Nekaj o nikalnih stavkih

Nekaj o nikalnih stavkih ter o rabi besede »nič« v slovenščini. P. S. F.

Urejal 29. maja in 3. junija 2020 France Malešič; na Wikiviru je treba še označiti krepki tisk.

Spisano:	Slovenec 54/34–36 (11.–13. februar 1926)
Viri:	dLib 34, 35 in 36
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nikalnost kakega stavka obstoji – kakor znano – v tem, da se osebku dejavnost odreka ali zanikava. Nikalnica je ne (v sestavah tudi ni -) in se nahaja ali sama ali z drugimi nikalnimi besedami v stavku; druge nikalne besede pa niso nikdar brez nje. Svoje mesto ima (redno) tik pred povedkom. Z glagoli sem, imam, in hočem se zrašča v nisem, nimam in nočem (ali nečem).

Nikalni stavki povzročajo mnogim slovnično premalo izšolanim Slovencem, ki pišejo za javnost, nemale preglavice, o čemer pričajo kričeče pogreške, s kakršnimi kvarijo take stavke, bodisi 1. da ne rabijo pravilno besede »nič« ali 2. da vidijo nikalnost v stavkih, ki je nimajo ali 3. da po sili in brez potrebe pretvarjajo trdilne stavke v nikalne.

I.

Da dokažem te svoje trditve, in sicer najprej glede napačne rabe besede »nič«, naj navedem nekatere izmed premnogih stavkov, ki sem jih zadnja leta prepisal deloma iz našega dnevnega časopisja, deloma iz drugih slovenskih publikacij najrazličnejše vsebine.

1. Ničesar se ni zgodilo.
2. …, ko te ničesar ne bo motilo.
3. Ugled papeštva je ... tako velik, da ga ničesar ne more zmanjšati,
4. Ničesar ne razburi občanov (v Oberamergavu) tako, kakor volitve glavnih vlog (pri pasijonskih igrah).
5. V prvem hipu ni vedel česa odgovoriti.
6. Dekle nima česa obleči.
7. ... ni nikdar storil česa nemoralnega.
8. Sicer pa taki žalostni pojavi v povojni dobi niso ničesar novega.
9. ..., dasi njena obleka ni imela ničesa gizdalinskega na sebi.
10. Doslej še ni ničesar znanega, kaj se je na seji sklenilo.
11. Dosedaj ni še ničesar definitivnega (!) sklenjenega, kdo bo zasedel ti dve mesti.
12. ... sem slišal, da me je nekdo oblatil, (češ) da sem v konkurzu (itd.), česar (!!) pa meni ni nič znanega.

Tu navedeni stavki s svojimi očividnimi hibami so mi dali povod, da sem napisal kratko razpravo o rabi besede »nič« v nikalnih stavkih.

Beseda »nič« spada po svoji raznolični rabi med nedoločne samostalne zaimke, med nedoločne števnike in pa med načinovne prislove.

1. Pomniti je, da je ta beseda pregibna ali sklonljiva le tedaj, kadar se rabi kot nedol. samostalni zaimek, torej samostojno, kakor samostalnik; n. pr. Ničesar mu ne manjka. – Vidim, da ti ni do ničesar. – Prisiliti se ne pustim k ničemur. – S svojo zapravljivostjo boš nas vse spravil na nič. – V ničemer se človek tolikrat ne pregreši, kakor v mislih. – Z ničimer ti ne ustrežem!

Opomnja. Včasih je zaimek nič lahko tudi nesklonljiv, in to ne samo kot osebek, ampak tudi kot predmet (predhodnega glagola) in celo za predlogi. Zlasti ga tako rabi preprosti narod v vsakdanjem govoru.

N. pr.: Kjer nič ni, še cesar nič vzeti ne more. – Čič ne da nič. – Iz nič ni nič. – Saj nisem tako brez nič prišla k hiši!

Zdaj pa – in medias res.

