Nekaj o denarju
| Nekaj o denarju. Jož. Žitek |
Spisal Jož. Žitek.
| |||||||||||||
Slavni srbski spisatelj Dositej Obradovič pripoveduje v svojih spisih sledečo dogodbo: Ko sem bil učitelj v Črni gori, prinesel nam je tamošnji vladika (škof Vasilij) mnogo knjig iz Rusije. One knjige sem kaj rad prebiral, mnogo krasnega iz njih se naučil, in imel sem navado ljubeznivemu vladiki vselej pripovedavati, o čem in kaj sem v tej ali unej prebiral. Blizo Cetinja [1] živel je nek iguman [2], bistrega uma, kakor vsak Črnogorec, ali s knjigami se je ta mož redko redko kdaj pečal, s strogimi naukami in resnobnim razmišljevanjem pa nikdar glave ni belil.
Enkrat sem na čardaku (mostovžu) sedeč vladiki bil pripovedoval, da se v knjigi, ktero sem ravnokar prebral, bere sledeče: „Med vsem znanjem je za človeka najbolje znati to: s tega sveta selil se bom z dobro vestjo, ako sem v občinstvu, med kterim sem živel, svojo dolžnost vestno in popolnoma izpolnjeval.“ Pri tej priči doide gore spomenjeni iguman, mož velikanske rasti in čez vso mero zarašen. Veš kaj, reče mi šaljivo dobri vladika, vprašaj tega mniha, kaj je znati za človeka najbolje. Ko je bradat velikan bil k nama prišel, vladiki se priklonil in vsedel, počnem jaz po kratkem navadnem razgovoru prašati igumana: „Reči mi oče igumane, kaj je znati za človeka najbolje?“ On ni najmanje premišljeval, ter mi tako odgovoril: „Vera ti Božja, ako še to neznaš, si pravi čuk! Najbolje je znati, da imaš v mošnji denarjev, najhuje pa, ako jih nimaš.“
Kakor vidimo, mož dobroživec onih krasnih reči ni do pičice pogodil; pa vendar bode marsikteri čitatelj rekel: vendar si mu dobro odsekal.
Denarji zares niso bodi kaj, v tem smo vsi zložni, in to nam svedočijo tudi prislovice vseh narodov. „V Pragu prej je onem blago, kdor ’ma v žepu peneze,“ pravijo vrli naši brati Čehi o svojem glavnem mestu, in mi Slovenci smemo dodati, tudi v Ljubljani se takim ne godi preslabo. Toda ni samo v zlatem Pragu in v beli Ljubljani, ampak „za svoj groš, si povsod panoš“, kajti „za penezi je ves svet obernjen“. „Še vsaki svetec roke k sebi drži“. „Težko srebro dela lehko misel“; „kadar groša v žepu ni, rada pamet se zgubi“.
Junaški vojskovodja general Montekukuli pravil je: „Za vojskovanje druzega ni treba razun troje: najprej denar, potem novci, tretjič pa denarji“.
Na vprašanje s čim se več opravi, z denarji ali s silo? odgovoril je veleumni ruski pesnik Aleksander Puškin [3] tako-le:
„Vse je moje! reče zlato;
Vse je moje! prosi meč:
Vse kupujem, reče zlato;
Vse odvzamem, pravi meč.“
Pesnik se tedaj ni odločil ni za to, ni za ono, in pravo je zadel, kajti „zlati ključek vsake duri odpre“ (razun nebesnih); „sila pa kole lomi“.
Nasproti prej omenjenemu igumanovemu izreku, čujejo pa se med našimi milimi sosedi Horvati in Srbi tudi modre reči: „novci su jednim sluge, drugim pak gospodari“.
No, kak še kaj dragi moj? vpraša prijatelj prijatelja, s kojim je po dolgem času zopet enkrat sešel. Navadno se odgovarja: hvala Bogu, še precej dobro, samo ko bi ne blo ljubih krajcarjev tak strašno malo.
