Nekaj besed

Nekaj besed
Marija Kmet
Izdano: Slovenska žena 1912
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor jate črnih, zloželjnih ptic, so se podili oblaki po večernem nebu, in medla mesečina jih je obsevala.

Tam za gorami je ugašala luč in prižigala se je druga, pa ne v istih žarkih, temveč v temnejših.

Po mestnih ulicah pa je drevilo življenje dalje in dalje, — ni se zmenilo niti za oblake, niti za medlo luč.

Tiste svetiljke so bleščale, bohotno so se grohotale in razžarjale ulice in ljudi v prešerni luči, polni razgaljenega življenja.

„Tako neumno je to življenje, —kaj bi z njim!" je dejal Ivan in stopal hitreje z Romanom.

„Kakor otrok si; vzgoje ti je treba," je govoril Ivan.

„Kakšne vzgoje? Ali mi hočeš natresti tiste puste misli o žarnem življenju, ki klije le v besedah, v resnici pa ga ni, četudi bi ga iskal z lučjo pri belem dnevu?" je del mrklo Roman.

„Ne z lučjo in sploh nikakega iskanja ni treba za to življenje. Kaj meniš, da smo res zato na svetu, da se vlačimo medlo za meglami in si jih silimo v naše duše, ki so za kaj višjega, kakor le za smrt? Ali veš, da smrti sploh ni — take smrti, v kateri bi ugašali in ugasnili za vse večne čase? — Ne — prijatelj moj —, poglej — saj ni mogoče, da bi ne mislil drugače, kakor pa mi tu govoriš?“ je del s poudarkom Ivan.

„Ne, ne, resno govorim in s premislekom. Ne igram se; kakšno življenje čutiš, vraga, v sebi, da te ne teži?"

„Kakšno! — Čudno govoriš!" se je čudil Ivan.

„Življenje mislim, to življenje, ki ga živim sedaj, in ki je lepo —"

„Da, in ki vendarle mine —"

„Ne, ne mine! Duh naš ostane živ na veke, in ne ugasne. Večnost je v nas, zakaj narava smo. Narava je lepota in lepota je resnica. Resnice pa bi ne bilo, ako ne bi bila večna. Kar ni večno, ni resnica," je govoril Ivan.

„Lepo govoriš, in človek bi te poslušal cele ure, ako ne bi —" je del z nasmehom Roman. „

No, ako ne bi —?" je vprašal Ivan in postal.

„Ah, beži," se je smejal Roman. „No, ako me ne bi tam nekje v kotičku srca tako peklo in žgalo in kričalo: neumnost, neumnost! Neumnost je vse skupaj, življenje in vse. Sicer pa, kaj bi — dostikrat sva že tako govoričila, ne izpreobrneš me —"

„Menda res ne; skoraj bi obupal nad teboj," je govoril resno Ivan. „In vendar mi je hudo, ko te vidim še vsega mladega, komaj da si pričel pot in storil prve korake, in že omedlevaš! In, kaj te ni prav nič sram!"

„Sram? Da bi me bilo sram? Ah, Ivan pusti me, drugače me še zjeziš, in danes nočem jeze, vsaj take ne. Kaj ne vidiš, da sem že ves v starosti? Kaj ne vidiš, da sem — bolan?" je del tiše Roman.

Ljudje so vrveli dalje dalje. Luči so žarele, avtomobili drevili in bučali.

Zavila sta okrog ogla.

„Kaj vraga, bolan? Seveda, poslušaš na vseh krajih, kje te kaj boli, in ko komaj začutiš, niti ne začutiš ne, le zaslutiš trohico iskrice tiste svoje namišljene bolesti — in že jo objameš in jo obkrožaš z vsem mogočim in jo neguješ in privijaš k sebi, da se res veča in te dela bolnega. In vse je le izmišljeno, vse našemljeno, prijatelj! Pa — ne zameri!"

Ivan je govoril v čudnem ognju, potem pa spet hladno in mrzlo; govoril je iz prepričanja, zakaj vero je imel v življenje.

