Nekoliko Chamissovih

Nekoliko Chamissovih Jovan Vesel Koseski

1-14 še nepregledano

Viri:	Razne dela [1] in [2]
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekoliko Chamissovih

iz nemškiga jezika poslovenjenih.

Lieder sind wir und Romanzen,
Nur vom luftig leichtem Schlag,
Die man singen oder tanzen,
Pfeifen oder klimpern mag.
Doch vielleicht, wer stillem Deuten
Nachzugehen sich bemüht,
Ahnt in einzelnen Gestaltungen
Grösseren Gedichts Entfaltungen,
Und als Einheit im Zerstreuten
Unsres Dichters ganz Gemüth.
Uhland.

Slaba kupčija.

Nek bogat po južni vstane,
V gaju bližnim se sprehaja,
Iz germovja drugi plane,
Clo nevkrotno mu nagaja;
Z desno v aržet hlastne burno,
Bogatinu vmeri urno
Ravno v serce samokres.

Svetjem, brate, tiho, mutno!
Kar poteče tu med nama,
Drugim nema biti čutno,
Je dovolj de veva sama.
Tisto uro koj mi dajte!
Ne zastonj, jo plačam, znajte,
Reparje naštejem tri.

Rad iz serca! — Nikdar pravo
V cerkvi ura ni kazala,
Naš zvonar si lomi glavo,
Pa do zdaj je spodletala.
Dnešni dan, se ve, je sila
Znati kaj je ura bila,
Čast Bogú, zdaj vedel bom.

Dalej mislim, vam ni treba,
Kar se vam na perstih sveti,
Noja hišna, kras — oseba!
Teh želí igrač imeti;
Kupim rad leté obokce —
Clo iz take nježne rokce —
Vam naštejem druge tri.

Rad iz serca! — Čas prihodni,
Ako Bog da, se povernem,
Umni ste in blagorodni,
Takim herbta ne obernem;
Vam očitno v hipu skažem,
De hvaležnosti ne lažem,
Kar želite vam prodam.

Glej! ta perstan slike blage,
Le svinčen in malo vreden,
Tode — dar je moje drage, —,
Ah, je vmerla, še sim beden!
Drujmu ne, če svet ponudi — —
Vi, ak, želja se vam zbudi,
Dajte zlatov le devet.

Serčno rad! — Ho, ho! kaj vidim?
Krasna mošnja, clo sviláta!
De te ljubim, se ne stidim,
Samokres za polno zlata!
Delce mojstra verste nove,
Rešetar, bi djal, se zove,
Mošnjo sem — in na-te ga!

Rad, o rad! — — Pa zdaj gerdoba!
Je na mene prišla versta,
Verni vse, ti pusta zloba,
Kar si zvil iz rok in persta
Z ropotanjem ljuto smelim,
Vse nazaj, če ne, te vstrelim,
Kakor mačka, kakor psa!

Daj! zakrivi člence kazno!
Kos bi bili me vhromiti,
Škoda de — je cevce prazno; — —
Tak ne morem vas hvaliti,
To vam kvari uma slavo,
Sklenjen kup imá veljavo,
To v spomín, in — — lahko noč!

Zasmehvaje ga očito,
Dolgonog, s koraki prostim,
Z robo v žepu pridobito,
Zgine ta v germovju gostim.
Zgodbo pusto un prevdarja,
Suče v rokah rešetarja,
In ostane kar je bil.

Pravi brivec.

Ak imam ko Filister term
Si brado clo obriti,
Mi mora prej ta gosti germ
Še šal dovolj zbuditi,
Serdit, razkačen kakor sim,
Nej moje jeze žarni dim
Brijačam da derhteti.

Holá oštir! Nej konj naprej,
Nej h kermi v stajo ide!
Al so brijači v luknji tej?
Nej koj mi pravi pride!
Iz gojzda v gojzd — prokleti kot!
Se semtertje preganjam not,
Pa praviga ne najdem.

Si ti stergon? — Le sem! opaz!
Opraskaj mi to lice,
Serbljiv ko tur je moj obraz,
Tu trikrat štir petice;
Pa vedi, ako gladko ne
Poteče, kri pokaže se,
Te z mečem kar prebodem.

Železo merzlo, špičasto,
Grozí na mizi silno,
In tega tik, preblizo clo,
Divjak sedí ozbilno,
Oblečen černo krog in krog,
Ponočnica od zgor do nog
Je polna černih čopov.

Zatrese mojstra merzlica,
Ko vidi tam — medveda,
Na mizi zlat ne mika ga,
On le železo gleda;
Popade hitro durni roč,
Ko zajc iz germa puhne proč,
In pošle pomagača.

Petic ti plačam trikrat štir,
Obriješ ak me čisto,
Porinem pa ti v grud rapir,
Če raniš kožo isto.
Brijač pa misli: Treši grom!
Pečal z divjakam se ne bom,
Zbeží, — učenca pošle.

Si pravi ti? al tvegal boš?
Haló! začniva dero,
Tu je denar, in tam je nož,
Oboje je na zbero.
Če všipneš me, al raniš clo,
To tvoja zadna ura bo,
In pervi ti ne bodeš.

Mladenč pogleda lep denar,
Odločno tujcu reče:
Le stalno, mirno, tiho kar,
Sim porok, dobro steče!
Openjena je brada vsa,
On brije, suče, gladi ga —,
Bog z vami, konc je dela.

Nu, vzemi dnar, pritlični škrat,
Želím ti mnogo teka!
Nobeniga ni mikal zlat,
Ti bil si kos, ti skreka!
Se nisi bal, te strah ni zvil,
Pa ako bi me ranil bil,
Prederl bi bil moj meč te.

Gospod, ni bilo ravno tak!
Sim deržal vas za gerlo,
Ak vidil bil bi mali znak,
De se je kaj oderlo,
Ne bil bi vam odloga dal,
Pripravljen zmir sim pazno stal,
Goltanec vam prodreti.

Aj, aj! — tak, tak! — In bolj in več
Gospoda strah obide,
Je kmalo bled, in spet rudeč,
Vsih sort mu barva pride:
»Presneta stvar! Je nova ta!
Le čast Bogú, de tak je šla,
Pa je ne bom pozabil".

Sodba Šemjakova.

Ruska pravlica.

Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu pomozi,
Otajaj se, ti si bogat,
Kurjave de navozi; —
Posodi konja mi za dnes,
De grem po derva v bližni les,
Ker zima je okrutna!

Te sila vnudi, de si jel
Premikati berbralo,
Kdor je beračiti začel,
Ne jenja ga prekmalo.
No, uzmi ga! in beži proč,
Pa pomni, poterdim na moč,
Poslednikrat je danas.

Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu pomozi,
Otajaj se, ti si bogat,
Kurjave de navozi;
Komat za konja dal mi boš,
Previdni, verli, modri mož,
Kaj ne, de daš komat mi?

Izvodil ti bi, srama prost,
Od ognja clo mi lonec;
Ti konja imaš, je zadost,
In pika, — punktum, konec.
Kaj čakaš? — Proč poberi se,
Mi ne dobiš komata ne,
To zadna je beseda!

Pa ker mu ni komata dal,
Bo muka konju veči,
Kurjavo, kar jo je nabral,
Bo moral z repam vleči.
„S tem voz je poln, še toti čok, —
Zdaj sivko, hí! le urno v skok,
Poslednikrat je danas."

Zdaj ko pripelje voz domu,
Prav blizo svoje koče,
Nezgoda ga zadene tu,
Na tla mu konj zropoče.
Clo nepreviden bil je pad,
Privezan kropko konj od zad,
In tak — si rep izdere.

Tu, brate, konja pripeljam!
Zahvale vnet sim prave,
Ne pregleduj ga tu in tam,
Vse ude ima zdrave;
Je čeden, čist, rejen in lep,
Ne manjka nič; — le samo rep,
Le rep — se mu je zmuznul.

Ne vganja šala se z menoj,
Na to un jezno reče,
Ak mi ne plačaš konja koj,
Ti klaverno poteče.
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.

Ubozimu, ki sliši to,
Prijetna ni ta cesta,
Pa ker mu vse naskriž je šlo,
Se vpoti z njim, in gresta.
Pospešita naprej, naprej
Do kerčme; ravno čas je zdej,
Ko vse hití k obedu.

Bogatimu nanosi se,
Kar drago je in sladno,
Z njim jé oštir kot šega je,
Ubogi zeha gladno;
Se vleže na visoko klop,
De glad prespi, za želje top,
Ker nema v žepu cvenka.

Pa glad, se ve, je siten gost,
Senj muhe včasih snuje,
Mirú ne da prisiljen post,
Mermrati tud ju čuje;
Popravlja tu in tam berlog,
Nevkretno se vertí okrog,
Nakrat — zvalí se v zibel.

Moj sin, moj sin! zadušen je,
Ti kriv si tega vmora,
Si stlačil ga, — razumi se,
Koló ti bo pokora;
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.

Na sodbo grejo vsi trijé,
Ubogmu stopi kisli,
Pod kapo sanje se verté,
Na vislice le misli;
Tak dojdejo na most visok,
Namenjen on že v zadni skok,
Se zverne v smert iz mosta.

Siv mož pod mostam pelje se,
In glej, na njega plane,
S težkoto trupla koj ga stre,
Brez kvara sam ostane. —
Je vboj, je vmor! in ti si kriv,
Moj oče, oj! on več ni živ;
Le z mano pred sodnika.

Vsi štirje spejo k sodbi zdaj:
Grozí mi vedno tujši,
De vmreti čem, al hasni kaj?
Na hudo pride hujši,
Čez konjski rep dva mertva clo,
Pa če sim zrel za vislico,
Se hočem prej mašvati.

Ta v ruto kamen bom zavil,
In ak nasprot mi sodi,
Mu v glavo bom ga pično vlil,
Plačilo to mu bodi;
Okrogliga v tim žepu ni,
Ak moram dati kri za kri,
Tud kri za kri si vzamem.

Na sodnim stolu ziblje se
Šemjaka, pravde v glavi,
Razgreta družba not prispe,
Se v red pred njim postavi;
Ubogi — v sercu gnjev in serd —
Se vstopi zad, nevolje terd
Molí na kviško kepo.

Prične zatožbo bogatin,
Po redu vse razloži:
Izderl je konju rep, capín,
Na vračbo se zatoži
Ubogi tik za njim stojí,
V lučaj gotov svoj čok molí,
Togotno sodcu žuga.

Pravica slepa je, se ve —
Šemjaka oblo ceni:
V ti kepci rublov sto bo že,
Je prav, so dobri, meni.
Po pravdi sodba steče zdaj:
„Ta konj ne vzame se nazaj,
Dokler mu rep ne zrase."

Oštir oglasi se potem,
Razloži svoje štete:
Presodi, de pravico zvem,
Koj plačal bo za dete?
Ubogi tik za njim stojí,
V lučaj gotov svoj čop derží,
In sodcu žuga smelo.

Pravica slepa je, se ve,
Šemjaka vidi kepo:
Ahá, še sto! bo že, bo že!
Dnes teče služba lepo:
„Nej ženo tvojo vzame si,
Enako dete z njo zredí,
Ti škodo tak poverne."

Prične naposled sivca sin
Dolžiti ga umora:
Očeta stlačil je zločin,
Kaj bo o tem pokora?
Kazaje v ruti svoj zaklad
Stoji ubog toživcu zad
Grozeč ko prej nasproti.

Pravica slepa je, se ve;
Pa vidi čop Šemjaka:
Aj, božji dar! to krasno gré,
Spet novih sto me čaka:
„Podajta se, ti zgor na most,
On spodej sam, obrambe prost,
Ti skočiš in ga zmaneš."

Za rana zjutraj drugi dan
Po konja vbogi pride:
„Je Salomon ko modri znan,
Šemjaka z njim se snide.
Obišem te, mi konja daj,
Pripeljal bom ti ga nazaj,
De le repak mu zrase.

Pozabimo, ni bilo prav,
Se pravdati za žimo.
Je še močán, dovolj je zdrav,
To reč na stran pustimo.
Prijatelstva v spomin ti dam
To lepo kozo s kozličkam,
In desetero rublov.

K oštirju se podá potem:
Ti sodbe veš nameno,
Odlašati pokor ne smem,
Primahal sim po ženo;
Ko pridem z njo na lastni dom,
Zapoved pično speljal bom,
Se ve de brez prevdarka.

Prijatel čuj! ni sila ne,
Otroci so le briga,
Bo bolji, ker to mertvo je,
Posojenca de ni ga;
Teleta s kravo, v mira znam,
Kobilo to poverh ti dam,
In rublov sto naštejem.

Do sina pridši mu pové:
Pripravljen sim umreti,
Pretehtal sodbo ti si že,
Bi bilo čas pričeti;
Na kviško, daj! je delječ tok,
Je meni srečno šlo od rok
Bo steklo tudi tebi.

Se pot mi nepotrebna zdi,
In malo mi dopade,
Spravljiv ko ja si tudi ti,
To spravo mirno dade.
Glej, konja krasniga imam,
In clo zastonj ga v dar ti dam,
Po verh še tri sto rublov.

Živino ko je v stajo del,
Nakladel je obilno,
Denarje ravno šteti jel,
Hlapčon priteče silno:
Kar kazal si, le berž mi daj,
Ja moram urno v grad nazaj,
Naštej mi tri sto rublov!

Kaj? tri sto rublov! hm, kuku!
Ne da se to sejati!
Ta kamen le sim kazal mu,
Čem ti v spomín ga dati.
Rotil sim se in to strašnó,
Ak sodba mi protivna bo,
S tim kamnam de ga vbijem.

Ta kamen pošle ti, gospod!
In zraven je izrekel:
Ak bil bi sodil mu nasprot,
Te v smert bi s tem bil spekel.
Šemjaka kihne, herkne zlo:
Čast Bogu, de je tako šlo,
Ne hujši — — slava Bogu!

Zvezdni vtrinki.

Če kdo na pót iz doma gre,
Se ve, ga ni domá,
Ko v zimi vetri zlo veršé
Slovó merčes nam da.
Mlad hlapček, dokler sam je bil,
Je grozno bil ji všeč,
Pa grajski lovec osvojíl
Namah je miglej sreč.
Potem naletnik uzme koj,
Ko pride, tico v last;
Ni čuda, de soditel moj
Doseže tudi čast.
Pa dojde v selo lep husar,
Je vneta zanj nahip:
„Kar bilo je, mi več ni mar,
Ta mojih želj je kip!"
Je kip? — — — Je vse obris enak
Sosebne sorte ti?
S to jopico naskriž siksak,
In strašnim berkamí?
Ta zvezda hipno vterne se,
Tak zgine z upam svit,
Prej ko razcimi radost, je
Z obupam plod pokrit.
Privihra zime srepi mraz,
Spasitelja želiš,
Ti voši srečo vsak iz nas,
Supruga ne dobíš.
Tak obsediš — zberanja v sled,
Pa k sreči sama ne;
Divic postarnih brojni red
Cvetnejši vsak dan je.

Stric Anzelmo.

I.

Bil čaranja um je v Toledi cveteč,
Drugot ko na zemlji ni bilo ga več;
Slovíl je v okrogu učen modrijan,
Ki bil pod imenam — „Iglano" — je znan.

V muzeju nekdaj med orodjem sedí,
Prevdarja pazljivo natvorne močí,
Približa pohlevno duhoven se prost,
Anzelmo, mu stričnik, pa malokdaj gost.

Anzelmo! moj striček! kak čudno, aj, aj!
Kaj nek vas prisili do mene nazaj?
Iskali sicer ste — le v gostim si cest,
Opomnula redko je žlahto vam vest.

Nikar po nedolžnim me kriviti, stric,
Ne zabite v sodbi o meni pravic;
Le spoštovanje deržalo do zdaj
Od zvezde tak svitle je mene nazaj.

V tim sercu veselja je vriskalo vse,
Ko slava se vaša razlegala je,
Soglasno sim ukal z drugimi vred:
On celimu svetu je bister izgled.

Vsa Španija vpije, Evropa kričí:
Enakiga bilo na svetu še ni,
Čarovnik mogočen, premoder o tem,
Tak on ukazuje zarotenju vsem.

Je skrivnih kreposti in znanja zaklad,
Po temu do verha, po unih ne zad,
Tak dike koren je, veljave dokaz,
In čednosti vsake na zemlji obraz.

