Nekaj o določevanju časa

Nekaj o določevanju časa
M. Vodušek
Izdano: Planinski vestnik November 1903, leto 8, štev. 12, str. 194-196
Viri: dlib8/12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Časoizprava***) nam pove srednji čas, ob katerem solnce vrhuje (kulminuje), t. j. čas, ob katerem prehaja solnčno središče naš poldnevnik (meridijan). Ker doseže solnce dotičnega dne v tem trenotku svoj najvišji stan, svoj vrh (culmen), rečemo, da solnce vrhuje. Ta trenotek nam pove časoizprava. Na primer: 1. januarja 1903. 1. je časoizprava +5m 6·3s, tedaj vrhuje solnce tega dne ob 12h + 5m 6·3s*) srednjega časa; 21. maja je časoizprava —4m 34·7s, tedaj vrhnje solnce tega dne ob 12h —4m 34·7s t. j. ob 11h 55m 25·3s.

  • Geometer Bozio z dvema vojakoma in vsak dan po dva kmeta pomočnika so določevali triangulicijske točke. Bozio je prenočil z vojakoma na Triglavu in pregovoril tudi Toneja Korošca s Koprivnika, da je ostal na Triglavu. Tovariš pa ni maral ostati gori, šel je rajši prenočit na Velo polje. Po noči nastane nevihta in strela ubije Toneja Korošca. Preprosti ljudje še sedaj trdijo, da se je Bozio zavil v svilnate robce, da mu strela ni škodovala.
    • To anekdoto mi je povedalo že več starih ljudi iz moje rojstne vasi Koprivnika, namreč kako so gnale majarice geometra Bozia, ker je bil provzročil smrt mojega starega strica.
  • h pomeni ure, m minute, s sekunde.
*·*
1903 Časoizprava Odklon solnca od ravnika
1. januarja » + 5m 6·3s — 23° 3' 13·6"
6. » + 7m 22·9s — 22° 34' 2·9"
11. » + 9m 27·6s — 21° 53' 47·0"
16. » + llm 17·1s — 21° 2' 56·1"
21. » + 12m 49·1s — 20° 2' 6·9"
26. » + 14° 1·7s — 18° 52' 1·5"
31. » + 14m 53·9s — 17° 33' 26·0"

Časoizprava je tukaj navedena za vsak peti dan, za kak drugi dan vmes se lahko izračuna iz dotičnega razločka; na primer med časoizpravama 1. in 6. januarja je razloček +2m 16·6s, to s petimi deljeno da 27·32s kot gibanje za eden dan; torej je 2. januarja 5m 6·3 + 27·3s = 5m 33·6s, 3. januarja 5m 6·3s + 54·6s = 6m 0·9s i. t. d. Bolj natančna interpolacija daje za 2. januar 5m 34·4s, za 3. januar 6m 2·2s.