Od koder to občno vzdihovanje za srebrom, zlatom in bankovci? Bilo je to vedno tako? Odgovor: ne! kajti nekdaj niso imeli ni srebernih ni zlatih denarjev, papirnatih pa še manje, in itak so živeli ljudje, morebiti še srečnejše ko zdaj. Denarji za se ne osrečijo človeka. Kdor ima 200 miljonov goldinarjev, je zares dvajstikrat bogateji od onega z desetimi miljoni, ali nikdar vendar ne bode trdil, da je prvi tudi dvajstikrat srečnejši, ker le kdor pošteno živi in pametno ravna s premoženjem, ne pa slepo množi in nakopiči mrtvega novca, ohrani si zadovoljno in srečno srce. Koseskov veliki kupec, ki zlato meri na stotine, ne sedi len sred svojega blaga, bojazljivo ga čuvaje od tatov, ampak ker ve, da so mu odprta vrata celega sveta, pošilja barke v daljna mesta, kupi polje, planž, graščine ... prav slovenski oratar. Samo tako smrdljivi in neumni skopuhi, ko je bil tisti, ki si je po noči na dvor prej sam lajat hodil, da mu ni trebalo psa rediti, ljubijo denarje le zavoljo denarja in njih strastno nakopičujejo vedno več, misleči da je denar taki predmet, ki je sam po sebi velikega spoštovanja in uvažavanja vreden.
Moder mož ceni denarje le kod sredstvo k zadovoljnemu življenju, kajti: v onem, sme se reči, po vsej zemlji veljavnem delu srebra ali zlata; v onem kosu papirja, ki ga tudi denar imenujemo, so skrite in tako rekoč začarane (zacoprane) vse take reči, ki jih človek potrebuje na uživanje, za ugodnosti in za razveseljevanje. Tako tiči v onem goldinarju, ki si ga ravnokar djal v mošnjo: juha, govedina, kruh, pečenka in vino ali pivo, kojo ti je krčmarica pred te na mizo postavila, da se okrepčaš in grlo si namočiš; vrh tega še tri smodke, s kojimi boš si domu gredé pot kratil. Vse to bilo je v onem papiriču skrito. Kdo bi naj vedel, kaj je začarano in kaj bo se izvalilo iz stotinjaka, kojega je prijatelj Vavpotič danes po pošti iz Gradca dobil? Morebiti Franjevo žrebe? ali Vidova junčeka? ali 20 mernikov Andrejeve pšenice? ali 10 veder Matjaževega vina? — Osem sto tisočnjakov je malo papirja in po sebi celo male vrednosti, toda, s pomočjo te culice papirja postavi se velikanska cerkev ali pa železen most prek široke reke.
Od koder srebru, zlatu in bankovcem taka moč? in kako je bilo takrat, ko še denarjev v današnjem pomenu ni bilo?
Ta moč denarjev ni naravno v onem kopičku zlata ali srebra, ali v oni kopici papirja, ampak v njih je skrita le samo vrednost drugih reči, katere pa si osvojiti zamoreš le pod to pogodbo, ako ti svoje denarje prepustiš posestniku onega blaga, ktero bi si ti rad za se pridobil.
Če pa imaš v svojem premoženju vselej pri roki tako blago, za ktero ti drugi svojo radi v zamen podajajo, onda ti ni treba denarja. Tako na primer: za ribiča, ki postavim pet kil več rib nalovi, ko njih sam s svojo družino pojesti zamore, nemajo one preobilne ribe toliko vrednosti, ko vrč vina. Bogat vinski posestnik pa bi včasih kaj rad dal precej velik vrč svoje žlahtne kapljice za pet kil rib, samo da bi njih le mogel kje dobiti. Ob ugodnej priliki, to je takrat, ko se vina posestniku rib zaželi, si tedaj ribičevi lehko žejo pogasijo za one njim nepotrebne ribe.
