Nekoč

Nekoč Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Nekoč, str. 59, v: Pustov god, 1965.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekoč, še deklica mlada,
imela sem mnogo otrók,
vse sem imela rada,
cele in takšne brez rok:
punčko iz porcelana,
ki je zapirala oči,
tisto, ki je klicala mama,
in takšno, ki se iz cunj naredi.
Zamorčka, ki bil je iz gume,
pajaca iz lesa ...
Seveda, to se razume,
najljubša od vsegà
sta bila mi živa igrača,^[1]
naš psiček in muca domača.

Zdaj sem ostala sama,
ničesar nimam več,
nihče ne pokliče me mama,
se psiček in muc sta šla preč.

Pa kaj sem res sama ostala?
Na svetu je še veliko otrók!
In če bom tem nekaj dala,
potem ne bom praznih rok ...

Opombe urednice

V primerjavi s prvo objavo (Vera Albreht, Nekoč, narisala Ančka Gošnik–Godec, Ciciban, 1965/66, št. 3, str. 57) so nekatere besede pesmi Nekoč v zbirki Pustov god naglašene.

1. mi bila je živa igrača,