Nekdo joče ...
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/8 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V mraku sem zapustil svoje podzemsko prebivališče in zavetišče. Globoko sem zadihal sveži zrak in se pretegnil, da so zapokali sklepi. Tako prijetno in oživljajoče je deloval name čist zrak, kateremu je prilivala Soča iz svojih nikdar izčrpanih moči oživljajoče in hladno! Skočil sem iz jarka in hitel ob njem do strelnega jarka, ki je ležal v koruznem polju, nad njim vinska trta in breskve in jablane in slive. Jedilne skledice so klopotale ob žlice, velika žlica ob velik kotel: kuhar je že prišel z menažo. Važno in tiho so jedli ljudje, le tuintam se je kdo obregnil na kuharja, naj mu da gošče, ne same juhe.

»Jeli dobra?« sem vprašal.

»Prilična!« so se oglasili, nekateri se hudomušno nasmejali in prenehali par hipov jesti. Nasmejali so se, ker vedo, da bi nikdar ne spravil iz njih zatrdila, da je menaža dobra — naj bo najboljša in naj dobi vsak dve polni skledici, pri njih je vselej le prilična.

Naslonil sem se na breskev blizu kuharja in poslušal njegove novice. Samo par sto korakov izza nas čepi in kuha podnevu, pa vendar ve, kaj se godi po svetu — bližnji okolici — bolj ko mi. Seveda so vse njegove novice važne in resnične — kdo bi le mogel dvomiti, da niso resnične, če jih je pa čul od gospoda računskega podčastnika, ali od trenskih vojakov, ki prihajajo vsak večer ne samo z jedili, ampak tudi z bogatimi novicami od »tam zadaj«.

Danes je pripovedoval, da je prišel snoči mlad fant iz one strani Soče, deloma prebrodil, deloma preplaval deročo vodo in prinesel važnih novic iz one strani. Sovražnik ga je hotel to noč odpeljati v notranjost svoje dežele, pa se mu je zdelo lepše in prijetnejše v najhujšem slučaju rajši utoniti v domači Soči ko zapustiti domačo vas in se pustiti odvesti.

»Iz tiste bele hiše ob cerkvi je doma!« je pripovedoval kuhar in kazal z dolgo in ogromno zajemalno žlico na tisto hišo. »Ne samo njega, vse ljudi iz one strani bodo v kratkem odvedli!«

Do tu je bila resnica, kar je pripovedoval — to sem tudi jaz že vedel včeraj ponoči — kar je še dalje pripovedoval, je bila njegova fantazija, oziroma fantazija njegovega neoporečnega vira: gospoda računskega podčastnika. Slučaj je pač tako vabljiv, da se lahko sto in sto mogočih stvari pritakne in se olepša, zlasti če pada pripovedovanje hvaležnim poslušalcem na ušesa.

»Kaj si bil pri zaslišavanju tistega fanta, da veš vse tako natančno in podrobno?« sem vprašal.

»Ne, gospod poročnik, ali gospod računski podčastnik ...«

Proti temu dokazu seveda nisem mogel ugovarjati.

»Četovodja, danes bomo kopali zvezni jarek do štirinajste stotnije — polovica ljudi; od druge polovice polovica gre v gozd, nareže protja in potem opleta strelni jarek prvega roja, da se zemlja zopet ne podsuje, druga polovica odnese ovenele maske izpred strelnih jarkov drugega in tretjega roja nazaj do kuhinje, naseka sveže in zopet zamaskira jarke.«

»Razumem, gospod poročnik!«

Krenil sem po koruznem polju, preskočil par zveznih jarkov — labirint jih je bil po koruznem polju — in prišel na piano pri strelnem jarku drugega roja.

Straža je nemirno prestopala in prisluškovala v teh trenutkih bolj nazaj ko naprej. Preveč vabljivo in zapeljivo so pač ropotale za njegovim hrbtom žlice in jedilne skledice.

Ko me je zapazil, je obstal zravnan ko sveča in se pozorno zagledal v prostor predse.

»Kaj novega?»

»Nič!« je rekel, ne da bi se ozrl.

»Si že dobil menažo?«

»Nisem!« Sedaj se je ozrl in mi pogledal v oči ko da bi hotel brati iz njih, dasi sem že opazil, kaj se godi v njegovi notranjosti.

