sin je molčal, in onadva si ga nista upala vprašati, ko je zmeraj tako osorno gledal okoli sebe.
Polovica počitnic je bila že minila, a vedela sta še ravno toliko, kakor prvi dan, ko je bil prišel domú. To jima je bilo tem neprijetnejše, ker so ju neprenehoma izpraševali ljudje, kam se bo obrnil študent, pa jim nista mogla dati nikakega odgovora.
Še bolj kot Kovačka je gnala njegovo ženo radovednost, da bi bila zvedela sinovo skrivnost. Naposled se ni mogla več vzdržati in se je odločila, da ga vpraša.
Bilo je nekega dne pri južini. Dijak je sedel zmeraj sam záse pri svoji mizi in jedel zmeraj kaj boljšega, nego drugi. Oče in mati sta vpoštevala, da se je bil navadil v mestu na boljšo hrano, in ga nista hotela siliti, da bi bil zajemal z družino iz jednoiste sklede. Akoravno ni dobival vsak dan mesa, je bilo pa zmeraj kaj takega na vrsti, kar mu je šlo v slast. Na mizo mu je pa mati sama nosila.
Tisti dan mu je bila napravila neko jed, katero je posebno rad imel. Brez dvojbe se mu je hotela prikupiti, da bi tem laže izvabila iz njega odgovor, ki si ga je želela. Z vidnim veseljem je gledala, kako pometa s krožnika, in ko je bil do malega že pojedel, ga nagovori:
»Ali ti je dišalo? Bala sem se, da bi ne bila premalo osolila ...«
Uboga ženica ga je pač nagovorila, kakor ga je v svoji preprostosti vedela in znala. Njemu pa to ni bilo po volji. Čelo se mu zgubanči nad obrvmi, in takoj jame počasneje jesti.
»Je že dobro, že!« odgovori osorno.
»No, saj boš jedel kmalu zopet bolje,« nadaljuje mati, ki je hotela na vsak način doseči svoj namen. »Kakor pravijo, imajo v lemenatu dobro hrano.«
Te besede pa so sina hudo razjarile. Kakor bi ga bil kdo uščipnil s kleščami, odskoči s svojega sedeža in odvrne:
»Kaj meni mar, kako hrano imajo v lemenatu!« Mati ostrmi, vendar še reče:
»I jaz sem slišala, da pojdeš v lemenat! Vsaj ljudje govoré tako!«
»Kako pa morejo ljudje govoriti kaj o tem? ... Komu pa sem jaz pravil kaj? ... Pa saj vem, kaj namerjavate! Vedeti hočete, kam se mislim obrniti! Iver pa vam je preveč sitno, vprašati naravnost, izkušate po ovinkih zadostiti svoji radovednosti! No, da vas ne bo še naprej skrbelo, vam povem, da mene lemenat nikdar videl ne bo!«
To je bil za ubogo ženo, ki je živela leto za letom v nadi, da bode njen sin kdaj mašo bral, hud udarec. Obrnila se je naglo v stran, zbežala v čumnato in se tam bridko razjokala.
Kovaček sam pa ni bil tako zeló zavzet za semenišče, kakor njegova žena, akoravno bi bil tudi najrajši videl, če bi si bil sin izvolil duhovski stan. Toda mislil si je: naj postane, kar hoče, samo da si bo pošteno služil kruh. To ga je pa vendar hudo jezilo, da je bil sin z materjo tako oduren. Stopil je bliže k njemu in mu rekel:
»Z materjo, mislim, bi lahko malo drugače govoril. Saj ni tvoja dekla.«
Sina je ta opomin nekoliko osupnil.
»Naj bi me pa naravnost vprašali, če me imajo kaj vprašati, a ne na tak način!« odgovori bolj z zamolklim glasom.
Kovaček je bil po dosedanjih izkušnjah nekoliko iznenaden, da ni sin tudi nad njim precej vzrojil. Toda zvedel je kmalu, kje je bilo iskati vzroka temu. Ker je že enkrat s sinom govoril, hotel je pozvedeti tudi on, kake misli mu rojijo po glavi. Sicer pa ga je tudi skrb za sinovo prihodnjost silila k temu, da ga je vprašal:
»V semenišče torej ne pojdeš?«
»Nak!« bil je kratek odgovor.
»I kaj pa boš potem?«
»Na Dunaj pojdem!«
»Ali hočeš mar postati dohtar?«
»Dà, dohtar!«
»Kakšen? Ali zdravniški, ali jezični?«
»Jezični, če ga hočete že tako imenovati!«
»Kako pa boš izhajal? Saj veš, kaj pravijo: Kdor hoče na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj! To pa menda vendar ne pojde, da bi šel brez trebuha na Dunaj.«
»Doslej ste mi vi pomagali!«
Kovačku se je dobro zdelo, da je sin to pripoznal. »Ahà, zdaj te imam!« si je mislil in pripomnil:
»Glej, glej, ali vendar še veš to? Pa si postopal tako proti meni in materi, kakor bi ti ne bila storila še nikdar nič dobrega!«
»Eh .... mati so včasi sitni! Kaj veste vi! Moja glava je polna drugih mislij, in ni mi mogoče, govoriti zmeraj v o tem, o čemur bi oni radi!«
Štulil je zmeraj mater naprej, dasi z očetom ni bil nič drugačen. Tem bolj pa je temu rastel pogum, da bi mu povedal svoje mnenje. Nadaljeval je torej:
»Tvoje misli bi ti ne smele nikoli izriniti spomina na četrto zapoved božjo iz glave, in nikdar bi ne smel pozabiti, kar si dolžan starišem!«
»Saj tudi nisem pozabil!«
»O pač, pač, drugače bi ne bil mogel biti tak! Toda pustiva zdaj to, in povej mi rajši, kako si misliš pomagati. Upaš li, da dobiš kako podporo na Dunaju?«
»Pozneje že; od začetka pa mi bodete morali poseči vi malo pod rame.«
»Koliko pa misliš, da boš potreboval?«
»Tri do štiri sto goldinarjev najmanj, kajti Dunaj ni Ljubljana. Ravno prej ste namignili sami, kako drago je na Dunaju.«
Kovaček osupne prvi hip. Da bi bilo treba šteti toliko, tega ni pričakoval. »Sin, ti zahtevaš dosti,« odvrne. »Tri do štiri sto goldinarjev ... to je lep denar. Nimam jih kje na strani, in če ti jih hočem dati, moram jih vzeti na posodo. S tem pa pride dolg v našo, do zdaj še precej trdno hišo. Sin, sin, ali ne bi šlo to kako drugače?«
»Ni mogoče, oče!«
Kovaček je čul črez dolgo zopet enkrat besedo ‚oče‘ iz sinovih ust. Skoro proseče se je glasil sinov odgovor, in pogledal ga je bil pri tem tako prijazno, kakor že davno ne. Kovačku se je omehčalo njegovo itak nikoli pretrdo srce. Saj ga je imel še vedno jako, jako rad!
»Janezek,« mu reče z dobrosrčnim glasom, »vse storim za te, kar le morem, ampak gledi, da boš tudi ti zahteval od mene samo toliko, kolikor mora biti. Saj veš, da je kmet revež! V potu svojega obraza si prisluži vsak novec. Dokler gre vse po sreči, se še izhaja, ali Bog nas varuj kake uime! Toča naj enkrat pobije, pride naj bolezen v hišo, ali pa v hlev, pa je vse narobe! Pomisliti moraš tudi, da imaš brata, ki je starejši od tebe, ki se že od mladih nog trudi za hišo in ima torej tudi pravico zahtevati, da mu zapustim domačijo brez velikih bremen! Če že mora biti, naj bo v božjem imenu! Denar bom dobil, saj toliko imam še kredita! Rajši bi seveda videl, da bi šel v semenišče, kjer bi bil z vsem potrebnim preskrbljen. Toda če ne čutiš v sebi poklica za duhovski stan, ne silim te. Vem, da sila ni nikjer dobra. Tvoja sreča mi je zeló pri srcu. Pojdi torej, kamor te žene srce, samo pameten bodi in Boga se boj! Varuj se slabe druščine, katere je neki v velikih mestih jako dosti, in pa to izkušaj, da se postaviš kmalu na lastne noge! Gledi, da dobiš čim prej kako podporo, ali pa, da si sam kaj prislužiš, kajti dolgo bi te jaz ne mogel podpirati. S tremi sto goldinarji boš jedno leto nemara izhajal, ali v jednem letu si pa tudi lahko že kaj preskrbiš, da te meni ne bo treba tudi še nadalje zalagati.«
»Oh, v jednem letu postane marsikaj drugače!« poseže sin vmes, vesel, da je bil oče tako hitro pripravljen, preskrbeti mu denar, potém pa še pristavi samozavestno, prepričevalno:
»Le ne bojte se nikar! Kakor hitro si bom mogel pomagati sam, ne bom nadlegoval vas. Sicer pa vzamem vse, kar mi daste, itak le na posodo od vas. Tudi če me podpirate vse štiri leta, ne izgubite ničesar. Povrnem vam vse z obrestmi vred. Lepo vas prosim: saj če sem enkrat odvetnik, ali tudi če vstopim v cesarsko službo, bom imel vendar kmalu toliko, da povrnem tistih par stotakov!«
»Le gledi no, da bo tako!« odgovori Kovaček zadovoljen. Sinove besede so mu dele dobro, in stari ponos se ga je loteval.