Pismena slovenščina se pogosto pači

a) po napačni rabi nedol. zaimka nič kot osebka, ker ga namreč mnogi v tej rabi stavijo v rodilnik, neglede na to, kakšen glagol služi kot povedek v stavku.

Pravilo veli: Nedol. zaimek nič stoji kot osebek v rodilniku pri pomožniku ne biti in pri glagolu ne ostati; izmed drugih glagolov pa pri nekaterih neprehodnih, ki se že sami po sebi – tudi v trdilnem reku – vežejo z rodilnikom, n. pr. manjkati, preostajati, in pa pri tistih prehodnikih trpnega načina (s povratnim zaimkom se), ki imajo tudi v tvornem načinu in v trdilni póvedi svoj predmet večinoma v rodilniku pri sebi, kakor: iskati, pričakovati, upati, prositi, želeti, potrebovati, pogrešati itd.

N. pr. Koliko pomanjkanje: ni kruha, ni moke, ni zabele, ni denarja – ničesar ni! Požar je uničil vse; razen ožganih zidov ni ostalo ničesar. – Za vsakdanje življenje imamo vsega: ničesar nam ne manjka; pa nam tudi ničesar ne preostaja. – Ničesar se: ne pogreša, ne želi, ne potrebuje, ne prosi itd.

Po vsem tem je očividno, da je v gornjih stavkih pod 1–4 zaimek nič kot osebek napačno postavljen v rodilnik. V vseh štirih stavkih mora stati imenovalnik!

b) Kadar se nedol. zaimek nič v nikalnem stavku rabi kot predmet prehodnega glagola (s tožilnikom), stoji v rodilniku; n. pr.: Ne stori ničesar zoper zapovedi božje!

Opomba 1. Namesto negativnega zaimka nič se v nikalnih stavkih rabi včasih pozitivni breznaglasni kaj (ki tudi spada med nedoločne samostalne zaimke), in sicer nepregibno, ako je brez poudarka; n. pr.: Ne morem si kaj, da ne bi itd. To velja še posebno tedaj, kadar ga poudarjenega jemljemo v rabo za glagoloma ne vem (na znam) in nimam s sledečim nedoločnikom prehodnega glagola, ki se da pretvoriti v primeren zavisni stavek s trdilno povedjo. To sta dobro in čisto pravilno čutila pisca gornjih stavkov pod 5. in 6., pa sta mislila, da morata zaradi nikalnih glagolov ni vedel in nima tožilnik kàj postaviti v rodilnik česa. To je napačno, kajti nikalnost povedkov ni vedel in nima se ne tiče tudi nedoločnikov odgovoriti in obleči, ki se dasta nadomestiti s trdilnima zavisnikoma: (ni vedel,) káj bi odgovoril; (dekle nima,) da bi kàj obleklo.

Opomba 2. Breznaglasni nedoločni zaimek kàj se rabi v nikalnih stavkih nesklonljiv (kot nedol. števnik) tudi pred delnim rodilnikom samostalniškega pridevnika, zlasti ako je le,ta poudarjen in je v stavku poleg nikalnega povedka še katera druga, nikalna beseda; n. pr. (glej gornji stavek št. 7:) ... ni nikdar storil kàj (ne: česa! ) nemoralnega.

2. Kadar se zaimek nič rabi kot nedol. števnik, je nepregiben! V tej rabi se veže s sledečim delnim (kolikostnim) rodilnikom, ki mora bili ali samostalnik (n. pr. Tu ni nič primernega posla zame; nimam nič zaslužka. ) ali pa samostalniški pridevnik (n. pr. Žal mi je, da ti to pot ne morem poročati nič [ne: ničesar!] razveseljivega.).

V gori navedenih stavkih pod 8. in 9. sta torej samostalniško rabljena pridevnika »novega« in »gizdalinskega« partitivnega genitiva, zavisna od spred stoječega zaimka nič, ki pa stoji tu kot nedol. števnik in je v tej rabi nesklonljiv (torej ne: ničesar ali ničesa!).