Tedaj je že prihajal tovariš, ki je že pojel menažo, da ga zameni, in mu je nesel menažo.

In tisti, ki je bil na straži, se ni mogel dalje premagovati. Smejati sem se moral, ko sem videl, kako rad bi skočil s svojega mesta tovarišu nasproti in pogledal v jedilno skledico, ali zapustiti svojega mesta ni smel. Ko je prišel tisti z menažo čisto k njemu, mu je kar iztrgal z rok jedilno skledico, zamrmral med zobmi: »Nič novega ...« in že izvlekel žlico in mešal menažo.

»Si pa lačen!«

»Kako ne bi bil lačen ...«

Pričakoval sem dolgega utemeljevanja, da je izključeno, da bi ne bil človek lačen, če ves dolgi dan ne dobi ničesar v želodec in samo misli na večerno menažo, ali očividno je imel sedaj važnejšega opravka, ko brez potrebe izgubljati čas s pripovedovanjem. Odložil je puško, pokleknil na desno koleno, postavil na levo jedilno skledico, in začel jesti z velikim tekom.

Naslonil sem se na žične ovire in se zazrl na Sočo in na vrt na obeh bregovih. Vrt, bujen vrt ob obeh straneh modrozelene reke! Drevje se šibi pod težo sadov, polje vriska plodovitosti in razkošnosti, kakor odsev Sočinih pesmi sanja zelenje v tihi mrak, kakor da so priplavale bele hiše na bistri reki iz pravljičnih gorskih votlin, se razgledale po lepi dolini in se ustavile, kjer jim je najbolj ugajalo, se blestijo iz zelenja. Zlasti tiste bele hiše onostran Soče! Od te strani se zdijo ko bel šopek v bujnih laseh pravljične princese, ki sanja v bajno lepem grajskem vrtu v večerni mrak.

Soča šumi svojo pesem ...

Kakor v posmehovanje večernemu mraku je počila ob Soči puška, krogla je odžvižgala v zelenje in med bele hiše onostran reke.

Okrenil sem se, sklenil roke na hrbtu in koračil ob strelnem jarku proti desni. Ljudje so že pojedli in so odhajali na določeno delo; polglasna govorica, pritajen smeh, šala in dovtipi, zbadanje in prerekanje.

Šel sem od straže, potem sem krenil do tistih, ki so kopali zvezni jarek do sosednje stotnije. Delo je šlo urno in veselo izpod rok, zadeli so na čisto zemljo brez kraških primesi; to je pomnožilo dobro voljo in veselje do dela. Po dva in dva sta se razgovarjala, eden, ki je kopal, drugi, ki je izmetaval nakopano zemljo. Četovodja je hodil gori in doli ob njih in je gledal, dali bi bilo kje potreba poseči z oblastno roko in podčastniško veljavo in besedo vmes — pa ni imel povoda. Delali so pridno, preglasno niso govorili, prepira ni bilo, če je kdo pušil cigareto ali pipo, je bil pazljiv, da bi na tri korake nihče ne opazil ognja.

Poslušal sem nekaj časa razgovore, pokazal, kje naj narede traverze, zaznamoval mesta, kako naj teče jarek, sprejel in odpustil zvezno stražo, ki je prišla od desne. Nato sem koračil par korakov po travniku, na katerem so kopali, in se zleknil v zeleno travo.

Mesec je izšel. Bajno lepoto je razlil s svojo svetlobo na soško dolino, v ta podolgovati kotel, poln tišine in sanj. Svetel pas je blestel po sredini ko srebrna verižica po belem vratu krasotice. Sanjavo je slonelo zelenje ob bregu in obdajalo bele hiše tajinstveno in kakor začarano.

Ni en strel ni motil tišine. Tam daleč doli od juga je sicer prihajalo zamolklo grmenje, ali ni me motilo in vznemirjalo, pri nas je bil mir.

Sklenil sem roke pod glavo.

Pesem Soče vode šumi; svetel pas je poln življenja in nemira, svetel pas je poln tajinstva; valčki se poigravajo, poskakujejo, premetavajo, plešejo, se radujejo; valčki šume tiho pesem, tajinstveno pesem.