»Kdaj pa misliš oditi?« ga še vpraša. »Saj mislim, da je še dovolj časa, ali ne, da ti preskrbim denar?«
»Mudi se tako ne,« odgovori sin, »vendar pa bi bilo dobro, da bi odpotoval nekoliko prej na Dunaj; kajti zdaj, ko še ni vseh dijakov tamkaj, dobil bi laže in bolj po ceni stanovanje, pa tudi kak zaslužek bi se zdaj nemara laže dobil. Prosil bi vas torej, da bi preskrbeli kolikor mogoče kmalu denar.«
»Potrpi do nedelje,« pripomni oče. »V nedeljo bo čas, da stopim do Bregarja. On, mislim, da mi ne odreče posojila. ... Kaj pa, ali misliš vzeti ves denar ob jednem s seboj? Ne bi li bilo morda boljše, da ti pošljem vsak mesec nekaj?«
»Oh, kaj bi si delali sitnosti s pošiljanjem!« odvrne sin. »Kar vse vkup vzamem s seboj, pa je! Saj je vse jedno, če je shranjen denar pri vas, ali pri meni! Če sem bil toliko pameten, da sem izvršil osmo šolo, bom vsaj tudi vedel, kako mi je ravnati z denarjem.«
»Kakor veš!« pritrdi oče dobrohotno, potčm pa gre tolažit mater, ki je še vedno ni bilo na izpregled. Dobil jo je še vedno jokajočo v čumnati, a pogovarjal jo je toliko časa, da se je naposled sprijaznila tudi ona z mislijo, da gre sin na Dunaj.
IV.
urediKovaček je storil, kakor je bil obljubil sinu. Precej prihodnjo nedeljo se je podal po krščanskem nauku k Bregarju, s katerim sta bila prijatelja, in o katerem je vedel, da ima denar. Ko mu je bil po raznih ovinkih razodel, kaj ga tišči, in komu misli dati denar, pomolči Bregar nekoliko, potém pa vpraša resno:
»Kovaček, si li pa tudi premislil dobro, ko si se odločil, dati sinu toliko denarja skupaj?«
»Eh, kaj se meniš!« odgovori Kovaček ponosno. »Moj sin je pameten in ve dobro, kako mu je paziti na denar. Tisto pošiljanje vsak mesec je sitno in tudi brez stroškov ni. Najbolje je torej, da vzame fant denar s seboj! Ne, ne, to me ne skrbi, da bi denarja ne obrnil prav!«
»Tvoja glava, tvoj svèt!« pripomni Bregar, vzame ključ od svoje omare in gre po denar. Vrnivši se, položi pred Kovačka tri stotake in reče:
»To imaš! Bog daj, da bi ti dosti zalegli, in da bi ti prinesli večje obresti, nego jih boš plačeval ti meni!«
»I saj res!« povzame Kovaček. »Koliko pa boš vendar zahteval obrestij?«
»Toliko, kolikor bi zahteval od vsakega prijatelja — po pet od sto! ... Mislim, da ni preveč!«
»I kaj bo preveč!« odvrne Kovaček zadovoljen, da mu je bil Bregar ustregel tako drage volje, in še vpraša: »Kdaj bomo pa dolžno pismo delali?«
»Za to je pa še čas!« reče Bregar. »Kadar nanese prilika, pa te pokličem! Nič se ne bojim, da bi me opeharil.«
Kovaček ga še lepo zahvali, pa odide.
Sin ga je vprašal še tisti večer, ali je dobil denar. Ko mu je oče to potrdil, začne mu praviti, da je dobil od nekega sošolca pismo, v katerem mu naznanja, da odide že drugi dan z doma. »Zmenjena sva,« je nadaljeval, »da odpotujeva skupaj na Dunaj, in tako ne preostaje drugega, nego da se odpravim tudi jaz že jutri na pot. Sešla pa se bodeva v Ljubljani.«
Očetu se ni videlo to pripovedovanje nič kaj verjetno, in nič mu ni kaj ugajalo, da sili sin tako z doma. Vendar mu ni hotel ugovarjati, ampak je rekel, da je njemu tudi prav tako, če ni drugače.
Kovačkov študent je sicer rad lenaril in dolgo spal, a drugo jutro po tistem je bil že na vse zgodaj na nogah. V tem, ko je oče napregal konja, da bi ga potegnil do železnične postaje, spravil je on naglo vse svoje reči skupaj, poslovil se na kratko od matere, ki je, kakor še vselej pri slovesu, bridko jokala, podal bratu roko, ne da bi ga bil pogledal v obraz, in nató je skočil na voz. Ko se je oče še nekaj obotavljal, reče mu nevoljno:
»Dajte no že, dajte! ... Tako se odpravljate, kakor bi hoteli v Pariz!«
Poznalo se mu je, kako težko čaka, da bi bil že z doma.
Med potjo sta oče in sin precej dolgo molčala. Očetu se ni zdelo potrebno izpregovoriti, ker je bil denar še v njegovih rokah in si je mislil: če ga boš hotel imeti, boš že odprl usta! Pa tudi razjarilo ga je bilo, da se je sin s tako lahkim srcem odpravil z doma. Tebi ni dosti ne na očetu, ne na materi, da s takim veseljem odhajaš v svet,« je rekel sam pri sebi in nevoljen zrl pred se.
Poslopje na postaji se je že videlo, ko izpregovori sin, čemeren in srdit, da mu oče ni dal denarja sam od sebe, rekoč:
»Kje je pa denar? Mislim, da je pametneje, da mi ga daste že med potjo, nego da bi na postaji vpričo ljudij bahato odpirali tisto svojo mošnjo!«
»Da bi se bahal, mi ne hodi na misel,« odgovori Kovaček sinu; »tudi se nimam s čim! Ali naj se baham mar z dolgom, ki sem si ga nakopal na glavo radi tebe? Tudi, ako bi ti izročil denar še le na postaji, storil bi to že tako, da bi se ljudje ne spogledovali. Saj bi stopila lahko malo na stran, ali ne? Da ti pa denarja do zdaj še nisem dal, je vzrok ta, ker si še pomišljam, bi li ti dal vse ob jednem, ali ne. Bojim se namreč, da ne bi bilo to tebi in meni na škodo!«
Te besede so sina osupnile. Glas, s katerim je zdaj odgovoril, je bil takoj mehkejši.
»Oh, pojte, pojte!« reče nekoliko boječe: »Saj vendar nisem otrok! Povedal sem vam že, zakaj je najbolje, ako mi daste ves denar skupaj. Prav čisto nič se ni treba bati.«
Oče ga pogleda ostro in reče:
»Ali ti smem zaupati? Ali mi ne boš trosil denarja brez potrebe? Veš, tri sto goldinarjev je dosti denarja, ali pa tudi malo, kakor se vzame. Dosti zame, ki ti ga moram dati, a malo záte, če ga ne boš obračal dobro, in če ne boš znal varčevati. Denar je okrogel in steče hitro izpod palca. Na enkrat ga ne bo, če ne boš pazil.«
»Ne delajte si vendar nepotrebnih skrbij!« odvrne sin. »Saj si lahko mislite, da bom varčeval. Tudi jaz vem, da tisto, kar mi mislite dati, ni mnogo, in ko bi vedel, da vzmorete več, prosil bi vas gotovo za več. Drugi dijaki porabijo na Dunaju najmanj tisoč goldinarjev vsako leto. Toda jaz, ki nisem bogatašev sin, moram biti zadovoljen z manjšim. Da bom moral gledati na vsak novčič, vem sam prav dobro, in odveč je, da mi to še priporočate.«
Ta sinov odgovor je bil Kovačku zopet po godu. »Saj ima vse jedno razum,« je mislil sam pri sebi.
Prišla sta bila do postaje. Stopivši z voza, odpre Kovaček listnico ter izroči s tresočo roko sinu denar. »Pa gledi, da bo to zadnje, kar si zahteval od mene,« mu reče.
Sin spravi vesel stotake. Ker je bil vlak ravno prisopihal, stisne v naglici očetu roko, in predno se je ta prav zavedel, je on že sedel v železničnem vozu. Oče je čakal, misleč, da se mu sin še kaj pokaže, a hlapon zapiska, in vlak oddrdra, ne da bi se bilo sinu zdelo vredno, ozreti se še enkrat po njem.
Žalosten in potrt se je vračal Kovaček domú.