3. Naravnost neverjetne bedarije zagreše v nikalnih stavkih razni »peresniki« tudi tedaj, kadar rabijo ali bi imeli rabiti besedo nič kot načinovni prislov, ki na vprašanje ali kàj? nikalno poved še krepkeje zanika; n. pr. (Iščem očeta; ali si ga káj videl? – Odgovor: ) Nič ga nisem videl. – (Vprašanje: Ali se ti kaj toži po domu? – Odg.:) Nič se mi ne toži. – (Vpr.: Ali ti je kaj žal, da nisi šel z nami na veselico? – Odg.:) Nič mi ni žal! – (Vpr.: Ali ste kaj zadovoljni z novim hlapcem? – Odg.:) Nič nismo zadovoljni z njim. — (Vpr.: Ali ti je kaj znano, kedaj se sosed vrne iz mesta? – Odg.:) Nič mi ni znano, (ni znano = povedek z vezjo. – Kaj ni znano? – Sledi osebkov stavek: ) kedaj se sosed vrne itd.

Tako. Zgoraj pod 10, 11 in 12 pa berete stavke, klasične primere današnje žurnalistične slovenščine, ki jasno pričajo, da njih avtorji prav nič ne vedo, kaj in kje je v teh stavkih osebek, kaj povedek, in ali se beseda nič sploh kdaj rabi tudi kot nikalni prislov načina, ki je seveda nepregiben!

II.

Mnogi slovenski pisci in pisatelji kvarijo naš jezik tudi na ta način:

a) da prisojajo (pravo) nikalnost stavkom, ki je po svoji obliki nimajo (n. pr. načinovni zavisniki z ne da), ali

b) da raztezajo nikalnost glavne povedi tudi na sledeče določilo, t. j. na nedoločnik prehodnega glagola in na njegov (tožilniški) predmet, ali

c) da stavijo nikalnico ne (v sestavah ni-) v stavke, ki niso nikalni, kljub temu da se nahaja v njih kaka druga nikalna beseda.

1. Odvisni načinovni (modalni) stavki, ki izražajo način, po katerem se glavno dejanje vrši, se vežejo z glavnim ali nadrednim stavkom z vezniki s tem da, ne da in da ne. Tisti z ne da so sicer nikalni po smislu ali pomenu, ne pa tudi po obliki; kajti nikalnica ne ne stoji neposredno ali tik pred povedkom, ampak spada k besedici da, s katero tvori podredni načinovni veznik ne da. Ako je torej v takem modalnem zavisniku povedek kak prehodni glagol, mora njegov predmet stati v tožilniku, ne v rodilniku!

In vendar, kolikrat naletimo v pismeni slovenščini na stavke, kakšni so n. pr. tile:

Po trikratnem ljutem naskoku se je moral sovražnik ... umakniti, ne da bi bil zavzel važne višine, ki je itd.

V malo trenotkih se je znašel na hladnem, ne da bi bil storil le enega koraka s svojimi nogami.

Vsa razburjena je vstala in planila iz sobe, ne da bi bila pobrala na tla ji padlega pisma in zaprla vrat za seboj.

Krčevito je zaihtel, si pokril obraz z rokama in se sesedel na stol, ne da bi bil dokončal svojega zagovora.

V vsakem tu navedenih podredij stoji v modalnem zavisniku povedkov predmet napačno v rodilniku.

Opomnja 1. Ako se pa namesto načinovnega zavisnika rabi nikalni deležnik prehodnega glagola, pride njegov predmet seveda v rodilnik; n. pr.: Tujec je odšel, ne izpregovorivši besedice (namesto: ne da bi bil izpregovoril besedico). – Napol pijani fantini so hiteli za neoboroženo družbo z gorjačami v rokah, prav nič ne prikrivaje svoje zločinske namere (= ne da bi bili le količkaj prikrivali svojo zločinsko namero).

