Nehvaležna brata
| Nehvaležna brata Fran Nedeljko |
| |||||||||||
V hudi bolezni obljubi bogat grof Bogu na čast sezidati lepo cerkev, če bo ozdravel. Ozdravel je naskoro, ter postavil krasno cerkev. Pa prej bi se ne smela v nji obhajati božja služba, dokler bi ne imel svetega ptiča, kateri ima zlato perje. Pa kje bi bil ta ptič, tega ni znal nihče v tistem kraju. Poslal je torej grof svoje tri sinove ga iskat, ter jim je dal dosti denarjev na pot. Na križopotji obesijo na drevo tri vence; kateri bi našel svetega ptiča, imel bi vedno svež venec, ostalih dveh bila bi pa suha. Tam se razidejo — a v bližnji krčmi sestaneta se starejša brata zopet. Tam pijeta tako dolgo, da zapravita ves denar. Bila sta prisiljena samo za hrano opravljati najtežja dela. Eden vlačil je vaškemu kovaču meh, drugi pa je šel z drvarji na planine drv sekat. Najmlajši pa je našel v neki samoti na pol podrto kočo; tu je živela stara ženica, katera ga pouči kod ima iti. Rekla mu je: «Tisti ptič je na Turškem, v podrti cerkvi. Ko prideš v cerkev vsedel se ti bo na levo ramo, ti pa ga primi z desno roko drugače ga ne dobiš, pa podvizaj se iz cerkve, sicer je tvoja smrt.» Mladenič gre v divje turške dežele, ter najde razrušeno cerkev. Tu je letal zlati ptič od oltarja do oltarja, ter lepše pel ko najmilejša godba. Ptič mu zleti na ramo, mladenič pa ga hitro prime in odhiti iz cerkve. Skočil je ravno preko cerkvenega praga, kar se zruši vsa cerkev s zvonikom vred, grofič pa vesel odhiti proti domu. Tam, kjer je prej stala na pol podrta koča, stal je zdaj lep grad v njem pa so bivale tri princesinje, katere so grofiču povedale da jih je rešil zakletbe. Vzel je vse tri s seboj. Medpotoma je tudi zazvedel o nesreči svojih bratov, dal ju poiskati, ter ju je sprejel kakor kralja, ne pa kakor sta si zaslužila. Dejal jima je, da si smeta izbrati žene izmed onih prncesinj, on je pa volil najmlajšo. Brata, ki sta bila od kraja vesela, postala sta s časom jako čemerna. Ko pa pridejo do križopotja, kjer so obesili vence, bil je venec najmlajšega brata še lep cveteč, njijina sta se pa popolnoma posušila. Vozna cesta peljala je zdaj okolo dolgega griča, preko katerega je držala bližnja Leska. Bratje izvolijo si peško pot, v tem ko prncesinje vozovi odpeljejo. Brata izkopljeta najmlajšemu oči. Ko prideta do vozov, zlažeta se da ga je zver raztrgala in požrla. Žalost bila je velika, ko sta raztrosila grozno vest. Zlati ptič ni nič več prepeval in je klavrno letal v novi kletki ob steni. Oslepljen grofič, pa je v tem onemogel ležal na samotnem griči. Kar priletita dva vrana in eden pravi drugemu: «Če bo tale prišel do bližnjega vrelca in se vrnil, mu še spregledava; drugače bo najina pečenka.» Mladenič to slišati lazi po vseh štirih dalje, pa pride do studenca. Tam si zmije oči in zopet postane gledajoč. Kmalu potem gre v tisti kraj kjer je gospodoval njegov oče, ter stopi pri nekem čevljarji za pomagača. V nedeljo ga vpraša čevljar če pojde k maši. Grofič se izgovarja, da nima obleke ter ostane doma. Pozneje pa le gre v cerkev. Ko je prestopil cerkveni prag, zapel je sveti ptič prvič odkar so ga bili spustili v cerkev, ter pel dokler je bil mladenič v cerkvi. Doma mu reče mojster, da mu je lahko žal ker ni šel v cerkev, bi saj slišal peti zlatega ptiča. Drugo nedeljo zgodi se ravno tako. Tretjo nedeljo postavil je grof k vratom stražo, da bi spoznal za koga voljo ptič vender zapoje. Tudi takrat prišel je grofič. Najnazadnje ptič je zapel, stražar pa si dobro zapomni, kje je mladenič pokleknil. Ko je vstal ter stopil skozi vrata vtihnil je ob enem zlati ptič. Stražar stopi za njim, prime ga za ramo pa mu veli: «Zdaj moraš z menoj, ker grof hoče vedeti zakaj zlati ptič ravno za tebe voljo poje.» Grof na mah spozna svojega najmlajšega sina, katerega je že več časa objokoval kakor mrtvega. Sin mu razodene nečloveško djanje svojih bratov, ob enem pa tudi prosi milosti za njijino pregreho. «Naj se sama sodita,« reče slednjič grof sinu, kateri se je moral do drugega dne skriti. Zvečer zbere grof sodnike, ter je vprašal, kako bi kaznovali tistega, kateri bi svojega brata sam oslepil, ter ga zapustil v smrtni nevarnosti. Vsak sodnik je izrekel grozno obsodbo, najgroznejo izrekla sta pa grofova sinova sama, ker sta menila, da je kdo drugi storil kaj takega. — Rekla sta namreč: »Tak hudodelnik ni boljšega vreden, da bi ga vtaknili v sod, ki bi bil od znotraj ves obit z ostrimi britvami in žreblji.» Kmalu potem oženil se je najmlajši sin z lepo princesinjo, starejša pa sta pretrpela grozno smrt katero sta želela drugim: spustili so ju v takem sodu z najvišjega hriba v dolino, da sta se razsekala na drobne kosce.