„Ne zamerim ti," je odgovoril še bolj mrko Roman. „Ampak pusti me, dovoli, nisem razpoložen za pridige in nauke in nasvete! Vrag vzemi vse skupaj!"

„In tebe prvega! Norec si, ali veš, da noriš?"

„Morda — dovolj o tem, ne modrujva dalje. Ah, glej! Ali ni tam Hana?"

To rekši je zrl na gospodično, ki jima je prihajala nasproti s počasnimi koraki. Mirno je zrla po ulici, gledala ljudem v obraz in pazno motrila življenje in vrvenje okrog sebe.

Ivan jo je tudi ugledal, pozdravili so se in postali. Ivan je dejal: „0, gospodična Hana! Prav, da prihajate, z Romanom bi se bila kmalu skregala."

„Ej, dober večer! Skregala bi se bila kmalu? No, potem pa me je dovedla sama sreča do vaju!" je dela smeje se Hana in pogledala oba.

„No, gospodična, norca me imenuje Ivan, kdo bi ostal hladnokrven pri takem naslovu?"

„A tako — no, pa — pomirita se. Pa kaj vama je, da se sporekata v tem večeru, tu sredi življenja in sredi tega prešernega mesta? Bog vaju je dal, res! Vesela bi naj bila, da sta dva, ki se poznata. Jaz sem sama, vidita, pa se le smejem. Ha, ha!" Veselo se je zasmejala in se okrenila.

„Eh, gospodična, najina slaba stran je bila spet na vrsti. Filozofirala sva spet!" je rekel Roman in se nasmehnil.

„No, to je »slaba stran", filozofija? O, gorje vam, da bi vas slišali gospodje s katedrov tam z vseučilišč! Filozofija — in slaba stran — ha, ha! — Pa, pojdimo vendar; kam sta namenjena?" je rekla Hana.

„Kam? Ah, nikamor," je povzel Ivan.

„Po ulicah hodiva; kar povprek po vsem mestu, ni nama do cilja."

„Kakor meni ne. Tudi jaz tavam po mestu in gledam to velikansko komedijo, ki je pa vendarle lepa!"

„No, potem pa, če vam je prav, gospodična, pojdimo dalje, in stopimo v ono kavarno," je rekel Roman.

„Dobro, Roman," je povzel Ivan, „pojdimo, ali ne, gospodična?"

„Kakor hočeta; — grem!"

Stopali so dalje in govorili; pa so se komaj razumeli v vsem vrišču in ropotu. Ni prijazna govorica v velikih mestih. Razpadajo besede in se poizgube v tisti kaos nemira. Živo življenje vzame človeka v svojo sredo in ga tira dalje po ulicah. Brez misli, brez hotenja je takrat človek.

Samoten popotnik je sredi vršeče množice ...

Prišli so do kavarne in Ivan je odprl vrata. „Prosim, gospodična," je povabil Hano.

„No torej, grem. Četudi bi pravzaprav po zakonih —" je rekla smeje se —

„Kako mislite? Po zakonih ...?" je povprašal Ivan, ki je ni bil razumel.

„Ah, nič, nič! Pojdimo!" je dela spet Hana in vstopila v kavarno in za njo Ivan in Roman.

Vse drugačno je bilo življenje tu. Svetiljke so svetile, pa ne tako glasno in hreščeče, kakor tam zunaj, ampak bolj tiho, a tembolj nesramna se je zdela človeku ta luč, zakaj, govorila je pomežikaje in kakor bi si pravila o prikritih pregrehah.

Oblaki dima so pluli po kavarni, listi časopisov so šelesteli in klici natakarjev so padali vmes. Tiho so govorili gostje, le časih se je začul glasen stavek, ki pa je kmalu zamrl v splošnem mrmranju. Kakor bi se bali ljudje govoriti glasno in kazati nagoto svojih besed.

V kot ob oknu so sedli oni trije in pili črno kavo.

Govoril je Ivan:„Nekaj sem bil vendarle slišal preje, gospodična. Kaj ste mislili, ko ste nekaj pravili o zakonih —?"