Pa nekdo — je temu govoril nasprot,
Možá, ki deržava ga slavi povsot,
Je britko on grajal, in ravno to je,
Kar vedno me v sercu do živiga žge.

Je rekel: Pa kdo mi razjasni oblak,
Če vaš čudodelnik je v istini tak,
Zakaj ne pomogne Anzelmu nikir,
Svôm verlimu stricu? ta v revah je zmir.

Kaj rekli pa vi ste, če prašati smem,
Na tožbo strupeno, na ojster problem?
Obnašanje vaše de bo mi razgled,
Ste stali mi v bran, ko je grajal izmet?

Kje bilo mogoče je? Tužno sim stal,
Navodbo prilično toživcu dajal,
Do gerla zavit razcunjen v ovoj,
Priloži v dokaz de „ad akta" me koj.

Vas prašam, le malo precenite me,
Če v grobu že sličen mi vidil se je
Raztergan berač? popravite sram!
Vas tudi zadene, tak rekli so tam.

Prebendo za mene! škofijski klobuk!
Pomozi hudič vam, peklenski al čuk,
Se vama zapišem obema od zdaj
S telesam in dušo na vekomaj.

Polagoma, striček! počas! — Vam povem,
Kar znam je od Boga, zanesti se smem,
Od Boga, razumite! on mi je dal,
S hudičam i vražmi se nisim pečal.

Od Boga, se ve de! — sim djal se mi zdi!
Le glad iz trebuha narobe kriči.
Pomozite k cvenku mi z Bogam petic,
In štejte na mene v potrebi, moj stric!

Mi boste hvaležni ostali potem?
Le jasno iz germa, de istino zrem!
Mi boste pomogli, operli me saj,
Ak prosil za sina bi lastniga kaj?

Hvaležen, se ve de! hinavšine prost!
Hvaležnost je ravno moja krepost.
Zna biti edina, ki clo se ji vdam,
In s ktero po celi pravici baham.

So rekli o meni vam uno in to,
Tožili pregreh in napake me zlo,
Černili od zadej, od spredej so me,
Znabiti velikrat brez uzroka ne.

Vem, zlo sim zabredel, ne bodem tajil,
Sim dobro zamujal, se v grehu vertil,
Mnogtere gerdobe bil plodni izvir,
Nehvale pa grešne sim varval se zmir.

Hvaležnost, kreposti ti sleherne skit,
Ti rajska mi slast, nebeški mi svit!
Kak sim si do živiga vtisnul te v kri,
Nenehama k tebi obračal očí!

In verli, izverstni, ta krasni vaš sin,
Kak ljubim ga strička iz serca globin!
Hvaležnost poslada življenja mi je,
De mogel le koj bi to spričati vse!

Po malim, počasno! sva daljno še proč,
Zdaj spomnim na drugo se mimo gredoč,
Tu bliža se Marta, me prašala bo,
Al menim de bova večerjala zlo.

No, kuharca Marta! pripravite se,
Poslužiti gosta, prijatel kaj ne?
Dva piška imate, na raženj obá
Nabodla le boste, ak rekel bom da.

Zdaj uzmite rahloma čutaro tam,
Kozarec pa bližej primaknite k nam,
In žlahniga vinca nalite iz viš,
De bolj se razpeni nekoljko naskriž.

Vi, striček, polagoma stopite pak
V okroglej pri meni na vglajeni tlak,
Pešeno to uro deržite na moč,
In glejte pazljivo na pesek tekoč.

Le skusba je vse to, pa mislim de v prid,
Vam znan je začetek, ja vidim izid: —
„Sic hocus pocus bracádabrá!
Sva tukej, mi mislite v čaru de sva."

Šeptala ta reč mu iz ust je ko sanj,
Gledaje ga stermo v tem — dihnul je nanj,
Vse zgine Anzelmu, vid, sluh, in otip,
Je stal ko na stolpu iz škajolc kip.

II.

Poslanci so došli: Anzelmo začuj!
Ti škof si izvoljen, se sreče raduj,
Govori vladika! Veselja al mah
Ne zmane te v pleve, ne treši te v prah?

Lupine te stergane buti na stran,
Za gizdo ti niso, zasrambi ne v bran,
Prebleka le svilnata, dragi škerlat,
Ti kinči prihodnič osebo in grad.

Na vrat pa obesi blešeči ta kerst,
Demantni obroček natakni na perst;
Doveršen, Anzelmo, obleci ornat,
Pokaži se nam ko ponosni prelat!

In glej, ko poslopja privajen je bil,
Se dom tak prijazno okrog je blešil,
On svitlo v naslombo ob oknu se vpre,
In tehta okrožje, kaj vredno de je.

Skor bil bi gredoče zaklical na glas:
Derhal ti nevkretna! ozrí se na nas,
Anzelmu poslopje to kak se mu vda?
Kdo meni priličniga tiča pozná?

Pa zdaj preveliko se zdi mu na mah,
Je bilo samote v samoti ga strah;
Naenkrat je prišla — — sestrična za njim,
Ki znana v Toledi že bila je vsim.

Prevzetna, vtisljiva, ošabna ta stvar,
Sestričnam te sorte to splošni je dar,
Oblači se v svilo, dragosti le jé,
Koravd ji je treba, zlatnine, se vé.

Vladarstvo škofije, razumi se to,
Izklučno je v njenih ročicah biló,
Syalo je sonce, in dež se je vlil,
Kot njeni petelin obernjen je bil.

Pa bolj ko kujavno se suče ta smet,
Od ure do ure bolj zanjo je vnet,
In tako zgodí se, de zabi ves mar,
Se dane obljube ne spomni nikdar.

Sedé pri večerji nekada vesel
Je verlo obirati ravno začel,
Na enkrat se vrata dvorane odpró,
Pozabljen Iglano se bliža mu zlo:

Bog z vami, moj striček, me prav veselí,
De vaša se sreča tak lepo vertí,
Zadostenje moje doveršeno je,
Ak le zadovoljni z okoljšino ste.

Okrogla je sreča, gre včasih nazaj,
Tak mene zadela potreba je zdaj;
Govoril o sinu sim nekaj tačas,
Preskerbite ga in pobot bo za nas.

Prebendica mala, vi spomnite se,
Jo ravno previditi sila vam je,
Za sina bi vgodna mi zdela se res,
Če ni kaj overe al uzroka vmes.

Prepozno! zaverne sestrična nakrat,
Obljubljena že je, dobi jo moj brat;
Le cenite sami, se lahko spozná,
Njegova pravica čez druge veljá.

Zna biti poznejši — prihodnič — nekdaj,
Bo našlo za vašiga sina se kaj;
Nej čaka! smo uzrok, smo krivi le mi,
De vsakimu v kotu previdenja ni?

Nej čaka! povzame besediti on,
Vladíka mogočni, in spelje sermon;
Brat njeni, moj stričnik, ostane pri tem,
Kar ona je rekla, enako povem.

Škofija ni carstvo, presodi to vsak,
Po stisku, po trudu poslednim enak,
Mejnikov, pregrad mi je polno okrog,
Prosivcov, beračev in drugih nadlog.

Ostane mi listje, za druge je sad,
Postreči ne da se od spred in od zad,
Ne vsakimu dati kar tuhta gredoč,
Morde kardinalam to v Rimu je moč.

Da, stric, kardinala ak bili bi me
Naredli, in slično če bilo bi vse
Tim žlahnimu sercu in volenju tim,
Pomagal bi bil, vam obljubil kot sim.

Iglano mu reče pokojno na to:
Razumim do pike kaj vaše je zlo,
Višejši stopalo, klobuček rudéč!
Kaj ne, to bi bilo biškupiču všeč?

Anzelmo, kim rudo obraz zableší,
Izusti: Je istina, kdo to tají,
In ako pričarate tega mi še,
Nedvomno, gotovo, prisežem — — de — — — de —

Iglano besedo preseka mu tu:
Rotenja ni treba, prisega čemú?
Vam dojdi po željah rudeči klobuk,
Za vas bo dobiček, za mene le uk.

Razprostre tri perste, žugaje mu skor,
Jih suče v okrogu in doli in gor:
„Sic hocus in pocus pa Šibolét,
Ko tmina se zjasni, svitloba bo spet."

Anzelmo ga gleda ko panan, ko top,
Do misli posledne omame je rop,
Sam sebi se zdi clo premenjena stvar,
Iglano potihne, doveršen je čar.

III.

Od papeža pismo! V osupnjenje vsim
Pokliče prelata mogočniga v Rim,
Med stebre cerkovne, pervotine skal,
Naslomba je vere, sloveč kardinal.

Dozdanjih milostnikov mlajši pajdaš,
Ti v djanju verteti izverstno se znaš!
Od zgorej ne mami te milosti blesk,
Zunajni ne vstraši viharja te tresk!

Sebično korači, po slavi hlepeč,
Od klanca do klanca pot vozko stermeč,
In tak se mu doba veselo vertí,
De nikdar Iglanota spomnul se ni.

Enkrat ker ob oknu zanikerno kar
On gledal je v sonca zapadniga žar,
Zlovoljen, raztresen, zamišljen je bil,
Tak pred-se v oblake očesa vertil.

Stopinje nenadoma glasijo se,
Stebrovje v somraku na vhodu je še,
On gleda pazljivo pobarvan na tlak,
Iglano nastopi ko zgine somrak.

In ker ga zagleda na pragu že vrat,
Zbudí mu zaup se in groza nakrat,
Skor trese se, misli: Ta pride mi vprek!
Ki moje prigodbe uraduje tek.

Primerljej ko čudni prevdari na máh
Se bliža mu naglo zatíraje strah,
Pozdravi prijazno, se zlo veselí,
Ter krilatih tako besed govorí:

Ti dojdeš — na sina opomniti me,
Spodbadati, striček, moj ljubi, kaj ne?
Pa tega ni treba, je jasna ta stvar,
Ja svoje obljube ne zabim nikdar!

Kar meni je dano, le vi ste izvir,
Od vas je imetje, pospešenje, mir,
Vsim svetu oznanim izrekši na glas,
Zaúpanja kako de nimate v nas?

Za mojo ti srečo živahno si vnet,
Od tvoje ljubezni previdno objet
Sim dnevno po tebi darove prejel,
Le eno, moj striček, si slabo zadel.

Si mislil me djati visoki na kraj,
V izgled za prihodne, in blagor za zdaj,
Pa kardinal! — naímek je kras,
Pomemba le votla, — „rob" istiiie glas,

O sladki mi brate, de vedel bi ti,
Ta jarem okrutni kak on me tiší!
Je vse hudobija, zavid le divjá,
Hinavstvo, zvijača le v Rimu veljá.

Obeta bogastvo, in polno je rev,
Na klic pomaganja je votel odmev,
Kovarstva domovje, vertavka zvijač,
Jegulje pokaže, navleče ti kač.

Krivica, ki pazi sebično na rop,
Poveže na pervo obilni si snop,
Zaveržene babe za greh in denar
Verté opravila pušene v nemar.

In kako ti upaš, osvileni mož,
Želeno po meni dosegel de boš?
Prečist in preblag sim o zlobi, spoznaj,
De v taki kaluži zamogel bi kaj.

V škofiji nekdaj mi še bila je moč,
Po soda obliki verteti obroč;
Da, selo nar manjši deržava je tak,
Pa v Rimu — že drugi je zadnim enak.

Čuj! sveti naš oče — bolan je in star, —
Popuša opravke in dela v nemar, —
Moči so nehale ga, strašno terpí, —
On sam že končati življenje želí,

Umreti bi znal, — — ne tirjam, da — —
Bi znal, je naravno, — — zgoditi se zna,
Potem — — me razumi! — ne rečem nek, —
Le mislim — — bi znal! to života je tek!

Glej, kerčnoma sim ti kolena objel,
Doverši, te prosim, kar sam si začel,
Iz gnojnice smerdne, ki gnus mi je zgol,
Na svetiga Petra me dvigni prestol!

Potem, da! zasveti mi upani dan,
Ko vse ti povernem gotovo na dlan,
Tvoj sin, kar ukaži! — zahvale sim strog,
Ja vem, de si — Kristus, zveličar in Bog!

Oj, oj! se oglasi Iglano mu v prek,
Dovolj! — in preveč teh nemarnih izrek.
V orehu pa koliko jedra bo v tem,
Ob koncu prigodbe, ja mislim, de zvem.

Vam kardinal malenkost je kar,
Vam papež dozdeva se važniši stvar.
Poskusimo urno, poskusiva to,
Po vašimu mnenju dogodi se clo.

On dvigne desnico, grozivši mu skor,
Jo suče po zraku in doli in gor:
„Sic hocus pa pocus in šibolet!
Ta tma ko se zjasni svitlejši bo spet!"

Ga gleda Anzelmo, in diha jedvá,
Ko kter, ki ga merzlica ljuto mektá;
Čaroba prevmra ko mimo gredoč,
Anzelmo zbudí se, temotna je noč,

IV.

Odprejo se vrata, in upanje vsih,
Anzelmo, že papež, primaha iz njih;
Veselja in radosti suče se Rim,
On bil posvečen je v zadostenje vsim.

Potem iz višave za sleherno stvar
On „urbi et orbi" da blagora dar,
Visoki svetosti, se ve, de nakrat
Uklanja keršanstva čveterna se plat.

Poslanci prispejo iz daljnih strani
Cesarjev in kraljev, veljavnih ljudí,
De trojno ovenčan vladar jim svetá
Presveto nožico poljubiti da.

Odsihmal mu svet je le vatikan,
Pustivši skerbí, opravila na stran,
Uživa življenja prijetniga svit
Prostora v tesnobi, v ki varno je skrit.

Obedi so sladki, blazina mehká,
Strežaj ko vertavka se sukati zna,
V opravkih je stregel mu zvit kardinal,
Ki gladko je brati in pisati znal.

Kar sitneže tiče, ljud nižji neslan,
Ki ni še verjeti clo vsake voljan,
Prašaje bi znal mu možgane pregret,
Tem dajo vratarji spodoben odvet.

Poredoma sonce, navadnih razmer,
Se zjutra pokaže, se skrije zvečer,
Ob času je temno, ob času je svit,
Vse zdi kolobar se pravilno navit.

Spomlad je prijazna, o kresu je znoj,
Jesen se pridela, po zimi je gnoj,
Ob času dežuje, ob času je sneg,
Opravi vsak mesec po redu svoj tek.

Zaziba presveti naš oče glavó:
„Verjel bi ne bil, — da! ne sanjal si clo,
Poprej ko dospela oblast mi je v dar,
De vladati svet tak igravna je stvar!"

Ko v sanjah prikaže se včasih obraz,
Ki dražil že dolgo terjaje ni nas,
Mu bliža se nekda, začetno le plah,
Pozabljen dobrotnik — ponočni ko strah.

Me več ne poznate? sim žlahtnik, sim ja,
Iglano, vam stric, ki tu z vami kramljá;
Vam nisim nagajal, sim čakal do zdaj,
Al boste na mene se spomnuli kdaj.

Bledivši, zarudši, treptaje povsot,
Naš papež terjavcu zadrè se nasprot;
„Poberi se, beži, peklenska pošast!
Ja kar ne poznam te, ti vraga si last."

Iglano clo miren besedah o teh,
Še bolj se mu bliža, in usta na smeh,
Rugaje sedaj mu, ko sičanje skor,
Da čuti strašljivo sledeči govor:

„Hvaležnost, kreposti ti sleherni skit,
Ti rajska slast, nebeški ti svit!
Do živiga ta le je vtisnul ti v kri,
Nenehama k tebi obračal očí."

Sim dvigal, merčes te, ostudnih iz mlak,
Sad sreče dajal ti uživati vsak;
Na mojih perutah, zaslužnosti prost,
Si vihral na kviško, nič bilo ni dost.

Po meni te mitra dohitila je,
Od knežtva do knežtva prepeljal sim te,
Po meni si papež, mogočno si stal, —
In kaj je z besedo, k' jo meni si dal?

Ko sova zatuli naš oča presvet:
Kdo sitneža spustil mi v hišo je spet?
Životarji, straže, na noge! Mi smo
V nevarnosti, zgrabite skreko le-tó!

Ker nikdo ne dojde, Iglano naprej:
Dopolni mi, papež, obljubo sedej,
Te v drugič, te v tretje opomnim, sim ja,
Vodila ki v rokah osode imá.

