Nekaj prav posebnega
| Nekaj prav posebnega Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Živel je fantek, ki je bil kar naprej slabe volje. Zakaj neki? I, zato pač, ker ni bil nič posebnega. Imel je rjave lase kot večina drugih fantkov, ime mu je bilo Janez, kot toliko drugim dečkom, hodil je v šolo kot drugi otroci, še kar bistre glave je bil, pa ne preveč – nič posebnega, tudi še kar dober učenec je bil – ampak nič posebnega, je rekla učiteljica, njegova pisava ni bila niti posebno lepa niti posebno grda, on sam pa ni bil za svoja leta niti posebno velik niti posebno majhen – skratka, bil je tak kot večina drugih fantov, in to ga je na vso moč jezilo.
»Rad bi bil nekaj posebnega,« je potožil mami, ampak mama ga je kar na kratko odpravila, naj gre raje nalogo pisat, namesto da si beli glavo z neumnostmi.
Nekega dne pa je bil Janez že tako naveličan vsega skupaj, da je namesto v šolo zavil v gozd. Upal je, da bo morebiti tam doživel kaj posebnega. Hodil je in hodil, na lepem pa je zavohal dim. Kadilo se je iz visokega dimnika nizke kočice na gozdni jasi. Pred kočo je stala stara ženica.
»Lej ga lej, kaj me pa tako gledaš?« ga je nadrla.
»Če te pa še nikoli nisem videl,« je odgovoril Janez.
»Tako? No, da boš vedel, jaz sem čarovnica.«
»Čarovnica?« se je začudil Janez. »Mislil sem, da čarovnic ni!«
»Misliti se pravi nič vedeti,« je zagodrnjala starka. »Jaz sem prava čarovnica. Sicer nisem nič posebnega, za čarovnico namreč, ampak že to, da sem čarovnica, je nekaj posebnega, bi rekla. Ne?«
»Pa ti le ne verjamem,« je zaklical Janez. »Če si čarovnica, pa pokaži, kako znaš čarati. Stavim, da ne znaš!«
»Stavim, da znam,« se je razjezila čarovnica. »Poglej si tole!«
Pobrala je s tal dva kamenčka, udarila z njima skupaj in nekaj zamomljala proti nebu.
Naenkrat je iz tal privrel bister studenček.
»Ojoj, to je pa res prava čarovnija,« je ves očaran zaklical Janez. Čarovnica pa ni bila nič manj presenečena, kajti nameravala je bila pravzaprav pričarati zeleno mačko. Znala je namreč samo za silo čarati, ker so ji čarovniške bukve že zdavnaj požrle miši in je zato morala čarati po spominu. Ker pa je bila že stara kot zemlja, jo je spomin zapuščal in je dostikrat pričarala čisto kaj drugega, kot je hotela.
Ampak tega seveda za nič na svetu ne bi priznala. Zaklicala je:
»Si videl? No? Kaj sem rekla, a?«
Tedaj se je deček domislil, da bi ga lahko čarovnica spremenila v kaj posebnega, in vprašal jo je, če bi to zmogla.
»Seveda bi zmogla,« se je zasmejala čarovnica. »Ampak ostati moraš pri meni tri dni, da vso stvar premislim.«
Tako se je Janez naselil pri čarovnici.
Zvečer je čarovnica pričarala ogenj na ognjišču – to je znala še najbolje. Ko pa je hotela pričarati jabolčni zavitek, se ni mogla spomniti vseh čarovnih besed in tako se je na mizi znašel pehar jabolk, zraven pa zavitek pecilnega praška. Nič zato, povečerjala sta jabolka in legla k počitku. Čarovnica je Janeza odela z raztrgano odejo in mu obljubila:
»Medtem ko boš spal, te bom spremenila v nekaj prav posebnega!«
Vso noč je čarovnica čarala, poskušala to, poskušala ono – ko pa se je zdanilo, je bila čarovnija gotova – čeprav ni bila ravno tisto, kar si je starka predstavljala.
Ob zori je Janez vstal, voščil dobro jutro in se pričakujoče zagledal v čarovnico.
»Poglej se v ogledalo,« mu je veselo rekla.
Ampak joj, v ogledalu je Janez zagledal svoj obraz, okrašen z velikim zelenim nosom.
»Babica! Kaj si mi storila? Tak vendar ne morem v šolo!«
»Ali nisi rekel, da bi bil rad nekaj posebnega?« je začudeno rekla čarovnica.
»Prosim te, odčaraj me! Nočem zelenega nosu!«
»Prav,« je vzdihnila čarovnica, nekaj zamrmrala, potolkla po steni in trikrat pljunila v ogenj. Janezov nos se je najprej spremenil v pomarančo, potem v zarjavele klešče, potlej v gobo za pomivanje posode, nazadnje pa je čisto izginil. Šele potem se je čarovnica na srečo spomnila še ene čarovne besede, nakar je Janez spet dobil nazaj svoj stari nos. Brž je zdrvel v šolo, a nikomur ni povedal, da je spoznal pravo čarovnico. Še tega bi se manjkalo, da bi hotel kdo od njegovih sošolcev uporabljati njegovo čarovnico!
V šoli se, kot ponavadi, ni zgodilo nič posebnega in Janez se je vrnil k čarovniški kočici. Koča je bila zavita v meglo, ker se je čarovnica spet zmotila, misleč, da ji bo uspelo pričarati veliko grmov cvetočega šipka okoli hiše. Zdaj je čepela v koči in razmišljala, kaj bi bilo treba narediti, da bi se megla razkadila. V tem premišljevanju jo je zmotil Janez.