V.
urediPri Kovačku so dan na dan pričakovali poročila od sina, a zaman. Oče in mati sta oba hudo trpela vsled sinove brezobzirnosti, a dasi sta brala drug drugemu z obraza, kaj ju teži, sta vendar molčala. Kmet, ki je navajen križev in nadlog, ne toži rad. Samo enkrat, ko ji je bilo le prehudo, je vprašala Kovačkovka svojega moža:
»Ali nisi dobil še nič pisma?«
On pa se je nevoljen obregnil:
»Kaj vprašuješ to? Veš, da bi ti ne bil zamolčal, če bi ga bil dobil.«
In odslej je vladal zopet molk.
Tekel je že tretji mesec odtlej, ko je bil sin odšel, a nobenega glasu ni bilo še od njega. Kovaček se je bil sprijaznil že z mislijo, da mu sin sploh ne bo pisal, ko ga sreča neko nedeljo, vračajočega se iz cerkve, pismonoša ter mu izroči pismo, rekoč: »Z Dunaja!«
Ako bi kdo mislil, da se je Kovaček razveselil tega pisma, motil bi se. Ne, ustrašil se ga je, kakor bi slutil, da mu prinese kako neveselo novico. In res, ko prečita pismo, mu zastane kri po žilah. Sin mu je naznanil, da je denar, katerega mu je bil dal s seboj, izgubil že med potjo, če mu ni bil celó ukraden.
»Ljubi oče, vi ne veste, kako sem nesrečen, in v kakih stiskah sem,« tako je pisal. »Saj si morete misliti, kako sem živel ves ta čas tukaj na Dunaju brez vsakega beliča. Od začetka mi je pomagal tisti moj prijatelj, ki sem se vozil z njim, in tudi nekateri drugi znanci so me malo podpirali, toda le toliko, da ravno od lakote umrl nisem. Od dne do dne sem odlašal, sporočiti vam svojo nesrečo, ker sem vedel, kako hudo zadene to tudi vas. Napravil sem tudi nekoliko dolga, katerega moram plačati. Če nočete, dragi oče, da vzamem vsega hudega konec, ali da obupam, pošljite mi nemudoma toliko, kolikor ste mi dali s seboj, kajti draginja je tukaj še mnogo večja, nego sem si mislil. Odslej bom že vedel, gledati na denar. Sicer pa naj vas to ne boli preveč. Vi ne izgubite ničesar. Vse vam povrnem do zadnjega beliča. Ne odlašajte pa nikar. Če ne dobim v kratkem ugodnega odgovora od vas, storim konec svojemu življenju.«
Tako nekako se je glasilo tisto nesrečno pismo.
Kovačku se je vrtelo v glavi. Ves je bil zmeden. Ljudje so hodili v gručah mimo njega, a on jih je komaj opazil. Postajal je na cesti, in vedno zopet je čital pismo, kakor bi ne verjel sam sebi, in kakor bi hotel prisiliti tiste vrste, da mu povedó kaj drugega, veselejšega.
V tem ga dojde Bregar, ki mu je bil posodil onih tri sto goldinarjev, pa njegov sosed Ižanec, suh, nadušljiv starec, ki je bil na glasu velikega oderuha.
Ko vidi Bregar pismo v Kovačkovih rokah, mu reče:
»No, tebi piše pa gotovo fant z Dunaja! Kako se ima kaj tamkaj?«
Kovaček se je spomnil, kake pomisleke je imel Bregar tistikrat, ko mu je bil posodil denar, zoper to, da bi dal fantu toliko denarja s seboj; zato ga je bilo zdaj sram povedati, kaj se je zgodilo. Potaji se in odgovori na kratko:
»Piše, da je zdrav.«
»No, potém je pa že dobro!« reče Bregar. »Zdravje je prvo na svetu. In če takov fant ne piše nič drugega, je gotovo znamenje, da se mu ne godi slabo ... Pa z Bogom!«
Bil je prišel do svoje hiše in je zavil domú. Kovaček pa in Ižanec, ki sta imela na drugem koncu vasi hiše, sta šla še naprej skupaj.
Kovaček ni bil kdo ve kako velik prijatelj Ižančev, a sinova novica ga je tiščala tako, da mu je začel tožiti svoje težave. Storil pa je to nekoliko tudi iz tega vzroka, ker je vedel, da ima Ižanec denar, in se je malo nadejal, da mu morda on pomaga iz stiske. Da pomaga sinu, odločil se je bil takoj, akoravno je nekoliko dvojil, da bi bilo vse tako, kakor mu je pisal. A ker je bil zmeraj tako nekako čuden, se je bal, da bi si kaj ne prizadel.
Ižanec pa je takoj vedel, kam pes taco moli. In prišel mu je s svojimi besedami sam naproti, rekoč:
»To je nesreča! Pa kaj se hoče? Drugega ne kaže, nego da pošlješ fantu denarja, kolikor ga potrebuje. V tujem mestu ni, da bi ga puščal brez pomoči, če ne, si res še kaj prizadene.«
»To je ravno,« odvrne Kovaček. »Toda kje naj dobim denar?«
Ižanec si odkašlja, pomolči nekoliko, kakor bi premišljeval nekaj, potém pa obstane, upre vanj svoje drobne sive oči in ga vpraša:
»Imaš kaj dolga?«
»Tri sto,« odvrne Kovaček odkritosrčno ter še pristavi: »Toda upam, da poravnam še letos ta dolg. Če ne bo drugače, prodam jednega konja, in na drug način morda tudi še prištedim par goldinarjev, da z njimi zmanjšam dolg.«
Ižanec pa, kakor bi mu vse to ne bilo nič mari, vpraša:
»Komu pa si dolžan?«
»Bregarju, ki je šel ravnokar od naju,« odgovori Kovaček.
Ižanec pomolči zopet, potém pa reče:
»Imeti na dve strani dolg, je pusto. Jaz sem izterjal te dni nekaj dolga pri ljudeh, pri katerih denar ni bil varen. Tebe poznam, da si poštenjak kakor jaz, zato ti rad posodim. Pridi v sredo popoldne k meni. Dam ti toliko, da vrneš Bregarju, in pa da pošlješ fantu, kolikor potrebuje.«
Kovaček je o Ižancu zmeraj čul, da je oderuh in slepar, toda njegova ponudba mu je prišla tako prav, da se zdaj ni brigal za tiste govorice; kajti Bregarja bi si nikakor ne bil upal več prositi na posodo. »Ljudje govoré zmeraj več, nego je res, in kadar terja upnik nazaj, kar je posodil, je dolžnik zmeraj pripravljen, podtikati mu sleparstvo.« Tako se je tolažil ter se podal napovedani dan k Ižancu.
Ko vstopi v hišo, je bilo že vse pripravljeno: črnilo, papir in pisač, katerega Kovaček ni poznal, in katerega mu je Ižanec kot »gospoda iz trga« predstavil.
»Torej šest sto, kaj ne?« ga nagovori Ižanec, ko se je bil vsedel za mizo.
»I ... če si tako dober!« potrdi Kovaček.
»Precej bo, precej,« reče Ižanec in pomežikne pisarju, češ, da naj začne pisati. Le-tá uboga, Ižanec pa potegne iz skrinje veliko listnico, jo odpre ter začne odštevati denar. Odštel je natanko šest sto goldinarjev, in Kovaček se je čudil, da si ni odtegnil že naprej obrestij, kakor je slišal, da je njegova navada. Vpraša ga torej:
»Po koliko boš pa zahteval obrestij?«
»Eh, v kaj bi že zdaj izpraševal po obrestih,« odgovori Ižanec. »Čakaj, da poteče leto, potčm se brigaj za to. Saj mi morda v kratkem zopet vrneš; kaj bi se torej menila o obrestih, katerih ti morda še plačati ne bo treba. Zaupajmo malo drug drugemu! Saj smo vendar kristjani, pa ne židje!«
Kovaček je bil človek, ki je o ljudeh zmeraj rajši dobro mislil nego slabo. In tako je imel tudi Ižanca tisti trenutek za svojega prijatelja in velikega dobrotnika.
Pisač je gledal pazno, ko je štel Ižanec denar, in predno je začel pisati, je ponovil nekolikokrat:
»Torej šest sto!«
Tem manj je mogel Kovaček slutiti kaj hudega.
Ko je bilo pismo končano, prečita isto pisač, ga porine proti Kovačku in reče:
»Pa še sami prečitajte, če hočete!«
Kovaček pa je mislil, da bi bil to znak nezaupanja in žaljivo, če bi pismo še sam prečital, zató odvrne: »I kaj bi prebiral še enkrat; saj sem slišal, kaj je zapisano!«
Nato podpiše brez pomisleka pismo ondi, kjer mu je pokazal pisač. Ižanec pa je hotel na vsak način, da dolžno pismo podpišeta še dve priči, zató je poklical dva hlapca, ki sta se podkrižala, ker pisati nista znala, ne da bi bila vedela, čemu se je to zgodilo.