Opomnja 2. Isto velja o modelnih zavisnikih, katere veže z nadrednim stavkom veznik da ne, ker v tem primeru pride nikalnica ne tik pred povedek in so torej taki stavki tudi po obliki nikalni; n. pr.: Nikoli ni šel mimo kapelice, da ne bi bil klobuka z glave vzel in nebeške Matere s kratko molitvico pozdravil.

2. Kadar slede za nikalnimi izrazi, bodisi glagoli (n. pr. ne: želim, velim, ukažem, branim, upiram se, bojim se; ne posreči se mi, ne utegnem [= nimam časa] itd.); ali pridevniki (n. pr. nisem voljan, željan, dolžan, upravičen, zmožen, vreden itd.; ni dovoljeno, dopuščeno, potrebno, prilično itd.), ali samostalniki (n. pr. nimam namena, volje, želje, ukaza, pravice, oblasti, dolžnosti; ni časa, prilike, potrebe itd.) – torej kadar sledi za takimi nikalnimi izrazi ali stavki nedoločnik* préhodnega glagola, se njegov tožilniški predmet zaradi nikalnosti glavne povedi ne sme postaviti v rodilnik; kajti vsak tak nedoločniški stavek je trdilen in se da s podrednim veznikom da kot tak izreči; n. pr. (Ponižni Janez Krstitelj je o Kristusu izjavil:) »... in jaz nisem vreden, odvezati mu (= da bi mu odvezal) jermen njegovega obuvala.« Tako se to svetopisemsko mesto pravilno glasi v slovenskem prevodu »Začetka sv. evangelija po sv. Luku«, ki se (od l. 1921. sem) poje pri teoforični procesiji na praznik sv. R. Telesa. Vse druge (prejšnje) slovenske izdaje Sv. Pisma nove zaveze in Evangelijev – tudi Stritarjev prevod nemške protestantovske izdaje (iz l. 1885.) – imajo namesto tožilnika (odvezati jermen) napačno rodilnik: odvezati jermenov ali jermena.1

To napako v nedoločniških stavkih, zavisnih od nikalnih izrazov, je najti v pismeni slovenščini čestokrat. Naj navedem tu vsaj nekaj primerov:

... ako me ne bi mikalo povečati hišice (prav: hišico, ker stoji nedoločnik povečati namesto trdilnega osebkovega stavka: da povečam [hišico]).

Mac Donaldu se še ni posrečilo spora (prav: tožilnik!) v svoji stranki poravnati (= da bi bil spor .. poravnal).

Blaž ni bil voljan, sitne tete pòslušati (prav: akuzativ, ker: da bi bil sitno teto poslušal).

Trocki še ni voljan, postaviti pike (= da bi postavil piko, torej tožilnik!) za svojim javnim delovanjem.

(Janez Krstnik Herodu:) »Ni ti dovoljeno imeti žene (prav: tožilnik, ker: da imaš ženo) svojega brata!«2

(Sklep nekega papeškega pisma v slov. prevodu:) Nobenemu človeku tedaj ni dovoljeno tega lista (prav: tožilnik) Našega potrjenja kršiti itd. (= da bi ta list .. kršil).

Zatoženec se izgovarja, češ da ni imel namena, kolesa ukrasti (prav: kolo). Nimam več pravice, potisniti Vam v grlo bodala (= da bi Vam potisnil .. bodalo, torej tožilnik!), s katerim itd.

Jožef ... ne boj se, vzeti k sebi Marije, svoje žene!3 (Mt. 1, 20.) Tudi tu je – po mojem prepričanju – neupravičeno in napačno za nikalnim glavnim stavkom (ne boj se) staviti nedoločnikov objekt v genitiv; saj ni nobenega razloga, zakaj bi se naj nikalnost glavne povedi, od katere je nedoločnik odvisen, nanašala tudi na predmet tega (nota bene: trdilnega) nedoločnika!