Še hujši odmeva in žvižga tičas
Serdito unetiga papeža glas:
Zločín, hudodelnik, razkolnik, bo dar
Gotov ti, je vpaljen germade požar!

Iglano mu reče: Nu, skusili ste!
Zapomnite dobro, kaj šega vam je, —
Vsak zase! — — Kaj meni pomagalo bi,
Podpirati stričke, izid vas učí.

Izrekši pred uniga splava ko puh,
Da z roko letečo mu krepko zaúh;
Anzelmo razloči govor še ta strog,
Potem se predrami zijaje okrog.

Iglanovi v knižnici, kakor ondaj,
Je stal, nepremenjen je celi okraj,
Raztergan, ko nekda v začetku, je bil,
Pešeno je určico v desni vertil.

In Marta nataka kozarec lepó,
Vse slično začetnimu delu je šlo,
Ko steče namenjena kaplica vsa,
Napolnjen kozarec gospodu podá.

Iglano ga sprazni, in dene ga tam,
Kjer bil je in reče: Zahvalim se vam!
Anzelmu pešenko prevzame iz rok,
Jo vtakne v polikane line obok.

Zdaj sklene: Nu, Marta, en pišek je dost,
Pobožni moj striček izvolil je post,
On tak je obljubil, obljubam je zvest,
Na sanj kapitala so sanje obrest.

Tak z Bogam! Vi Marta posvetite zdaj,
Zatilnika stric de ne zlomi si saj;
Po stopnici doli ga spremite rah,
Za njim pa zadregnite krepko mi pah.

Pesem o ženski zvestobi.

Pospravili v pokoj merliča so dva,
Na potu tem pustim ne slično obá,
Ker stotnik je v boju slovesno končal,
In drugi, ki ta mu počitka ni dal,
Razbojnik na vislicah visi.

Na straži o temu, pokoja v nemar,
Prehaja se semtertje mlad suličar,
Je merzlo, vihari iz dalnih golín,
In ak mu iz vislice zgine zločin,
Bo moral za njega viseti.

Kapeli v pogrebni o stotniku tih
Žaluje supruga, in misli je zlih;
Je djala v življenju vse upanje nanj,
Zdaj hoče poginuti lakote zanj,
In s hišno — se ve de — ob enim.

Pa hišna ji reče: Me čujte, gospá,
Prisegla sim z vami, resnica je, da!
Le hvalite moža, žalujte za njim,
Priserčno bom rada soglasna o tim,
Pa lakota grozno me grudi.

Je bil — ako ravno postaren — galant,
Unet, vam udan, bolj ko iskerni fant,
Enaciga, res je, ne najdeve spet,
Ak bi obernile kraljestev devet,
Pa lakota hujši pritiska.

Razumim, občutim, izrečem na glas,
Je zguba velika in grenka za vas;
Pa vi ste še mladi, še krona ste rož,
Na zemlji pa raste — mnogteri še mož,
In lakota skorej me zgrudi. —

Tak hišna; pa blagorodna gospá
Odgovora v britki ji tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmí
Nečutna podoba se kamnata zdi,
Pa lakota tudi jo stiska.

Od zunej vihari ostudni pih,
Stražar se prehaja merzlotah o zlih,
Hiti, de ugrel bi se, v krogu kar sme,
Izrekši preklirobe —, skor več ko jih vé,
Zagleda v kapelci svitlobo.

Kaj ta je svitloba? on misli in koj
Se bliža, gre notri, že zad je podvoj:
Pozdravim prekrasne ženice vas!
Kak dojde ta živa lepota do nas,
Do nas, ki smo stražniki mertvih?

Izreče. — Pa blagorodna gospá
Odgovora v britki mu tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmi
Nečutna podoba kamnita se zdi,
Ker lakota silno jo grudi.

Pa hišna izreče: Očitno to je,
Po mertvimu temu tu žálujeve;
Zedini de v smerti nas pusti ta kraj,
Poginuti lakote mislive zdaj,
Le glad mi presitno nagaja.

In on se oglasi: Neumno je to,
Ničesar koristilo mertvim ne bo.
Ste lepe, ste mlade, milota ste zgol,
Na zemlji veselja se najde dovolj,
In glad je, se ve de, nadloga.

Ponujati nečem, le ručati sam,
Kar zdi se storite, pa rad vama dam;
Tu hlebec je kruha, tu nekaj klobas,
Pijače zadosti, obilno za nas,
Tud meni je lakota pusta.

Ker tako rečeno speljati začnè,
In grizlej na grizlej mikavno požrè,
Clo hišno svepavi pogum zapustí:
 Poglejte, poglejte, kak to mu diší,
In naju le lakota mane.

In on: Nu, tak jejtel imam za obá — —
To trem je dovolj, še ostajati zna,
Ob enim pa pijte, to slasti je vir,
Ja kadkada samši pomeljem za štir,
To verlo za glad mi pomogne.

In hišna, sopuh ki nagaja ji v nos,
En kosček pokusi, po temu pa kos,
Žvekaje v obličje pogleda gospó,
Ta pak ne omeni ničesar na to,
Ker lakota silno jo grudi.

Aj, žlahtna gospina, to tečna je slast,
Ste skusili, stradanje kaka je mast,
Kaj rajnimu možu koristi ta reč?
Za zdaj je zadosti, bi rekla, odveč,
Ker lakota peče okrutno.

Pristopi in on: Poskusite saj!
Pa ona overne — „Prisega!" nazaj,
In vonder ne sune od sebe ga proč, —
Ter — zgrabi za kos — ugrizne na moč, —
To v lakoti hipno pamaga.

Potem na kolena on pred njo zderčí:
Na zemlji vam slične lepote je ni,
Pa bodite pametni tud zanaprej,
Se spomnite name, odidem sedej,
In jutro gotovo se vernem.

Na stran zapodite živetija gnus,
Izrekši ljubezni pritisne ji vkus,
Ter šine do vratnic, odprè jih in ven, — —
Pa hišna izdihne vsa nagnjenja plen:
O suličar bistri in mili!

Omeni pa hišna še k drugimu več:
Ak bistro pretehtam to zmedeno reč,
Ga moram hvaliti; iz pustih je zmot
Naj peljal na pravo, uglajeno pot,
Ta suličar umni in mili.

Zapečena v lice in zmešana zlo
Ničesar gospá ne izreče na to,
Solzic namakajo obilno obraz
Da čuti zaterto trepeči ta glas:
O suličar umni in mili!

Stražar pa pri vislici zunej stojí,
Se čudi, — — na stebru razbojnika ni:
Gorjé mi! večerja je zadna bilá,
Zibelka bo jutro mi palčica ta,
Stražarju nesrečnimu meni!

Nazaj prihití on: o mile žené,
Kaj bo mi začeti, za glavo mi gré!
Ga prašate, on pa razloži vse skup,
Gospó tak o temu prešine obup,
De zdihne: O ljubček nesrečni!

Pa hišna na to: Postojte! — Postoj!
Izmaknem iz te ga nevarnosti koj;
On naju otel je, vi veste gospá,
Prevdarite urno, ne čakati zla,
O suličar mili in dragi!

So vzeli mu mertviga, — to le je vse! —
Pa drugi je tukej, — ak volja vam je,
Izročive tega mu; — — rajni suprug
Tim kraju prileže se bolji ko drug.
O suličar mili in dragi!

In zvedlo ne bo se, kdo pazi to reč?
O mrazu pravica gre sama za peč.
Le hitro, le urno, na delo sedaj,
S koravdo de vislic previdimo kraj.
O suličar mili in dragi!

Razkrije ko mertviga suličar,
Prestrašen in ganjen zavpije kar:
Moj stotnik! — kaj ti si? — gotovo zares!
Clo denem na vislice z vetram te v ples,
Preserčni moj svileni stotnik!

Gospá pa pristavi: Kaj čakate nek?
Al čete overki de planejo vprek?
Le urno, le urno nevihti v okom!
Kar moč mi pripusti pomagala bom,
O suličar mili, mi dragi!

Pa on ji opomni: Ne gre, ne gre;
So manjkali roparju spredni zobé.
Berž kamen pobere gospina sirov,
Izbije merliču nekoljko zobov,
Priserčni ti suličar mili!

Zdaj skupno ga jaderno vlečejo von,
Pripnejo ga prosto na visle ko zvon;
Zapiha ko burja doline te vprek,
Dajejo košice satirični zvek
Ti pesmi o ženski zvestobi.

San Vito.

Po morju sim plaval petero skor let,
Berač se povernem kar bil sim popred.
Ni nade za mene, je upanje preč,
Od ure do ure nadloge je več,
Pomagati neče San Vito.

Nu, žena! sim tukej, ostanem domá.
Pa kako? Si krasno nališpana,
Vsa svila obleka je, kak jo doboš? —
To blagor je božji, preljubi mi mož,
Pomaga mi k temu San Vito.

Domovje to naše dodelano vse,
Tak čedno, — veliko, — prostorno, — kak je?
Kdo to ti nakloni, brez mojih zaslug?
To blagor je božji, predragi suprug,
Vse skup je naklonil San Vito.

In notri vse svitlo, vse polno omar!
Ta postlja polikana, druga vsa stvar,
In kak mi to dojde, povej mi od kod?
Vse blagor je božji, kar vidiš ondot,
Naklonil je vse — vse San Vito.

In ta fantalin, ki okoli skakljá,
Smehljaje ti ravno ročico podá,
Čigavo je dete, ak prašati smem?
Je blagor od Boga, resnično povem,
Mi dal ga je tudi San Vito.

Ne! brezdno in škrat! ta sok je preslan,
Rogati ta blagor mi pusti na stran!
San Vito al doli, San Vito al gor,
Ja sim — ti si — izrekel bi skor!
Medvedu pod noge San Vito.

Ogovor verliga Britanca.

Prigodba resnična.

Ker osemkrat deset in tri je bila
Med Holandezi in Britanci vojna,
Je vsaka plat za zmag naklon prosila.

Moliti zlo je vkazala obojna,
V Holandji pa nekoliko poprej,
Potem še le otoka vlada trojna.

Tu pred oltarjem, osem dni poznej,
Nek pridigar še stariga kopita
Pobožno tak na glas je molil zdej:

Se spomnul boš mordè, gospod, kak zvita
Derhal holanška, dnes je osmi dan,
Te je nadlegvala, vse krog očita.

Kot Ezava spodril je brat neslan,
So mislili nam blagor tvoj prevzeti,
Ak le njih kvar poprej bo tebi znan.

Pa njih zvijačam le nikar verjeti,
Vse puhlo je, prevara vse in laž,
Pobožnost njih — mehurji prenapeti.

Verjemi nam in meni — — nas poznaš,
S prevarami se takim ne pečamo,
Nam blagoslov, pospeši se, de daš,

Peklensko pak lažnivce dregni v jamo.

Jozua.

Juhejsa! to bilo je klanje,
Ko vzeli so Gibeon;
Pomanjkalo Judam je dneva,
Šlo sonce je ravno v zaton.

Pa Jozua soncu ukaže:
Ne gani se v zraku naprej!
To vboga, — se ve de, — priležno
Poseka premagane zdej.

Ta dan pa je tak imeniten
Ni bilo enaciga še,
In tudi enak de ne pride
Sim bral, to zapisano je.

Mnogteri tu misli, je krasna
Zvijača ta bila na moč,
Ki rad, če ne daljši, sej tako
Nam dolgo naklonul bi noč.

Povezati v mehe svitlobo
Želeli na svetu bi vso,
Ter trešiti v morje gerdobo,
Le de bi mogoče biló.

O tem pa nikar tugovati,
Okrogla je zemlja, se ve,
Istoku nasproti se suče,
Tam za-te svitloba izgré.

In pesnik, to pesem ki poje,
Je tehtal Evropo in svet;
On ve, govoricam o tminah
Ni ravno po čerki verjet.

Pravdni dan na Hvahinji.

Na Hvahinjo, oznani govorica,
Opravkam de prospeh slovesni da,
Prišla nekdaj otokov je kraljica.

Pridere skup naroda množina,
Mogočni de vladarki se priklanja,
In kar ukaže pično de speljá.

Dvorani, posli knežkiga nje stanja
Se trudijo speljati urno vse,
Kar le želí, al de želi se sanja.

Tesar med njim omenjati začnè:
Za ladjo v delu treba nam je dreva,
Povej mi, kje pripravno se dospè?

In ona: Glejte, meni se dozdeva,
De tisto tam v ogradu rabno bo,
Uzmíte ga, tak jenja vaša reva.

Sekira treska krepko koj na to,
Se zleče proč kar barki je ugodno,
Vlastnik zvečer zagleda ropa zlo.

On bil je kmet, le malo mi prirodno,
Scer mož pošten, Tahut imenovan,
In dom njegov duhovnim mesto shodno.

Sosede praša: Čujte, vam je znan
Hudobnež, ki je zlobno tu razsajal?
Soseski s tem izgled je slabi dan.

Ko zve, kdo je navodbe, vkaze dajal,
In njemu, ki je reven kmečki mož.
Za herbtam tak nevredno je nagajal,

Pred sodbo gre: Sodnik, ki sodil boš!
Kar smo kristjani imamo postave,
Al ni pregnan še škrat poprešnih goš?

Orí pretehta teh rečí težave,
H kraljici pošle urno posla pak,
Pred sodbo de pokliče zvezdo slave. —

Poslan izreče povabilo tak:
Odperte jutro bukve so sodivne,
Ti dojdi tje ko tožen drugi vsak!

Nasledni dan, ko dobe so zorivne,
Ko svit premaga, rosni mrak nehá,
Razjasnijo se v delji gore divne;

Še palme verh iz morja pih mektá,
Zasvetijo se sonca žarki rani,
Okroglej cel pregledati se da.

Je skupej vse, pozvani ko nezvani,
Na berdiču med njim sodnik Orí,
Odpirati ki bukve ravno kani,

Tesnoba je, nebrojno krog ljudí,
Na desni, na prestolju clo iz zlata,
Kraljica vsem je ljudstvu pred očmí.

Dvoranov tma, dovolj strežajev rata,
Pripravljenih speljati urno vse,
Toživca še zakriva množ košata.

Sodnik izusti: Sodba se začnè,
Kdor ima kaj, nej govori in toži!
Približa se Tahut iz množice,

In tožbo tak poredoma razloži:
Je raslo drevo hiše moje tik,
Življenja de mi blagostanje množi,

Ter druzih mi nakloni blagra slik.
Z obilnim sadjem me je preskerbelo.
Tak de o njim je bil razširjen krik.

Komur bi koli se potrebno zdelo,
Od les pregleda hiše moje krog,
Kdo vidi zdaj drevó mi tam veselo?

Stermi na kviško nage strehe slog, —
Okoli sončna, jalova praznota,
Krivice znak, ki ja terpim jo vbog.

Vernivši se sinoč do svôga kota,
In vidši mi učinjen tužni kvar,
Sprašujem kak me treši ta pomota?

Zaveržene, ko malo vredna stvar,
So veje ondi semtertje ležale,
Pa zginulo je deblo bilo kar.

Besede te so slišati se dale:
Ukazala kraljica je to reč,
Nje berzne pak so čete jo speljale,

Je res al ne, al bo al ne ji všeč,
Kar rekel sim, o tem bo govorila
Kraljica sama, zvezda naših sreč.

Je prašati na pervo meni sila,
Kazaje tu ostanke mojih vej,
Krivica kar mi jih je prepustila;

Postava, zakon, — kaj veljata zdej,
Ki morala bi slabim bramba biti,
Razdjati vso poljubnost od poprej?

Se stari vrag še zmirej neče skriti,
Nam Kristus ni navod, primér, izgled,
Se ima čas krivic, kerví verniti? —

Ki vzame kruh, mu dam življenje v sled,
In ak ležím ko nekdaj oča glava
Na žertveniku muk in groze bled.

Ko vladala je Orota postava,
Je čversto še cvetela naša moč,
Prepir in boj sta bila naša slava.

Kak bol je bil, pa lahno mem gredoč,
Veselju vse je posvečeno bilo,
V tekočo slast že novo upajoč.