Kako pa bi bilo, ko bi ribič imel petdeset kil rib na razpolaganje? Morebiti bode spet šel k onemu vinskemu trgovcu njih ponujat za par veder vina? Ali temu toliko rib v enem hipu ni treba, ampak bi ribiču, ki bi več vina na enkrat rad vkup imel, morebiti rekel: jaz tebi dam polovnjak vina, ali ti mi imaš zato skoz celo leto vsak drugi petek pet kil rib spraviti. Ribič bode tedaj takrat s svojimi preobilnimi ribami moral iti kam drugam. Morda bo mu se posrečilo najti kacega krčmarja, ki vseh petdeset kil prevzame in mu da za nje vino. — No človek ne živi samo o ribah in vinu, mnogo drugih reči mu je še bolj potrebno, in naš ribič, ki je zopet trideset kil rib nalovil, ne bode jih zdaj šel zopet za vino ponujat, ampak ker mu je treba skrbeti tudi za drugi živež, za oblačilo in stanovanje itd., moral bo iti svojih rib ponujat tudi kmetom, da dobi za-nje kako merico žita in kako breme drv; moral bo ribe tudi nesti pekarju za sol, klobučarju za klobuk, črevljarju za obuvalo; za ribe moral bo si kupiti kak meter platna, z ribami bo plačeval krojača, ribe moral bo odnesti za lonce in ponve, za žlice in nože, za sveče in sekiro, žago in vse njemu potrebno orodje. Vse te male reči, in take, kojih je, kakor vino in žito v najrazličnejši množini dobiti mogoče, bo še precej lehko za ribe promenjaval; kajti tudi kmetom in raznim rokodelcem in trgovcem se zahteje kdaj kaj rib. Mnogo težeje pa bi mu bilo za ribe dobiti postavim kožuh, kajti krznarju ni treba, vsaj na enkrat ne, toliko rib, ko je topel kožuh vreden; tudi pri davkariji bo z ribami težko šlo.
Pa pri vseh sitnostih, ki jih ima pri zamenjevanju rib, bo še njih itak kam ložej razpečal in pridobil si za nje potrebne reči, ko, postavim, cvekar, ki bi si za svoje cveke, — kajti cvekar druzega nima zameniti — rad kupil konja. Kje bo taj siromak našel onega konjerejca, kojemu je potrebno toliko cvekov, ko je vreden konj, kterega bi cvekar rad imel?
Zdaj pa že lehko vidimo, da bi bilo brez denarjev sicer veliko sitnob, ali vendar niso neobhodno potrebni, posebno onemu ne, kdor ima raznovrstno robo na razpolaganje. Na otokih tihega morja dan danešnji ne poznajo denarja v našem pomenu, ampak vsa trgovina opravlja se po zamembi. Pa ni treba nam potovati do tihega morja, da se o tem prepričamo; kajti tudi v krajih, kjer vsak denar pozna, se pogostem prigodi, da se brez posredovanja denarja dava blago za blago, pridelek za pridelek. Videl sem po Bački in po Banatu zamenjavati škaf zrnja za škaf sremskega grozdja ali štajarskih jabelk.
Bilo je v mescu avgustu leta 1860, ko sem se potovaje iz Galaca na parobrodu spoznal s Turkom Mujom Sokolovičem, primožnim trgovcem iz Drinopolja. Mož se je peljal v Pešto in Beč kupovat žepne ure in razno podobno drobno blago; pa gotovega ni imel mnogo ampak imel je čez 40.000 turških lul (fajf), ki jih je moral poprej spraviti v denar, da bi si mogel nakupovati zaželjeno blago. Razun turški in bulgarski ni jezika razumel. Ni se mi mudilo, zato sem mu rad spolnil prošnjo in pomagal pri razpečavanju čibukov ali lul. Čez 14 dni je preteklo, prej ko sva v Segedinu, Kečkemetu, Pešti, Požunu in Beču razprodala lule in čibuke in za dobljeni denar nakupovala potrebno robo.
Iz tega vidimo: trgovec Sokolovič se je moral najpopred zadovoljiti s posredovateljnim blagom, ktero je potem dalje zamenjaval; to je: on si je pred vsem moral za svoje fajfe pridobiti ono robo, za ktero ljudje svojo imovino rajši zamenjujejo kakor za lule. Sedaj pa nam je ob enem jasno, da je denar taisto blago, za ktero ljudje svoje imetje navadno in najraje zamenjujejo. Iz tega pa nikakor ne sleduje, da zamore le samo srebro ali zlato biti denar, marveč utegnilo bi biti tudi zrnje, sol, kože, kožuhovina, meso, vino, tabak ali kaka podobna roba, ki je pri vsakem gospodarstvu več ali manje potrebna ali vsaj zaželjena. Imenovane reči bi tedaj tudi mogle biti denar, to je: mogle bi navadno posredovati pri menitvi; vendar niso za to porabo enako prikladne, kakor so kovine, posebno pa srebro ali zlato.
