Nekaj o jamah
| Nekaj o jamah J. M. |
| |||||||||||
Gr. urednik, veste li, kdo je največji nasprotnik hribolazcev? Morda oni, ki se više ne povzpne nego na kako krtino? Nikakor ne! Marveč tisti, kdor lazi po jamah in votlinah; zakaj on dela ravno nasprotno, kar hribolazec. Evo vam dokaza!
Hribolazec pleza vedno navzgor, "jamoplaznik" — beseda ni iz moje kovačnice — pa navadno navzdol; hribolazcu hrepeni srce po zračnih višavah, pod sinje nebo, jamoplazniku pa po drobu zemlje, po črnem „orku"; hribolazcu tem veseleje utriplje srce, čim više prileze, jamoplaznik je pa tem zadovoljnejši, čim globoče in dalje pride pod zemljo. Si moremo li misliti nasprotnejše hrepenenje nego bribolazčevo in jamoplaznikovo? In marsikdo vkljub temu združuje v sebi oboje hrepenenje ter lazi po gorah in se plazi po jamah; in tak sem tudi jaz, — dovolite, prosim, da se malo pohvalim.
Lazenje po jamah je celo nekako ugodnejše; gore so dostopne navadno le v poletnem času, po jamah hodiš lahko tudi po zimi. Ako nameravaš na kako goro, te vedno skrbi, če bo vreme, namreč lepo. Gledaš na barometer, opazuješ, kako veter piše, povprašuješ razne izkušene in neizkušene vremenske proroke, in poln skrbi greš počivat z vzdihom, da bi bilo le vreme. Ako te drugi dan vzbudi iz spanja čofotanje dežja, ki lije kakor o vesoljnem potopu, narediš obraz, kakor ga delajo zvezdogledi, „poklicani in nepoklicani", ki zastonj pričakujejo kometa in njegovih Leonidov. Mimogrede naj omenim, da komet Biela najbrže s svojimi utrinki vred na svojem potepanju po svetovnem prostoru kaže vsem zvezdoznancem „fige". Slabega vremena se ti pa po votlinah ni treba bati. Tod je vedno lepo, tiho in mirno vreme, naj se tudi zunaj bliska ali grmi, dežuje ali sneži. V jami se ti tudi ni treba bati megle ali da te uhiti noč; saj greš naravnost vanjo.
Čeprav pa ima jamoplaznik toliko ugodnosti, mi je vendar ljubše hribolastvo in to iz mnogih razlogov. Jako tehten je že ta, da je plazenje po jamah jako nevarno. Drugih vzrokov ne povem, ker sem slišal, da ni dobro vedno vsega praviti. Zakaj je pa plazenje po votlinah nevarnejše nego plezanje po gorah? Gora se ti pokaže: Taka sem; če imaš pogum, pridi name! Razpok po ledenikih se lahko ogneš, ako si previden, prepade pa tudi vidiš. Jama je pa potuhnjena. Ako prodreš daleč vanjo in ti ugasne luč ter nimaš vžigalic, si izgubljen, če ne ve nihče, da si šel vanjo. Tudi luč včasih ne pomaga veliko. Ako dobro ne svetiš pod noge, ti lahko zmanjka tal in pomeriš globok prepad. Pred leti so v Postojinski jami izvlekli iz neke luknje jamskega delavca napol mrtvega. Po votlinah bi moral nositi skoraj luči na nogah in v rokah. Gorje mu, komur daleč v jami poide luč, ali če zaide! Kako je takemu pri srcu, mi je povedal oče, ki je izkusil sam.
Šel je nekoč še kot neizkušen mladenič v dobro uro od Postojine oddaljeno „Črno jamo". Polakomnil se je človeških ribic, katerih je bilo včasih tu veliko. Dobro preskrbljen s svečami, je pogumno lezel navzdol proti vodi, ki bobni dnu jame. Kmalu so ga objeli velikanski obloki, katere nosijo ogromni kapniki, ki niso prav nič manjši nego v Postojinski jami. V začetku je moral lesti bolj navzdol po slabi stezi, ki tuintam preide v nekake stopnice. Tudi v tej jami so prostori velikanski; kapniki so pa jako umazani in okajeni. Včasih so v to jamo zelo zahajali, seveda navadno le domačini, ki je pa niso hodili občudovat, marveč odbijat kapnike in lovit človeške ribice. Zato pa ne najdeš v vsej jami ne enega kamena, katerega bi mogel odbiti; vse, kar se je dalo iznesti lepega iz nje, so pobrali. Dandanes gre vanjo le še kak domačin; tudi pride včasih kak naravoslovec, da jo znanstveno preišče. Seveda, ako ne bi bilo Postojinske jame, bi pa tudi „Črno jamo" bolje cenili. Oče je zavil na desno proti Pivki. S skalnatih tal je prišel v blato, v katero se je pogrezal do členkov. V začetku ni zasledil nobene ribice, zato je lezel dalje ob vodi. Da bi našel pot nazaj, je naredil na ovinkih s kredo križe. Sčasoma se mu je posrečilo, da je ujel precej lepo ribico. Spravil jo je v nalašč za to pripravljeno steklenico, in hajd nazaj! V svoji lovski gorečnosti je pa zašel precej daleč po strugi, katero dela Pivka. Dolgo časa je hodil, a nikakor se še ni mogel izkopati iz blata. Kar zmanjka na ovinkih križcev, išče kroginkrog na kapnikih znamenja, pa zastonj. Na slepo srečo je začel lesti po skalah navzgor. Hipoma mu zapre pot stena, katere ni mogel prelesti; gre torej ob steni dalje po skalah po navaljenih kapnikih; toda zastonj, steze ni mogel najti. Dolgo časa je že blodil po jami in že je moral zažgati zadnjo svečo. Kar mrzel pot ga je polil, ko se je domislil, kaj bo, če mu pogori sveča, predno pride iz jame. Silno naglo mu je gorela; kmalu je začela pojemati, še enkrat je zaplapolala, in — objela gaje črna, njemu stokrat strašna noč.