Ta časoizprava in tudi odklon solnca veljata za poldnevnik mesta Ljubljane, vendar se lahko rabi časoizprava na desno in levo za vse kraje, katerih zemljepisna dolžina se preveč ne razločuje od ljubljanskega poldnevnika. Kdor hoče biti natančen, bode dnevno gibanje množil z lomkom, katerega števec je razlika od ljubljanskega poldnevnika, imenovalec pa 24 ur = 1440 minut = 86.400 sekund ali 360° = 21.600' = 1,296.000". Števec in imenovalec morata imeti enako ime. Ta popravek se prišteje ljubljanski časoizpravi, ako leži kraj proti zahodu, proti vzhodu se pa odšteje. Na pr. Greenwich je 58m 2·3s proti zahodu, t. j. 3482·3s, tedaj lomek 3482·3s / 86490s= 0·0403; s tem lomkom je množiti dnevno gibanje, kdor hoče ljubljansko časoizpravo natančno prevesti na Greenwich, kjer izhaja Neutical-Almanac, najbolj znani astronomski letnik. Dnevno gibanje med 1. in 2. januarjem je 28·1s, torej popravek 28·1 X 0·0403 = 1·13s in časoizprava za Greenwich 1. januarja 1903. 1. je 5m 6·3s + l·ls = 5m 7·4s. Račun je isti, kakor če bi kdo vprašal, koliko da znaša časoizprava za Ljubljano ob 12h 58m 2·3s, kajti ob tem ljubljanskem času je v Greenwichu šele poldne. Kdor bode prevajal tukaj priobčeno časoizpravo na Greenwich in jo primerjal z Nant. Aim., bode zmeraj našel precejšnji razloček, ki utegne sempatja narasti za poldrugo minuto; to izvira odtod, ker Naut. Alm. in ž njim tudi drugi astronomski letniki še vedno računajo po zastarelih Levirierjevih elementih zemeljnega gibanja. Glavna napaka teh elementov je ta, da imajo za ekscentriciteto zemeljne elipse 0·01677, v resnici pa je 0·01647, kakor sem jaz to dokazal, a ostal dosedaj glas vpijočega v puščavi. Ljudje se težko ločijo od starih šeg in navad, čeprav vedo, da so napačne. Ta razloček v ekscentriciteti pa zelo vpliva na časoizpravo. Zato tudi poldnevno znamenje, ki ga dobivajo čuvajnice ob železnicah, ni zanesljivo, in kdor svojo uro zmeraj po tem znamenju ravna in ji kazalce premika, ji dela krivico; naše ure so večkrat boljše, nego mi mislimo. Pa marksido poreče: Dobro, časoizpravo imamo — naj tvoja obvelja, če si jo res tako dobro „pogruntal", — pa kdo nam pove vselej trenotok solnčnega vrhovanja, da hitro na uro pogledamo in se prepričamo, ali gre prav ali ne ? Na to-le vprašanje tako-le odgovarjam: Kdor si hoče svojo uro sam uravnavati, mora poznati poldnevnik (meridijan) svojega stanovanja. Naj na kratko razložim, kako se ta najde. Poldnevnikovo ravan ti najbolj predstavljata dve s svincem obteženi niti, katerih eno si obesil enkrat za vselej na kakem varnem zunanjem višku okna, ki je proti jugu obrnjeno, drugo pa tako dolgo prestavljal, da si jo končno spravil v poldnevnik. Ker gre pri tem prestavljanju samo za piko, nad katero bo visela druga nit, je pri določevanju poldnevnika edino le na to gledati, da se ta pika dobro zadene. V to svrho bodemo kakega solnčnega dne, najbolje ob kresu, dopoldne in popoldne merili solnce v enakih visočinah in čas posameznih opazovanj zapisovali; n. pr. 11. marca 1902. 1. sem meril solnce z lesenim sekstantom dopoldne ob 8h 31m 29s, popoldne ob 15h 56m 38s v visočini 20°, kjer je popoldne 15h mesto 3h, da se čas od 12. ure naprej šteje. Nazadnje bodemo izračunali sredo časa vsakega para opazovanj. V našem primeru je 8h 31m 29s + 15h 56 m+ 38s = 24h 28m 7s, sreda torej 12h 14m 3·5s.

Ta sreda bode pri vseh parih blizu ista, ker to je trenotek vrhovanja. Opoldne pa, ko je solnce blizu vrliovanja, kateri čas si lahko približuje izračunamo, bodemo na notranji polici okna senco zunanje niti od minute do minute s pikami zaznamenovali in k vsaki piki čas opazovanja dostavili, tako da popoldne po sklepu računov lahko najdemo, kje da leži sreda vseh opazovanj. To sredo, ki se nahaja nekje med rečenimi minutami, si bodemo potem dobro zaznamenovali, in vsakega lepega dne, ko senca zunanje niti to piko pokriva, bodemo rekli: „Zdaj solnce vrhuje" ter pogledali na uro, koliko da v tem trenotku kaže. Pri tem določevanju se bodemo kvečjemu za 2 ali 3 sekunde motili, kajti nitna senca se opoldne zelo hitro premika. Tako je torej ta pika najdena; ako jo zvežemo po premi črti z ono piko, kjer se zunanja nit svojih tal dotika, imamo takozvano poldnevnico (Mittagslinie), ki nam natančno kaže jug in sever; ako potegnemo nanjo navpik kjersibodi še drugo črto, dobimo vzhod in zahod. M ravno treba, da bi bili južna in severna pika na eni vodoravni ploskvi zaznamenovani, ena je lahko višja od druge, kajti tudi tako ostaneta v poldnevnikovi ravani, kar je poglavitna stvar. Poldnevnica se tudi lahko na nitni senci ob trenotku vrhovanja potegne. Ako obesiš zdaj natanko nad poldnevnico še drugo nit in se postaviš tako, da ena nit drugo krije, gleda tvoje oko poldnevnik tvojega stanovanja; če naletiš tako gledaje na kak predmet, ki leži v tvojem poldnevniku, zapomni si ga ali pa potegni na sosednjem poslopju kako debelo črto, da si zaznamenaš svoj poldnevnik.

Solnce se meri najbolje s teodolitom, zadostuje pa popolnoma tudi Eblejev leseni sekstant, ki se dobi za 4 ali 6 kron iz Elwangena na Nemškem, pa to so edini stroški.

Tako določevanje poldnevnika in uravnavanje ure s pomočjo časoizprave je gotovo lepa zabava za izobražence na kmetih, obenem pa tudi koristna, ker na ta način se lahko uravnavajo stenske ure tako natanko, da za celo leto ne prehitevajo in ne zakasnevajo za dve minuti; seveda jih ne smeš pozabiti navijati. Lahko bi še govoril o drugem načinu določevanja poldnevnika, ki ne prizadene nobenih stroškov, vendar za takrat naj bode konec mojega pripovedovanja.