Nekaj za vinotok
| Nekaj za vinotok Iz zbirke resničnih prigod Prof. B. Lisi |
| |||||||||||||
Bilo je pozimi leta 1871. Francoska vojska izgubljala je postojanko za postojanko. Narod, ki si je pod Napoleonom I. s posebnim ponosom prilastoval pridevek velikega naroda »Grande Nacion«, čutil je vsak dan bolj, da pod Napoleonom III. gine njegova slava in velikost, zato pa se je z obupno hrabrostjo boril proti sovražniku Nemcu.
V nekem mestecu Alzacije je bival en regiment francoskih pešcev. Ravnokar je bilo prišlo povelje odriniti na mejo v ogenj! Navdušenje je bilo obupno. Vse, kar je le lezlo in moglo iti, šlo je z vojaki; zlasti moštvo ne je kar brez izjeme drage volje uvrstilo mej vojake, da bi se vojskovalo »za slavo velikega naroda«: pour la gloire de la Grande Nacion. Le ta slava jim je bilo enodušno geslo.
V meščanski hiši, ki je bila prejše dne pogostila družbo odličniših vojakov, vladala je istega dne grobna tišina. V celi hiši ni bilo videti luči, le v kuhinji sedeli ste na ognjišču pri pojemajočem ognju dve osebi. Molčali sti; le sem ter tja kradli so globoki žalni vzihi iz njunih src.
»Ubogi oče!« zdihne mej glasnim jokom mlajša, kakih 12 let staro dekletce.
»Bog ga varuj in angelj varuh ga spremljaj,« dostavila je hlipaje druga žena, stara že kakih 40 let, ki je služila že skoraj polovico svojega življenja pri Duraudovih. In mala Roža je s služabnico le še bolj jokala.
Kar zaslišiti prodiren pisk, ki je tako skrivnostno odmeval ob tako žalnih trenotkih in v premrzli zimski noči mej pišem burje in naletanjem snega. Bilo pa je temno, kakor v rogu. Ženski nista pričakovali nikogar.
Oče, oziroma gdspodar pač ni mogel priti od svojega regimenta, kateremu se je bil pridružil iz ljubezni do domovine. »Bog ve, če še živi,« vskliknila je ob tej misli prebolestno mlada Roža.
Mati pa je počivala na pokopališču.
Pisk se je ponovil in še prodirneje udarjal na uho obema. Služabnica je šla in odprla okno, tema, strašna tema je bila; nikogar ni mogla zapaziti, le zdolej na ulici pred hišo slišala je šum, kakor da bi se bila pripetila neka nesreča.
»Kdo je?« upraša služabnica. »Odprite, za Boga, odprite Marjeta. Ranjenca imamo, treba je hitro odpomoči, sicer bo po njem; ambulanca pa je daleč, oprostite, da Vas nadlegujemo; torej odprite!« Služabnica in Roža sta spoznali glas vojaka in razumeli položenje, v katerem se je nahajal ranjenec. Hitro gresti in odpreti vrata, pred seboj zazreti dva vojaka s tretjim – ranjencem.
»Moj Bog! Kam naj ga denemo?« praša Roža.
»0h, če je le mogoče, denite ga v kako gorko sobo,« odgovori vojak. Takoj nato se odpraviti obe ženski, ena da zakuri v sobi, druga pa, da pripravi posteljo. Vse je bilo urejeno in pripravljeno kar po trenotno. Tudi obliže za rane je bila prinesla iz svoje spalnice služabnica Marjeta. Ranjenec je bil častnik. Ko je bilo ležišče pripravljeno, sta ga kar najrahleje položila na njo ter se takoj nato poslovila, češ da sovražnik pritiska na Francoze domačine in jih kliče dolžnost na bojišče.
Komaj sta to izrekla in stopila ven na prosto, se je začulo strašno gromenje in pokanje topov. Vnelo se je bilo v tisti strašni noči mesarsko klanje. Ubogi ženski bili sta pri ranjencu kakor okameneli. »Ubogi oče«, »ubogi naši« in »ubogi častnik« jim je vrelo iz njih globoko užaljenih duš.
Častnik pa je bil kakor mrtev. Iz globoke rane na glavi je neprenehoma tekla kri; robec, s katerim je imel obvezano čelo, je bil ves skozi in skozi okrvavljen; na njem pa se je sesedala skrknjena črno-modra kri. Služabnica ni vedela, kaj bi storila. Vsa iz sebe pogledovala je zdaj na bolnika, zdaj na trepetajočo deklico. Rada bi bila tekla tudi v tej tako strašni noči po zdravnika, ali zopet se je bala pustiti samo dekle tresočo se od groze in plakajočo v obupu za očetovo življenje.
Slednjič se opogumi in pravi: »Roža, oh lepo te prosim, nikar ne jokaj in ne obupaj. Očeta ti boste dobri Bog in Marija zopet pripeljala v tvoje naročje. Lepo te prosim, daj, zaupaj; na, vzemi tale sveti rožni venec. Tvoja ranjka mama mi ga je bila prinesla iz Lurda. Vzemi ga in moli, prisrčno moli za rešitev očeta pa za ozdravljenje tega ubogega častnika. Jaz pa grem in pokličem zdravnika. Nič se ne boj, Marija Lurška bo s teboj. Daj, tukaj ob vzglavji poklekni, da boš bolniku pokladala mrzle ovitke 'na vročo glavo. Tako! zdaj pa le moli. Jezus in Lurška Marija naj te obvarjejo!«
S temi besedami se je poslovila zvesta služabnica, mej potjo pa je molila, prisrčno – zaupno molila.
