Nekaj od Serbije
| Nekaj od Serbije anonimno |
Podpisano z J.
| |||||||||||||
iz gosp. Jovan - Gabrilovičeviga deržavniga besednjaka.
Serbija ima 1000 štirjaških milj v sebi. Razdeljena je v 17 okrožij ‒ kresij, ‒ okrožja v sreze ‒ srenje, ‒ kterih je 54. ‒ Zemlja je gornata; naj veči berda so na jugu, ktere se z Balkanam vkup deržé. Naj višji hribi so: Kopavnik ‒ Kopalnik, ‒ Ploča, Željin, Stol, Rtan. ‒ Veči reke so: Donava, Sava, Morava, Drinja, Timok, in druge manjši.
Dežela je v prijetnim podnebji. Naj lepši sta mesca kimovec in kozopersk, naj toplejši je rožni cvet. Žetva se začne v rožnim cvetu, in dožanje se v malim serpanu. Vinogradi se obérajo večkrat v začetku, navadno pa okoli srede kimovca. ‒ Zima je voljna, v južnih krajih pa, ki so višji od druzih, je ojstra in dolgo terpí.
Serbija ima obilno blazih rúd v svojih berdih; pšenice, in druziga žita, pitanih in divjih zveri, celò kak šakal se kterikrat v rudniške planine zaletí. Ptice so tiste, ki živé navadno pod srednjim nebnim pásam. Réke gomizé od rib. Gojzdov ima dežela silo, vse berda so obrašene; more se reči, de je skorej tretjína zemlje še v gojzdih. ‒ Stanovnikov je v Serbíi 849,286; med témi je 825,783 Serbljanov, kterim so tudi Vlahi prišteti; 15,161 Turkov; 1,368 Judov; 900 tujcov stanovitno v deželi prebivajočih; in 6,074 Ciganov. Tako v Serbíi na štirivogeljni milji še 900 ljudí ne živi. ‒ Serbljanje živé v 1170 občinah, 34 méstih, 2018 selih ‒ vaséh, ‒ 193 zasélcih, in v 126,789 hišah. Naj glavniši mesta so: Beligrad, Požarevac, Smederevo, Jagodina, Šabac, Negodin in Paračin. ‒ Turki žive po nekaj v 16 mestih, in imajo 2649 hiš v deželi. Judje imajo stanovitno prebivanje le v Belim gradu; to velja tudi od tujcov. Ciganje nimajo stanovitniga prebivanja v deželi; priklatijo se iz druzih krajev v Serbijo, in se ravno tako vernejo, ter gredó čez mejo.
V deželi se izdelujejo mnogotere rokodelstva. Po vaséh žené sukno pripravljajo, s kterim se obadva spola oblačita; tudi veliko platna žené izdelajo. To je res vse pohvale vredno nad Serbljani, de se z domačimi pridelki oblačijo, ne pa tako kakor so Slovenci začeli, ki jih le to veselí, kar iz tujih deželá pride. Pametin mož je tisti, ki se iz tega živí in oblači, kar mu domačija da; zijaki pa, ki s tujšino bahajo, so opicam (merkelcam) podobni, ki vse posnemajo, kar nad drugimi vidijo neumniga in napačniga.
Pri Jagodini imajo steklenico (glažuto). Papa ali potašel se pripravlja v krajih préko Morave. ‒ Kupčijo imajo v rokah Serbljanje sami, Turki, Judje, in tujci. Poglavitne rečí, ki jih Serbija v druge turške kraje razpošilja, so: vôli, kônji, krave, svinje, ovcé, kozé, različne ribe, nezdelana žida in volna. ‒ Naj imenitniši tergovske mesta so: Beligrad, Jagodina, Šabac in Negodin. ‒ Vsi Serbljanje, to je, kteri so serbskiga rodu, so starovérci. Metropolit se imenuje „Arhiepiskop Beligradški in metropolit cele Serbije.“ Metropolit in episkopi se zbirajo od naroda in knéza. ‒ Serbija je razdeljena v štiri eparhije: beligraško, užiško, šabaško in timoško; eparhije pa se dele v protopopjate in namestništva. Kolikor je zmed tujcov katoljških, imajo stransko (privatno) božjo služba pri avstrijanskim konzulatu; drugi tujci nimajo nič božje službe, razun Turkov, ki imajo svoje medšite (mošee), in razun Judov, ki imajo svojo snidnico (sinagogo). Za omikanje naroda je v Beligradu visoka šola (liceum) z modrovskim in bogoslovskim razdélkam, in gimnazjam, (kar mi pravimo: latinske šole); tri polgimnazje zunej Beligrada; obertno-kupčovska šola v Beligradu; gerška šola ravno ondi; in 232 malih šol po mestih in vaséh. Vsih učencov je 6,766. ‒ V Beligradu je tudi družtvo serbskiga slovstva (literature).
Serbsko vladanje je ustavljeno z ustavo mesca grudna 1838 na svitlo dano, v svečanu 1839 razklicano. Oblasti zakonodajavne, zakonospolnovavne, in sodniške so po namenu imenovane ustave razstavljene. Zakonodajavno oblast ima knez sam s sovétam (s svetovavskim zboram), izpolnovavno ima knez sam. ‒ Knežeska čast je zborna. Pravico kneza zbirati ima serbski narod, kteri ga v zbirališu zbira. ‒ Letnih prineskov cele Serbje je 900,000 tolarjev; s tim se vsi troški odrivajo. ‒ Bojna moč ob času mira obstojí le iz redniga garnizona ali stražarstva, ki se derží zavolj notranjiga reda, ob času sile in potrebe je pa vsak Serbljan vojak, in je dolžan z lastnim orožjem, in ob lastnim živežu se vojskovati; samo smodníka, in svinca mu vladarstvo da. ‒ Serbska knežija plača vsako léto turškimu cesarju 2.300,000 serbskih grošev ali 197,666 gold. in 40 krajcarjev davka. Belogradški paša je sultanov namestnik v Serbíi, in vsi Turki, kar jih je v Serbíi, so pod njegovo oblastjo. Če Serbljan Turka toži, se zgodí pred turškim sodnikam; če pa Turk Serbljana, pred serbljanskim. Tujci so pod oblastjo konzulov ali poslanikov, ki so štirje v Serbíi: avstrijanski, rusovski, angležki in francozki. ‒ Dalje sledi v letim vse hvale vrednim besednjaku tudi kratka zgodovina serbske zemlje.
J.