Iz kterih uzrokov so žlahtne kovine, posebno pa srebro in zlato za menitev raznih pridelkov, to je za denar najbolj prilične?
Kovine v obče so po svoji prirodi tako rekoč neskončno stanovitne, med njimi pa imate srebro in zlato množino odličnih lastnosti, zavolj kterih sta za denarje najbolj prikladna. Že sem bil omenil, da bi se razne reči za navadno menitev drugega blaga, to je za denarje rabiti dale, in zares se v nekih deželah še dan danešnji čaj, sol, tobak, kože namesto kovanih denarjev v razmeno davajo. Ali že zavoljo mnogo veče stanovitnosti je srebro in zlato priličnejši denar ko tobak, koža, sol itd. Kotlovina ali baker in železo, svinec, cin in druge kovine bi se gledé stanovitnosti za denarje priličile, ali shranjevati bakrene, železne, svinčene, cinaste in podobne denarje bi jako sitno bilo, kako težavno pa jih seboj nositi! Sreberni in zlati denarji pa imajo v malem objemu visoko ceno, lehko jih je tedaj shranjevati in prenašati.
Srebra in zlata ima naša zemlja sicer dovoljno, da se zadostuje zamenjavnim potrebam vseh narodov, in še mnogo več; ali vendar nam ga priroda ne ponuja dobrovoljno in preobilno, ampak težavno, trudno in potrošno je nabirati ter izdeljavati po vsej zemlji raztepenih, navadno nečistih koščekov; in zato bo njuna cena ostala vedno visoka, to je, za majhni obseg srebra ali zlata bodo ljudje vedno radi zamenjavali množino druzega blaga.
Koliko železnih denarjev pa bi se moralo dati na primer za lepega konja ali pa za celo kmetijo! Naproti temu pa srebro in zlato zopet ni blizo tako visoke cene, ko so drobni in redki žlahtni kamčeki (demanti), s kojimi bi ne bilo mogoče kaj nizkocenega kupiti in bi se vrh tega še tudi prelehko zgubljevali.
Srebro in zlato dá se brez posebne težave deliti na drobne dele, in potem zopet z malimi troški v veče zjediniti; ne rjave, ko na primer kotlovina in železo; da se z drugimi manje cenjenimi kovinami lehko zmesiti ali zliti; prileže se zunanjim vtiskom, ali itak ne prelehko, in zato podrži sreberni in zlati denar dolgo let ono podobo, koja se mu je pri zlivanju dala. To so one glavne lastnosti, zaradi kterih se očesu in ušesu prijetno srebro in zlato po celem svetu rado za druge pridelke zamenjuje, in to so razun že imenovanih oni uzroki, ki podajajo in zavarujejo tema plemenitima kovinama za vselej visoko ceno.
V Rusiji so počeli leta 1828 tudi iz platine denarje kovati. Cena te kovine je blizo v sredi med srebrom in zlatom. En platinast denar v veličini stare dvajsetice, edini kterega sem videl leta 1859 v Belemgradu, veljal je tri rublje to je po našem blizo pet goldinarjev. Do leta 1844 se je bilo nakovalo platinskih denarjev za pet milijonov goldinarjev, pa ti denarji ljudstvu niso se mogli prikupiti, in tako se od leta 1846 naprej niso več kovali.
Čisto zlato je le samo nekaj malo trdejše od svinca; srebro je nekoliko trdeje, pa ne mnogo, in bi se zato denarji iz čistega zlata ali srebra v kratkem preveč oglodali in tako preveliki del svoje početne vrednosti zgubili. Da bi se to ne zgodilo, dodava se čistemu srebru nekaj bakra, zlatu pa nekaj srebra ali bakra, pa včasih tudi oboje. Taka zmes je trdejša in iz nje se potem denarji kovajo ali zlivajo.
