Nekaj od šol po kmetih
| Nekaj od šol po kmetih anonimno |
| |||||||||||||
1 Sploh se pravi, de kmet na Slovenskim, ki na hribih živí, se mora kmetijstva in živinoreje deržati in svojih otrok že od mladih nog pri živini na paši poslužiti, kér bolj odrašenih pri poljodelu in drugih opravilih v gojzdu in domá potrebuje.
Pa ko bi to pravi uzrok bil, kakor se terdi, bi morala tudi v drugih še bolj goratih deželah, namreč na Českim, Solnograškim in Tiroljskim ravno taka biti, in vender vidimo, de v teh deželah skoraj vsi otroci v šolo hodijo. Gorata lega slavenskih sél je tedaj le zgovor, se iztroškov za učitelja in za šolo ogniti. Če šolski poduk tako malo cenijo, de se gospodarjem 2 ali 3 goldinarje na léto za-nj izdati preveč in pretežko zdi, je tega posebno dosedanje zatiranje krivo bilo, ki, dušo še bolj ko teló v sužnosti deržaje, ni revnimu kmetu prave blaženosti svojih otrok spoznati dalo. Vse poti do tega spoznanja so mu bile zaperte, in ni se mogel ne pri pametnih ljudéh, ne iz bukev podučiti. Unih ni razumel, in te – pa sej ni druziga bilo, ko kakšna pratika ali kakšne šolske bukvice – so mu bile, ker ni brati znal, zastonj. Je li čudo tedaj, če Slovenc v goratih krajih, kjer šol še ni, vedno trobi: „de se mladi ljudjé, ki v šolo hodijo, dela odvadijo; de jih dosti vas zapustí, de bi se v bližnji poglavni šoli za latinske šole pripravili, de domá zemljiša neobdelane ostanejo i. t. d.; de če ravno otroci tako ne zaidejo in se po šolskih létih kmetovanja poprimejo, vse spet pozabijo, kar se jim je v šoli v glavo vteplo; de če se otroci zveržejo, je šolski poduk kmetovanju škodljiv, če se pa ne, je brez koristi; de je tedaj koristniši, mladost v nevednosti pustiti, de kmetijstva potrebne delavce neprenehama doma imajo“.
Prazna bi bila, upati, de se ta neumna misel že zdaj zatreti da, če se terja, de naj soseske za šolo in za učitelja same skerbé.
Kar dalje razširjenje šolskiga poduka overa, je tako imenovano všolenje. Postave, ki so v začetku všolenje ukazovale, so imele posebno ta namén, de naj se zlo majhne vasí in posamesne hiše dobrotljiviga poduka v kaki veči sošeski vdeležijo, ker niso dovelj premožne, de bi lastno šolo imele.
Očitna napčnost pa je, če se večim srenjam dopustí, svoje otroke v kako bližnjo šolo pošilati – napčnost, iz ktere samo od sebe pride, de v bližnji šoli ni za vse otroke všoleniga kraja prostora zadosti, de jih tedaj zavolj tega veliko v šolo hoditi ne more.
Če tedaj prevdarimo, kaj brani, de se naše slavenske šole prav ne ponašajo in ne množé, in če vprašamo kaj je storiti, de se ohrani, kar obstoji – in napravi česar je še treba, se nam ti odgovori ponudijo:
1) Častitljiva duhovšina in deželski uradi morajo bolj skerbeti ko doslej, de v srenjah, ki šole imajo, gorečnost za-nje ne omerzne. To deseči, so slovesne poskušnje (feierliche Prüfungen), lepe, koristne darila (tudi kako oblačilo), ki bi se imele učencam, ki se nar bolj ponesejo, in posebno hitro namestenje učitelja, kjer ga manjka, – gotovi pripomočki. Tode žalibog, sploh se zanemarijo, in velikokrat se primeri, de zastran bolezni ali pomanjkanja učitelja šola cele mesce preneha, de se otroci zastran tega šole odvadijo, starši pa z mislijo sprijaznijo – de se tudi brez šole živí, i. t. d.
2 ) V srenjah, kjer šol še ni, bo zanaprej poduk in opominjevanje duhovšine in kantonskih poglavarstev več izdal ko doslej. Ne sme se pozabiti, de dosedanje zatiranje srenj je dvojni nasledek imelo, pervič de ljudje niso skoraj nikjer nič svobodno skleniti mogli, in drugič de se je kmet radovoljno vsake priložnosti poprijel, prizadevanje vlade že v pervim začetku overati, ali ko je vender kaj vpeljala, dobro seme že v kali zatreti. Odslej pa bodo prosti srenjčani, ki si bodo poglavarje svobodno sami volili, kmalo spoznali, de srenjske rečí in njih oskerbništvo niso več pod oblastjo gospodovavnih uradnikov, de sklepi odbornikov so res volja srenje, de tedaj, ako šolo napraviti sklenejo, res srenja hoče, de naj se napravi. Nekoliko časa bo res še preteklo, prej ko si bo ljudstvo te samostojnosti prav svesto; kmalo pa se bo vender spoznalo, de je srenjskim odbornikam h koristni oskerbitvi srenjskih zadev nekolikšne omike treba, de jih saj vsak pisarček za nos ne vodi. To bo ljudí pa tudi kmalo prepričalo, de je šole treba.
3) Všolenje bi se moralo, dokler bodo deželske in duhovne urade v ti reči kaj govoriti imele, le na tiste majhne soseske omejiti, ki res nikakor v stanu niso, s svojim premoženjem lastne šole napraviti in zderževati.
Upati je, de bo vlada posebne pripomočke za plačo učiteljev dovolila. Ti pripomočki pa vender ne bodo tako obilni, de bi se vsakimu učitelju dostojna plača odmerila. Prav pametno bi utegnilo tedaj biti, ko bi se v vsakim kantonu – se vé de z dovoljenjem deželskiga zbora – iz naložkov na nepremenljive (directe) davke denarnica napravila, iz ktere bi se, kar bi pri pripomočkih iz deržavljanske denarnice manjkalo, namestovalo. Šol je deželi treba, in ne le posamesnim krajem. Naložek na davke se da tedaj opravičiti, in ko bi občen bil, bi bilo kakor de bi se iz deržavljanske denarnice plačevalo. Srenjam pa, ki šole iz lastniga premoženja imajo, bi se znala polovica takiga naložka ali poviška davkov poverniti. Tudi bi ne bil ta povišek tako velik, de bi se preveč občutil.
Ne sme se pa čakati, dokler de vlada pripomočke iz deržavljanske denarnice zagotovi; marskako léto bi utegnilo še preteči prej ko jih bo deržavljanska denarnica dovoliti zamogla. Marveč bi se morale šole v pristojnih krajih precej napraviti, in pri pervim deželskim zboru dovoljenje za povišanje davkov ali za opomnjen naložek iskati in zadobiti. Ko pozneje pripomočki iz deržavljanske denarnice pridejo, se bodo šole kolikor bo treba toliko ložej pomnožile.
1) Okrajšano po Jadrij. Slavj. Vred.