Zdaj bijemo na grud z veliko silo,
Ki nam odmev le votlo prazni da,
Molivši rok na kviško rogovilo;

Ja sam sim star, potert od muk in zla,
Dvomé poprašam sodbo tu pohlevno:
Al sila nam, al pravo nam veljá? —

Na to Orí: Ta kmet, le bitje revno,
Te toži de drevó mu vzela si,
Kazaje nam mladičje golo drevno!

Kraljica mu — Je res! — odgovorí.
Al veš, on praša, de so nam postave,
Dopuščeno de samovoljstvo ni?

Veljajo do le svete te naprave,
Priznali kim smo vladanja oblast,
Odrekši se nagombi lastne glave?

Da! — da! — pa mislim de poprešna čast,
Nekdajna moč je vladi še ostala,
De vera jim ne bo hlopivna past.

Tu bukve so. Boš viditi nam dala,
Kje govoré kraljeve od močí,
De slediti bi lastni termi znala? —

Kraljica vtihne, se v zadregi zdi;
Mošnico zlatih je prinesti rekla,
In dati jo toživnimu velí,

Pobota de krivico mnenj in jekla.
Sodnik pa reče: Ni končano s tem,
Z odškodbo le ta reč ne bo pretekla,

Je treba de dozdeve tvoje zvem.
Al krivda je, priznaj, kar si storila,
V besedi kes in žalost de zazrem! —

In ona: Da, spoznam! — Sim pregrešila! —
Solzá potok pridere ji z očes,
In rudečica je obraz oblila.

Potem Orí: Nam je drevó le les,
Vlastnik nej sam povej dostojno ceno,
In s tem doverši pravde zviti ples!

Tahut sedaj razjasni jim nameno:
Izid sim tak ti pravdi vgodni dal,
Spoznanja mi poplačajo storjeno;

Cekinov tih, gospá, ne bom jemal,
Te roke me dostojno preživite,
Timveč ker zdaj presil ne bom se bal.

Na to Orí: Ste vidli tožbe kíte,
V nemar de kmet pustí dospeto last,
In z njo pravice v sodbi pridobite.

Tak zverha je. Skazujte Bogu čast!

Čezme.

Ti dan pomig spoštuj ob času pravim,
Mašuje se v nemar pušen sovet,
In Sultana ti tu v izgled postavim.

Je ravno sto sedaj preteklo let,
Ko psi kristjani zlo so nagajali,
Grozivši ga na dveh plateh objet.

Pomagati ministri niso znali,
Ko jim pove poslani neki pes,
Na znanje kar vohuni so mu dali,

De v baltiškim Orlov gotov je ves,
Z barkado krog Evrope priveslati
Do Grecije; de jih prepozni kes

Moril ne bo, je treba pomagati,
Dokler je čas, dokler se vpreti da,
In pervo je, zadrego prispoznati.

Na to gospodje: Vam ne steče ta,
In zanaprej se varite z enakim
Nadlegvati lažmi nam Sultana!

Njih veličanstvu, in med nami vsakim,
Je znano de od tam do bregov teh
Pripravne ni vodé brodovju takim.

Na to poslan — usili skor ga smeh: —
Se motite, poglejte zemljovide,
Razločno je do-kazano na vseh.

Iz nemškiga v atlantiško se pride,
Zapadni ob Evropi voda je,
Delivši tud Alcida skalne zide.

In uni: Vjet si! Dim je tvoje vse!
Alcid je laž, ni bilo ga, ne bo ga,
Modrost veljá, te nove kvante ne;

Svarilba le za tebe v tim je mnoga.
Se vari nas, neverni kristijan,
Z novinam proč od našiga okroga!

Tak bil je sklep. Vam pa izid je znan,
Bahanje to pri Čezmi ni veljalo,
Kjer bil ponos je v dim in prah razdjan.

In vonder bi verjeti nam se dalo,
Korist de je, v somraku dvomnim biti,
De svitlo bi prezlo v obličje žgalo.

Zatorej k nam — ni žarka pripustiti.

Pristojni križ.

Popotnik nek primaha do višave
Življenja in pregleda drugo plat,
Unkraj nadjá cveteče se dobrave.

Že truden zlo on sede v cvetje trat,
Počival rad nekoliko bi časa,
Ugnanost koj posili ga zaspat.

Spomin prepoln nebeških slik in krasa
Se v čudnih mu dozdevah krog vertí,
Ne čuti več podsončnih rev ne glasa.

Krog sonca se mu lice božje zdi
Obnebje Boga svitle oblačila,
Tem zemlja rob, k' ozira vreden ni.

„Čuj, oče naš! ne bo mi tvoja sila,
Očitno ak razkrijem misli vse,
Zató mirú potrebniga kalila.

Naložen križ de slehernimu je,
To vem, in tud da ga nositi mora,
Le teže so napak odmerjene.

Tak je moj križ okrutna mi pokora,
Naloži mi kar zmaga moja moč,
Ta tare me ko padli name gora."

Končá in glej, se čuti nesen proč,
Po zraku, huj! pospešeno in burno,
S perutami nevidnim plavajoč.

Ko jenja let stojí na tleh segurno,
V prostornimu on dolu bil je sam,
Kjer silno množ zagleda križev urno.

Doní nakrat ko trombe glas od tam:
Tu muk in tug je druženih nebrojno,
Preceni jih, na zbero vse ti dam!

Sodivši on prehodi stran obojno,
Gre gor in dol, pregleda vsaki križ,
Skor zmeša ga vreteno volje dvojno.

Pretehta vse iz delj in sred in bliž,
Ta je težák, robat je un presilno,
In tisti zlat iz tičnih soncu viš —

čez polznost je slepiven preobilno.
Tak iše krog, — ga ni, — ga ni, — ga ni
Pristojniga volitvo to za kilno.

Obrača pridno krogoma očí,
Zastonj je vse, primerniga ne najde,
Zamišljen tam obupno postojí.

V nevažno zdaj pogled nižavo zajde,
In vidi križ, ki všeč mu je na moč:
„Gospod, nej moj bo ta iz tote rajde!"

On gre domú, pogleda križ gredoč,
In vidi — kaj? — de bil je križec isti,
Čez kiga prej mermral je dan i noč;

Previžan je, nar bolji de je tisti.

Bolje bo, da ne.

Pred letmi je v pomorju severnim,
Stanovniki so bili še Slavjani,
Vkazaval grad mogočni kraju vsim.

Posestniku so kmetje bili znani
Z družinami in celo žlahto vred,
On bil je mlad, pa vsi mu serčno vdani.

Med njimi bil je nek pobožni kmet,
Ki starih vad je deržal se ostrogo,
Njegova hči je bila ženstva cvet,

Gospodu le dopadla je premnogo.
Ta neki dan na polju najde jo
In za poljub, sam bivši, prosi vbogo.

Divica bila bi storila to,
Na bližnimu pa vertu je pri deli
Nje mati cula obravnavo vso,

In reče: Bolji bo, de ne! to vzeli
Gospodje bi zlo radi za dolžnost,
Vse krogoma bi celovati jeli.

Priduši se mladín, terdi zadost,
On hoče le na skrivnim poljubiti,
Nikomur to ne bo, ne strup, ne ost.

Pa mati misli: Mora on soditi,
Očetu gre pretehtati to reč,
Kar sodi on, to ima v zakon priti.

Zvečer ko scer se vsede mož za peč,
Prigodbe tek supruga mu razloži,
Pa vidi koj, de malo mu je všeč.

Čehljaje se besede še ne sproži,
Na vse platí pretehta cel izid,
In bolj in bolj zadrega se mu množi.

In misli: Teh ne zjasni lastni vid,
Ta stvar zadene druge kmete tudi,
Obračal to gospod bi koj si v prid.

Dnes našo, jutro želja se mu zbudi
Po drugi, in ta reč gre tak naprej,
Polagama de vso sosesko zgrudi.

Pokliče znance drugi dan tedej,
Razloži jim kar se je treba zdelo.
Kaj mislijo popraša jih poznej.

Pretehtanje je ta izid imelo:
„Močnejšimu ne dajati se v pest,
Če ravno vse brez prič bi se počelo;

Sodnik ti koj s prisego vjame vest,
De bilo ni, priseči le ne dá se:
Za njega, vse bi vpilo, je posest,

Razsodi ta že dvombo sama za-se!

Pravlica od Aleksandra.

Prebiram rad pisanja starodavne,
Ker moj za kljun novine niso več,
Sim že prestar, te niso mi naravne.

In marsikaj, kar je pred vekmi preč,
Se polasti vertečiga spomina,
Tak Ahasver, al pusti rajski meč.

Se včasih spomnim zapravlivca sina,
Tud Jozua, in Aleksandra clo,
Neskončna ki je zmir pravlic globina.

On sonce je nekdajnosti svitló,
Dosledno ki sedajno zna razbiti,
V prihodnosti sloveti mora zlo.

Ki tepe nas, ga hitimo častiti,
Med nami scer ostani ta skrivnost,
Nikarte je — ongavimu razkriti.

Obed bo dnes ob vodi kaka kost,
In ta, se ve de, perhla in postarna,
Ki vam ga dá — siv godec je priprost.

Od Aleksandra to le, ni nevarna,
In Talmud jo razloži kakor je,
Clo prazna ni, in tudi ne nemarna.

V pušavi on maršira z vojsko tje,
Do tujih krajev, de jih tak razruši,
Kot je doslej razril že druge vse.

Do reke dojde; — sreča to v ti puši, —
Počivati z armado misli zdaj
In dati mir nekoljko trudni duši.

Dol bil je lep, duhteč ko cvetni raj,
Vodica čista, senčno drevje gosto,
Clo ustni sop od vertne rože slaj.

Rušivcu to je bilo vse priprosto,
On sanja od uhitjenih le kron,
In misli le orožja mračno hosto.

Pa bivši žejn do reke stopi on,
Zajema ter izpije kupo vlage,
In hipna moč mu pitja je naklon.

Pomnoži se krepost mu vsake snage,
Utroji se nagon delavnosti,
Ideje ga navdajo krasno blage.

Ko v sercu tak in žilah mu kipí,
On sodi de ta voda silno čudna
Izvirk imá v deželi srečniši,

In tje ga koj nameni glava budna:
„Nej zvejo tam, kaj kopja so in meč,
Posebno pak de ni ta roka trudna".

Sodivši de že mude je preveč,
Pospeši, in naprej ob kraju reke
V deželo, kjer izvirk ji je sloveč.

In zmir naprej; premaga vse zapreke,
Pušave, gojzde, in stermote gor,
Pred rajam pak — zazrè napotja neke.

Vse krog zadjan je paradiža dvor,
Čuvaj od spred, ki beg mu koj ukaže,
Grozí iz rok mu blisk in tresk in mor.

Od les nazaj! Tu zdetje tvoje laže,
Močnejši je vladar poslal me les,
Oberni se! — to prag je moje straže.

Junak na to: Je moj ta kraj in ves,
Premagal sim vladarje tega sveta.
Mu reče un: Izid bo kvar in kes!

Pobožnim tu se srečni vhod obeta,
Posilnikam enakim tebi ne,
Kim duša je v pohlepa spone vjeta.

Vladar potem: Zastonj tedaj je vse,
Mi vonder daj gotovo znamnje kako,
De bil sim tu, de to resnica je.

Potomstvo zvedi djanje moje vsako,
Clo to, prispel do mej de rajskih sim,
Med slavnimi ni bilo majhno tako.

Na to stražar: Dovoljeno je s tim,
Mu nekaj da, kar varno je zavito,
Izrekši: Tak pohlepa vmor učím!

Premisli to kar tu je v sredo skrito,
Izid ti bo enak nespametnik,
In praznih del plačilo vsim očito.

Prejemi to, in hodi um ti tik!
Mi drugi pak zvernimo svitle čaše,
To bodi vam sedaj edini mik.

Pri sercu zlo mi je veselje vaše,
Objemite ga žarno kakor gré,
Le kratko je, minljivo žitje naše.

Ak ja vladar bi tisti bil, se vé,
Bi malo bil pečal se s Persijanci,
Do gerla sit norosti gerške žé.

Častím pokoj, kak serk z veselmi znanci,
Prilično tud priproste pesmi stik,
Ne vozim rad po grobljah in ob klanci.

Bojim novin in novih se oblik,
Igram z otrocmi kakor mlado dete,
Dokler je sloga, ne prehudi krik.

Naúke ljubim, znanosti prejete,
Popevke, godbo, kar je Muze dar,
In memgredé — prihodnosti obete.

Vse kar imam je meni draga stvar —
Le škoda de je drago to kar nimam,
Tak na primér — poliček meni v kvar.

Ko žeja me, do hladne rupe kimam.
In pijem tam, pa voda — voda je,
Hvaliti jo le malo volje imam.

Kaj petja prid bo? — lavor! — to je vse?
Bo prava reč! Čemu ta berst neplodni?
To ni za nič! za jed, za žejo ne,

Z njim je v zadregi vitez blagorodni,
Na gnoj, na gnoj! zavpije prosti kmet,
To končno je izíd te vejce sodni.

Tud meni zdi se prazen le zalet,
Po senčni tak prikazni hrepeneti,
Katere trup z uhvatenjem je zmet.

Bison pred Stampalinam.

K nesreči nam vihar je prizanesel,
In dregnul nas pred pusti Stampalin,
Kjer roparjev je Bog prevago stresel.
Jetnika dva, nar hujši teh mercin,
Ki sta sinoč uhitila iz barke,
Ta dva! — Razumeš me, o Trementin!
Sta v gnezdo šla — do hujši kokle starke,
Bojim se tu prepira strašniga,
Obupnih borb — da! vojne smertno žarke.
Otetba scer se upati ne da,
Pa prosto je svobodno nam umreti,
Storiva kar junaku obveljá.
Ki znal od naj k izidu bi živeti, —
Pozor! — k smodnišnici! ti si možak —
Tam lunta je — sim pustil jo goreti. —
Mu reče un enacih misli tak:
Je prav, je prav! bo gromno šla na kose,
Gusarju nej ostane pust oblak! —
Zdaj — rokostisk! Valovje peni zlo se,
Pripravljena za bor je vsaka stvar,
Tak bati jim prenaglenja ne bo se.
Petnajst jih je! Zaupati nikar!
Sovražnika devetkrat više pride,
Gotov poraz! gotov je zgube kvar!
Protivni čoln že tik se z barko snide,
Je boj, je krič, je grom od tu in tam,
Na krovu so, — branivce strah obide.
Teh pade pol, in Bison ranjen sam
Opomni tak prijatle njemu vdane:
Čez rob! čez kraj! in Bog pomozi nam!
Kar zdravih je, iz krova v morje plane,
V trebuhu pa korablja zgine on,
Na krovu le gusarja množ ostane.
Pobitve tem pomanjkaje nagon
Ošabno zdaj že ceni cule blaga,
Brez dela vsak podpira sten naslon.
In čuj! raztresk! vse plam in dim! predraga
Naložba v zrak! pri tleh vertin, razdor!
Sovražnik prah! kervava morska vlaga,
In Bison nam poguma svitli zor!

Oporočni pogoj.

S prigodbami preteklih dob me skuša
Moj star spomin, in take rad povem,
Če ravno jih nobeden ne posluša.
Tak spomnim se, in dobro, reči smem,
Ob kugi kar se nekdaj je zgodilo
V Ferari, to razlagati začnem.
Trepet in strah, in groza vse je bilo,
Bolanimu očetu všel je sin,
Pozabilo je dete mater milo.
Nar hujših čas je letnih bil vročín;
Od znancev zapušen in žlahte svoje,
Umira Baso, laški bogatin.
Želí poprej ko zadna mu zapoje.
De testament veljavno se speljá,
Notaru rekši: Piši misli moje!
De muham tem se vsakoletno da
Bogat obed, ki svatam se spodobi,
To jasno nej iz pisma se spozná.
Notar na to: Življenju ste na robi,
Kak šale se po glavi vam verté,
In misli neumretja o grenobi?
In un potem: Pretehtano je že;
Sej vidite, vse me je zapustilo,
Te muhe pak še zvesto mi šumé.
"Le v lastni prid!" bi vam verjetno bilo;
Zna biti! zdaj ne prašam jaz po tom,
Na vid je tak, dovolj mi je za silo.
Hvaležen jim in unkraj groba bom,
Zapišite besedno kakor pravim,
Ostanem tverd in zvest namenu svôm:
Na Jakov dan, pogoj jim ta postavim.
Je muham koš nabrati lepih fig,
Gostiti jih, kot ja prijatle slavim.
Ak enkrat le se anajo tih brig,
In zabijo na muhe moje pridne,
Revnišnici zapade vse na mig.
Še dnešni dan so te uredbe vidne,
Se dela kar naročba govorí,
Kot ura se vertijo te izidne,
Nobeden muh do zdaj pozabil ni.