Kteri denarji so čistejši, stari ali pa novi?[4]
Pogostem čuje se prislovica: „Stari prijatelji, staro vino, stari denarji!“ Res, stari prijatelji so zanesljivi; staro vino je zdraveje od novega, kaj pa se srebra v starih denarjih tiče, mora se pripoznati, da taisto ni tako čisto kakor v novih. V starem denarji, razumevaj tolarje in goldinarje, je namreč šesti del njegove težine baker, v novem pa, razumevaj: goldinarje, poldrug-goldinarje in tro-goldinarje, pa le samo deseti del; to je: Kilogram imenovanih novih denarjev je vreden 81 goldinarjev, kilogram starih kronastih tolarjev samo 78 gold., navadnih starih tolarjev pa 75 gold.; ali zopet drugače povedano: iz tisoč gramov one zmesi, iz ktere se imenovani novi denarji delajo, napravilo bi se 81 goldinarjev; od one zmesi pa, iz ktere so se delali kronasti tolarji, moralo bi se vzeti 1040 gramov za 81 gold.; iz zmesi navadnih starih tolarjev pa 1080 gramov. Zdajni denarji kovajo se iz 14 ⅖ lotnega srebra, stari kronasti tolarji pa so se kovali iz 13 8/9 lotnega, navadni tolarji pa le samo iz 13 ⅓ lotnega.
Drugače pa je gledé srebrnega drobiža starega in zdajnega, to je, glede dvajsetic in desetic. Stare dvajsetice in desetice so iz 9 ⅓ lotnega, nove dvajsetice iz 8 lotnega, desetice pa samo iz 6 ⅖ lotnega srebra. Čisto srebro pravi se 16 lotno. K temu še treba dodati, da je bilo v treh starih dvajseticah, ali šestih desetkah toliko čistega srebra ko v enem goldinarju; v novih petih dvajseticah ali desetih deseticah pa ga je manje.
Poprejšnji srebrni denarji, to je tolarji in goldinarji, veljali so le zato več od zdajnih, ker so bili poedini komadi veči od zdajnih; ali srebro (prav za prav zmes) je v zdajnih čistejše, drobiž pa je bil poprej čistejši od zdajnega.
Iz sledečih dveh tablic se lehko razvidi čistost, težina in vrednost avstrijskih navadnih srebrnih denarjev:
| V kilogramu težine | Kilogram je vreden goldinarjev | |
|---|---|---|
| čistega srebra | je čistega srebra 1000 gramov | 90 |
| novih goldinarjev | 900 „ | 81 |
| starih kronastih tolarjev | 868 „ | 78 |
| starih navadnih tolarjev | 833 „ | 75 |
| starih dvajsetic | 583 „ | 52 ½ |
| novih dvajsetic | 500 „ | 45 |
| novih desetic | 400 „ | 36 |
Denarji, v kterih se nahaja kilogram čistega srebra:
| Ime | Množina komadov | Težina zmesi v gramih |
|---|---|---|
| Novi goldinarji | 90 | 1111 |
| Stari kronasti tolarji | 39 | 1149 |
| Stari navadni tolarji | 46 6/7 | 1203 |
| Stare dvajsetice | 257 | 1718 |
| Nove dvajsetice | 750 | 2000 |
| Nove desetice | 1500 | 2500 |
Iz teh tablic se jasno vidi, da so novi srebrni denarji čistejši od starih — razun drobiža. Če se pa pri primenjanji starih denarjev z novimi misli na zlate, tako je ona primera starih denarjev s starimi prijatelji popolnoma opravičena; kajti v zlatih denarjih stare oblike je zlato res čistejše od onega v novih. V onih zlatih, ki zdaj veljajo po 4 gold. 80 kr., tedaj v onih naših zlatih, ki so se počeli kovati leta 1752 in še vedno se kujejo, je čistega zlata 986 tisočin; v zlatih nove oblike, v tako imenovanih avstrijskih 20 frankih in 10 frankih, v trgovini za zdaj veljavnih 8 gold. 10 kr., odnosno 4 gold. 5 kr., pa je čistega zlata samo 800 tisočin. Tudi zlate krone in pol krone, ktere so kovali med letom 1868 in 1872, niso bile čistejše.
