Nekaj zastran deržavniga zakonika
| Nekaj zastran deržavniga zakonika anonimno |
Podpisano uredništvo.
| |||||||||||||
1Deržavni zakonik je važen list za vsaciga deržavljana, naj bode višjiga ali prostiga stanú. Kér je tedaj vsim stanovam Slovencov namenjen, in kér gospodje prestavljavci na Dunaji ‒ kakor nam „Slovenija“ v 98. listu pové in kakor nam tudi 6. del kaže ‒ še niso slovniških oblik za terdno sklenili, v kterih se bo deržavni zakonik pisal, se nam potrebno zdi, de se zastran teh oblik (formen) od mnogih straní misli zvedenih mož zaslišijo.
De se tudi „Novíce“ v to reč vtaknejo, se le zató zgodi, kér je deržavni zakonik tudi list za prosto ljudstvo, za ktero imajo „Novíce“ skerbeti.
Nihče pa naj ne misli, de tako pretresovanje je slovniška vojska, in nihče naj zavoljo tega nam Slovencam ne oponaša, kakor de bi še le zdej slovenski jezik izdelovali. Naši očetje Slovenci so že cesarske postave lepo in gladko prestavljali, ko je še nemški jezik vès okoren in boren bil; kdor tega ne verjame, naj bere ‒ postavimo ‒ nemške ukaze cesarice Marije Terezije, in pa njih prestavo v slovenski jezik. Razloček bo najdel kakor noč in dan!
Naj tedaj tisti kregulji, ki se na slovenske časopise le zató vsedajo, de dražijo in černijo, po svojim vrojenim nagibu nikar ne mislijo, de je tako pretresovanje znamnje pomanjkljivosti slovenskiga jezika in slabosti prestavljanja. Naši pogovori v ti reči zdej nimajo druziga naména, kakor de se pravílo vstanovi (Grundsatz festsetzen), kakó naj bi se zakonik pisal, de bo večíni bravcov všeč, in de bo lahko umljiv (vsim nobena reč nikjer nemore pràv biti).
Kar umljivost prestavljanja deržavniga zakonika vtiče, z veseljem spoznamo, de se občne vošíla v tem vedno očitniši spolnujejo. Ne moremo pa zamolčati, de smo se zavzéli, ko smo uni dan v dopisu iz Dunaja (v 98. listu Slovenije) brali; „de se bo naš vèrli gosp. prestavljavec v prihodnjih listih deržavniga zakonika tudi občno zaželjenih novejših oblik poprijel.“
Novejši oblíke! kaj hoče gosp. dopisnik s tem rêči? ‒ In občno zaželjenih! Od kedaj se smejo vošíla nekterih ‒ občne želje imenovati?
Nam je po dopisih, ki jih dobivamo, dobro znano, de večina bravcov ne želí novejših oblik, ki se ne deržé slovenskih slovnic, ki so iz naroda vzete.
Vse je ležeče na tém, de se deržavni zakonik v gladki, lični, pred vsim pa v besedi Slovencu umljivi piše. Pišite Čehu po češko, Serbljanu po serbsko, Iliru po ilirsko, Slovencu pa po slovensko! Od deržavniga zakonika za Slovence se edíno to terja, de ga Slovenci, to je, večina Slovencov (vsim nihče ne more vgoditi) razumejo. To terja še clo gosp. Matija Majer za deržavni zakonik v svojim sostavku „Ilirskoslavenski jezik“. Toraj še enkrat prosimo: po slovensko! kakor nam slovnica Vodnikova, Kopitarjeva, Metelkotova, Murkotova, Potočnikova, Muršecova, Malavašičeva, Janežičeva veléva, ki niso oblik po svoji glavi delali, ampak jih iz naroda vzeli.
Namen zakonika za Slovence je, de ga slovensko ljudstvo razume. Ali se bo pa ta namen dosegel, ako se mu piše po novejših oblikah, ki so jih jeli nekteri gospodje siloma rabiti?
Téh gospodov namén je, de se naše slovensko narečje z ilirskim zmeša, in pomočki so, Slovencam namesto njenih dobrih, navadnih, druge besede in druge oblike oktrojirati.