»Kakšna gosta megla,« je pripomnil, »komaj sem našel kočo.«
»Kajneda, kako čudno,« je rekla čarovnica in se delala, ko da nima pojma, odkod megla. »Alo, zdaj pa na delo,« je zaklicala. »Pomagaj mi očistiti tole metlo, polna je smeti pa ptičjega perja pa zvezdnih utrinkov, tako da komaj leti!«
Skupaj sta očistila metlo in jo počesala, o mraku pa sta na njej skupaj poletela nad mestom. Pozno zvečer sta se vrnila. Janez je bil na vso moč navdušen, pa tudi utrujen. Zaspal je kot ubit.
Zjutraj pa ga je čakalo novo presenečenje. Ponoči mu je bila starka pričarala pasje uhlje.
»Ne! Babica, ne! Nočem pasjih uhljev! Odčaraj me!«
»Fantek s pasjimi uhlji je vendar nekaj prav posebnega,« mu je prigovarjala čarovnica. »Saj si to hotel, mar ne?«
»Ne, ne, ne, ne!«
In spet je trajalo celo večnost, preden je čarovnici uspelo, da je Janezove uhlje spremenila najprej v dve smetišnici, potlej v dve kokošji jajci, zatem v dva žeblja in na koncu spet v njegova lastna ušesa.
Ko je Janez odhitel v šolo, je čarovnica poskušala pričarati na gozdni jasi vrtiljak, da bi dečku naredila veselje. Pa je pomotoma uporabila šojino pero namesto vranjega – in glej: megla se je razkadila, okoli koče pa se je hipoma razrasel prelep razcveten šipek.
»Tudi ni slabo,« si je rekla starka, sedla na klopco in čakala na dečka.
»Babica,« je že od daleč vpil pobič, »že vem, kaj si želim! Ali lahko začaraš, da bom najboljši učenec na šoli?«
»Lahko začaram, da boš mislil, da si,« je zamišljeno rekla čarovnica.
»To ni dovolj,« je vzdihnil Janez. »Rad bi bil zares najboljši.«
»Žal, tega pa ne morem,« je priznala čarovnica.
To popoldne je čarovnica pokazala Janezu prav vse čarovnije, kar jih je znala, pa še tiste, ki so se začarale po pomoti ali same od sebe. Začarala je Janeza v materin smehljaj, ker je nekoč slišala, da je materin smehljaj najlepša stvar na svetu, ampak Janez se je kot materin smehljaj tako slabo počutil, da se je spremenil v materino zmrdo. Iz zmrde ga je čarovnica spremenila v košek zrelih češenj, potlej pa pozabila, od kod je ta košek, in je pozobala vse češnje, nakar se je Janez spet znašel v svoji lastni podobi, pa lačen kot volk. Potlej je hotela čarovnica pričarati hleb kruha in grebo masla, namesto tega pa se je na mizi znašla okusno pečena postrv. Janez jo je brž pojedel, pri tem pa niti opazil ni, da je imela na plavutih drsalke in pod nosom take brke kot stric Polde, ki je bil mimo tega železničar. Ko pa je hotela starka pričarati belega slona, in je zato vozlala vse mogoče zapletene vozle na trakove svojega predpasnika, je iz tal na lepem zrasel velik, pisan vrtiljak. Do večera sta se veselo vozila na njem, okoli njiju pa so plahutali srebrni pavi in leteči gojzarji s perutnicami in celi roji rezgetajočih pikapolonic.
Pa se je zvečerilo, povečerjala sta v naglici pričarano klobaso, ki je bila zašpiljena na sredini namesto na konceh, in legla spat.
Janez je že trdno spal, čarovnica pa je razmišljala in razmišljala, kako naj ga začara, da bo zadovoljen sam s seboj. Vedela je, da je to zadnja noč, ko ima še moč kaj storiti zanj. Speči deček se je spreminjal v starca, v kuščarja s sedmimi nogami, v butaro dračja ... Pa se je zdanilo in čarovnica je vsa izčrpana zadremala ob Janezovi postelji. Janez se je prebudil, ugotovil, da je takšen kot zmeraj – nič posebnega, skomignil z rameni, ogrnil čarovnico z odejo in potihoma odšel v šolo.
A ko se je tokrat vrnil na jaso, ni bilo tam več ne koče ne čarovnice ne pisanega vrtiljaka – le košati grmi cvetočega šipka so sladko dehteli daleč naokrog.
Janez se je zamišljen vrnil domov. Seveda je bilo vse narobe, mama je skoraj znorela od skrbi, ker ni vedela, kod je hodil zadnje tri dni, in mu je primazala nekaj vročih na zadnjo plat. A deček ni niti pisnil in tudi nič pravega ni znal povedati.
Šele naslednjega dne, ko je moral v šoli napisati prosti spis z naslovom »Kako sem preživel zadnji teden«, mu je pero kar samo steklo po papirju in do potankosti je opisal svoje bivanje pri čarovnici, vse njene čarovnije, izlet na metli, šipek, vrtiljak ... In potem ko je učiteljica prebrala njegov spis, je vzkliknila:
»Kakšno domišljijo ima ta otrok! To je pa res nekaj prav posebnega! In kako se bere – ko da bi bilo vse to res!«
Potlej so vsi učitelji na šoli prebrali Janezovo nalogo in se niso mogli načuditi, od kod dečku tako čudovita zgodba. Pa mamo so poklicali v šolo in ji čestitali, ker ima tako nadarjenega sina.
Ampak ko je Janez poskušal ugovarjati, češ da je samo opisal, kar je zares doživel, so se odrasli zresnili in rekli:
»No no, dečko, saj veš, da čarovnice ne obstajajo!«
Janez pa je bil že toliko pameten, da je vedel: z odraslimi se o nekaterih stvareh kratkomalo ni vredno prerekati.
Pa še res je.