Kilogram čistega zlata velja za zdaj petnajst in polkrat toliko, ko kilogram čistega srebra, tedaj 1395 goldinarjev avstrijske vrednosti v srebru. Ta razmera vrednosti srebra in zlata ni stalna. Pred 300 leti davalo se je za zlato le samo okoli edenajstkrat toliko, ko za enako težino srebra. Vzrok temu je deloma ta, ker se je v novejšem času našel način srebro si pridobiti z manjšimi stroški, kakor popred. Ker je zlato dvakrat teže od težine srebra, je tedaj zlata ruda okoli tridesetkrat toliko vredna kot srebrna ruda enake veličine. Naj še se tukaj reče, da se za kilogram platine dava okoli 600 goldinarjev, za kilogram aluminija pa 120 goldinarjev.
Vrednost čistega zlata ali srebra je vselej veča naproti vrednosti enake težine tako zvanih zlatih ali srebrnih denarjev. Posebno znaten je ta razloček med imensko vrednostjo pri srebrnem drobižu, kar se iz gornjih tablic celo lahko razvidi. Notranja vrednost zdanjih dvajsetic in desetic je dvanajst, oziroma šest krajcarjev.
Veči pa še je ta razloček pri bakrenem denarji. Iz kilograma bakra, ki v poprek velja 80 krajcarjev, napravi se bakrenega drobiža za tri goldinarje. Če se tedaj tudi vračuni stroške za kovanje, vendar bi ta, ki bi si bakra nakupoval in iz njega drobiž kovati dal, imel več ko dvoguben dobiček. Ali tako velikega dobička nijedna država poedinim državljanom ne dovoli, ampak ga za se zadržuje in ponarejevalce denarjev ostro kaznuje. Pri srebrnem drobižu je državni dobiček že manji; celo dvomljiv in skoro nikak je državni dobiček pri kovanji srebrnih, zlasti pa zlatih denarjev. To je v vsakej državi tako; kajti to zahteva mednarodna trgovina.
Zdanja vrednost kilograma čistega srebra je, sme se reči, po celem svetu blizu enaka in sicer, kakor se je že omenilo, 90 goldinarjev, tedaj enega grama 9 krajcarjev. V denarju, ki ima veljati na primer 1 gold. 62 kr. — kakor je to pri ruskem rublju — ima tedaj biti 18 gramov čistega srebra, drugači se tak denar pri nas ne bi prejemal po oni ceni, in nasproti zopet ruska država našega goldinarja ne bi prejemala po imenski vrednosti, ko bi v njem manj o čistega srebra bilo ko 11 1/9 grama.
In prav zato se tudi naše dvajsetice in desetice v drugih državah ne prejemajo za peti, oziroma deseti del goldinarja, ampak le samo po 12 in 6 krajcarjev, kajti le tolika je vrednost v njih zadržanega srebra. Drobiž prijemati po višej ceni od notranje vrednosti, k temu vsaka država zamore le samo svoje državljane siliti, tujih pa ne. Navadno pa se pri tem po posebni naredbi izreče, do koliko drobiža se vsakemu poedinemu pri izplačevanju vsiliti zamore. Tako se za zdaj nikdor ne more siliti da več od pet goldinarjev v dvajseticah ali deseticah pri kakem plačilu vzame, v bakru pa k večemu dva goldinarja. Mnogo manje pa še zamore naša država vsiliti tujim državljanom naš
in nasproti zopet tuja država svoje papire nam; kajti oni koščeki papirja nemajo za se veče vrednosti, kakor na primer žveplenka. Zdaj nastane vprašanje: kako pa to pride, da se v Avstriji papirnati denar nekih tujih držav itak rad prijema, naš pa nasproti, vsaj zdaj, tudi drugod in sicer v polni imenski vrednosti? Da se ta uganjka reši, moramo najprej spregovoriti o tem, kako smo prišli do papirnatega denarja.
Na kak način začne se izdavati papirnati denar in od kod ima svojo vrednost, to bo se razjasnilo iz sledeče pripodobe: Matjaš Dolevec znan je v svoji okolici vsaj po desetih farah kot mož poštenjak in precej primožen vinogradnik.