Ta namen bi napčin ne bil, ko bi iz njega postalo občno jugoslovansko narečje, in ko bi se dal doseči brez poškodovanja slovenskiga ljudstva. Imenovani gospodje si pa vse to upajo. Tudi mi spoznamo, de se to v pisanji časopisov hitro, v enim tednu, zamore storiti, če se vsi pisavci skupej vzamejo in takó pisati začno. Ali kaj bo imelo slovensko ljudstvo od tega? Pisavci in njih prijatli bojo to izmišljeno pisanje brali ‒ ljudstvo pa bo na suhim ostalo, kér tacih rečí, ki jih ne razume, ne bo bralo. In kaj bi bolj učeni Slovenci s tem pridobili, in kaj Horvatje? Slovenci dobimo po tem jezik, ki ni slovenski ‒ Horvatje pa tudi ne marajo za-nj, kér ni ilirski. Kdor bi hotel ta „idealni“ jezik razumeti, bi mogel obá jezika razumeti, slovenskiga in ilirskiga, ali se pa zamore to od ljudstva sploh terjati? Dajmo rajši popolnama ilirsko pisati, bo saj Horvat in Dalmatín razumel, če ne Slovenec.
Horvatje so naši bližnji bratje; njih književni jezik je zlo omikan in olikan, in če nam besed manjka, si jih moramo nar poprej pri Jugoslovanih izposoditi, in če jih tukaj ne dobimo, potem moramo še le dalje na posodo iti, ‒ tode tudi izposojene besede se morajo vselej z duham slovenskim vjemati.
Pozabiti pa tudi memo tega nikdar ne smemo, de tudi naš slovenski jezik je stanovitno narečje, de slovenšina je omikana že začuda, de ima svojo starost, svojo zgodovíno, svoje slovstvo. Ta slovenšina ni zmišljena, ni skovana, ni posojena, kakor iliršina Horvatam, temuč je lastno, častitljivo, v narodu vkoreninjeno in z narodam takó sklenjeno ozidje, de se podere in ni več slovenšina, ako začnemo v njene oblike drezati in namesti njih druge nove staviti.
Nadjamo se, de bojo vsi Slovenci, ki djansko (practisch) mislijo, z nami v ti reči edinih misel, in de našiga mnenja tudi bratje Horvatje ne bojo zavèrgli, če naména ‒ omike ljudstva, in de ljudstvo razume, kar se za-nj piše ‒ iz oči ne spustijo. ‒ In kér že od toliko vzajemniga bližanja v jeziku govorimo, moramo odkritoserčno svoje vošílo izgovoriti, de bi pràv bilo, ako bi se tudi Ilirci v tacih rečéh, ki so boljši kot njih, nam nekoliko bližati hotli. Pa žalibog! de ne stopnice tega bližanja od njih straní ne vidimo! Zató se pa tudi bojimo ‒ česar nas že skušnja učí ‒ de bi tisti gospodje, ki hočejo, de bi se slovenšina v iliršini „zibnila“, starih slovenskih oblik v dar ne prinesli novim oblikam iliršine, na priliko: de bi tudi dvojnika (Dual) ne zapustili, kér 2. sklona pri zanikovanji (Negation) že večidel ne rabijo, ‒ moj, njegov, njih namesti svoj i. t. d. (v povračavni rabi) pišejo, ‒ namesti nedoločivniga naklona (infinitiv) namenivni naklon (supinum) rabijo i. t. d.
Zoper vse te nove oblike, na ktere tolikrat v branji zadenemo, govoré vse slovnice slovenske, ktere nam imajo vodílo biti, zató kér so iz naroda vzete.
De pa imenovane slovnice v marsikterih starih oblikah niso edíne, je gotovo, kér se v nekakih rečéh ločijo po krajih, v kterih so pisane, zató nektere bolj po slovensko krajnsko, nektere bolj po slovensko Štajarsko pišejo.
De se v ti reči enostranosti krivih ne storimo, kakor de bi hotli eni ali drugi izreki prednost dajati, je naše pervo vodílo to: de pišemo, kakor je večina pisavcov dozdaj pisala, ‒ in v ti reči nočemo časopisov v izgled postaviti, kér bi nam lahko kdo oponosil, de vredništva silijo pisavce pisati, kakor one hočejo, ‒ ampak nam je vodílo le večína bukev, in sicer imenitniših bukev ‒ v prozi in v pesništvu, ‒ ki so v slovenskim jeziku pisane.
Po téh se mi ravnamo, kér so pisane, kakor jih večína slovenskiga ljudstva govorí, brez umetníje, brez enostranosti, brez osebnih in posebnih naménov, ampak ravno takó, kakor je ljudstva jezik.
Zraven tega nam je tudi lepoglasje poglavitno vodílo, kér smo s slavnim gospodam J. Poklukarjem popolnama edinih mísel, de v jeziku ima tudi lepoglasje kaj govoriti.