Roža pa je bila sama pri bolniku. Ko še ni odmolila prve desetinke žalostnega dela sv. rožnega venca, ozrla se je na hropečega bolnika. Prt, kateri je bila ravno prej položila na njegovo glavo Marjeta, je bil že napit krvi. Ranjenec je spreminjal barve; nakrat je ostal ves bled in upal, kakor mrlič.
Takrat se je Roža stresla in grozna zavest jo je motila v molitvi, zavest, da je prvikrat sama, v tako strašni noči, pri umirajočem tujcu!
Tudi ona je obledela in tresla se, kakor šiba na vodi.
Groma topov in pokanja pušk ni bilo več slišati. Mir in tišina, ki sta zavladala, delala sta položenje Rože pri bolniku še tajniše in skrivnostniše. V sobici se ni čulo druzega, nego počasni udarci nihala pri stenski uri, hropenje umirajočega je pojemalo …
»Moj Bog,« vsklikne Roža »molila bom da, molila bom k Lurški Mariji,« in zopet se je zbrala in tim prisrčniše molila sv. rožni venec. Kedar je molila v »Češčena si Marija«, ozrla se je vsikdar na umirajočega ter zlivala vse svoje srčne občutke v to prošnjo.
Zopet je položila nov prt pomočen v vodo na glavo ranjenčevo »Zdi se mi, da je kri jenjala teči,« dejala je sama sebi in zopet nadaljevala svojo molitev še gorečnejše.
Kar je bolnik odprl oči … »Ne geniti, za božjo voljo, ne geniti se,« prosila je Roža ranjenca. »Vaša rana je pregloboka in ravno je komaj malo ponehala, teči kri.«
»Žeja me,« prav jokajočim glasom pristavi ranjenec. Hitro vzame Roža kozarec in steče po vodo. Dosedši je vlije nekoliko v žlico in prosec bolnika, naj se vendar ne gane, mu jo vliva skoraj po kapljici v žeje kopneča usta …
S pogledom, ki je izražal odkrito in prisrčno hvaležnost, zahvalil se jej je bolnik.
Mej tem pa je prišla Marjeta z zdravnikom. Roža jame veselo praviti Marjeti, da je kri mej molitvijo sv. rožnega venca ponehala teči in da je kmalu nato bolnik odprl oči ter prosil vode, s katero mu je tudi postregla.
Zdravnik se porogljivo nasmehne ko čuje, da mala roža zaustavljanje krvotoka pripisuje svoji molitvi rožnega venca. Gotovo bi se bil še posebej norčeval iz verne Rože, ker zdravnik je bil brezverec – da ni bolnik obrnil vse njegove pozornosti na se. Roža pa si opazke zdravnikove ni vzela nitii najmanje k srcu; ampak tudi, ko je zdravnik bolnika preiskoval in obveza val, molila je prav zaupno kleče ob vznožji postelje ranjenca sv. rožni venec za ozdravljenje bolnikovo.
Preteklo je od takrat sedem let. Roža je bila ravno v cvetni dobi svojega življenja. Zvršila je bila svoje učenje v samostanu in je sedaj prav veselo zadovoljna živela ob strani svojega preljubega očeta. Bila je njegova ljubezen in tolažba, pa tudi sama ga je ljubila tudi še za mater, katero jej je bila ugrabila prezgodnja smrt.
Nekega dne, ko sta po kosilu oče in hčerka sedela v vrtni lopi in jej on v vsej ljubeznivi skrbi razkrival, kar ga je težilo glede na njeno bodočnost, pride Marjeta in naznani obisk, kakor je stalo na vizitki.
Oče vzame v roko posetnico in bere: M. Trille, topničarski častnik.
Nepoznanec je seveda takoj dobil sloboden vstop in sprejeli sta ga dve odkriti in pošteni duši.
»Gospod,« začel je po kratkem odmoru neznani častnik, »ravnokar je prešlo sedem let, ko sem bil ranjenec sprejet in ozdravljen pri Vas.«
»Kaj, Vi?« vprašala je zvedavo Roža.
»Da, gospica, in prav Vam sem se prišel danes zahvalit.«
»Oh, nikar ne zahvaljujte mene; saj jaz sem trdno prepričana, da Vam je pomagala Lurška Gospa! Zahvalite torej njo!«
»Kaj pa da,« odgovori častnik ves ginjen, »ali Lurško Gospo ste nagnila k taki milosti le Vi s zaupno molitvijo! Oprostite, da Vam trdim da ravno Vaša priprosta pa tako zaupna molitev, katere sem se v tistih strašnih in premučnih trenotkih zavedal, mi je prosila zdravja na telesu in na duši. Vaša molitev me je pridobila za katoliško vero. Vera, ki poraja v otroškem srcu tako zaupanje, kakor sem je videl pri Vas, ne mote biti napačna! Da, katoliška vera, ki speši in širi molitev sv. rožnega venca, ki je meni zadobila čudežno dvojno ozdravljenje, je prava. Zato se odslej hočem žrtvovati za njo. Danes odložim svojo častniško uniformo in ustopim v opatijo Solesmes in ravno zato pa se Vam še enkrat prav iz dna srca zahvaljujem za dvojno rešitev.«
Roža, ki je igrala glavno vlogo v tej resnični prigodbi, še živi. Njen soprog je imeniten trgovec v Parizu in preodličen ud tamošnje družbe sv. Vincencija Pavlanskega.
Gospa Roža pa zbira okrog sebe vsak večer svojo družino in moli sveti rožni venec.
In mi, ki morda nismo tako odlični po svojem rojstvu in poklicu, kakor osebe v resnični dogodbi, naj bi se sramovali sv. rožnega venca?