Nekaj drugega je seveda, kadar z nedoločnikom prehodnega glagola vežemo negativne pomožnike: ne morem, ne smem, nočem. V takih primerih se nedoločnik ne da izraziti z odvisnim stavkom, marveč je nikalni pomožnik s sledečim dopolnilom, t j. z nedoločnikom in njegovim predmetom vred le en stavek; in ker je ta stavek negativen, se mora kajpada nedoločnikov predmet postaviti v rodilnik; n. pr.: Kot dober rodoljub ne smeš prezirati starih, častitljivih običajev našega ljudstva. – To imaš, ker nisi hotel slušati mojega dobrohotnega svarila. – Zdaj vam ne moremo posoditi voza, ker ga sami rabimo.

Ni dvoma, da se je pod vplivom tega pravila tudi v prej navedene primere vrinila raba genetiva, katere upravičenost pa ne vem, da bi se mogla utemeljiti s trdnimi dokazi. Kajti v vsakem izmej onih primerov imamo zvezo dveh stavkov, nadrednega in podrednega, katerih prvi je negativen, drugi (nedoločniški) pa afirmativno dopolnjuje prvega in ohrani svoj predmet v akuzativu.

3. Kadar treba v stavku rabiti kako nikalno besedo, različno od nikalnice ne, n. pr. nikdo, nihče, nič, tedaj meni marsikateri pisec ali tudi priznan pisatelj, da ima opraviti z nikalnim stavkom in da mora ravno zaradi one nikalne besede postaviti v stavek tudi nikalnico ne (v sestavah ni -), ker ne premisli, od kod ona nikalna beseda. To se rado zgodi zlasti v skrčenih stavkih; n. pr. (v slovenskem prevodu nekega – menda angleškega – romana sem bral tale stavek:) »Nihče drug kot on ni mogel umoriti Miltrede Farlizejeve.« Ko bi pred besedo drug namesto negativnega nedol. zaimka nihče stal pozitivni breznaglasni kdò (s poudarkom na drug), potem bi bil ta stavek pač nikalen. V obliki pa, kakršno ima, s poudarjenima nihče in on, je trdilen, nastal prav za prav iz dveh, s primerjalnim veznikom kot vezanih stavkov z različnima osebkoma (nihče drug in on), katerima služi isti povedek (mogel) z istima dopolniloma (umoriti Miltredo F.), samo da je povedek v prvem (glavnem) stavku nikalen, v drugem (odvisnem) pa trdilen.

I. Nihče drug (ni mogel umoriti Miltrede Farlizejeve),

II. kot on je mogel umoriti Miltredo Farlizejevo.

Tudi stavek: »V to afero ni zapletenih nič manj ko 17 detektivov itd.« ni negativen, čeprav je v njem nikalna beseda nič; kajti ta beseda nima neposredno nič opraviti s stavkovim povedkom, ampak je v zvezi z manj kot le prislovno določilo k števniku 17. Obračaj stavek, kakor hočeš – povedek mora biti trdilen: V to afero je zapletenih nič manj ko 17 detektivov; ali: Nič manj ko 17 detektivov je zapletenih v to afero; ali; Zapletenih je v to afero nič manj ko 17 detektivov.

III.

Kar trdim v začetku tega spisa pod točko (3), se pogosto dogaja n. pr. v priredno zloženih stavkih, vezanih s kopulativnimi vezniki: ne le – ampak tudi, ne samo – temveč (marveč) tudi. Marsikateri pisec namreč odtrga v takih priredjih brez potrebe nikalnico ne od besede samo (s katero skupaj tvori kopulativni veznik ne samo), jo zveže s povedkom (h kateremu prav za prav ne spada) ter na ta način pretvori afirmativni stavek v negativnega. Saj ne rečem, da bi se to nikdar in nikakor ne smelo zgoditi, n. pr. kadar se negativni povedek prvega stavka v drugem stavku afirmativno ponovi, ali kadar se v drugem stavku rabi sicer soroden ali istoznačen, vendar ne isti povedek, kakor v prvem. Tako n. pr. se čisto pravilno in lepo glasi priredje: »Pokojni znanstvenik ni bil samo globoko učen, (ampak) bil je tudi globoko veren in pobožen mož« (namesto: ... je bil ne samo globoko učen, ampak tudi globoko veren itd.). – Istotako stavek: »Smrt ne pokosi samo starosti, ampak postreli tudi mladino.« Vendar mi bodi dovoljeno poudariti, da se v največ takih priredjih – vsaj za moje uho – veliko naravneje glasi in ugodneje sliši, ako se povedek rabi trdilno, kopulativni veznik ne samo pa pusti – kolikor mogoče – nedotaknjen.