Iz obéh téh naménov bomo mi raji am namesti om, ‒ iga, imu, im namesti ega, emu, em, ‒ s ženo namesti s ženoj i. t. d. pisali, priloge v stopnjah bomo, kakor dosihmal, neredno sklanjali, in ne bomo pisali lepša žena ampak lepši žena, ne veča hiša, ampak veči hiša i. t. d. Če pišemo om, in sklanjamo stopnje prilogov redno, ali smo s tem kaj posebniga dosegli? Navadnimu pa smo se odtegnili. Kdor pa hoče takó pisati, se vé, de ima tudi pràv. Nar menj navadno je tisto ega, emu, in tudi slavni gosp. Murko ima v svoji slovnici iga, imu, z opombo, de le v nekterih krajih Štajarskiga, in sicer na ogerski meji se sliši brezglasnie namesti brezglasniga i. Ilirsko oga, omu je krepák, nekako častitljiv glas, ‒ ega, emu pa je tako širokousten in brez vsiga lepoglasja, posebno če govorimo „drujega, mojega svojega in sploh kjer po j sledí, de ne moremo razumeti, kakó de je ta ega in emu nekterim gospodam takó silno pri sercu. Večína Slovencov ga ne izgovarja; za kaj ga tedej nekteri pisatelji siloma vpeljati hočejo za občno pisanje?
To so ob kratkim naše misli, ki se ne operajo na svojoglavnost, ampak na prepričanje, de večína slovenskih pisavcov je z nami edinih misel.
Mi nikjer sile ne ljubimo; to smo nar očitniši pokazali pri vpeljanji našiga sedanjiga pravopisa, kterimu smo le po tem obveljavo v Novícah dovolili, ko smo se prepričali, de ga večína želí.
Takó tudi želimo, de naj se modri gospodje prestavljavci deržavniga zakonika nikar siloma ne odtegujejo navadnim slovenskim oblikam, in de naj v tako imenitni reči, ki je tudi ljudstvu namenjena, počasi naprej stopajo; sej vedó, de sila le kola lomi. Že z izpušenjem polglasnice e so nam Slovencam veliko silo storili in za čmu? Slovenc besed kerčiti in stlačevati ne zna; toraj ušesa in oči neizrečeno bolí, ko se bere nevideno: skrbeti, država, vvrstiti i. t. d. Polglasnica se na Slovenskim veliko bolje izgovarja kakor na Českim ali Serbskim ‒ in ako bi se tudi ne, je vunder ne smemo nikakor opušati, sicer bi mogli ravnosledno tudi drugod dokaj glasnic in soglasnic opušati. Kam bi pa to prišlo? Tega Slovenec ni vajen, in je tudi negnjusno za okó.
Torej še enkrat prosimo: za Slovence po slovensko! Jezik ni „Modeartikel“ ‒ in se tudi oktrojirati ne da.
Čistimo ga, pilimo ga, gladimo ga, trebimo mu mah ptujšine, ki ga obraša, mislimo in pišimo v duhu slovenskim, izposodujmo si, posebno kar nas je bližnjih bratov, besede, ki nam jih manjka, ‒ nikdar pa ne pozabimo: de na razumu in omiki ljudstva je vse ležeče.
De si pa zraven svojiga čistiga slovenskiga pridobimo tudi popolnama znanost ilirskiga jezika, naj se na vsacim slovenskim gimnaziji napravi tudi učiliše ilirskiga jezika: le to je prava pot vzajemne književne zveze. Vredništvo.
1) Ravno, ko je ta sostavek že v natisu bil, smo prejeli od nekiga rodoljuba, ki ilirski jezik dobro zna in ga tudi po vrednosti cení in častí, naslednji svèt:
»V Slovenii l. 98. je rečeno: »de se bo gosp. prestavIjavec deržavniga zakonika v prihodnjih listih tudi občno zaželjenih (!!!) novejših oblik poprijél.« ‒ Kolika pomota! Kér poterpežljivi Slovenci molče, in pustijo dva ali tri gospode pri miru, kteri v enim ali dvéh listih svoje sladke sanje za sebi tolikanj preljubljeno iliršino pri vsaki priložnosti v slovenšino vrinjujejo, za to tedaj so te neslovenske oblike občno zaželjene?! Mi bi po svoji previdnosti in skušnji svetovali, de saj v tacih rečéh, ki je naj več in naj več ležeče, de jih tudi neučeni, kolikor koli se more, razumejo, de saj v tacih rečéh, kakor so »občne postave« bi na stran djali Ikarove perutnice, ter pred očmi imeli ljudski prid, ne svojih sladkih sanj. Kaj bi Horvatje rèkli, ako bi se jim postave po slovensko pisale?«