„Ha! Kaj vas to zanima? — No, mislila sem, da bi se pravzaprav po zakonih ne spodobilo, da sem šla zdajle z vama sama zvečer v kavarno. To sem hotela reči," je rekla smeje se Hana.

„A to! In nič drugega — ha, ha! Zakaj vendar neki?" se je smejal Ivan.

„Pa res, gospodična," je-rekel Roman. „O kakšnih zakonih govorite?"

„Oho — da me nista razumela? No da, ženska sem, ženska —"

„No in ... " sta povzela oba hkrati.

„No in —" se je čudila s čudnim posmehom Hana. „No, in — to je vendar jasno: o zakonih naše družbe, da pridemo me, ženske, v takozvani „slab glas", če hodimo same zvečer, z gospodi v kavarne. Da, da — tako je. Sicer pa, to je že sila staro —"

„Ha! slab glas — kaj pa je to pravzaprav pri nas, gospodična?" je vprašal Ivan in se sklonil nad mizico; „kaj je to za nas v današnjih razmerah, veste gotovo vi, in vem tudi jaz; kaj pa je sploh to, ta „slab glas", mi ni znano," je rekla Hana in se naslonila nazaj in nagubančila čelo.

„Toliko je jasno," je rekla dalje, „da smo me ženske prej na slabem glasu, kakor pa vi, gospodje —"

„Da, to je res," je povzel Ivan.

„Pa vraga, emancipirajte se, vrzite proč te zakone!"

„Aa-ha!" je dela počasno Hana. „Vrzite — vrzite! Je lahko, govoriti vam! Pa ste sami za to, za te zakone; le premislite dobro, če ne."

„Da, Ivan, gospodična ima prav," je rekel Roman. „Je že tako, gospodična. Ženska, ženska, vidite, to je stvar, od katere se zahteva večjo, — kako bi rekel, večjo skromnost v vseh ozirih."

„Da, da, prav! In zraven naj gori v največjem, pritajenem ognju za vas, moške — kaj?" je rekla Hana. Potem pa je spet pristavila: »Vidite, jaz nič ne rečem, in tudi nočem tistih neumnih govoric, ki so in ki zahtevajo tisto večno enakopravnost z moškimi. Tega ne! — Pa takole malo manj paragrafov bi bilo lahko za nas, ženske —"

„Kakor sploh za vse, gospodična," je rekel Ivan. „Ali to kar cvili vse samih paragrafov! Ha, — okreni se na levo: paragraf kriči: kazen te čaka, zakaj po paragrafu bi se moral okreniti na desno!"

Vsi so se zasmejali, Roman pa je prižgal cigareto in dejal:„Vrag vzemi vse paragrafe, jaz jih ne priznam — nobenega! Pa nekaj bi vas vprašal, gospodična: kaj pa pravzaprav hočete ženske, kam pa hočete?"

Hana ga je pogledala in rekla: »Vprašajte rajši, kaj hočejo od nas!"

„Kako to?" je povzel Ivan.

„Tako, vidite: Ženske ponavadi same prav nikamor nočejo, obračajo se tako, kakor jim velevajo moški. Nikari si ne mislite, da bi hodile ženske take, kakršne so, in bi delale to, kar delajo, če ne bi vse to ugajalo vam, moškim! To je sveta resnica, in naj si reče kdo, da govorim zoper svoje lastne sestre!"

Onadva sta pomislila. Prvi je dejal Roman: „No in — torej gredo za nami ženske, mi bi jih naj vodili. No, jaz ... "

„Gospoda," je rekla spet Hana, „nikari ne mislita, da se mora to, da ni mogoče drugače, da ženske ne bi mogle živeti in hoditi po svoji poti. Da, lahko, ali vrniti bi se pravzaprav morale k vzgoji, študirati bi morale naravo in hodile bi po svoji poti v tem, da bi vzgajale ljudi za „človeke"!"

„Oho, gospodična," sta dejela oba in potem je rekel Ivan: »Ali niso vsi ljudje „človeki"?"

„Ne vsi, in ne sedaj v sponah zakonov."

„Da, razumem," je povzpel spet Ivan.

