Nejka in čarobne barvice
| ← Slovenščičarna | Nejka in čarobne barvice Renata Anžič Trtnik |
Pogumni čolniček Rupert → |
| |||||||||||||
<poem>
Poznala sem čudežno deklico. Nejka ji je bilo ime. Čudežna je bila deklica zato, ker je znala čarati.
Vendar ni čarala s čarobno paličico. Ne, čarovnije je ustvarjala z barvicami.
Kadar je prijela barvico, so se na papirju prikazali gradovi, širna morja, gozdovi z živalmi, princeske, nebo, luna in sonce in zvezde, ljudje, cvetlice...
Ko je vlekla črte po papirju, je vse oživelo. To je bila njena čarovnija.
Tistega turobnega dne je bila Nejka žalostna. In to žalost je narisala. Ker pa je oživelo vse, kar je narisala, je oživela tudi žalost. Stopila je iz risbe in zakrila sonce, luni je odvzela tisti srebrni sijaj in ugasnila je zvezde. Nato je žalost šla do Nejkinih barvic in jih tako razžalostila, da so zbolele.
Nenadoma niso bile več zadovoljne s seboj. Rumena je želela biti modra, zelena rdeča, črna bela, vijolična siva, oranžna rjava.
Tako zelo so zbolele, da nekega jutra vse razbolene in vročične niso mogle več iz postelje.
Nejka je bila silno potrta in zaskrbljena.
Poklicala je doktorja Radirko.
Z resnobnim obrazom se je obrnil k Nejki in dejal: {{subst:pg|Barvice so zbolele za mavrično gripo. Ozdravita jih lahko le zadovoljstvo in veselje.}}
Kako nesrečna je bila Nejka... ni vedela, kje naj dobi zdravilo proti žalosti. Vzela je barvice in skušala risati. Katero koli črto je potegnila, le-ta ni več oživela in vse so bile enake barve. Nebo se ni več ločilo od zemlje, ptic ni bilo opaziti v krošnjah, lune in sonca ni bilo moč ločiti med seboj, zvezde niso več utripale, cvetlice so se pomešale s travo, reke niso več navduševale s srebrnimi ribami – vse je bilo v barvi mavrice.
Nejka je zajokala. Njene solze so padale na bolne barvice. Ko so barvice videle Nejko tako zelo nesrečno, so se spogledale in v hipu vedele, kako jo lahko spet osrečijo. Rumena je zopet želela biti rumene barve, rdeča rdeče, bela bele, vijolična vijolične, oranžna oranžne in siva sive.
Skočile so na papir in narisale ptice, ribe, morje, nebo, luno, zvezde, sonce in Nejko, ki se zopet smeji. Nato je čarovnija vse to oživela in barvice so bile pozdravljene, prav tako pa tudi Nejka. Le nekdo še ni bil ozdravljen – od daleč je prav črno proti njim pogledovala žalost.
Barvice in Nejka so se spravile na kup in tuhtale in šepetale in končno sklenile: k žalosti so poslale najmodrejšo med njimi – modro barvico. Približala se ji je in ji podala roko. Žalost se je obotavljala, potem pa barvico le prijela za roko.
Sledila jim je k ostalim. Bolj se jim je bližala, bolj je čutila, kako jo njihovo veselje prevzema. Kmalu od žalosti ni ostalo nič –postala je veselje.