Materna skala.

V Ameriki pod pasam neba vročim
Zedinenje kjer Amazonskih rek
Z vodami zlim Orínoka razločim,
Deževja ko nastopi pusti vek,
Povoden slap zavrè čez rečne kraje,
Le tu al tam otok se vidi nek;
Tu jaguar previhra gojzda graje,
Iz vod priplava strašni krokodil,
Strupenih muh napolni množtvo gaje.
Tu človek je ob vihri šibki bil,
Pozabljen gost nature te bogate,
Igrača le nebeških gromnih sil.
Po križu tam poslanstva dom spoznate,
Ki misjonar ob reki ga vsadí,
In divji koj mu kažejo podplate.
Tik Atabape skala v zrak molí,
Ki, materna vse sploh imenovana,
Ozbilno s tem o zgodbi govorí.
Tud Humboltu z imenam tim je znana,
Vsi rečejo ji enoglasno tak,
Po reki mem ko barka je prígnana.
On prašal je: Kaj reče zvuk enak?
Kaj skaže mi brez pisma in besede?
Ne vedši pak je tih v okrogu vsak.
Poznejši, do San Karla ko pribrede,
Pomogne mu nek zveden misjonar,
Pravlice de razjasni mračne zmede:
Nekdaj je bil, primerlej je že star,
Napad speljan, de vhvatili dušice
Za vero bi, in zase – – tehtni dar.
Duhovni red imel je tam pravice,
Posiliti divjake v sveti raj,
Previžan de nevkretne so betice.
Ko barka dim zapazi toka kraj,
Se vstavi in mornarji krog zdivjajo,
In pater not za srečo moli zdaj.
Samotni dom divjaki najti znajo,
Zasačijo ženico samo clo,
Odrašenci drugot opravk imajo.
Jo zvežejo, tepejo vbogo zlo,
Z otrokama ter dvema naglo v barko
Obupno in kričečo vlečejo.
Zadela smert bi v brambi bila starko,
Povsot stoji matroza tik matroz,
Kaj branenje bi plodilo ji žarko?
Zažene se mornarstva cel kolos
Prevbogi ti razkačeno nasproti,
V boritvi zmel bi bil jo kos na kos.
Premagana, povezana v ti zmoti
Je v San Fernando prepeljana tak,
Pa prosta tam se urno bega loti.
Privezana oba otroka znak,
Preplava s tim derečo reko smelo,
Pa lovcov že za njo derví oblak.
Dohiteni je bičje ojstro pelo,
Beží drugoč od prej kervava že,
In hujši je tepenje jo zadelo.
Pa vse zastonj, zastonj terpinčenje,
Je spet in spet uhajati skušala,
Al beg al smert je djanje njeno vse.
Koristna zdaj je skusba se kazala,
Ločiti jo od ljubljenih otrok,
De upa več bi vhaja ne dajala.
Na černi bo nehal ji reki stok.
Tečenju se nasprot upoti barka,
Jetnica gleda pazno zvezd oblok.
Ne čuti muk, ne lastne reve starka,
Jo viža le ljubezen materna,
Za sebe smert želeča brez prevdarka.
Popade zdaj verige ljuta vsa,
Razterga jih, iz barke v reko plane,
In plava tje kjer skala se spozná.
Je vse zastonj, svobodna ne ostane,
Dohiteno na skalo veržejo,
Oskrunši vse s kervjo iz ljute rane.
Brez milosti tak razmesarjeno
Utaknejo pod krov te ladje krite,
Z verigami obdano krepko vso.
Veslajo zdaj pokojno do Jovite,
Se gibati ne more starka skor,
Je djana v kot jetnišnice zabite.
Čas bil je ploh, povodenj kruti spor,
Ko se možak ne gane rad iz hiše,
Grozivši mu stopinja vsaka vmor;
Ko sežejo vodé do strašne više,
Obrežje rek pod slapi skrito je,
In groz peró nazočnih ne dopiše;
Pogumni, ak overke vniči vse,
Prestopši gojzda temne pervotine,,
Nedvomno v golt požrešne tigre spe.
Ce k sreči v teh zapredah ne pogine,
Samotno se zgubi ko vbogi slep,
Obupnimu de v tugi žitje mine.
Nar smelši lov se vogne takih step,
Milj trideset obseže njih širjava, —
Prebresti jo je njej igravni sklep.
Kak de je všla, ne stuhta živa glava,
Ostati zmir bi znalo to skrivnost,
Ni bilo je, ko jutro se zaznava.
Četerti dan je v San Fernandu prost
Se plazila begun okoli hiše,
Kjer bila sta otroka vsiljen gost.
"Govori! je dosegla tu kar iše
Ta redka mati? Kako, al je spet
Objela tu le upa pogoriše?"
Umolkne ta, v zapletbe past je vjet,
Očita de na tihim skerbno moli,
Naprej dolžan ostal je vsak odvet.
Razkriti kar mu ta ni bil ob volji
Je zvedel Humbolt jasnoma drugod,
In nam pové v sloveči knigi bolji.
So prepeljali daljno jo v izhod,
Tak de bi več mogoče ji ne bilo
Doseči kar je misli vsih navod.
So vlekli od otrok jo s kruto silo,
Ji vzeli s tem približbe zadni up,
Pa vmreti, to — to ni se ji vbranilo!
Navada kot Indjanam je vsim skup,
Tak ona zdaj ni pila več ne jela,
Ko de bi vse nar hujši bilo strup.
Izverstna tak je vmerla mati smela,
In skala ta — le škoda nam k sramoti,
Bo njeno čast še vnuka vnuku pela
O bregu rek v Amerike pustoti.

Dolina moritve.

Popotnika je trudniga me noč
Dohitila v doline globočini,
Izreči ki brez groze je ni moč.
Drevesa, te samote krepki sini,
Očitajo imé z ožigi krog,
Umora dol! — izkrikne strah mi v tmini.
Na mestu tem — treptanja pusti log —
Skalpirali so nekidan Indjani
Služivših nam vojakov cel ostrog;
Al brani se z orožjem al ne brani,
Zastonj je bil odkup in prošenje,
Dolini v tej so bili vsi poklani.
In ravno tu me nočni mrak dospè,
Ponočni mrak in tudi nog omaga,
Gošavi v ti opombe strašno zlè.
Za konja berž, ki truda komaj gaga,
Vse preskerbim, ognjiša sklad zažgem,
Tud lastnimu je gladu hrana draga.
Po kraju zdaj počitka se ozrem
In ležem. — Čuj, ne dalječ proč šumenje!
Neznani strah napade me potem.
Rožlavka je! strupeni gad, ne zdenje,
Se dvignem koj, ga vidim blizo že,
Pa steče mi, razdenem strašno tenje.
Storjeno to, so mir mi spet željé
Vertijo pak se zmešano mi v glavi
Ubiti gad, in zgodbe scer strašné
V globini me oserčja groza davi,
Spal nisim nič, pa spanja bil pijan,
In vetra pih viharja bližo javi.
Ivanšic je migljala vsaka stran,
Njih živo vse je v travi, listju bilo
Scer bil zavit je v tmino breg in plan.
Ognjiše je le bližno rasvetilo,
Grozi okrog dreves mi vžgani znak,
Občutil sim samote strah in silo.
Ko luna zdaj skoz temno siv oblak
Na verhe goš iztrosi svitle žarke,
Preterga se na enkrat pusti mrak;
Razjasni svit nižav motnejši jarke,
In meni se pokaže nova stvar! —
Spomin o njej dvostruči serca vdarke
Ob enimu dreves, ne mlad ne star,
Sloni divjak, dreveno mene gleda,
Ne trene de z očesi zdi se kar.
Spoznam na hip, de nekaj tak zaseda;
Visok je mož, krepak in lep je bil,
Mi priča vse de knežkiga je reda.
In njega tik je kopja drog slonil,
Obšiti pas, blišeč prilik in zlata
Nasprot mi je orožja poln grozil.
Med njim se nož in tomahavk spoznata,
Tak tam stojí in gleda v enomer,
Mi zdijo se odperte pekla vrata.
Stermó me gleda kakor divjo zver,
Z nikakim se on udam ne pregane,
Ko tehtajoč, al naj obupa kter?
Je bilo mi, ko tičku, ki ga zmane
Strupene kače čarobni pogled,
De k begu clo mu volja ne ostane.
Potem se zdi mi — z drugo zmoto vred —
De resno ni kar vidim, de so sanje,
Zdramivši se — bo kip omame zmet.
Očí zaprem de vredim misli gnanje, —
Ko gledam spet, prikazni tam ni več,
Se čutim prost nevarnosti zunanje.
Pa tudi kit in žil krepost je preč,
Nečutna clo omota me napade,
In zjutra me zbudi vihar gromeč.
In vidim spet v okrožju hoste mlade
Sedeti tam ozbilniga možá,
Zavitiga v kolorju scer do brade.
Ko prešno noč je slika bila vsa,
Na istim kraju, seje, staje iste
Dreveno v me očesa vcepljena.
Se dvignem zdaj iz postlje ne prečiste,
Mu bližam se, v desnici samokres,
Ob enim on zapusti germe tiste.
Ko sim pred njim, gotov za borbe ples,
Njegova me nakrat zadene roka,
In dalječ proč odskoči samokres.
Njegoviga nad mano plamen oka,
Z rokama golt mi jaderno daví,
In divji serd pertí pošast visoka.
Sim čutil de za mene upa ni.
Le prazni trud prositi za življenje,
Gotova smert pred mano že stojí.
Na njemu pak je vidno volj vertenje,
Se mu pozná de gasi lastni serd,
Nenadoma prejenja mi dušenje.
Prižgè tabak, obraza strog in terd,
Izpuhne trikrat, pipo da mi v roko,
In priča s tem, nehal de ga je čert.
Zravná potem telesa zrast visoko
Ja mogel nisim govoriti še,
Le čutil sim treptanja strah in moko.
Za mano, daj! tak divji mož pričnê,
Nevihta nam se huda približuje,
Na konja ti! pa urno, sila je.
Ja govorim, molčé on misli snuje,
Ozira se in da mi kaki mig,
Ne vedši ja v možgani kaj de kuje.
Soteske, vse neznanih mi oblik,
Mejijo pot po kteri dalej greva,
Ki vkreber gre in zmir prepadov tik.
Le serne sled je to, se mi dozdeva,
Te šume noč ni zrela sonca blesk,
Tak jaderno, pa muto kviško speva.
Moj vodja, znan po zmedi teh sotesk,
Je spredej zmir, ob ujzdi konja viža,
V ozračju zad je grom in blisk in tresk.
Pospešiva, — se čuti doma bliža, —
Že dimnika me žgeče sapa v nos,
Glej dom njegov! — okrog brez drevja niža.
Pod streho sva. Prinese kos na kos,
Domakne stol, de vsedem se mi reče,
Gosposko vse, dostojno skoz in skoz.
O tem ko to prijetno gladko teče,
Se jaz oziram, groza me navdá,
Ko vidim kaj mi visi zad na pleče.
Na levi, desni, — kraja sta obá
Z različnim skalpam Evropejcov bila
Vse krog in krog bahavno lišpana.
Nej štejem jih, mi vkaže rogovila,
Ter sname jih poredama iz kluk,
Spoznati dá, kak reč mu ta je mila.
Pritisne bolj na čelo svoj klobuk,
Obesi, kar je šlo jih, kož na sebe,
Ter meri me ko plašno tico čuk:
Belun si ti, mi reče, v spanju tebe
Sim našel snoč, života skit in bran
Je pipe dal ti dim za vse potrebe.
Enak belun je našel nekidan
Očeta mi, ja nisim bil še rojen.
In oče ta je v spanju bil zaklan.
K osveti tak prinuden in obsojen,
Je bila ta mi vedno živi čut
Moj svet zarot, moj hlep nevkrotno gojen.
Prisegi zvest junak sim rasel krut,
Nebroj imé je belim žertvam mojim,
Še novih glad me v sercu grudi ljut.
Ko sim fantin se sukal medju svojim,
Sim lišpal dom, staniše materno,
S tim kožami, izdertim bratam tvojim
Sva bivala, kjer drè Ontarió;
Sinov mi je čveterica cvetela,
Čertila vas ki meni vkljub je clo.
In neki dan, groziti tma je jela,
Se vernem ja iz lova sam domu, —
Moj dom je sip, — vse sine smert je vzela.
Pri mertvih najdem samo mater tu,
Obupna ki solzá potok pretaka,
Ter zakričí: Pogín činitelju!
Ja nisim solz, ko majka moja jaka,
Prelival sim belunov rdečo kri,
Speljana pak še ni namemba vsaka.
Kerkolj nasprot belunam zagromí,
Gotov tovarš rudečih bratov zvesto
Do zmage sim jih spremljal svojih dni.
Nas verli je Tekunteh vodil često,
Pa zadnič je sloveče slave pal,
Z njim zginul up za kraja vsako mesto.
Ter materi sim rekel: Je končal
Ves najni rod, midva sedaj sva sama,
Sim drugi gojzd za naj v samoti zbral.
Spomin celó upotil ni se z nama,
In tukej dom napravil sim si prost,
Prejela tu je rajne skrita jama.
Enkrat možak, visok, že stara kost,
Obiše naj, osoba barve bleda,
Blešela sta iz lic ji serd in zlost.
In materi iz ust prispè beseda:
"Ta vmoril ti očeta je, moj sin,
Zdaj verni mu, razvij se tak zapreda!"
Povedal bom, kar sledi teh starin,
Drugej, moj gost; na drugo mesto greva,
Po potu kjer je hodil moj zločin.
Se dvigneva; — stran desna je ko leva
Pervotni gojzd, navkreber pelje pot,
Nakrat stojím; pred nama brezdno zeva.
Gledaje tu v prepada tmino not,
Globoko dol — veršenje rek se čuje,
Valov prekuc iz dna gromi mi sprot.
Viharju, ki ko bilko hrast izruje,
Se vprè moj drug ko skale sivi zid,
In reče mi besede te čez druje:
"Kjer ti stojíš, tam stal je straha zvit."
Izrekši to ponosno tak se vede,
Ko de bi bil nevihte vodja skrit.
Treptaje stal snovar je moje zmede,
Je smerti se ko mlado dete bal,
Ja zagromim: Plačilo to ti grede!
Očeta mi, neskerbno ki je spal,
Umoril si, osvete čas te lopi,
Plačilo bom ti v tem trenutku dal.
Ti greš z menoj, tje kjer so smerti ropi,
Je moj zarot, namembo s tem zveršim,
Zločinstva so ti stekli dnevi topi.
Tu zgrabim ga, se krepko zavertím,
In hipoma v prepada brezdno planem,
V objemu kjer trepečiga deržim.
Spustivši ga nakrat ko prej nakanem,
Začujem kak je v brezdnu bil razbit,
Viseč pa ja v germovju živ ostanem.
Tist germ je bil moj bran, je bil mi skit,
Zibaje se na vejah tam obvisim,
In tak ostal mi bolji je izid.
Ko se zavem, de smerti žertva nisim,
Mi v sluh doní osode sladki glas,
De kader še prirojenih močí sim.
"Pomagaj sil" zakruli groma bas,
"Pomnoži broj belunov mi poklanih,
Plačila tam te čaka redki kras!"
Sim storil po opombah meni danih;
Po tistih sim izraskih plezal gor,
Tak nosim ploh verig za me kovanih.
Ja rečem mu: In tak občutkov spor
Nehal te je, osveta je speljana
Končan je vrag, in z njim tvoj zadni vmor!
Moritelj, dal — Naloga ne mi dana,
Pristavi on, in čudno gleda me,
Ko de bi djal: Ti smert je s tim spoznana.
V trenutju kjer otel me smerti je,
Drugačno duh mi zapové visoki,
In skalpov sim dobil petero še.
Sim trešil jih petero v golt široki;
Življenja pa sedaj ne čislam več,
Kar mati spi mertvaški mi na loki.
Pretruden sim, življenja mir je preč,
Sim žlahte vse posledna suha veja,
In zadno dnes razruši žertvo meč.
Preteklo noč ob ognju tvoja seja —
Navlekla skor bi bila ti pogin,
Vabivši me ti v bližo žarna meja.
Si spal, — budil je ljut osvete sin,
Si mirno spal, — ob glavi ko sukala
Ti krepka pest okrutni je skalpín.
Sta serd in čert na moč nagon dajala,
Majal se je skor samši tomahavk,
Pa kes nakrat! — mi roka je zastala. —
Ukanjen tak za serda zadni davk,
Spoznam o tem, vladar de volje nisim,
Ko v pajčnici razdjani vplašen pavk;
De le za las na svetu temu visim,
Nasproti tam de zgine vsaki strup,
Kjer z mislimi posvetne vse moči sim.
Priklonim se, kreposti združim skup,
Zakličem ga, rešivca iz te nore,
In čutim de mi krepča perhli up;
De isti glas namenam da podpore,
Ter mi pové, storiti kaj de je,
Poprej ko sonce drugo gre za gore.
Izrekši v hod molčé napravi se,
In migne mi; mu sledim z dvombo v glavi,
Ker teh besed razumil nisim še.
Kaj misli on? kdo dahas nek se vdavi?
Bom žertva ja? — On mirno gre naprej,
In glajši pot po hosti mi napravi.
Donil je gojzd od ploh in groma zdej,
So švigali o gromu strašni treski,
V potokih dež je lil iz drevnih vej.
Čez ves ta hrup donil je po soteski
Glasnejši clo divjaka pevski glas,
V tim bili so občutkov britki zneski.
Zdaj v duši sim razumil jasno jaz,
Obnašanje de pevcovo prečudno
Je lastniga slovesa živ izraz.
Pokaže zdaj med gošo se nemudno
Naravniga nadgrobja prosti znak,
Zastane kri mi straha v žilah studno.
Zdaj zdihne on: Končano vse je tak! —
Zakopal ti me boš po naši šegi,
In tista pot popelje te natrag.
Tu moji vsi, stečeni po zadregi
Počivajo, tu veje dragih dih,
Po lastni tu ja hrepenim prilegi.
Izrekši to se bliža grobu tih,
Dostojno, mirno, slično taki glavi,
De spelje tam namere misli zlih.
Notrajni bol, v oserčju ki ga davi,
Odmeva skor ko sodne ure glas,
Ker svojih on umerlih dela slavi.
Viharja bes, občutkov živ izraz,
Edini se glasovju tem grozivnim,
Kot bojnimu roptanju groma bas.
Odrekši se jeziku svojim divnim,
Britansko mi razlagati začnè,
Pa pevši zmir s pritiskam glasa silnim:
Sim zadni ud, kot roda, žlahte vse,
Namenjeno mi ni v boritvi pasti,
In ne ko hrast, kim doba stekla je.
Svobodno sam, ne siljen, razun strasti,
Preselim se na bolji drugi svet,
Ker tega tek ni meni več v oblasti.
Beluni vi, izvirki mojih štet!
Sinov pomor! razbojniki imetja!
V pogin sim vam do zadne sape vnet
Dovolj je tak! Je stekla doba zdetja,
Ontarija me sina ne spozná,
Zadergni se mi zaderga početja.
Pogrebnica odpeta mi veljá,
Poginule bo veje vse naroda,
Ni glasa več, odmev na njo de da.
Pristopi smert! Doveršena osoda!
Očetje vas — posledni — vreden sim,
Zakliče grom! — končana je nezgoda. —
Obernjen proč, ne daleč tam stojím,
Glavó zavito v gube zagrinjala,
Glas hrípanja poslušam in molčím.
Polagoma, ko sapa je zastala,
Posledni zdih gergraje jenjal je,
Nadgrobniga se lotim počivala,
In speljem kar naročil mi je vse.