Ižanec je nató spravil dolžno pismo, Kovaček se je pa napotil z denarjem domú. Bil je vesel, da bo s tem poravnal dolg pri Bregarju ter rešil življenje svojemu Janezku. Pri tem pa si je mislil: »Saj teh šestih sto ne bo treba vrniti meni, vrnil jih bo on!«
Sinu je poslal precej drugi dan zahtevanih tri sto goldinarjev, Bregarju pa ni vrnil dolga, kakor bi bil slutil, da mu bo kmalu za drugo reč treba denarja. In rés, ni preteklo štirinajst dnij od tistega, ko je zadela nesreča za nesrečo Kovačkovo hišo. Najprej sta mu postala hkrati oba konja v hlevu smrkava. Vzel ju je konjederec. Ker pa gosposki ni bil naznanil o pravem času bolezni, so ga še kaznovali povrh. Nekaj dnij pozneje pa je zdrobil v gozdu jednemu volu hlod noge, tako da ga je moral dati daleč pod ceno mesarju.
Zdaj niti misliti ni bilo več na to, da bi bil Bregarju vrnil dolg. Sicer pa je vedel, da je Bregar dobra duša, in da ga ne bo terjal. Toda nekega večera se priplazi hkrati Ižanec k njemu in mu pošepeče:
»Ali si Bregarju vrnil tisti dolg?«
»Nisem,« odgovori Kovaček. »Saj menda veš, kako nesrečo sem imel.«
»Torej potrebuješ še tri sto goldinarjev,« vpraša Ižanec pomenljivo ter upre svoje bodeče oči vánj.
»E nak, potrebujem jih ravno ne,« odgovori Kovaček; »Bregar vem, da me zdaj ne bo terjal!«
»Pa čemu biti dolžan na dve strani, ko ni treba!« ugovarja Ižanec. »Glej, jaz bi razposodil denar lahko na deset stranij, če bi hotel, a ga nočem. Toda tebi ga rad dam, ker vem, da je pri tebi ravno tako varen, kakor če bi ga imel pri sebi domá. Kar pridi zopet k meni, in sicer pridi v nedeljo popoldne, pa ti odštejem, kolikor potrebuješ.«
Kovaček se ni mogel načuditi ljubeznivosti svojega soseda. Šel je zopet k njemu, in zopet se je vračal zadovoljen s tremi stotaki proti domu.
Zdaj pa ni nič več odlašal, ampak precej drugi dan je nesel denar k Bregarju. Temu se je zdelo nekoliko čudno, da mu vrne dolg baš zdaj, ko so ga bile zadele nesreče; a vendar je bil premoški, da bi ga bil izpraševal, kje je dobil denar. Ko ga Kovaček vpraša, koliko mu je dolžan na obrestih, mu odgovori:
»Nič!«
Kovaček je dobil tisto leto še enkrat pismo od sina. Hotel je imeti še sto goldinarjev in zatrjeval je istotako, kakor v prejšnjem pismu, da vzame od njega samo na posodo, in da mu vrne vse do zadnjega beliča z obrestmi vred.
Toda to je bilo Kovačku vendar le preveč. Odpisal mu je, da ne dobi več denarja na posodo, in sporočil mu je tudi, kakšna nesreča ga je zadela.
Odslej je bilo tiho, dokler ni prišel na počitnice.
VI.
urediKovaček je mislil, da pride njegov sin izstradan, bolehen in le za silo oblečen domu, ker je v svojih pismih zmeraj toliko tožil; a bil je lepo rejen in prav čedno oblečen. Prav za prav je bilo Kovačku ljubše, da je bilo tako, vendar pa si je mislil na tihem: »Čakaj, odslej pa ti ne bom verjel vsega tako!« In sklenil je, da ne bo proti njemu nič več tako radodaren, kakor je bil.
To pot je bil sin med počitnicami z očetom in materjo nekoliko bolj prijazen, nego prejšnja leta. Včasih, zlasti spočetka, se ga je pač lotevala še tista njegova stara čemernost in odurnost, toda čim bolj so se nagibale počitnice h koncu, tem zgovornejši in prijaznejši je postajal.
Kovaček je slutil, kak namen ima sinova prijaznost, a hotel se je držati svojega sklepa ter mu dati le toliko denarja, kolikor bi se mu videlo neizogibno potrebno. Prvo leto je bilo tudi res kaj drugega. Od začetka se ni moglo zahtevati od njega, da bi si pomagal sam v tujem mestu, in Kovaček si je štel tem bolj v dolžnost, da mu po svoji moči pomaga, ker mu je nekoč gospod notar v trgu pravil, koliko njega stane sin na Dunaju. Toda tekom jednega leta se je lahko ozrl po pomoči, in zató je bil Kovaček za trdno odločen, da se mu zdaj upre, če bi zahteval preveč od njega.
Tako je bil prišel zadnji teden počitnic. Kovaček je pričakoval vsak dan, da se oglasi sin, a ta je odlašal in odlašal. Nekega večera pa vstopi zopet Ižanec ter začne vpričo dijaka:
»Zdaj boste gospoda zopet kmalu izgubili, ali ne?«
»Kmalu bo treba odriniti, kmalu,« pripomni dijak. »Danes teden me najbrž ne bo več tukaj.«
»Eh, na Dunaju mora biti lepo!« izprašuje še nadalje Ižanec.
»Lepo je, lepo,« potrdi dijak. »Toda živi se pa tudi težko tam.«
Kovačku se je zdelo, kakor bi bilo vse to dogovorjeno, kajti Ižanec je začel:
»O seveda se živi težko v takem mestu, kakor je Dunaj! Kaj se menite, toliko ljudij, ki hočejo vsi jesti! To mora biti draginja! No, pa saj tvoj oče je previden. On že ve, kaj je treba sinu, kadar se odpravlja z doma. Ni li res taka, Kovaček?«
Ta pa odgovori dokaj trpko:
»V tem ti dam že prav, ako praviš, da sem previden. A baš ker sem previden, ne mislim sinu zopet napolniti mošnjička tako, kakor sem mu ga bil lani. Še jedno tako leto, kakor preteklo, pa sem ob svoje premoženje. To ne gre tako. Imam še jednega sina, za katerega moram skrbeti ... in jaz in mati se naposled tudi ne moreva popolnoma zapustiti.«
Sinu se zabliskajo jezno oči. Nekoliko pomolči, nató pa reče:
»Če je taka, kaj pa potém mislite? ... Menite li, da se odpravim kar suh na Dunaj? ... Oh, saj pravim, če ima človek neumnega kmeta za očeta!«
Te besede pa Kovačka niso malo privzdignile. Ozlevoljen odgovori:
»Nisem tako neumen ne, gospod sinko, kakor misliš ti! Neumen sem bil tako dolgo, dokler sem tebi verjel in sem te zalagal z denarjem, kakor si ti hotel! ... Zdaj pa sem se izpametoval. Podpiral sem te jedno leto, in sicer bolj, nego je bilo v moji moči; s tem, mislim, sem izpolnil popolnoma dolžnosti, ki jih imam kot oče do tebe! Odslej si pomagaj pa sam, kakor si pomaga sto drugih. Toda ne razumi me napak. Ko bi mogel, pomagal bi ti od srca rad tudi zanaprej še. Ker pa ti ne morem, gledi, da si pomagaš sam.«
»Tako ...!« reče zategnjeno sin in pogleda srdito očeta. »Zdaj, ko imam jedno leto visokih šol že za seboj, me hočete pustiti na cedilu! ... No, če vam je ljubši izprijen študent pri hiši, nego kak uradnik ali doktor, pa tudi dobro. Saj učiti se ni nič prijetnega, in moji glavi se bo prav prileglo, ako je ne bom več mučil in trudil. Ostanem pa domá, no, če je taka!«
In vsedel se je trdo na klop, kakor bi hotel pokazati s tem, da noče nič več od doma.