Sledeči, v prvem delu prisiljeno nikalni »primeri«, prepisani iz dnevnega časopisja, bi torej ne smeli služiti kot zgledi za tako rabo:

Za predlog niso glasovali le (bolje: so glasovali ne samo) krščanski socialci, ampak tudi socialni demokrati.

Gospod I. Z. je tem povodom priredil slavnosten banket s plesom, ki se ga niso udeležili samo (bolje trdilno: ki so se ga udeležili ne samo) italijanski oficirji, ampak tudi mnogi domači veljaki.

Iz tega ni nastala samo (naravneje: je nastala ne samo) ministrska, temveč tudi prava državna kriza.

Skirmut je izjavil, da se Poljska ne strinja z malo antanto samo (pisec hoče vendar poudariti, da se Poljska strinja z malo antanto, in sicer ne samo) glede programa genovske konference, marveč tudi glede drugih perečih političnih vprašanj.

Štrajk, katerega so (pravilno: ki so ga!) začeli približno pred desetimi dnevi angleški rudarji, ni velikega pomena (kako nerodno!) le za neposredno prizadete, ampak tudi za svetovno gospodarstvo.

To je na kratko vsebina tega znamenitega dela, ki ga nismo pogrešali že dolgo samo (človek z zdravim jezikovnim čutom bi rekel: ki smo ga že dolgo pogrešali ne samo) v slovenski literaturi, temveč tudi v tujih slovstvih.

Med prisiljeno nikalne stavke bi bilo šteti – po mojem okusu – tudi naslednja dva:

(Neki dnevnik je poročal na kratko o vsebini aprilske številke »Slov. Pravnika« in je najprej poudaril aktualnost na uvodnem mestu tega snopiča priobčene razprave dr. Lapajneta. Potem pa je zapisal:) »Nič manj aktualen in zanimiv ni članek dr. Goršiča itd.«

(In v nekem drugem poročilu sem bral:) »Nič manj ljubka in učinkovita, kakor prva, ni bila druga skupina živih slik.«

Ta dva stavka sta v resnici nikalna, čeprav sta njiju pisca bila prisiljena, nikalno vez (ni, ni bila) postaviti za povedek (aktualen in zanimiv, ozir. ljubka in učinkovita) ali prav za prav šele za sledeči (skrčeni) primerjalni stavek (kakor Lapajnetova razprava [ki si ga je lahko dopolniti v mislih] in kakor prva). Ravno zaradi teh primer ni bilo mogoče nikalno vez postaviti tik pred povedek, zlasti ne v drugem stavku, v katerem je primera (kakor prva) dejansko izražena. Tej nepriliki bi se bila pisca prav lahko izognila, ko bi bila stavkoma dala trdilno obliko, t. j. ko bi bila svojo sodbo naravnost izrekla, ne pa po ovinku besednega ukrasa litote, ki v teh in takih primerih tudi ni umestna, kajti primerjalnemu vezniku kakor v trdilnem zavisniku odgovarjajo v glavnem stavku pozitivni prislovi tako, enako, ravno tako, prav tako, ne pa negativni nič manj. Koliko lepše in naravneje bi se glasila gornja stavka v pozitivni in trdilni obliki: Prav tako aktualen in zanimiv je (tudi) članek dr. Goršiča. –

Prav tako ljubka in učinkovita, kakor prva, je bila (tudi) druga skupina živih slik.

– Ali ne?