Čuj, ali je pesem razkošja in veselja? Ali je pesem kljubovalna in odporna, polna moči in gigantskih sil in doslej svetu nepoznane jeklene vztrajnosti? ...

Čuj, ali je tožna pesem? Tožna, da trepečejo pri njenih zvokih tisoči v bolesti in tugi? ...

Tajinstvena pesem ...

Kakor prebrnjen iz sanj sem se hipoma sklonil. Zdelo se mi je, da je pretrgal obupen krik tišino.

Prisluhnil sem.

Krik, pretrgan in poln bolesti je prišel od one strani Soče.

Skočil sem na noge in neodločen obstal.

Od one strani Soče, iz tiste bele vasice je zadonel jok v mesečno noč in prišel do mene.

Obupen jok je bil ta jok, in mi je segel globoko v srce; ženska je jokala, sodeno po glasu.

Hitro sem pomislil, kaj bi moglo biti vzrok temu joku, »Odpeljati hočejo prebivalce ...« sem pomislil.

Ali že v tistem hipu se je vzbudil dvom v meni. Saj so vedeli, da bodo odpeljani; le poslušaj ta jok; kaj bi jokala tako obupno, krčevito, pretresujoče, če mora zapustiti svoj dom?

Kaj bi bilo torej? ...

Hipoma sem se okrenil in vrnil k ljudem, ki so kopali zvezni jarek. In potoma nisem hotel misliti na vse mogoče možnosti, zakaj joče.

Delo je stalo. Naslonjeni na lopate so prisluškovali joku. Četovodja je skočil k meni in mi naznanil, da nekdo joče onostran Soče.

»Saj čujem!« sem rekel in nemirno obstal in prisluhnil.

Jok je postajal glasnejši, ali i obupnejši, še bolj v srce segajoč.

»Ženski jok ...« je rekel četovodja kakor sam zase.

»Ženska joče ...« je rekel eden iz jarka.

»Delajte dalje!« sem zapovedal, ali ko so že dvignili lopate, so za hip obstali, preden so zasadili železo v zemljo, in prisluhnili joku kakor bi naenkrat vzklilo v njih prepričanje, da je ta jok le nekak uvod k nečemu neznanemu, ki mora sedaj slediti joku.

»Jaz sem pri stražah ob žičnih ovirah!« sem omenil četovodji, da me ve poiskati, če treba, in sem že hitel. Vedel sem, da bom od tam razločneje čul jok in mogoče še kaj drugega: govorjenje ali razgrajanje.

Trikrat, štirikrat sem medpotoma obstal in napel ušesa.

Zdelo se mi je, da še je jok nekoliko pomiril; enakomerno, kakor v popolni resignaciji, kakor onemoglo, pojemajoče je donel v mesečno noč; kakor da ji je vzrok, zaradi katerega joka, v prvih hipih v obupnih vzklikih izčrpal moč jadikovanja, pa je samo še senca tistih prvih krikov ogorčenja, tuge ostala, več pri vsej grozoti vzroka, zaradi katerega joka, ne more spraviti iz sebe.

»Nekdo joče ...« je naznanila straža.

»Čujem! Ali si čul poleg joka še kaj drugega? Govorjenje ali ropot?«

»Ničesar razun joka!«

Naslonil sem se na žične ovire in pozorno poslušal. Straža se ni ganila, mož je napeto poslušal in pridrževal sapo.

Pojemajoč jok, vedno tišji jok.

»Jaz ne morem razbrati ni ene besede, ni najmanjšega nemira. Ali ti kaj čuješ razun joka?«

»Prav ničesar!«

In zopet sem poslušal, mož na straži se je sklonil daleč nad žično oviro, da bi bolje čul.

Ali nisva mogla razbrati ni najmanjšega nemira na oni strani.

»Morda bi doli ob bregu bolje čul?!« sem pomislil. Ali preden sem se odločil, je prihitel po koruznem polju mož, kateri je imel službo pri telefonu v mojem podzemskem bivališču in mi naznanil, da prihaja gospod major z našim nadporočnikom.

Hitel sem mu nasproti, se prijavil pri njem, naznanil, kaj dela vod in da se ni v odseku dogodilo nič važnega, samo iz vasi onostran Soče prihaja že skoro četrt ure neprestano obupen jok.