»E kaj bosta takisto!« poseže zdaj Ižanec vmes. »Samo prepirati se ni treba! ... Bodi pameten, Kovaček, in daj sinu, kolikor potrebuje! ... No, kaj molčiš? ... Ali bi ne bilo smešno in grdo, če bi ti ostal sin domd zdaj, ko se je učil že toliko? Kam pa hočeš z njim? Takov gospod, kakoršen je tvoj Janezek, ne bo nastiljal kravam, ali pa kidal gnoja!«
»Saj sem že rekel, da bi mu dal, ko bi imel!« odgovori Kovaček. »Toda če nimam, pa nimam!«
»Ne bodi, ne bodi tak,« prigovarja Ižanec. »Ali ti nisem rekel, da dobiš pri meni, kolikor hočeš? Samo reci, koliko je treba!«
»Saj niti ne vem še, koliko sem ti od prej dolžan,« odgovori Kovaček. »Obrestij ti nisem še nikakih plačal, pa tudi še povedal mi nisi, koliko jih boš zahteval. Prav rad bi videl, da bi naredila že enkrat račun. Tako bi vsaj vedel, pri čem sem.«
Ižanec začne pokašljevati, potém pa reče:
»Za račun je še časa dovolj; ne boj se vendar tako! Ali nismo mar poštenjaki? ... Sicer pa ... kaj bi delala midva račun? ... Tisto bo itak enkrat vse ta gospod plačal! ... Ali ni res?«
»I kaj pak da!« potrdi skoro zaničljivo sin. »Saj jim pripovedujem vedno in vedno, da jim povrnem vse do zadnjega beliča, pa si ne dadó dopovedati. Kaj pa bo sčasoma meni, plačati par tisoč goldinarjev! Kot odvetnik si jih pritrgam v jednem letu lahko. No, in domača hiša, za katero se tako bojite, bo imela tudi dobro podporo v meni. Menda je pač pametnejše, da mi daste še nekoliko stotakov, katere vam vrnem z obrestmi vred, nego da me pustite obtičati zdaj domá, kjer vam bom le v nadlogo.«
Te besede so Kovačka zopet premagale in omajale v njegovih sklepih. Misel, da bo njegov Janezek kdaj uradnik ali odvetnik, da bo delal čast hiši, in da ji bo tudi v podporo, ga je preslepila tako, da je dal tudi to pot sinu več denarja s seboj, nego je bilo pametno. In tako ga je podpiral odslej ves čas, ko je bil na Dunaju, kmalu bolj, kmalu manj; a kadar ni imel denarja kje drugje vzeti, ga je šel iskat k Ižancu. Pri tem pa se je zmeraj tolažil: »Saj bo vse sin plačal!«
Vendar prišlo je drugače!
VII.
urediKovaček je bil jako zadovoljen in je pozabil na marsikatero bridko uro, ko mu je sin po štiriletnem učenju na Dunaju naznanil, da se mu zdaj ne bo treba več učiti, ampak da bo stopil pri sodišču v službo. Bal se je prej večkrat po tihem, da bi sin ne zanemarjal učenja; zató zdaj ni bil malo vesel, da se je stvar iztekla srečneje, nego je pričakoval. V nekem drugem oziru pa je bil pač jako neljubo iznenaden. Da bo moral sina tudi po končanih študijah podpirati, na to nikdar ni mislil, in bil je kakor okamenel, ko mu je sin povedal, da spočetka ne dobi nikake plače, in da potrebuje zdaj prav za prav še večje podpore, ker odslej ne more živeti kakor kak dijak, temveč kakor c. kr. uradnik.
Kovaček je bil vsled tega naznanila jako potrt, toda kaj je hotel? Zdaj, ko je bil sin res že na svojem cilju, ga ni mogel pustiti na cedilu. Sicer pa ga je tolažila misel, da ima sina, ki bo hodil z drugimi gospodi pisat v pisarno. Ko je odhajal torej v mesto, kjer je imel nastopiti službo, dal mu je, kolikor je mogel.
K Ižancu pa ni bil šel to pot več iskat denarja. Ta se je bil nekaj časa sem proti njemu jako izpremenil. Poprej tako vsiljiv, prijazen in sladek, se ga je bil začel hkrati izogibati, in če je tako naneslo, da sta se srečala, mu skoro odgovora ni dal na njegov pozdrav.
»Hencaj, kaj pa bo to?« začel je premišljati Kovaček in občutil je na enkrat strah pred Ižancem. Sklenil je, da proda par volov ter mu vrne jeden del dolga, meneč, da odvrne na ta način večjo nesrečo od sebe. Prodal je res voli, a baš tisti dan, ko je hotel stopiti k Ižancu in mu izročiti denar, pripelje se mu sin iz mesta ter mu pove ves obupan, da mora stopiti iz službe, ako mu ne dá takoj dve sto goldinarjev. Bil je usodepoln zanj ta sin! To je Kovaček zdaj sam občutil. S trpkimi besedami mu odgovori:
»Ali nisi vendar zadnjič rekel, da ne boš nikdar nič več zahteval od mene? Ali nimaš nič srca, da tako zlahka jemlješ od mene denar, ko veš vendar, kako trda mi že gre? Kaj pa bo iz tega? To vendar ne more iti tako dalje! Moj Bog, saj moram vendar tudi náse malo misliti in na mater in brata tvojega! Po naključju imam nekaj denarja; prodal sem oni dan voli; toda hotel sem Ižancu nekaj vrniti. Že delj časa me gleda nekako pisano, in bojim se, da bi mi ne delal kakih sitnostij. Toda če mora biti, in če te res rešim nesreče, naj bo v božjem imenu! Dam ti, kolikor imam; vsaj ne porečeš, da nisem storil za te vse, kar je le bilo v mojih močeh. Toda toliko ti povem, da bi ti odslej tudi pri najboljši volji ne mogel nič več pomagati. Sam si mi rekel, da dobiš v jednem letu plačo. Kadar se to zgodi, varčuj in gledi, da poravnaš kmalu dolg, ki je pri Ižancu. Potém ko bo tam vse v redu, pa nikar ne pozabi mene, matere in brata! Kmetu gre zmeraj trda, in prav prileže se mu, če mu pride včasih od kje kak goldinar, odkoder ga ni pričakoval.«
Sin ni rekel ne bev ne mev, ampak nasmejal se je takisto nekako čudno, pa je odšel z denarjem, katerega mu je bil odštel oče.
Nekaj dnij po tistem prisopiha Ižance h Kovačku, razjarjen in srdit, kakor bi se bil ravnokar prepiral s kom.
»Čas bi bilo, da bi že enkrat najin račun pregledala!« začne težko sopé.
»I saj sem te že Bog ve kolikokrat prosil za to,« odvrne Kovaček, »pa si zmeraj odlašal.«
Ižanec si odkašlja, potém pa nadaljuje:
»E — no, seveda ... dokler še ni bilo toliko ... seveda ... toda zdaj je druga! ... Gledati moram, da ne pridem ob svoj denar.«
»Kako to?« se začudi Kovaček. »Saj menda dolga ni toliko, da bi presegal vrednost mojega posestva. Sicer si pa zmeraj trdil, da posojuješ mojemu sinu in ne meni. Z njim se torej dogovori. Kakor mi je pravil, dobi v kratkem plačo, no in v nekaterih letih ti pač povrne vse, kar ti je dolžan!«
»Ka-a-aj?« razhudi se Ižanec in odpre usta, kakor bi se mu bile razklenile čeljusti. »Jaz naj bi ostrezal na tisto, kar bo ostajalo tvojemu sinu od plače? ... Z njim naj se jaz pogajam? ... Kaj še! ... Kaj meni mar tvoj sin! ... Pogajaj se z njim ti, ako se hočeš! ... Jaz sem dajal denar tebi, in ti si podpisoval dolžna pisma. Tebe se torej držim, in od tebe terjam dva tisoč šest sto petinšestdeset goldinarjev! ...«
»Kako si rekel?« vzklikne Kovaček. »Dva tisoč šest sto petinšestdeset goldinarjev, praviš? Si li znorel? Mar misliš, da si nisem zapisoval, koliko si mi posodil?«
»Kaj pa obresti?« vpraša Ižanec porogljivo. »Pa saj nisi živel v veri, da sem ti posojeval brez obrestij? Na glavnici in na obrestih si mi dolžan skupaj, kakor sem že rekel, dva tisoč šest sto petinšestdeset goldinarjev — nekako toliko, kolikor je tvoje zemljišče vredno — pa ne beliča manj!«
»O saj vem, da ti diši moje zemljišče,« odvrne Kovaček, »toda malo prehitro si se ga polakomnil. Prvič je vendar nekoliko več vredno, nego je ceniš ti, drugič pa ti tudi toliko dolžan nisem, kakor trdiš ti. Malo preveč si se zanesel na to, če sem rekel včasih, da ne vem, koliko sem li dolžan. Mislil sem tistikrat vselej na obresti. Koliko pa si mi posodil denarja, dobro vem. Posodil si mi vsega vkup šestnajst sto goldinarjev. Obresti od tega, če si količkaj krščanski — in trdil si večkrat, da si — ne morejo nikdar znašati toliko, da bi ti bil tudi le dva tisoč goldinarjev dolžan. Pojdi, pojdi; ta, ki jo ti trdiš, je bosa!«
»Kar sem rekel, sem rekel!« zakriči Ižanec. »Ne beliča ne vzamem manj! Če ne plačaš, te pojdem pa tožit! Pa precej mi imaš plačati. Ker mi nisi odrajtoval obrestij, iztožim lahko takoj ves dolg. Do nedelje ti pustim še časa; če mi pa v nedeljo ne prineseš plačat, grem v ponedeljek k sodišču, in potém boš že videl, si li mi dolžan toliko, kolikor sem rekel, ali ne!«
»Veš kaj, Ižanec,« odgovori Kovaček, »če si tak, me pa pojdi tožit! Da ti do nedelje ne morem prinesti niti toliko, kolikor sem ti res dolžan, kaj še le toliko, kolikor zahtevaš ti, veš dobro! Če me želiš torej spraviti v nesrečo, le spravi me, toda pri tem glej, da se ne opečeš sam! Z goljufijo po mojih mislih ne prideš daleč!«
Zdaj pa je bil Ižanec divji. Nobena reč ga ni bolj zaskelela, nego če mu je kdo očital goljufijo. Skočil je po koncu, roteč se, da mu že pokaže, ter je odšel.