Njegovi vinogradi so najmanje, recimo 10.000 goldinarjev vredni. Dogodi pa se, da neke sabote nema dovoljno drobiža, in ga v tem hipu od nikoder ne more dobiti, da bi izplačal sto in šestdeset kopačev, ki bi radi dobili vsak svoj zaslužek na roko; kajti jutre bo v domači fari semenj, in ta bi si rad kupil to, uni ono. Kako pomagati kopačem in gospodarju? Odgovor. Gospodar bo poslal po deset pol papirja, razdelil vsako polo na šestnajst kosov in na vsak lastnoročno napisal, na primer tako: „Jaz Matjaž Dolevec izplačam vsakemu, kterikoli mi ta kos papirja nazaj prinese, en goldinar“ (ali 20, 40, 60, 80 krajcarjev, koliko si je pač dotični delavec zaslužil). Krčmar Horvat, mešaj Lukovnjak, trgovec Pavlič, lončar Postružnik in drugi, ki Matjaža Doleveca dobro poznajo in so čuli, kako si je včeraj pri izplačevanju iz neprilike pomagal, bodo one Matjaževe denarje (lističe) radi jemali, in za nje meso, vino, sol, milo, platno, lonec itd. davali; ker dobro vedó, da bodo za kteri dan od poštenega in primožnega Matjaža za one lističe dobili gotove denarje.
Postavimo zdaj na mesto Matjaža državo, ali društvo bogatinov tako nazvano narodno banko, in na mesto kopačev ustanovnike one države, pa smo na čistem. Država ali banka ima namreč v svojih magazinih shranjeno zlata in srebra, kovanega in nekovanega, recimo, v vrednosti za 200 miljonov goldinarjev. Namesto da bi izplačevala svoje služabnike v kovanem denarji, plačuje jih v papirju, na kterem se obvezuje, vsakemu ki njej taisti papir nazaj prinese, dati v kovanem denarji toliko, kolikor se na onem prinešenem papirju obeča, postavim 1, 5, 10, 50, 100 ali 1000 goldinarjev. Ako se ono obečano vselej točno izpolni, bo vsakdor brez obotave za tak papirnati denar dal svoje žito, živino, vino itd.; ker si je v zvesti, da zamore namesto papirja dobiti rečeno svoto kovanega denarja.
Ako pa bi ona banka hotela papirnatega denarja izdati več, kakor je vredno njeno v magazinih shranjeno zlato in srebro, kaj bi se takrat zgodilo? Odgovor: Kaj tacega se lahko opazi in hitro zazve, in potem ljudje nečejo več radi svoje imovine za taki denar zamenjavati, ampak zahtevajo kovani denar. Posestnik vinogradov bo rekel kupcu: za vedro vina daj mi 10 goldinarjev trdega denarja ali 12 v papirji. Ia tako postane na papirnati denar nadavek ali „ažijo“. Tak nadavek zamore pri slabem gospodarenju, to je takrat, kadar se papirnati denar brez vse vesti izdaja, čez vso mero narasti, tako, da onih denarjev nikdor več jemati neče. Strašanski primer podobnega brezvestnega gospodarenja se je videl na Francoskem za časa prekucije, ko so papirnate denarje, tako imenovane „asignate“ neizmerno množili. Za par škornjev se je dajalo na zadnje že po 10, 20 do 50 tisoč frankov, to je po našem do 20.000 gld. onega papirnatega denarja.
Tudi pri nas se je leta 1811 nekaj podobnega prigodilo. Izdalo se je namreč bilo za 1060 milijonov papirnatega denarja, in zato se je 20. februarja rečenega leta napravila postava, vsled ktere so se oni papirji zatrli na peti del svoje početne vrednosti.
Včasih, posebno takrat, kadar se država vplete v kaki veliki boj, primorana je navadno izdati papirnati denar druge vrste, to je taki, za kterega nema potrebne zaloge v srebru in zlatu v svojih magazinih. Ob enem izda se pa še postava, po koji je vsak državljan prisiljen one papirje mesto trdega denarja jemati; seveda se nasproti tudi država obveže one papirje pri odrajtavanji davka in pri podobnih plačilih popolnoma nazaj jemati. V tako vrsto denarjev spadajo zdanji peta ki in petdesetaki; papirnati goldinarji, desetaki, stotnjaki in tisočnjaki pa spadajo v ono prvo vrsto, ktera ima svojo zalogo v srebru in zlatu.