V tistem hipu, komaj sem izpregovoril, se je zarezal v naša ušesa pretresljiv krik, drugi, tretji krik, pretrgan, obupen, bolj v srce segajoč ko tisti prvi, ki sem jih čul.

Major me je prijel za roko, da se ne bi premaknil in ga motil v prisluškovanju. Kriki so se izlili v obupen jok, zdajinzdaj hipoma pretrgan, da je v prihodnjem hipu tem huje vzplamtel.

»Hudiča vendar ...« je rekel major in udaril s palico ob tla in zopet poslušal.

»Praviš, da že četrt ure joče?« Ni me pogledal, ko je govoril, le poslušal je.

»Da, gospod major!«

»Ženska je! ... Pri vseh peklenskih hudičih, kaj se vrši v vasi!? Zakaj joče? ...«

Molčal sem.

»Kaj misliš?«

»Morda jih hočejo danes odpeljati, pa jim je slovo od doma pretežko ... Morda ...«

Nisem zgovoril, major me je mimogrede pogledal, udaril znova s palico ob tla in postal nervozen.

»In tu ne moremo pomoči ...«

»Ko bi mogli.. .« sem rekel polglasno, ali želja je bila prevelika, da bi jo mogel kdo izpolniti.

Šli smo doli do žičnih ovir, kjer sem stal prej in poslušal, ali kaj natančnega in razločnega nismo mogli ujeti v ušesa.

Možnosti, da bi mogli razjasniti zagonetni jok in po svojih močeh pomogli revni ženski, so mi švigale po glavi. Mislil sem: če bi naznanili našemu topništvu . .. Ali že v drugem hipu se mi je zdela ta misel najnesrečnejša od vseh, zakaj kdo bo trpel največ, če začne topništvo z ognjem na hiše?

Ali da bi ...

Dasi sem pritisnil roko na čelo in hotel šiloma iztisniti rešilno misel, nisem mogel najti ni najmanjšega izhoda. Soče ne more na tem mestu nihče pregaziti, plavanje je radi deroče vode s puško v roki nemogoče. Vsi drugi izhodi so ničla.

»To je čudno, da ni čuti nobenega ropota, ali klicev na pomoč, ali sploh drugih človeških glasov! Samo ta jok ...« je pretrgal nadporočnik tišino.

»Saj to je ravno ...« je pritrdil major.

Šli smo ob žičnih ovirah, postajali vsaka dva, tri korake in poslušali. Razlagal sem, kaj sem vse naredil v zadnjih nočeh, da izboljšam in ojačim utrdbe svojega odseka, in gospod major je našel vse v redu — menda niti ni dosli poslušal, kar sem mu poročal, ampak le pazil, da-li bo prenehal jok, ali se bo zgodilo kaj nenavadnega, čemur je ta jok uvod.

Jok je zopet pojemal, umiral, ko da so moči uboge ženske že čisto izčrpane in ne more ni glasno jokati več.

Prišli smo do tistih, ki so kopali zvezni jarek. Zvedeli so že, da je major pri nas, in so brez besedice kopali in se niso dali motiti po obisku.

Gospod major je našel danes vse v najlepšem redu — tisti jok mu ni šel iz glave.

»Najstrožja pozornost, in ako bi se kaj pripetilo, takoj naznaniti! Tudi o tem joku, če kaj več zveš, poročaj!«

Podal mi je roko, ker smo že prekoračili mejo mojega odseka.

»Gospod major, pokorno naznanjam, grem doli do Soče k poljskim stražam, morda bom tam kaj več čul ali zvedel!«

»Le pojdi! Poročaš mi potem! Lahko noč!«

In ko je odšel major z nadporočnikom — opazil sem, da postajata na vsaka dva, tri korake in prisluškujeta — sem si dal prinesti svoj revolver, razsvetljevalno pištolo in par razsvetljevalnih patron, ukazal dolgemu frajterju, da vzame puško in mi sledi.

Jok je že skoro popolnoma zamrl, le zamolkli klici so še poredko in komaj razločni prihajali do nas. Mislil sem ravno — plazila sva se skozi žične ovire — da pridem prepozno doli in ne bom mogel ničesar več čuti, ko se je zarezal pretrgan vrisk, poln groze in slednjega napora v ušesa.