„Človek, da — da, brez zakonov je ta in velik je potem ..."

Naenkrat pa se je zasmejala Hana na ves glas: „Ha-ha-ha! — Ali veste, da smo vsi trije v »slabi strani?"

„Kaj? Kako?" se začudi Roman in Ivan jo je vprašaje pogledal.

»Filozofiramo — filozofiramo! Da, da!"

„Nikari, gospodična," je povzel Roman, „pametno govorite."

„No, in da ne bo prepametno vse skupaj danes zvečer, vam hočem povedati nekaj »za smeh in kratek čas«. Hočete?"

Obrnila se je smeje Hana in lahna ironija je zvenela iz vseh njenih besed.

„Prosim, gospodična, govorite!" je rekel Ivan, prižgal cigareto, in oba sta se naslonila na mizo, Hana pa je pričela:

»Vesta, takrat, ko smo še hodile v šolo, pred nekaj leti, vse one mlade punce, ki zdaj že govore po predpisih na katedrih, no, torej takrat je bila čudna mešanica v nas. Hodile smo po mestu v šolo, hotele smo biti napol moški in vzgajale smo se same v tem načinu. Ni nam bilo za toaleto in frizure, obnašale smo se na cesti, da so nas gledali in se nasmihali za nami. Me pa smo hodile svojo pot in imenovali so nas emancipiranke. Na cesti smo govorile glasneje kakor govorijo gospodične, in naši koraki niso bili tako odmerjeni, kakor oni drugih žensk. Hotele smo prostosti — in — iskale smo jo v zunanjosti! Ha-ha! — No, smejajta se!"

„Govorite dalje," je rekel Ivan.

„No — in tako je šlo leto dni, potem pa smo se vprašale, kaj smo dosegle s tem? Ničesar ni bilo za odgovor — in režale smo se svoji neumnosti. Pa nekaj resnice je bilo v vsem tem: prav tako se — recimo — »dvigujejo« druge ženske. Oblačijo se malo drugače, razposajeno se vedejo, kadijo itd. in pravijo: „Hočemo enakopravnosti — enakopravnosti!" In tega ne pomislijo, da so neumne, neumne do skrajnosti! Delati bi morale delo, ki bi bilo vredno njih, četudi so le ženske, pa bi prišle kmalu na površje in ne igrali bi se z nami, kakor se igrajo sedaj. Pa navsezadnje se veselijo, da se poigrajo z njimi, kakor z igračo, ki je kupljena v prodajalni. No, in končno — prodajamo se — in cene so — nizke! Ha! Ali razumeta!"

Resno sta zrlo oba na Hano, in Roman je dejal: „Morda sodite prestrogo, gospodična, ampak nekaj je res, namreč, delati bi se moralo na vse strani, in žensk ne bi kupovali!"

Ivan pa je rekel: »Kolikor jaz vem in vidim, je življenje polno lepote, in ženske bi bile poklicane v prvi vrsti za to, da bi vzgajale ljudi, da bi gledali z odprtimi očmi. Zakaj, glejte — vzgoje ni!"

„A — na ta način si mislil preje, da mi manjka vzgoje! No, morda imaš prav. Sam se znam vzgojiti in v mladosti so me obdajali z napačnimi navodili."

„Tega mnenja sem tudi jaz," je rekla Hana. „Pravzaprav bi moral biti vsak zmožen vzgojiti samega sebe. Če pa ni te zmožnosti v njem, potem gre vse rakovo pot. In to je: ženske bi morale priti do tega, da bi vzgajale in učile otroke le doma! Ne bilo bi potem več toliko zakonov in ne paragrafov, hodili bi svojo pot ljudje — ljudje — človeki! Do tega je seveda še trnjeva pot, in dela je treba, da nam bodo žuljave roke!"

Nista odgovorila Ivan in Roman. Čutila sta resnico njenih besed.

„Sicer pa, čas bo, odhajam," je rekla Hana. Odšli so vsi trije.

„Govorilo se je" je del Ivan, ko sta bila že sama. „Govorilo, pa kaj, ko nočejo vsi do spoznanja resnice — do svobode!"