Pregnani kralj.

Je v Grecji bil nekdajne stare dobe
Razumen kralj, bogat, in zlo češen,
Mogočen, strog, brez madeža in zlobe.

Omika sina mu je živ namen,
Iz uka ko ga modri pripeljajo,
Terdé de je do zadnih pik zučen.

De skusi al učeni prav imajo,
Ukaže nej nanosi se blagá,
Vlastnika pak de sina prispoznajo.

To pričo vsih slovesno v dar mu da,
In zraven mu izreče te besede:
V porabi le tvoj lastni um veljá!

In drugim: Sin po svoje nej se vede,
Le pazijo na njega dobro nej,
Povejo pak očetu vse zaprede.

Tak teče čas, kot vada je, naprej,
Enkrat se jim približa karavana,
Iz iztoka je prišla ravno zdej.

On meni se z gospodam, kim je vdana,
Sim kupec ja, mu ta odgovorí,
Vsa moja je ta roba tuki zbrana,

Prislužek moj, izid marljivosti,
Mi dati ni nikomur zanj zahvale,
O tem ko se mnogter dolžan mi zdi.

Mu reče druj, pobit skerbí in žale,
Neprašan bil on rajši bi ostal,
Tičas ko v tla očiíso se vpirale:

"Sim Sirski kralj, — pregnan, — sim tak ravnal,
De mnogo stisk narode je zadelo,
Vse krivi me, nagib de ja sim dal."

In serce, glej! mladenču se je vnelo,
On cel zaklad pregnancu hipno da,
Kar zdi se vsim neumno djanje smelo.

Tožili so: Se vesti sin ne zna!
Nespametno nespametnim daruje,
Marljiviga za puhlo stvar imá.

Jim reče sin, ko take tožbe čuje:
Nikakor ja pregrešil nisim se,
Pomote sim ves uk posnel iz tuje

Ničesar un, učíl me drugi je,
Kar dal sim tem je pičlo le plačilo
Za lep izgled, ki v stvar mi vid odprè.

Izgled mi ta kriči z donečo silo:
Močan je le, kim ljudstva vdane so,
Ker vladanje je splošnim čutu milo.

Kar kolj sim dal, premalo je biló.

Georgis.

Novogerška.

Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel.
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti dá?
Verige robstva nosiš, in kje nikdó ne zna.

Turčín Arif šopiri v planotah Krete se,
In nekidan ukazal podložnim tako je;
Pošlite svoje hčerke mi jutro v dom na ples,
De bojo mi v zabavo, in k drugi rabi vmes.

Georgisa očetu je ta ukaz poslal:
„De tvoja ne zamudi, odgovor boš dajal!"
Ta pride res, na večer odpravi druge proč,
Izvoli to, nar lepši, v objem za tisto noč.

Divica, čversto krepka, napadu se ne vda,
Iz rok skušnjavca zlega izmuzniti se zna,
In urnih nog hiteča poslopje zapustí,
Pobožna, čista, snažna, do doma pribeží.

Pa drugi dan primaha Arif zarano v dom,
Na pragu od očeta sprejet pogubni zlom,
Ta pošle ga na tlako, se vrine v sredo sten,
Divice iše, speljal de grešni bi namen.

Jo najde v izbi samo, v orožju on je ves,
Ne more spodleteti, tak sodi zgonjen pes,
Pa ona krepko zgrabi in treši ga na tla,
Orožje mu pobere, nad njim zmagavna vsa.

Obljubi in priduši se pri proroku zlo,
De nikada nobene on skušal več ne bo,
Premaganimu diva ustati pripusti,
Mu da nazaj orožje, ter iti proč velí.

On pa zobmi zaškriplje, od srama, jeze zvit,
Osvete žen živinske, ko divja zver serdit,
Porine meč ji v serce, ki ravno mu ga je
Nazaj divica dala; ta padši v prah zamrè.

Iz tlake se poverne sivor taísti čas,
Zagleda hčerko mertvo, iztuli bola glas:
„Moj sin, moj sin Georgis, dovolj si turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel!"

Aríf, kim tuga taka nagib clo vražji da,
Nameri puško v sivca, raztegne k divi ga;
Kervava hči in oče, skup dvojca tam leží,
Pretakal de bi solze, v okrožju tem ga ni.

Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel,
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti da?
Verige robstva nosiš, nobeden kje ne zna.

Pomorske tice čajke zakukajo: poboj!
On čuje péti tice, razdene spone koj,
Rojak mu nek orožje, nakloni druj prelaz,
Tak dojde srečno v Kreto, domá v želeni glas.

Kaj rije na mertvišu, molčé, obraza krut,
Pokojni v grob očeta, nedavno kar zasut?
On zreže tem iz serca Arifovi olov,
Ga vcepi v puško lastno za čin osvete nov.

Dohod na dom je zvedel turčin Aríf o tem,
In strogo koj ukazal, nej dojde naglo k njem.
„Domá nej on me iše, žalujem tuki sam,
iz hiše zapušene se k njemu ne podam."

Ko paša to začuje, se ljuto razjezí,
Pokliče turke svoje, jim tako govorí:
Deset v orožju z mano! sim rajatu posmeh,
Za sestro, za očetam, gre on — bo kopa treh.

Ko paša tak primaha odpertih zdaj do vrat,
Nasprotnika zagleda, ki serka vina slad;
Ta zgrabi hipno puško: „Dovolj sim turka zmel,
Le tebe, zver divjaška, prepozdno sim zadel!"

Izrekši sproži, — pošle svinc isti mu sedaj,
S kim ta očeta vsmerti, plačaje tak, nazaj;
Pomeri ravno v serce, ga skoz in skoz predre,
Arif na tla razprostren vmiraje kerči se.

Georgis, verli vitez, ko mah si turke mel,
Nar hujšiga, Georgis, pa ravno kar zadel,
Donela slavo tvojo bo Grecje vsaka stran,
Georgis, hrabri vitez, clo vnuku vnuka znan.

Izdana ljubezen.

Novogreška.

Ko sva poljubila se v noči,
Tu v prič nobeden ni stal,
Na nebu so zvezde blešele,
Kdo lučic bi mičnih se bal.

Pa zvezda iz neba je padla,
Valovju zatožila naj,
To veslu je reč razodelo,
Mornarju šeptalo to: Znaj!

Jasnejši mornar jo načerta
Z okoljšinam ljubici vso,
Zdaj pojejo v mestu po cestah
Kričaje vse deklice jo.

Kios.

1. Pevic.

„Zdrami se! al sanj te tare,
Al zagrobne so prikazni?
Žalno stokaš, puhaš pare,
Ti občutki niso prazni!"
Hvala tebi, de budiš me,
Krepkih rok za pas deržiš me,
Las mi vsak po kviško gre,
Kamur gledam, ni izreči,
Vidim trupla mertve vleči,
Groze pred menoj stojé.

Je zastonj! Te zgodbe strašne!
Vse kreposti so poterte,
Moje persi, groze plašne,
Potolažbi so zaperte.
Kios ti, moj vert cveteči,
Obnemagal si v nesreči,
Ter britkosti zdih si le;
Vsako živo pomorjeno,
Vse poderto, zapušeno,
Roda prazno, h koncu gre.

Allah! tuli Mozlim, seka
Sive, mlade, otročiče;
Kristus! žalno Raja veka,
Upajoči v nebo kliče,
Muk želí ta Bogu v slavo,
Žanje ljudstvo un ko travo,
Svojih zmag se veselí. —
"Pod nogé nam pasja četa!"
"Nam pomozi vera sveta!"
Tu in tam se toči kri.

Ki okrutniku po volji
V sak lovijo tu kristjane,
Ker cekin jih strese bolji,
Kakor brata ljutc rane;
Mertvih ki kervave ude
Vozjo vražne med nagude, —
O, gorjé nam! srámotá!
So — — al rečem te besede?
Franki so! — iz naše srede! —
Skor verjeti se ne da!

Francje modri so očaki
Se k posvetu slavnim zbrali,
Tim zločinstvu, ti napaki,
Ojstre kazni prispoznali.
Ti, Vilél! ki sklep očiti
Znal si v hudo oberniti,
Na odgovor svetu stoj!
Al ti spati je mogoče? —
Sanje strašne, groze vroče,
Ja ne menjal bi s teboj!

2. Dva brata.

„Ko budíl si punt med nami,
Logothetes, ti nesrečni,
Niso prišli meč in plami
Ti v spomin, ne zdihi ječni.
Mislil nisi ne Vehiba,
Ne dívjaškiga nagiba,
Ne na brodja grom in strah;
Ti si šel — — pa mi smo žertve,
Risu v žrelu, reve mertve,
Turk teptá nas kruto v prah."

Rekši gre naprej obupno
Po razmetih med merliči,
Zlato, dragotine skupno
Nese v grad na mestnim griči.
Vse pripravljen turku dati,
Sužniga se prispoznati,
Le prositi eno stvar; —
Bo mogoče tej blešobi
Zmagati o turški zlobi,
Odverniti hujši kvar?

„Ti in Ali sta sklenila
Vse poroke pomoriti,
Nihčemu de sodba mila
Naših pervih nema biti.
Delaj kakor tebi drago,
Mi smo sužni, tvoje blago,
Stori kar se prav ti zdi;
Uzmi moje premoženje,
Dela, misli, up i mnenje,
Vzemi glavo, uzmi kri.

Brat mi je porokov eden,
Pusti, molim, ga živeti,
Ja poprej sim kazni vreden,
Ak ti gre, merliče žeti.
On otrok imá ne malo,
Tebi bo enako zdalo,
Mene vmori, njega ne;
Uzmi moje premoženje,
Môga bitja zadne tenje,
Uzmi glavo, uzmi vse!

Zdi se pašetu de vgodi
Te zlatnine barva zala:
„Dobro! želja djanje bodi,
Bosta brata skup ostala,
Ja napotje nečem biti,
Tacih bratov ne ločiti,
Pripetite ga na mah!"
Ko se hočeta objeti,
Migne slugam paša kleti,
Dve zvalé se glavi v prah.

3. Mučeniki.

Kake nenavadne glase
Žene jeka v gojzda šumi?
Vrisk veselja čuti da se,
„Blagor križu!" se razumi;
Turku to odmeva strašno,
Ves se trese, pita plašno,
Al omaga turška stvar?
Da! – – Poguma clo navdani
So užugali kristjani,
Zmage cvet jim bil je v dar.

Kri je greška v curkih tekla,
Tih divjakov ljuta četa,
Ki je v Grecjo se navlekla
Je za rop in klanje vneta;
Hujskani ko divje zveri,
Greki vsi v enaki meri,
Smert se vsakmu prispozna;
Ako živih kaj ostane,
Zviti barkar nanje plane,
De v sužanstvo jih prodá.

Tam iz hribov so nagnali
Druge trope v kraj doline,
Koranu so ti se vdali,
Turk de v smert jih ne porine;
Spahi smeli spredej zdetno
Jahajo naprej prevzetno,
Veselijo zmage se;
Uni pak molčé so priča
Strašniga v spominu biča,
Ker v oserčju ksanje žge.

Ko k morišu britke tuge
Pridejo si smerti svesti,
Vidši tam viseti druge,
Ni jim griza moč prenesti;
Zgrabi vest jih, trepetajo,
Ter slovó posvetnim dajo,
Samo greha jih je strah:
„Blagor križu, smo kristjani!
Serd na nas trinožni plani,
Nas pogubi turški mah!"

Paša migne v jezi hudi
Svojim bričam, strašni četi,
Glas kristjanov ne zamudi
Bogu slavo gromno peti;
Kri se vlije vsake strane,
Kar doseže turk, to zmane,
Križa pesem še doní;
Tode slabši glas prihaja,
Tukej gerka, tam zastaja,
Končno zadni zdih molčí.

4. Oteti.

Kraj zibelke mlad in krasen
Je zaročnik razprosterti,
Stisnen dlan, obraz nejasen,
Še turčinu žuga v smerti;
Na zibelki, brez premika,
Majke terda, bleda slika
Dete v plenice tiší;
Zdi se, lačno to de joka,
Al o teži milo stoka,
Bolečine al kričí?

Žurden, ki do tamo pride
Tega časa v pomaganje,
Se s prigodbo toto snide,
Ki napnè mu hipno djanje;
Vidši tako, ne zamudi,
Kliče mater, stresa, budi,
Vse zastonj! — Že mertva je!
Vzame iz kervave moče
Dete vbogo sam naroče,
Ter iz krajev klanja spè.