Izdavatelji papirnatih denarjev bi zamogli vsled ponarejevanja njihovih denarjev, tedaj po nedolžnem, v velike zadrege priti; vendar ne tako lehko, ker imajo tajna znamenja, po kterih svojo lastnino od ponarejenega papirnatega denarja lehko spoznajo. Škodo ob taki priliki trpi le tačasni lastnik ponarejenega denarja. Že samo ob sebi je težko, tak denar dobro ponarejati, zraven pa še hude in težke kazni branijo in strašijo pred ponarejanjem; kajti na vsakem takem papirnatem denarji beremo svaritev: „posnemalec tega denarja bo zaprt v težko ječo na dvajset let, ali za vse žive dni“.
Tudi kovani denar ne sme se ponarejati, tudi ne če bi se koval iz popolnoma enake zmesi, kakor ga država dela; kajti pravico denar izdavati je država sebi prisvojila. V prejšnjih časih so delili vladarji to pravico poedinim velikašem, škofom, samostanom, mestom itd., v zdanjem času pa tega več ni; samo nekteri veliki kupci smejo pod vladnim nadzorom kovati tolarje s podobo blage cesarice Marije Terezije in letno številko 1780 zato, ker jim je ta denar za trgovino z juternimi deželami neobhodno potreben, tam ta denar najraje imajo.
Naj še to omenim. Slabeja zmes se vzame za ponarejanje denarjev in bolje se ponaredi denar v obče, in več se ga je izdalo, veča je kazen. Ko smo pastirji za kratek čas si zlivali „dvajsetice“ iz svinca, na četrt palca debele, s pomočjo dveh tako zvanih „srebrnih“ krajcarjev, bi se cela reč, ako bi gospodska o našem brezbožnem počinjanju kaj zvedla, brž čas z nekoliko „packami“ poravnala. V Misiru (Egiptu) pa so nekdaj ponarejalcem odsekavali po obe roki; pri Rimljanih pa glavo, kakor se dan danešnji na Angleškem; pri nas pa se posnemanje kaznuje z večletno težko ječo, včasih s smrtjo.
Nazadnje odgovorimo še na vprašanje: Kdaj so začeli denarje delati?
Brez dvombe so srebro in zlato že v starodavnem času za drugo blago zamenjavali; na vsak način že davno poprej, ko si je državna oblast kovanje denarja prisvojila. Kitajci so imeli prej že 2000 let pred Kristusovim rojstvom kovane denarje. O Judih pa se za gotovo vé, da so za kralja Davida, tedaj okoli 1050 let pr. Kr., že zlate imeli; stari Rimljani pa so počeli še le leta 269 srebrne, in 62 let pozneje zlate denarje kovati. Iz evangelija sv. Matevža na 22 postavi, kjer Jezus posvarja farizeje, rekoč: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega,“ vemo, da je že takrat na denarjih bila podoba in napis oblastnikov poprek v navadi; da so Rimljani še le okoli 60 let pr. Kr., za Julija Cezara namreč, denarje z oblastnikovo podobo kovati počeli, prej to ni smelo biti.
Razun navadne okrogle oblike so si kovali v prejšnjih časih nekteri velikaši zmes tudi čvetero-oglaste denarje; kitajski so še danešnji dan podobni opeki; japonski so podolgasti; na polineških otocih pa še celo nepravilne srebrne grudice. Okroglaste ploščice so očitno denarju najprikladneje oblike; kajti te se manje oglodajo kakor štirivoglate, in se dajo ložej zložiti kakor nepravilne. No bodi si oblika denarja kakoršna koli, samo ko bi jih bila pri dobri vesti vselej polna mošnja, in to vam ljubi čitatelji, ki ste me potrpežljivo do sem spremili, želi pisatelj tega sestavka.
- ↑ 1 Cetinje je glavno mesto Črnegore ima okoli 50 hramov.
- ↑ 2 Iguman: samostanski predstojnik nižega reda.
- ↑ 1 Aleksander Sergejevič Puškin, najimenitnejši ruski pesnik, rojen leta 1799, umerl leta 1837. Nektere njegovih prekrasnih pesni prestavil je naš Ivan Koseski na slovenski jezik.
- ↑ 1 Kjer se govori o starih denarjih, razumevanj one srebrnjake pred letom 1858, tako imenovani „Konvencijon mine“.