Pretresel me je ta vrisk, da nisem dobro pazil in se ujel na bodeči žici in oprasnil na roki. In ker sem se hotel naglo izmotati iz teh bodečih mrež, sem se pri tej mesečni noči le še bolj zamotal in ujel, dasi sem drugače mogel na tem mestu v trdi temi brez pomoči skozi ovire.

Nervoznost se me je polastila. Ko sem se s pomočjo dolgega frajterja oprostil, sem kar hitel navzdol, planil preko ceste in po sredi cvetočega vrta proti vodi.

»Stoj! Kdo tu?«

Čul sem, kako je kretnja puške presekala zrak in bila nastavljena na moje prsi.

»Častnik!«

»Geslo!«

Povedal sem geslo, iz sence je stopil podčastnik, poveljnik poljske straže. »Gospod poročnik, pokorno naznanjam, pri poljski straži nič posebnega, le onstran Soče nekdo joče ...

»Ali ste razločno čuli?«

»Prav razločno smo čuli samo klice, jok le nerazločno radi šumenja Soče.«

»Kako premikanje na oni strani, ali kak ropot, ali kako besedo, ki ste jo razumeli?«

»Ničesar, dasi smo napenjali ušesa, kolikor smo le mogli!«

Šel sem naprej čisto na breg do vedet, ali tu so še manj čuli, ker jim je šumenje vode odnašalo glasove in jih prevpilo.

Naslonil sem se v senci na drevo in sem napeto prisluškoval.

Razen šumenja Soče popolen mir, nič se ne gane na nasprotnem bregu, vasice skozi zelenje niti ne morem videti, jok je popolnoma zamrl ali ga pa ne morem slišati radi šumenja vode.

»Če bi izstrelil eno razsvetljevalno patrono?« sem pomislil in odvzel frajterju razsvetljevalno patrono. Ali zopet se je oglašal dvom: Kaj ti pomaga pri tej mesečini? In kaj imaš od tega, če razsvetliš zelenje na onem bregu, do vasi izstrelek tako in tako ne seže, razen če ga izstreliš čisto vodoravno, v tem slučaju pa gre tako nizko, da ne dosežeš sredine vasi.

Dolgo časa sem napeto poslušal — zastonj. Zabičal sem strogo pozornost in šel do druge poljske straže. Rezultat mojega poizvedovanja isti. — Vrnil sem se na cesto in po cesti do tretje poljske straže. Ta sploh ni čula joka, ker so čisto blizu tiste ozke struge, kjer je šumenje vode glasneje ko drugod, in so tudi predaleč na desno od vasi.

Naslonil sem se na kamen in čakal dolgo, dolgo, da-li bi mogel kaj razbrati ali čuti iz nasprotnega brega.

Čakanje je bilo zastonj. Tišina ja vladala v dolini, le Soča je pela neutrudljivo svojo pesem- Tu od čisto blizu je dobivala voda v senci obrežnega grmovja bronasto barvo.

Zdelo se mi je, da se ta bronasta barva širi od obeh bregov proti sredini in hoče izsesati vase tisti svetel pas po sredini, ki trepeče v kristalni lepoti in se radostno smeje in poigrava z mesečino.

Zdelo se mi je, da je to vendar nerazumljivo, da nisem dosedaj nikdar opazil te bronaste barve bistre reke v senci obrežnega grmičevja, da nisem nikdar tolmačil tega monotonega udarjanja vode — bronaste barve — ob veje, ki mole v reko, ko v tistih trenutkih ...

In ženska ni zopet zajokala ali kriknila v mesečno noč. —

Ko sem se vrnil v strelske jarke, mi je povedal mož pri telefonu, da je gospod major že trikrat vprašal, če sem se že vrnil.

Naznanil sem mu uspeh svojega poizvedovanja, in vse po telefonu je zvenela njegova nervoznost in nezadovoljnost, ker nismo mogli rešiti uganke zagonetnega joka.

In ko sem prišel zopet do ljudi, ki so kopali zvezni jarek, so vsi naenkrat in ko na povelje prenehali z delom in se vprašaje ozrli name. Zagoneten jok jih je preveč vznemiril, da bi mogli skriti nemir in željo po razjasnitvi.

»Kopajte!« sem rekel temno.

Pojasnila ali besed pomiritve jim nisem mogel dati ...