„Saj imam še vžigalic", vzklikne nehote na glas. Votlo se je razlegel njegov vzklik po jami, in ustrašil se je svojega glasu. Toda tudi zadnja vžigalica je po- gorela, on pa še vedno ni vedel, kam in kod. Polastil se ga je nekak besen obup. Po vseh štirih je lezel hlastno navzgor. Kar začuti pod roko nekaj druzega kakor kamen, — bil je kos lesa. „Hvala Bogu, rešen sem", je vzkliknil. Trska mu je naznanila rešitev. Kako to? Pastirji pa tudi drugi so večkrat v jami kurili. Od takega ognja je ostala dotična trska. Oče je spoznal, da mora lesti naravnost navzgor, ako hoče iz jame. Kmalu se mu je posvetila lučca, ki se je vedno povečavala; bil je vhod v jamo.
Zatorej, če si jamoplaznik, ne hodi nikdar sam predaleč v jamo, ako nisi dobro z njo seznanjen, sicer lahko zveš, kakšen je strah, ki človeku mravljince pase po hrbtu in lase postavlja pokoncu. S tem pa ne trdim, da ni treba novih votlin iskati, saj je to jako hvaležno delo na Krasu. Okrog Postojine je več lepih jam, za katere vedo večinoma le domačini. Seveda se za te votline malokdo meni, ker Postojinska jama obrača vso pozornost nase.
Postojinska jama l Kdo pač na Slovenskem ne pozna tega imena! Toda ne boj se, ljubezniva bralka, dragi bralec, da ti popišem to čudo naše mile Kranjske! Popisana je že stokrat in stokrat. Nekaj drugega hočem omeniti. Čudil si se gotovo lepoti Postojinske jame, ko si jo obiskal; povedal ti pa morda ni nihče, da so z njo še zvezane jame, ki jo silno nadkriljujejo s svojo krasoto. Takoj od Belvedera prideš v dve jako lepi jami, v kateri pa prilezeš le po vrvi. Zložnejši dohod je v tako zvano „Novo jamo". Odkrili so jo pred kakimi štirimi leti. V krasoti se gotovo ne more meriti z njo nobena jama na svetu. Za vstop je pa za sedaj treba še posebnega dovolila.
Neki popoldan sem šel vanjo z večjo družbo. Svetili smo si s svečami in s svetilnicami, kakršne rabijo rudarji. Ko smo prišli do „grozda" v znožju Kalvarije, se nismo obrnili navzgor, marveč smo šli naravnost navzdol po precej opolzli stezi. Steza se obrne potem povprek navzgor in drži do železne lestvice. Komisar g. W., ki je jako priden jamoplaznik, je zlezel po lestvici in odprl železne duri, ki zapirajo vhod v „Novo jamo". Potem smo splezali tudi mi vanjo.
Slišal sam že poprej mnogo hvale o lepoti „Nove jame", vendar se nisem nadejal take krasote, kakršno sem v njej zrl. Ko sem prilezel vrh lestvice, se mi je kar zablesketalo pred očmi kakor sami briljanti. Čim dalje sem šel po jami, tem lepša se mi je dozdevala. Mislil bi, da sem zašel v začaran grad, v katerem so stene posute s samimi dragimi kameni. Neštevilno je tu kapnikov; nekateri podpirajo oblok kakor slopi v kaki gotiški cerkvi, drugi stoje v vrsti kakor mlaji, zopet drugi mole iz tal kakor velikanski šparglji. "Vsi so pa čisti in mlečnobeli. S stropa visi na mnogih mestih tisoč in tisoč kratkih in tankih kapnikov; od daleč se ti zde, kakor da bi deževalo.
Največja krasota v jami so pa — tla. Stopaj, kakor hočeš, hoditi moraš po samih najlepših kristalih. Kar škoda se mi je zdelo hoditi po takem lepotičju; toda kaj sem hotel, ko ni druge poti. Posebnost „Nove jame" so tudi majhne okrogle kotline, v katere se nabira voda, ki zlasti ob hudem deževju kaplja od stropa. Tudi tla po kotlinah so taka, kakor bi bila vanje vdelani brušeni dragi kameni. Voda je tako čista, da sem pogostoma mislil, da je kotlina prazna, in sem pogumno vanjo stopil. Mokri črevlji so me prepričali, da sem se zmotil.
Nadalje ne morem popisovati krasote te jame, zakaj treba jo je videti, popisati se ne da dostojno. Krasna se mi je že zdela ob brlečih svečah; kako čarobna bi šele bila, ako bi jo razsvetljevale električne obločnice.
Do konca jame smo hodili debelo uro. Nadaljno pot zapira kamenje, ki se je sčasoma nakopičilo do stropa. Morda bi se dalo z malo stroški odpeljati, in gotovo bi se potem pojavile še druge jame. Nazaj grede smo našli tudi na stenah več pajkov. Eden iz družbe, ki je bil naravoslovec, je sicer povedal njegovo ime, toda nisem si ga zapomnil. Kdaj bo jama splošno odprta, ne vem. Morajo se še napraviti nekateri mostiči, pota, ograje in razsvetljava. Kadar se pa otvori in električno razsvetli, izgubi Postojinska jama v ožjem pomenu vso mikavnost. Meni vsaj se ne zdi več lepa, odkar sem bil v „Novi jami", in to so mi zatrjevali tudi drugi, ki so videli njeno lepoto.