Gre ko strelbe v gori čuje,
De bi zvedel kaj hče reči,
Vidi, Grek se s turkam ruje,
Ti začnejo plašno teči;
Grek pokaže mlado ženo,
Objokvaje prebodeno
Lastno mertvo dete tam;
Nek duhovni vbogo straži,
Moli, prosi, jo tolaži,
Medju tem ko plaka sam.

Mladi ženi na kolena
Žurden najdenca nasloni:
„Si zgubila svoje, žena,
Dete to ti Bog pokloni;
Božji dar je: Teodoral —
Nas naprej nagon primora,
Barke tam gotove so."
Žena se mu v britki žali,
In duhoven z njo zahvali,
Zraven ta mu reče to:

Z Bogam! — ki do nas te pošle,
On te dalej rahlo vodi,
Sreče so nam s tabo došle,
Sreča tebi plačba bodi;
Glej te sive moje lase,
Čuti bližna smert mi da se,
Ptuj mi je posvetni bliš;
Sim dolžan de z brati svojim
Po izgledu delam tvojim,
Ter storim kar ti storiš.

5. Merliči.

Kjer je mesto Kios bilo
Vlada tiša brez prilike,
Dvajset tisuč kruto silo
Turške zle terpí omike;
Drugi gnijejo po bregi,
Nikdo turku več v upregi,
Zapušen in pust je kraj;
Kar jih je, pa davi kuga,
Beda ta in splošna tuga
Prepodí divjaka zdaj.

Z razprostertim perutnicam
Noč pokriva razvaline,
Kdo premeta med goricam
Grobno perst ukljub te tmine?
Kapucin je, božji sluga,
Na obrazu bola tuga,
Daja znati muke vse;
Zakopati je prisiljen,
Ki nedavno, serca vsmiljen,
Iz verig jih rešel je.

To kričanje, kaj pomeni,
Ki čez morje se začuje?
V bitvi ljuti, vsak preceni,
Černi Ali spone kuje.
Topov grom se krog razlega,
Kaj je uzrok šuma tega?
Bliža nam se vsih straní; —
„Oj, pozor! sovražnik pride,
Tma kristjanov skup se snide,
Nam nasproti se podí!"

Lune svit predrè oblake,
In razjasni morja sene;
Hu! se vidi strane vsake,
Veter trupla mertve žene;
Vse kervave, clo nebrojne,
Žertve Alita nocojne,
Svoje barke krog in krog;
Jaderno se bliža truma,
Tiho, pično, vse brez šuma,
Kakor škratov nem naskok.

Platon škof ga strogo gleda,
Ko pretehta dela take,
Unim kri se v led seseda,
Vidši v tem pedepse znake;
Misli grozi uskočiti,
Se pred mertvim svojim skriti, —
Čakaj, čakaj, Ali moj!
Zmir po sledu barke tvoje
Krenijo zasede svoje,
Jim osveta je pogoj.

6. Kanaris.

Tma brez lune! v mraku nočnim
Krog jamborov blesk izvira
Pašetovim barkam ročnim,
Post obhaja, — zlo požira,
Mora scer pozoren biti,
Otročičev da vmoriti
Jutro več — proroku v čast;
So iz Krete tud pozneje
Barke dale mu trofeje,
Vodja glavo clo v oblast.

Zmage krik in smeh! — O, bedni!
Pirovaj še dobe malo,
Je razpeto za posledni
Mir o tebi pokrivalo.
„Blagor križu!" Blisk in plamen!
Prav, Kanaris! Činu amen!
Tvoj zažig je v steno vpert,
Zmaga slavna! vsa je naša!
Čas je stekel za-te paša,
Smert na brodu, v morju smert.

Strašne vike, ropotanja.
Jambor pade, prema bliska,
Plamen kviško, vniz poganja,
Na smodnik že zdaj pritiska;
Ladje, hlodi, deske, čolni,
Vse bežečih se napolni,
Brezno morja vse požrè.
Plamen liže zadne trame,
Ter nakrat smodnik objame,
Ali paša — — stekla je!

Mirno pelje, — ak bo žarko,
Jo bo sam razdjal na kose —
Naš Kanaris lastno barko
Medi drugim, ki ženó se;
Vsak nevarnost bližno ceni,
Zanj se nikdo zdaj ne meni,
Vjide tak naklombi zli.
Pred otokam svoje Psare,
Vidši zjutra sonca žare:
„Blagor križu!" zakričí.

„Glej, bandero! Blagor zmagi!
Je razdjal okrutno spono,
So razbiti križa vragi,
Lavor se zakrivi v krono!"
Veslo on čez krepko pleče
Slave vse se nem odreče,
V licu snago, Boga strah;
Zmakne se začuda vnetim,
Gre v kapelo, v kraju svetim
Tik se križa prostre v prah.

Pregnanci.

I. Vojnorovski.

Zavit je kraj v kolór ledú in snega,
Otožno kjer široka Lena drè,
Tik Severa primorskiga do brega.

Na zmerzneni odeji hoden je
Neskončni grez planote puste samo,
Kjer bel pokrov rastline krije vse.

Obločno zad borovje krivi tamo
Temotni pram, ki zdi na vid se skor
Žalobni znak viseč na mertvo ramo.

Iz hlodov pustih, djanih bor na bor,
Premalo al clo nič ne otesanih,
Je nekaj koč, viharju le upor. —

To je Jakuck, izvoljen kraj pregnanih,
Namesto ječ, al strahov grobovih,
Za kar si bodi v pušbo sem peljanih.

Kdo tisti je nesrečnih možev tih,
Ki samši tam se v ivji jutra plazi,
Močvirja vmes ob urah megle zlih?

Kaftan, opas, obliko vsi prikazi,
Oznanijo kozaka donskiga,
Biriča znak ne vidim na obrazi.

Ak ravno siv, terditi se ne da,
De starost bi pokvarila ga bila,
Ker krepka je postava vidno vsa.

Ob gojzdu tam ga vstavi muke sila,
Na enkrat on oberne se v zapad,
In šine mu iz ust beseda mila:

„Moj dom, moj raj!" — Se zaverti nazad,
Je bil mu krič izraz pekoče rane,
In zginul je ko v gojzdu jelen mlad.

Kdo bil je ta, poprej ko so neznane
Ga trešnule naklombe v strašni kraj,
Imé mu je? — — Vse skrito to ostane.

Kateriga zagernjen vozotaj
Pripelje sem na kolah Černo kritih,
Pozabljen je, zagernjen vekomaj.

V tim času, poln nauka želj nesitih,
Je Müller bil naravoslovec tam
Prezimi de v pušavah teh zabitih.

Kočuri v borni stanoval je sam,
Prijatel vede, ljudstva in narave,
Za kar častí mu mnogo prispoznam.

Mu lov je bil — ne prid — nagon zabave,
Izmamili so psi ne redkoma
Sedlonu v sled ga v hosto te planjave.

In neki dan, posebno trudniga,
Prehiti noč širjave te na sredi,
Navadna pot je bila zgrešena.

Ga trese mraz, oblaki sivobledi
Razprostrejo v obnebju dvomni mrak,
Obupanje objame ga v ti zmedi.

Nakrat zbudí ga šum, gonitve znak,
Sedlon teptá bežeč po listju dalej,
In — puške tresk! — ta zverne se na tlak.

Osupnjen čez nenadno srep zavalej
Ugleda tud kaznenca v bliži tam,
Ki lova plod zadel je ta ne malej.

Se pazita, in Müller dvomi sam,
Al se pomoč, al se nezgoda bliža,
Obrača sklep, ne vedši kaj ne kam.

Dvomečiga pa sila zdaj naviža:
Prijatel, daj! usmili mene se,
Odreši me obupniga iz križa.

Sim zgrešil pot, na pravo spremi me!
Strelun na to: Poslušaj to besedo,
Temni se, glej! do mesta daleč je,

Moj borni dom pa ni čez pota sredo;
Dobila dnes nesreča te je v pest,
In srečno rad razvijem ti to zmedo,

Počíj si tam, ti dojdi mir v obrest!
Za mene pak ni spanja ne počitka,
Ob zoru bom nazaj te peljal zvest.

Popotniku zbudí se čutba britka,
Ko sliši to, se dvigne, gre za njim,
Tem rajši ker potreben je zavžitka.

Težavna pot med znežnim stenam zlim
Clo grudasta zmerzline vsa je bila,
In spešita kar da se v stanu tim.

Je terda tma, vetrovja studna sila,
Utrujen zlo omaga Müller skor,
In pozno se pokaže jurta mila.

Sta not. Strelon podpihne ognja gor,
Še priloží kar zdi se protja treba,
In s plamenam se vname suhi štor.

Gorkoti koj umakne se pozeba,
Ter zableší orožja mnogo krog,
Ko zmaga svit, pervotni dar iz neba.

Gazdar približa k ognju klop v oblok,
Previdi berž s pijačo mizo čedno,
In s hranami mesenim kot iz mok.

„Bog sprimi te!" Izusti naposledno,
Se vsedeta oba ognjiša tik,
Ter pijeta v pogovorih izredno.

Besede tehtne raznih mer in slik
Da slišati ta sivi mož pregnani,
Zbudile bi v nečutnim ledu mik:

Si nemec ti; ostanejo na strani
Previdi vsi, ki vižajo me scer,
Očitno ti se duše čut oznani.

Moj sanj mi je tolažba venomer,
Mladosti sanj; — da! žalibog le prazen
Pregnanimu v ta kraj ko divja zvér.

Zadela res vas ni ko mene kazen,
Pa pasete, vi nemci, sanje tud,
Ko čujete odmev slobode razen.

Razumiš me. Občinski bil je čut,
Beseda ta ko jasno je donela,
Začul sim jo, bil žar je ves mi grud.

Sin bil še mlad, mi duša se je vnela,
Pridružil sim junaku knezu se,
V kateriga je sercu vir imela.

Ta siv terpín; — spoznaj ga, kdo de je! —
Prijatel zvest Mazepeta v mladosti,
Klicalo me je „Vojnorovski" vse.

Počasno ti ne bom slikaval zlosti,
Ki mešale takrat so poljski svet,
Njih znaki so po bukvah zgodbe gosti.

Je znano sploh, ko Kari poguma vnet
Je vojskoval s posilnikam se smelo,
Že v jedru skor bil ruski tron je zmet.

Bi bilo se prilično njemu zdelo,
Ak iz kerví ukrajnske bilo bi
Lavorje se za njega razcvetelo.

Gorjé čez nas, de tuje nam bleši,
Kjer lastna moč bi mogla pomagati,
So zveze to pregreh oblačmh dni.

Pultava, grom nehal je tvoj igrati,
Begun je Šved, in mi razdjani clo,
Pod nogo mu, ki čversto snope mlati.

Mazepa, kjer počivaš, ni biló
Nar manjšiga le križica zazreti,
In grobno perst dolžan si Turku jo.

Ni bila mi namemba s tabo vmreti,
In komaj ti, prijatel zakopan,
Mogoče mi ni bilo tam živeti.

Ko bil je mir želen deželi dan,
Sim šel domú, — vse moje v tem je stalo —
Do žene scer ljubezni zame gnan.

Nesrečni dom! kaj zreti se je dalo?
Pervakov je na kose sekanih
Nebrojno tam po polju krog ležalo.

Ko serda sim razplakal se o tih,
So zgrabili biriči me, peljali
Veliko dni do totih krajev zlih.

Ti jokaš? — da! odvet so gledi dali,
Ja rose te že dolgo ne poznam,
Obupno so ti žlebi suhi stali.

Ko sim igral za dom in vere hram,
Ljubav in čert še klala se po meni,
Poznal sim jo, občutka vidni pram.

Zdaj gled je suh, pogledi topi, leni,
Obračajo se komaj še v zapad,
Zahtevši kraj, ki sina še me ceni.

Pa vonder, glej! če ravno perhla sklad,
Če ravno je to serce vse razklano,
Nekdajni plam še šviga v njemu mlad.

Prijatel moj, osodo meni dano
Si tehtal ti sočutno blagih šeg,
Ti bodi tud svetejši moje znano.

Tje v gaj z menoj, kjer hojke krije sneg,
In lune serp obilne žarke trosi,
Boš borni križ ugledal groba prek.

K obhajanju te tuge drug naprosi; —
Posledna sveta, — glej, na mestu sva, -
Počijva tu, spomin ta križ ji nosi.

Ker kakor pih sim zginul bil domá,
Je kraje vse supruga preiskala,
Po sledu zmir za mano dalej šla.

Počela vse, kar vedla je in znala,
Dve leti ste brez prida stekli tak,
Sred tretjiga je tu pred mano stala.

Pa zjel močí je trud ji bil enak.
Ob zimi so ji vsahnule kreposti,
In smert mi jo zavije v siv oblak.

Tu zvertale so žertvi krute zlosti
Shraniše v zid zmerzline te roké,
Nanj tekli iz očes potoki gosti.

In tukej o svetišu moje slé,
Skrivnosti čem ti druge tud besedo
Razložiti, zaúpanje ti gré.

Z obrazbo že vmerjočo je in bledo
Prerokoval Mazepa teh prilik,
Postavši s tem prihodnosti me v sredo:

„Načert je bil, — le sanje brez oblik! —
Pustite ga, kopiči nej krivice,
Naprej, naprej, dorase neba tik,

Na vse platí obrača žretno lice,
Objame pol svetá — — le čaj, le čaj!
Zakrulile mu bodo sodbe tice,

Nebeški serd zarisal bo mu kraj,
Bog zove se — „povračba" — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"

Molči sivor. V očeh občutja čini
Mu vsahnejo, je clo ledenih lic,
Ki pričajo, kak britko vre v globini.

In Müller, ves prešinjen govoric,
Molčečimu molčé v obličje gleda,
Prevdarja vse, kar sliši, njega vštric.

Nehaje ga občutkov strastna zmeda,
Se verneta v kolibico na mah,
Kjer ognja žar posledni že se vjeda.

Mu reče drug: Objemi drem te rah,
Ki mnogo let pozabil je na mene,
Minuje tma, se čuti jutra dan.

Na novo dan te med ljudi požene,
Kjer zginul bo ti te nočí spomin,
Ki v sercu tem bolanim več ne zvene.

Je Müllerju se vtisnul zgod in čin,
Obiskal ga je rad, in bil je često
Od njega potolažen brige sin.

Govoril je za njega vladi zvesto,
Ko za-se prosil osvobodenje,
Poroštvo dal nesrečnika namesto.

Debela spet ko zima verne se,
Odgovor mu nakrat po pošti pride:
„Kar prosil si, dovoljeno ti je!"

Veselje ki prositelja obide,
Nezmerno clo, pokoja mu ne da,
Na moč hití, s pregnancam de se snide.

Sedlon ko blisk po tiru tje vihrá,
Tik bajtice pregnaniga se vstavi,
Uteho še, in zmir še up imá.

Zakliče, — klic ničesar ne opravi, —
Vse tiho je, zamet do verha vrat,
Odprè, — gre not, — se prazna bajta javi.

Prebivanja v ničemur ni spoznat,
Orožje pa po steni v lepim redi,
Kot bilo je na lišp nekdajni krat.

Kje vjetnik je? Mogočni Bog to vedi!
Ga iše tu, ga iše tam, povsot,
Do groba ga supruge končno sledi.

In glej, o strah! kaj smotri se ondot?
— Iz mramorja se zdi prikaz očesu —
Stran križa trup čepí, nečutni hlod,

pasa sneg telesu,
Obernjene v zapadni kraj očí,
Zastala kot so v zadnimu slovesu,

To bil je on, — jetnik preteklih dni.

II. Bestujev.

„Zarisal bo" nebeški serd mu kraj,
Bog zove se — povračba — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"

Donelo tak Jakucka krog je v tmini,
Junak je te grozivne slova pel,
Obsodbe jek v oserčja globočini.

Učen gospod, ki v kraj je ta zadel,
Nenadno le, je slišal petje nočno,
In glasa bil polaškiga vesel.

Kdo si, povej! popraša pevca ročno,
In ti, ki pitaš? pesem moja je,
Mi braniti, ne bo ti stekla točno.

Ki praša te, je radoveden le,
Ker pesem ga je ganula globoko
Poruga mu in šala tuje ste.

Pozdravim te, ti žarko stisnem roko,
Ne greni ti odgovora ponos,
Ker serce dnes mi dviga se visoko.