Prihodnji teden pa je Ižanec res vložil tožbo.
Toda Kovaček se tega ni posebno prestrašil, kajti zanašal se je na svojega sina. Ker se je učil pravic, je mislil, da mu bo že vedel pomagati iz zadrege. Nadejal se je pa tudi, da se bo sin držal dane besede, in da v skrajni sili on preskrbi denar. Pisal mu je torej takoj ter mu pojasnil, kako stojé stvari. Prosil ga je, da se naj on pobota z Ižancem.
Kovaček je čakal dan na dan, da mu odgovori sin, a pisma ni bilo. Pisal mu je torej še enkrat in ga prosil za božjo voljo, da naj odpiše, kajti zdaj ga je bilo začelo vendar le skrbeti. A tudi zdaj ni dobil odgovora. V tem je bilo prišlo do obravnave, pri kateri je Kovaček še le zvedel, kak poštenjak je Ižanec, in kako nespameten je bil, da mu je zaupal, in da ni vsakega dolžnega pisma prej natanko prečital, predno ga je podpisal. V vsakem dolžnem pismu je bil namreč naveden večji znesek, nego ga je bil prejel. Razen tega pa je zahteval Ižanec od njega še po osem odstotkov obrestij.
Kovaček je pri obravnavi ugovarjal, da toliko denarja ni dobil, a ko ga je sodnik vprašal, ali je dolžno pismo sam podpisal, in je moral to potrditi, je sodnik zganil z ramama ter rekel, da se tu ne dá pomagati.
In tako je Kovaček izgubil pravdo.
VIII.
urediTo je bilo žalostno tisti dan pri Kovačkovih, ko je prišla razsodba, v kateri je bilo izrečeno, da je Ižanec obdržal prav. Gospodinja je tarnala in jokala, starejši sin pa je neprenehoma očital očetu, da je vrgel vse zemljišče mlajšemu sinu v žrelo; a Kovaček sam je hodil s povešeno glavo gori in doli terni mogel niti jesti, niti piti, niti kaj delati.
»Če mi tudi zdaj še moj Janezek ne priskoči na pomoč,« je rekel sam pri sebi, »potem bo slaba z menoj!«
Ker mu na pisma ni bil odgovoril, sklene, da gre sam do njega.
Nekega četrtka je bilo, ko se napoti v C...., kjer je tistikrat njegov sin služboval. Dospel je tjakaj ob času, ko je moral biti v pisarni. Pozvedel je kmalu za sodno poslopje, in počasi in nekako s tesnim srcem se mu je bližal. Pri tem se je ozrl večkrat malo gori po oknih. Kar se mu zazdi, da stoji pri nekem oknu v prvem nadstropju prav njegov sin ter gleda na cesto. Oni se je sicer, ugledavši njega, hitro odmaknil od okna, toda Kovaček je bil prepričan, da se ni motil. Z utripajočim srcem pospeši korake ter zavije v vežo sodnega poslopja, potém pa po stopnicah gori. Moral se je večkrat oddahniti, tako mu je tolklo srce. Ko pa je bil sredi stopnic, pride mu nekak uradni sluga nasproti in ga vpraša s precej zarobljenim glasom, koga išče.
Ko mu pové ime svojega sina, odvrne mu, da tega gospoda zdaj ni tukaj, ker je šel na komisijo. Ob jednem pripomni, da se nič ne ve, kdaj se vrne.
Kovačku se je zdelo to malo čudno, tem bolj, ker si ni mogel misliti, da bi se bil tako zmotil in bi bil imel koga drugega za svojega sina. Zató poprosi slugo, naj mu pokaže vsaj pisarno, v kateri piše njegov sin. Toda ta odgovori:
»To ne gre! V tisti pisarni so tudi še drugi gospodje, katerih ne gre motiti!«
Kaj je hotel? Moral se je vdati. Začel se je tolažiti s tem, da je morda vendar le napak videl, in da tisti ni bil njegov sin, ki je prej stal pri oknu. A ker je hotel na vsak način govoriti s sinom, se odloči, da počaka do drugega dne v mestu.
Ko pa pride drugi dan do pisarne, sprejme ga na stopnicah zopet ravno tisto človeče in zareži nanj:
»Kaj pa stičete vendar tod? Gospoda, ki ga iščete, ne bo najmanj štirinajst dnij nazaj!«
»A — tako?« reče Kovaček in se vrne po stopnicah doli. Zablisknilo se mu je hipoma v glavi, in prešinila ga je zavest, da se ga sin sramuje. Kajti da je tukaj, o tem kar nič več ni dvomil. Zabolelo ga je hudo pri srcu, tako nekako, kakor zaboli koga, ki je za vselej izgubil svojega najdražjega otroka. Ožaljen v dno srca, nastopi pot proti domu. Prišedši domú, pa je pisal sinu še jedno pismo. To pot mu ni zamolčal ničesar, ampak povedal mu je vse, kar mu je težilo srce. Očital mu je v bridkih besedah njegovo vedenje, naposled pa ga je poprosil vendar še enkrat, naj se pobriga v tej hudi stiski zanj ter ne dopusti, da bi ga Ižanec spravil na beraško palico.
Zaman! Odgovora tudi zdaj ni bilo, dasi je bil pismo priporočil in se torej ni moglo izgubiti. Sedaj je Kovaček vedel, da so bile vse dosedanje besede njegovega sina laž, da nikdar ni na to mislil, da bi vrnil dolg, in da nima nič več pričakovati od njega.
Nekoliko tednov po tistem je bila Kovačkova domačija na javni dražbi prodana, a kupil jo je Ižanec; toda ta je ni užival dolgo, kajti nekaj dnij po tistem, ko si jo je bil prilastil, je padel prav v Kovačkovi hiši po kamenitih stopnicah, ki so vodile v podzemeljsko klet, ter se ubil.
Kovaček je šel s svojo ženo gostovat, starejši sin pa se je podal v svet, ne da bi bil povedal, kam hoče. Brigal se ni nič več za stariše. Toda temu Kovaček ni mogel zameriti in je bil vesel, da ga je pustil v miru, in da ga ni preklinjal; kajti od mladih nog se je zmeraj ubijal in trudil pri hiši, zdaj pa je moral s trebuhom za kruhom po svetu. To je bila trda usoda, katere fant ni zaslužil, in očetu se je smilil tem bolj, ker je imel zavest, da je tudi on kriv njegove nesreče.
Tisto leto je zadela Kovačka še jedna izguba. Na jesen mu je umrla žena. Sramota, ki je bila zadela rodbino, še bolj pa sinova nehvaležnost, jo je pekla tako, da je začela bolehati in hirati. Nekega neprijetnega jesenskega dne pa je zatisnila za večno oči.
Zdaj je bil Kovaček na božjem svetu sam, čisto sam ...
Kovaček je imel jako ponosno naravo. Dokler je šlo, je delal ter si s svojimi rokami služil vsakdanji kruh, dà, več ko enkrat je bil storil v svojem srcu sklep, da se nikdar več ne približa svojemu nehvaležnemu sinu. Bile so bridke ure to, ki jih je zdaj živel. Poprej ugleden gospodar, je moral zdaj služiti za hlapca ter se pokoriti poveljem drugih. O kolikokrat mu je krvavelo srce, kolikokrat si je želel prejšnjih lepih dnij nazaj! Vendar je pogumno prenašal svojo usodo, in nikdar mu ni hodilo na misel, da bi bil iskal pomoči pri svojem sinu. Hotel mu je pokazati, da ne potrebuje njegove milosti, in da tudi brez njega lahko živi.
Toda prišli so še slabejši časi. Kovaček ni računil s starostjo in boleznijo, a prišlo je tudi to dvoje. Začel je postajati slaboten, betežen, in delo mu je šlo čimdalje manj izpod rok. Gospodarji so začeli godrnjati, in hkrati mu je prišlo do zavesti, da njegovo delo ni več toliko vredno, kolikor sné. S strahom je čutil, kako mu pešajo moči, in kako se bliža čas, ko po njegovem delu ne bo nihče več vprašal, in ko mu bo prijeti za beraško palico. Groza ga je izpreletavala pri takih mislih. Na stara leta pa berač! Na stara leta ga bodo pehali od praga do praga ter mu kazali s prstom vrata. Kdo mu bo tudi kaj dal, kdo se ga bo usmilil, ko se ga ne usmili lastni sin! Ali mu ne bode vsakdo rekel: »Sin naj ti dd!« In po pravici! Njegova dolžnost bi bila v prvi vrsti, da ga podpira.
