Nekaj od očitnih sodb po novih vstavnih postavah
| Nekaj od očitnih sodb po novih vstavnih postavah anonimno |
| |||||||||||||
Očitno in besedno ravnanje, ktero je zdej pri sodbah vpeljano, je prav lepa naprava, pri kteri se hitro brez vse dolgočasne pisaríje, in vpričo ljudí, ki hočejo pravdo poslušati, sodba sklene. Le en glas je tudi od vsih straní, de ta kratka sodniška naprava ljudem prav dopade.
Tistim scer, ki bojo po ti sodbi kazni (štrafingi) zapadli, tudi ta sodba, se vé de, ne bo dopadla; taki bojo vselej godernjali, zabavljali in se ustili „de ni pravice“. To je stara reč; takó stara, kakor svét. Kdor je obsojen, če lih dobro vé, de popolnama po pravici, bo vunder le godernjal in zabavljal, de ni pravíce na svétu. Nar veči hudodelec dostikrat do čistiga tají svojo pregreho in se nedolžniga dela.
De bi tedaj obsojeni, njih pomagači, njih prijatli in njih žlahta ne zabavljali kakor zoper vse tako tudi zoper te nove sodbe, tega ni nikdar pričakovati; to nikdar ne bo drugači, dokler bo svét stal.
Pa nekaj družiga moramo opomniti zastran očitniga ravnanja, česar nas je skušnja učíla.
Kader se vsedeta tožnik in toženc pred sodnika na klopí, de razložita vsaki svojo reč, se vé de nista prijatla. Nekoliko jeze – to ne more drugač biti – prinese vsak seboj v sodníco.
Če pa sta toženc in tožnik posebno strastniga, serditiga serca, in če sta zraven tega še prav sirova, zarobljena človeka, se začneta v pričo sodnika in vsih pričijočih z nar geršimi perimki zmerjati, in eden nad druziga se tako hudo repenčiti, de malo manjka, de eden nad druziga ne planeta in se biti ne začneta. Če se lih bitva ne zgodí v sodnici, se vunder na takim svetim mestu, koder krucifiks na mizi stojí in se pravíca sodi, nikakor ne spodobi tako gerdo nesramno obnašanje; – česar se pa je še bolj bati, je, de če taka tako serdita in zlo razkačena človeka sodnico zapustita, zna domú gredé eden nad druziga planiti in se pretepati začeti, posebno če je ta ali uni še enmalo vinjen.
Perva potreba tedaj bi bila, de bi vselej, preden se pravda začnè, se tožnik in toženec resno opomnila, de ima vsak svojo pritožbo mirno in spodobno povedati in na vprašanje spodobno odgovore dati, vse gerdo in nesramno zmirjanje in prepiranje med sabo pa naj se ojstro prepove, ker to je zoper čast sodníce in postave. Berž ko bi kak zarobljenc nespodobno razsajati začel, naj se mu z ojstrostjo beseda ustavi in nikakor ne pripustí, de bi rečí kvasil, ki ne segajo v pravdo. Le tako bo mirno ravnanje mogoče. –
Če lih, kakor smo gori rekli, obsojeni nikdar ne bo hotel obstati, de je sodba pravična, je na dalje vunder zavolj njega in zavoljo pričijočih potreba, de se povsod v vprašanjih in v predsodkih odgovorov tožnika, toženca in prič do jedra seže, in de se posebno podlage, na ktere se postavna razsodba (urtel) opira, obsojenimu prav razložno in jasno povedó. Omikan človek kmalo vse zapopade, od neomikaniga pa se to ne da tirjati; njemu se mora tedej vse razločno dopovedati, de zapopade in dostikrat nepotrebne pritožbe ne začenja.
H temu je pa treba, de sodnik tisti jezik, v kterim je sodba, gladko govorí, de se mu beseda nikakor ne upira. Če pa pravimo, de je potreba de sodnik jezik gladko govorí, ne terjamo, de bi mogel, postavimo, sodník v slovenskim jeziku, slovenski jezik tako čisto govoriti, kakor ga pišemo. Tako terjanje bi bilo sedaj, ko so vradniki še le začeli v slovenskim jeziku delati, gotovo nespametno, – kaj taciga zamore le kak prenapet „purist“ terjati.
Vsak začetek je težak. Naj se tedaj vradniki nikar tega ne bojé, če mešajo o začetku tudi ptuje besede, posebno nemčice (germanizme) vmes; noben pameten človek jim ne bo tega o začetku zameril, marveč je po naših mislih še clo treba, de se nektere čeravno ne čiste slovenske besede v vradnicah rabijo, ki so pa prostimu ljudstvu še zdaj bolj znane. Med tem bojo, prebiraje deržavni in deželni zakonik in pa slovenske časopise, se vradniki kmalo navadili čiste slovenšine, ako imajo le pravo ljubezin do vstavniga ravnanja in do slovenskiga naroda med kterim živijo. Tolmači pa nikakor ne smejo k očitni pravdi.
Takó bojo vradniki ob kratkim sami postali učeniki čistiga slovenskiga jezika v slovenskih vradnicah (kancilijah), in po pridigah v cerkvi, po poduku v šoli, po ravnanju v vradnicah in po bukvah in časopisih se bo od dné do dné bolj omikal naš domači jezik, takó lep pa toliko let zametovan in zanemarjen – zdaj pa v svoje pravíce postavljen.