Taka razmišljevanja in pa strah pred beraško palico sta Kovačka pripravila, da je zatrl svoj prejšnji ponos, in da je vendar le zopet enkrat pisal svojemu Janezku. Bil je prišel v tem že v Gradec in je opravljal tam jako imenitno službo. To je Kovaček dobro vedel, kajti tudi v tistem času, ko ga je pustil na miru, se je brigal zanj. Pisal mu je torej v Gradec, in sicer lepo, milo pisano pismo. Spomnil ga je sicer na dobrote, ki mu jih je izkazal, a izogibal se je pikrih besed in očitanj. Omehčati mu je hotel s prošnjami srce ter odvrniti od sebe sramoto, ki mu je pretila. Ne kakor oče, ampak kakor kak tuj človek, tako ponižno ga je prosil, naj mu prihiti na pomoč ter mu da vsaj toliko, da mu ne bo treba beračiti.
Kovaček je za trdno upal, da se ga sin zdaj usmili, in da njegovo pismo ne ostane brez uspeha. Saj tako mili prošnji bi se ne mogel ustavljati pač noben sin. Čakal je jeden, dva meseca, a odgovora ni bilo. Vsak dan je hodil popraševat na pošto, če je kaj pisma zanj, a vsak dan se je vračal z isto neveselo novico domú ... »Morda pa le ni pisma dobil,« je rekel sam pri sebi: »Morda pa naslov ni bil prav narejen!«
In pisal je še jedno pismo, potém pa šel z njim v trg k sodišču, in tam je nekega gospoda naprosil, da mu je napisal naslov. A odgovora tudi to pot ni bilo, kakor prej.
Kaj mu je bilo storiti? Od dne do dne so mu postajali udje bolj dreveni, in čimdalje bolj se mu je bližal trenutek, ko je imel nastopiti neizrečeno bridko pot od hiše do hiše. Moral je poskusiti vse, da odvrne to od sebe. Ni bil sicer še pozabil, kaj mu je bil storil sin tistikrat, ko se je hotel z njim posvetovati radi Ižančevega dolga; pričakoval je tudi, da bo zopet izkušal, izogniti se ga, a navzlic vsemu temu se je namenil, poiskati ga v Gradcu. Sklenil je, da se to pot ne bo dal pregnati, dokler ne bo govoril z njim, in naj velja, kar hoče.
Bilo je že pozno na jesen, ko se je odpravil na pot. Navzlic revščini, v kateri je živel, je bil prištedil tekom let nekaj goldinarjev. Te je zdaj poiskal v skrinji in se odpravil z doma.
Med potjo se mu je godilo jako slabo. Prestar in prebolehen je bil za tako daljno pot. Zlasti v železničnem vozu so ga obhajale slabosti. Že je mislil, da ne pride do Gradca, tako hudo mu je bilo, ko ga sopotniki opozorijo, da je na cilju. Takrat pa mu prešine nova moč ude. Vesel izstopi in hiti na prosto. A zdaj so se pričeli pa drugi križi. Prvič je bil postal mraz, in začel je prav pošteno naletavati sneg, on pa je bil oblečen, kakor o kresu. Drugič pa ni vedel, kam bi se naj obrnil, kajti v Gradcu še svoj živi dan ni bil. Toda pozvedel je za stanovanje svojega sina prej, nego je pričakoval. Obrnil se je bil kar slučajno do nekega redarja, kateremu je povedal sinovo ime, in kateri ga je nató radovoljno popeljal do hiše, v kateri je stanoval njegov Janezek.
Bila je to jako lepa, velika in visoka hiša, in Kovaček je sklepal že iz tega, da mora biti njegov sin še vse večji gospod, nego je slutil; kajti drugače ne bi prebival v tako krasnem poslopju. Vodnik mu je bil rekel, da mora v drugo nadstropje, in zdaj je lezel počasi po kamenitih stopnicah navzgor. O kako se je tresel, kako mu je tolklo srce! Bal se je lastnega sina, in še kako! Toda na drugi strani je bil zopet tako trden in odločen, da bi se ne bil umaknil zdaj za ves svet ne. »Ne, zdaj mi ne uideš!« je govoril sam s seboj. In kadar so noge zahtevale, da je malo počival, tolažil se je, rekoč: »Da sem le tukaj! Nikamor se mi ne mudi!«
Ko dospe v drugo nadstropje, se ozre na levo in desno, kajti na obeh straneh so bila vrata. Na vratih pa je bila pribita medena plošča, v katero je bilo vrezano ime dotičnega stanovalca. Kovaček je pristopil najprej k levim vratom, in kdo bi popisal občutke, ki so prešinjali njegovo srce, ko je čital v rumeni plošči ime svojega sina. Solze se mu uderó po suhih, prepadlih licih, in najrajši bi bil zdrknil na kolena ter pritisnil na ploščo svoja usta, kakor na kako svetinjo. Pri tem pa ga je vendar le obhajala neprijetna misel: »Kdo vé, če bi bil obesil svoje ime na vrata, ako bi bil slutil, da ga jaz kdaj obiščem!«
Ko se je bil malo pomiril in oddahnil, začne premišljati, kaj naj stori.
»Malo počakam,« reče po kratkem preudarjanju sam pri sebi, »Morda pride kdo ven. Vsaj ne porekó, da sem predrzen in nadležen.«
Toda čakal je precej dolgo, ne da bi se bil kdo prikazal. Zeblo ga je, da sta mu čeljusti tolkli vkup, pa lačen in zdelan od vožnje je bil tako, da se je komaj držal po koncu. Začel se je bati, da bi ne obnemogel; zató potegne za rumeni ročaj poleg vrat, in pozvonilo je.
Kmalu nató se odpró nekoliko vratca, in venkaj pomoli glavo preprosta ženska srednjih let, vsekako dekla ali kuharica.
On jo vpraša slovenski, ali je gospod domá, in tudi ona mu odgovori v slovenskem jeziku, da je.
»No, potém pa me le pustite noter,« reče Kovaček nekako ponosno, »jaz sem oče tega gospoda.«
Ženišče ga pogleda malo nezaupno in pravi: »Malo potrpite!«
Izrekši, odide, toda vrne se zopet kmalu.
»Gospoda ni domá!« reče zdaj čisto na kratko ter mu zapre vrata pred nosom, da je kar ostrmel. Stal je kakor otrpel, in še le črez dalje časa se je začel zavedati svojega položaja. Vse mogoče misli so mu rojile po glavi. Začne ogledovati sam sebe in reče po tihem: »Seveda, tak nisem, da bi delal čast svojemu sinu. Raztrgan sem, razcapan, kakor kak berač!«
Očitati si začne, da je prišel sem. Ali je čudno, če se ga sramuje? Kaj bi rekli ljudje, če bi vedeli, da je on njegov oče? Ali bi ne trpel njegov ugled?« Tako je govoril sam pri sebi in opravičeval sina, toda hipoma so se mu pririle zopet druge misli na površje. »Sem mar sam kriv, da sem tako slabo oblečen?« se je vprašal. »Ali ni bila sinova dolžnost, da bi mu bil vsaj za obleko pošiljal potrebnih novcev? Ali me ni prisilil sam, da sem prišel semkaj, ko mi na vsa moja pisma odgovoril ni? In sem li res prišel samo prosjačit k njemu? Me ni li prignala sem mnogo bolj želja, da bi še enkrat videl njegov obraz, predno umrjem? In zdaj, ko sem že tukaj, pa da bi odšel zopet, ne da bi ga videl, in ne da bi čul kako besedo iz njegovih ust?«
»Ne!« je bil odgovor na vsa ta vprašanja, in sklenil je, da ne odjenja, in da se ne dá pregnati, predno ni videl sina.
Stopnice, vrh katerih je stal, so bile zavite; zató se poda tako daleč doli, da ga od zgoraj niso mogli več videti. Ondi se vsede in čaka. Ne mraz, ne lakota ga nista odvrnila od njegovega sklepa. Sedel je že kake pol ure tako, ko sliši, da se zgoraj odpirajo zopet vratca; kmalu se začujejo tudi stopinje po stopnicah nizdolu. Kovaček se skloni počasi po koncu, še par trenutkov, in oče in sin sta si stala nasproti ter si gledala iz očij v oči! Oba sta ostrmela, in obema ni mogla nekaj časa beseda iz ust. Sinu je švigal srd iz očij, očetu pa je postalo mehko pri srcu, ko je videl svojega Janezka kot tako velikega gospoda pred seboj. Nehoté je potegnil pred njim klobuk z glave. Namenil se je bil prej, da mu bo očital njegovo grdo nehvaležnost, a zdaj ni mogel izpregovoriti trde besede z njim. Roke sklene, kakor v molitev, jih vzdigne proti njemu ter reče s solznimi očmi:
»Janezek, usmili se svojega starega, nesrečnega očeta in nikar ga ne zametuj!«
Toda sin je ostal trd. Se srditejši postane, nego je že bil, in z glasom, ki se mu je tresel od jeze, zarohni nad njim:
»Čemu lazite za menoj? Spravite se takoj, odkoder ste prišli, in ne otresajte sitnostij! ....«
Izrekši, seže v žep in mu vrže nekaj drobiža v klobuk.
Tedaj pa je zavrelo tudi v starčevem srcu. Ne pomislivši, kje je, pograbi tisti denar ter ga vrže sinu v obraz, da so desetice in dvajsetice žvenketale po kamenitih stopnicah. »Tu imaš svojo miloščino!« mu reče. »Če nimaš drugega za me, po to tudi nisem prišel! ...«
»Torej pa gledite, da se poberete takoj odtod, če ne .....«
»Ne prej, dokler nisi govoril pošteno z menoj!« odgovori starček. »Tu ostanem, kjer sem, in vsakemu, ki pride mimo, povem, kdo sem jaz, in kdo si ti. Če ti ne veš, kaj je sin očetu dolžan, pa tudi jaz nočem vedeti, kaj je dolžan oče sinu! ...«
Sin ne odgovori nič več, ampak odide naglo. Kmalu nato pa pride po stopnicah ter stopi k njemu prav tak mož, kakoršen ga je bil pripeljal sem. Molčé ga prime za pazduho ter ga odvede. Nekaj dnij pozneje je prišel Kovaček po odgonu zopet v domači kraj.
Od tistihdob pa je bil berač ....
IX.
urediLjudje so Kovačkovo žalostno povest o njegovi usodi slišali že Bog ve kolikokrat, pa so ga vendar le zopet prisilili, da jo je pravil. In to je storil rad. Bilo mu je v tolažbo, ker je videl, da imajo ljudje sočutje z njim, pa tudi rad se je spominjal še vedno svojega sina; navzlic temu, kar mu je bil storil, je bil vendar le še zmeraj ponosen nanj, in pozabil ni nikdar poudarjati, kako velik gospod je njegov sin tam v nemškem Gradcu.
Nekega vročega poletnega dne so ga bili sklicali pivci na vrt neke gostilne, postavili vrček piva predenj ter zahtevali, da jim naj pové svojo zgodbo.
On se ni branil, ampak je pravil vse natanko od konca do kraja.
Na vrtu pri drugi mizi pa je sedel neki tujec, ki je zahajal že nekaj let v te kraje črez poletje na počitnice. Pravili so, da je profesor. Naslanjajoč se na drevo, pod katerim je stala miza, je držal časopis v roki ter navidezno čital, v resnici pa je z velikim zanimanjem poslušal Kovačkovo povest.
Ko je bil ta končal in odšel, vstane tuji gospod, se približa družbi, pri kateri je še ravnokar prej sedel Kovaček, in vpraša:
»Kako se piše ta mož, ki vam je pravil svojo zgodbo?«
»Za Kovača se piše,« odgovori majhen možiček srednjih let, »Kovaček mu pravimo pa po domače.«
»No seveda, njegov sin se piše pa ravno tako,« pripomni tujec. »Potém je že pravi! Hm, čudno ... kako se je vendar to naletelo! ... Glejte, zdaj vam pa jaz lahko povem nekaj o sinu tega nesrečnega starca! Pa naj reče kdo, da ga ni zadela božja roka!«
Tujec pomolči nekoliko, potém pa nadaljuje: »Jaz poznam sina tega moža, ki nas je malo prej zapustil, že dolgo. Seznanila sva se bila na Dunaju, kajti študirala sva ob jednem in istem času, akoravno se jaz nisem učil pravic, kakor on, ampak sem se pripravljal za profesorja. Bil je to jako lahkomiseln in razuzdan fantè. Vem tudi, kako je bilo z onim denarjem, o katerem je bil pisal očetu, da ga je izgubil. Tisto ni bilo vse vkup nič res! Ko je bil prišel na Dunaj, ga prvi čas ni bilo ugnati. Popival je cele noči in pa še igral je po kavarnah. Na Dunaju pa je pri takem življenju par stotakov kmalu proč. Tako tudi on črez nekaj tednov niti bora ni imel več. Pač pa je imel že precej dolga. To je bila v velika napaka, da mu je dal oče toliko denarja s seboj. Še bolj nespametno pa je bilo, da je verjel njegovim lažem in mu je precej zopet poslal večjo svoto. Mož je bil preveč zaupljiv do svojega sina. Slišal sem na lastna ušesa, kako se je sin norčeval iz očeta, da mu je šel tako na limanice. Vdajal se je še nadalje veselju in uživanju, akoravno ne smem zamolčati, da je bil pozneje malo bolj previden, in da se je posebno igre bolj izogibal ... Zlasti pa je bilo odveč, da ga je oče tudi poznejša leta še podpiral; kajti imel je nenavadno srečo ta človek. Dočim smo se vsi drugi, ki smo bili bolj potrebni, zaman trudili, da bi dobili kak zaslužek, ga je imel on, kolikor ga je hotel. Poučeval je po najboljših hišah in bil je preskrbljen z vsem, tako da je imel očetov denar lahko še za poseben poboljšek. No, zató je pa tudi živel, kakor kakega grofa sin, in mi drugi rojaki njegovi smo bili pravi revčki proti njemu!
Jaz v tistih časih njegovih razmer še nisem poznal, in sodil sem, da mora biti njegov oče zeló premožen mož, ker ga je navzlic temu, da je imel vsega dosti, vendar še zalagal z denarjem. Zdaj še le izprevidim, kako nepošteno je ravnal, da se je očetu lagal ter mu kradel denar iz žepa. Vrh tega pa še ta nehvaležnost! ... Sicer pa je bil zmeraj nekako čuden človek.
Naključje je naneslo, da sva se po več letih sešla zopet v Gradcu. On je bil poklican tja kot sodni svetovalec, jaz kot profesor. Ko se nekoč srečava, pozdravim ga jaz jako prijazno, kakor se to spodobi za stara znanca, a on se naredi tako, kakor bi me ne poznal, in kakor bi se ne mogel več domisliti náme.
»Tudi prav!« rečem sam pri sebi, in od tistega časa ga nisem več ogovarjal. Slišal pa sem o njem marsikaj, kar mu ni bilo baš v čast, in tudi to so pravili, da živi še zmeraj jako razkošno. Oženil se je bil dokaj bogato, in njegova žena, kolikor vem, je jako ljubezniva. Gotovo bi ne bila imela nič zoper to, ako bi ji bil pokazal svojega očeta. Neusmiljeno je bilo torej in upravičiti se ne dá na noben način, da je ravnal tako z njim. Grdo in vnebovpijoče je bilo njegovo dejanje, in mislim, da se ne bodete preveč čudili, ako vam povem, kaj ga je doletelo. Ravno predno je začel praviti njegov oče svojo žalostno povest, sem čital v časopisu, da so ga zaprli. Poneveril je namreč precej uradnega denarja ....«
Vsi ostrmé spričo te novice. Tujec pa nadaljuje:
»Dà, žalostno je končal ta ošabni in visokoleteči mož! Če bi bil lepo ponižen in bi se ne bil sramoval svojega ubogega očeta, ne bilo bi prišlo tako daleč z njim. O, njemu se bo še slabo godilo! Da bi ga obdržali v službi, na to še misliti ni. Pokojnine mu najbrž tudi ne bodo dali nobene. Premoženje svoje soproge je pa gotovo tudi že do malega porabil. Čakajo ga vsekako bridke ure .... Ne časti, ne denarja ne bo imel, in kdo vé, ali ne bo kdaj še ubožnejši, nego je njegov oče ... Toda očetu ne pravite ničesar o tem! Kakor sem posnel iz njegovega pripovedovanja, ga ima še zmeraj jako rad. Ta novica bi ga gotovo hudo pretresla ... Dosti je trpel radi svojega sina; čemu bi mu še s tem težili srce! ...«
Ta opomin tujega moža pa je malo izdal. Novica o Kovačkovem sinu se je raznesla naglo kakor ogenj po vasi, in tako ni bilo drugače mogoče, nego da je tudi stari Kovaček kmalu slišal o nesreči, ki je zadela njegovega sina.
Tisti, ki so mu prinesli žalostno novost, so pravili potém, kako da je ostrmel in se ustrašil. Sklonil se je najprej po koncu s klopi, na kateri je sedel, nató pa se je obnemogel zgrudil nazaj. Spravili so ga v posteljo. Prve besede, ki jih je izpregovoril po daljšem molku, so bile:
»O Bog, usmili se ga in ne zavrzi ga!« — — —
Nekoliko dnij po tistem pa so starega Kovačka nesli k zadnjemu počitku.
Nehvaležnost sinovo je prenašal, prenesti pa ni mogel nesreče njegove.