Mi bodi gost, dovoli mi napros,
Povedal bom ti zvesto brez pomude,
Kar vedeti te žene, kos na kos.

Na sredi sim te puste zime hude
Slavulj sibirski, ki tu dan in noč
K sočutju pas budí ledene grude.

Mi prosta je ostala gerla moč,
Napolneno to serce je poguma,
In serd in čert ne vmakneta se proč.

Pomaga Bog, prisili stiskov šuma,
So zvezde uk, on kliče skoz in skoz:
Naprej ko me! kazalo smo razuma.

Poglej navpik nad nama zvezdni voz,
Še kviško gre, počasno se dviguje,
Obernul pak bo kmalo v nižo nos.

Ja v niži sim; — višave so za druje!
Pa upam de zadene še me red,
Ni prazen puh, kar tu v oserčju snuje.

Osvete dan zabliskal bo mi spet,
Zdaj guga se dvomljivo ravnovaga,
Pa dala bo zaterta plat odvet.

Ja kobral sim; — ni bila sreča blaga,
Ni v černo še ta bart lučaj zadel,
Zgubila je na novo pravda draga.

Sim Bestujev, in svetu sim se zdel
Relejeva sodružni puntar smeli,
Kim krasno ta je pesem zadno pel;

Svobodi v lesk in prostoti veseli
Še dnes doní od Vojnorovskiga,
In pozni še jo vnuki bodo peli.

Na polski več ne bo pozabljena,
On, žalibog! je kri prelil obsojen,
Prebiti ga v Jakucku moram ja.

Ki bil sim ti v prijatla zvesto gojen,
Mazepa moj, pozabil te ne bom,
Ak bil bi kdaj na drugi zvezdi rojen.

Ti Müller druj stojíš na mestu tom,
Kjer stal je un, enake misli žame,
Ohrani te občutke v sercu svôm.

Ko svoje spet dohitiš kraje dalne,
Daj pesniku predmet za pesmice,
Oživi v teh nej sin osode kalne.

Pa petje bo le drugo, - - zadno ne;
O, blagor tem, ki pel bo nékda zadno, -
Povračba to in sodba zove se.

Grozitve té doné še v sapo hladno,
Ko v Severu zabliska v zraku svit,
Koló plemen ob kroni vihra čadno.

Zdi šotor se, kim verh goreči škit,
Na vse plati prostira se švigava,
Zunajni rop trepečo v tmo zavit.

Vse barve mig blišeči zreti dava,
Se v množtvo zvezd naposled razdrobí,
In semtertje v obnebno tmino splava.

Stermečima so vperte v kip očí! —

Sikulsko - deželni zbor.

Ne poterdim, de bila bi resnična,
Jo le povem, ker nekdi sim jo bral,
In se mi zdi sedajnosti prilična.

Pšenice dar je v žetvo goden stal
Sikulskimu v posestvu Transilvanje,
Ko jug nakrat oblakov je nagnal.

Se vlije dež in ploha noč in dan je,
Ni jenjalo točiti iz višín,
Poginejo pridelka sladke sanje.

Zaslišane pritožbe vsih krajin,
Je bilo všeč, občinski zbor pozvati,
Nej najde jez nadlogi teh močín.

Ni bilo se zamud poslancov bati,
Se združijo pravedne volje vsi,
Zakonu v čast navadi moč priznati.

Začnè posvèt, ko jenjajo gostí,
Predseda strog okoli te besede
Poslancam skup razločno govorí:

Mogočniki, razjasnite te zmede!
Pod streho kak se spravi suhi snop,
Kdo bo razvil to stvar iz vaše srede?

Na prašanje umolkne zbor ko top,
Poslednič nek se sivi mož oglasi,
In reši s tem mnogter zaterti sop:

Je važna stvar, v opravah teh počasi!
Ne kaže de prehitimo to reč,
Do sklepa le po tehtanju dorasi!

Predlog je moj, za zdaj ne svetjem več,
Prenesimo pomenke na nedelo,
Se vidlo bo, gospodi kaj bo všeč.

Nasvetje to veljavo je imelo,
Enaciga deževja steče rok
Ob gostbah in ob tuhtanju veselo.

Tak mine čas kot vada je na vskok,
Nedela najde združene možake,
Iz neba tud poprejšne plohe tok.

Nagovorí predsednik posle jake:
Mogočniki, storite kar vam gré!
Ker konca ni, ne ploh, ne puste mlake.

Med nami kdo pomoč nadlogi vé?
Kdo v tako tmo prižgè lesket svitlobe?
Kdaj upati, in kak izid se smé?

K posvetu, daj! Obernem se te dobe
Do siviga in modriga možá,
Ki pervikrat overnul je gonobe.

Vi, umni možl Kaj činiti se da? —
Ta reče tak: Sim star, sim vidil mnogo,
Nasvetjem kar veljavo v tem imá,

Dva tedna še terpimo časa progo,
In če potem se vreme ne zvedrí, — —
Nej lije dalj, kar zdi se mu, okrogo.

Utihne on, molčijo drugi vsi,
Omamljeni določbe tega krasa,
Naposled sploh pohvala zadoní.

Zapis pové: Odločba je soglasa,
Postava nam ostani zanaprej
Veljala do posledniga bo časa.

Doveršen je sikulski zbor za zdej,
In umniši presodil je znabiti,
Ko drugi kter med nami osorej.

Napitani poslanci in naliti
Domu ko se ponosno vernejo,
Neh namok, se jame kraj sušiti,

In spravljene pod streho žita so.

Kondulimo Sofija in njena otroka.

I.

Terdnjava Misolungi, si padla, si posip,
Junaki so pobiti, moriša clo si kip,
Mozlim, ki vero kolne, od tu in tam prispè,
Le mertve trupla najde, ko za bezečim žgè.

Kondúlimo Sofija, udova žena zdaj, —
Suprugu v boju padšim je v del nebeški raj;
Objema z britkim sercam otroka svoja dva,
Pnhodni čas preceni in groze trepeta.

Divica, hči cveteča, primerjati se sme
Clo Veneri, od koje starinstvo nam pové;
Še ne mladenč odrašen rumenokodrat sin
Iz misli ravno stresa igrač otročjih čin.

„Bežimo, daj! že v mesto Turčin nečist vihrá,
So vrata ene proste, še tam se vteči da;
Pod pazho vzel ti puško očeta svôga boš,
Si scer fantin, pa stisk te prisili biti mož!

Sramota nam se bliža, sramota nam pertí,
Bežimo pred sramoto, pogin nas ne straší;
Posledni strel prihrani, bom dala ja ti znam,
Naznačila ti dobo, pokazala ti kam."

Valí po vsaki cesti se groze, bede rop,
Bežečih otročičev, udovih mater trop,
Se gnetijo v gošave in hribe krog in krog,
Požar gorečih domov pa bliska v jok in stok.

Jezdeče trume burno v okrogu vihrajo,
Lovi vši mlade sužne na vsakim kraju so,
O, vlijte se mi solze! Sofije ni nikír,
Ni njenih dveh; ne vidim, ko motni beg in dir.

Da, dal se tam pokaže, soteske tiste tik,
Podvizaj stopnje trudne, naraša stisk in krik!
Tam plane trop iz pazbe, Sofija, tu je druj,
Na polju konjkov truma, od besa v peklu huj.

Zastonj! — Obupna majka preceni zgodbe kvar,
Pazečimu pa sinku je samo strelbe mar,
Obraz pokrije mati: „Gre Turk, zgubljeno vse!
Nameri sestri v serce." — in tresk! — storjeno je.

Brez gibanja, brez čuta na potu ta leží,
In majke oblačila tekoča barva kri:
„Naprej, naprej! oteta je tako vsih sramot,
De serce mi ne poči, le dalej britko pot!"

Pa malo še korakov podí naprej jo strah,
Tud sin od krogle turške zadet se zverne v prah,
Ker ona se pripogne, pomagati mu spè,
Nad njeno glavo turški hanžar zabliska se.

Zakrije sina svôga s telesam lastnim koj:
„Ne vidiš de sim ženska, trinog okrutni, stoj!"
Un tak zadet od glasa in joka miliga
Prijenja, za sužanstvo hranivši ju obá

II.

Kaj suče na otoku se radno ljudstvo tak?
Pobožniga občutka poljubi zemljo vsak.
Eynard! poslanci tvoji hiteli so okrog,
To kupljeni so Greki sužanstva in nadlog.

Kondúlimo Sofija, ti slika bolečín,
Otet po tebi tudi tvoj mladi verli sin?
Al si na totim svetu za hujši tugo še,
De vedno ti nesreča v spominu hčere je?

Z izkupljenim približa se še veliko bark,
Olajša marsikterim sužanstva stan se žark;
Pozdravljati pa mladi Kondúlimo hití
Posamši vse rojake, se z njimi veselí

Kdo ti, divica krasna? Ak bi ne bilo se
Spolnilo delo moje, ki zreti mislil te!
Da, da! si sestra moja, nebeški nov porod,
Te peljem k majki mili natvegama od tod.

Eynard, človeštva dika, tr blagodarni mož!
Od pesnikov potomstva še v grobu čislan boš,
Bo tvojimu imenu prihodni vriskal čas,
Donil bo vnuku vnuka še slave tvoje glas.

Kralj Severa.

Je vladal kralj mogočen,
Bogat, prevzeten, strog;
Krepak je bil in ročen,
Ni slike mu okrog.
Življenja blesk se zniža,
Je doba smertnih muk;
Nasledcov trop mu bliža
Se medved, volk in čuk.
On reče tak medvedu:
Pustim ti gojzd in grez,
Ne bo ti nikdo v sledu,
Je prazno vse za ples.
Izusti sovi tako:
Nebrojno gradov ná!
Oživi s čuki jako
Brezljuden kraj le ta.
Naposled volku pravi:
Za tebe polja plan,
Nej krog ti bo k zabavi,
Z merliči je nasjan.
Ko reče to zle volje,
Zadene ga mertud,
Oblak se siv prekolje,
In s točo je zasut.

Nevesta leónova.

Nevestni v obleki omirtana,
Strežajeva hčerka, nališpana vsa,
Pristopi k slovesu v železni levnak,
Pohlevno león se ji vkloni krotak.

Divjak neugnan, razkačen poprej,
Jo gleda, bi rekel, pobožno sedej,
Divica ga gladi ob strani in spred, -
Solzice tečejo po licu ji vred.

„Sva bila tovarša vseskozi midva,
Si zvesta prijatla, otroka obá,
In sva se ljubila iz serca, kaj ne? —
Otročje te dobe pogibnule ste.

Ti kmalo si stresal slobodno celó,
Kraljevo, obrašeno z grivo, glavó;
Ja rasla sim tiho, ta stas je visok,
Ti vidiš de nisim ko nekdaj otrok.

Otrok de bi bila, prijatel ti moj,
De mogla živeti bi vedno s teboj!
Gorjé mi, zastonj je, doveršeno vse,
Na tuje mi s tujcam koračiti je.

Mu planulo v glavo je, lepa de sim,
Je snubil, je zmagal, mi iti je z njim; —
Med lasmi je venec, overnuti ni,
Britkosti so v sercu, vse solzne očí.

Ti res me razumišl Ves gnjev si in stud.
Nežalno se vedem, umiri se tud;
Tam vidim ga iti, ki ženin je moj,
Poljubek ta zadni, le tá — je še tvoj.

Ko zdaj se dotakne ga z ustnico tak, —
Zaškriplje, se strese na enkrat levnak,
Približa ko ženin rešetki se plah,
Nevesto prešine ko merzlica strah.

León tik izida, rep skrivljen v obroč,
Na stražo se vstavi, zatuli na moč,
Ukaže mu ona, ga prosi, grozí,
León pa po koncu o vratah stojc.

In zunej naraša klicanje, ropot,
Med glasi razločno mladenča navod:
„Po puško! orožje! usmertil ga bom!"
Razdražen divjak pa zarjove ko grom.

Nesrečnica tvega se, bliža se vrat,
León ves premenjen jo zgrabi nakrat;
Berneči zakrič le se čuje in zdeh,
Raztcrgana v luži kerví je na tleh.

In ko je iztekla predraga mu kri,
Otožin moritelj tik mertve leží,
On giba, on znaka življenja ne da,
Dokler ne predere mu krogla sercá.

Berač in pes njegov.

Šest plačati zlatih za vbogiga psa!
Nej strela v tem hipu me treši na tla!
Kaj misli gosposka, čemu bo ta puh?
Kam s taco to meri neslan oderuh?

Ja star sim, bolan sim, mi manjka močí,
Prislužiti hrane mogoče mi ni,
Denarja sim prazen, od kruha molčim,
Od lakote v brigi in bedi živim.

In ker sim bolan bil, mi manjkalo vse,
Kdo moje nadloge usmilil se je?
Brez upanja tožil ko britko sim sam,
Kdo bil je v samoti uteha mi tam?

Kdo v žalosti, v tugi me je miloval,
Gorkote o mrazih mi lastne dajal?
Kdo reve, nadloge, nesreče in glad
Prenašal je z mano pogumno in rad?

Sva prišla do roba, življenju na kraj,
Pretekla nadloga obema bo zdaj;
Vtopiti te imam, ukazali so,
Zvestobo za tvojo to mezda ti bo!

To plača je tvoja, to svetni je dar,
Zahvalba na zemlji za trud in za mar!
Ha, zlodi! na vojski sim hrabro moril,
Barič pa, — grom treši! — pa nisim še bil.

Je zaderga to le, in kamen je ta,
In tukej je reka, odlog ne veljá.
Čuvar, se približaj, — ne gledaj me, ne,
Še berc le s to nogo, speljano bo vse.

Ko deva mu zadergo varno na vrat,
Pes liže desnice približano plat.
On zadergo naglo potegne nazaj,
In verže na lastni otilnik jo zdaj.

Izpuha preklimbe, se strašno rotí,
Na enkrat zedini vse svoje močí,
Se v slape prekucne, ki koj se odpró,
Sikaje verte se, ga gladno požró.

Pač lajal in tulil prestrašen ves,
čolnarje zedinil je hipoma pes,
Je vlekel ob suknah, je skakal cvileč,
So našli ga kmalo, pa živel ni več.

Na tihim k pogrebu odnesli so ga,
Namesto pogrebcov le vidili psa,
Ta javkal je tužno v okrogu dva dni,
In tretjiga mertev na grobu leží.

Povračba.

Cvelju Maja, roži slična,
Krasno lepa, nježno tanjka,
Bistro gledna, rajsko mična,
Možkim sercu hlopna zanjka;
Z ustnam svitlim ko korale,
Polnim uma, slada, šale,
Mila, čista, rajska vsa;
Škoda, šteta dote zale,
Ti si hči biričeva!

Oče pozdno iz grašine
Puste volje k domu pride,
Serd budí mu zle spomine,
S kipam kip se v glavi snide: —
Ak se ravno po postavi
Kolje, vklepa, drè in davi,
Vračbo vonder terja kri;
Nam postava se napravi,
Kakor jo trinog želí.

Da! mogočni! vi boljaki!
Vi bogovi zemlje borne!
Nas podložnih smet je vsaki,
Vaše sile le izvorne!
Vam krivice snažne roke,
Zakon terja kri in stoke,
Brati jasno v člancih je;
Ja tedaj terdim te joke, —
Ak mi grud razkolje se.

Za pravico vpil je neki,
Ga zagluši bobna vrenje,
Vodja migne! — sik in sekil
Glave v prah zazrem valenje.
Hujši jutro tug bo sila,
Bosta dva se zavalila,
Vislic troje vžganih bo; —
De bi zarja zasvetila,
Trešlo ker — bo v njega zlol

Druži tak oserčja rane
Mož tožljiv, prepoln nevolje,
Kar mu v misli pride mane,
Kar mu v serce šine kolje;
Noč je temna, biva večna,
Vsih platí pošast nesrečna,
Kar zagleda strah se zdí;
Po klopéh merličev sečna,
Po vsih stenah teče kri.

Z deli svômi se navadnim
On tolažiti poskusi,
Misli prav bo v času hladnim,
De sekira se nabrusi;
De polika pečatone,
Ter za ječo krute spone,
Kterih zajtro treba bo. —
Zdi se iskra vkres mu zone,
Žar železa pekla zlo.

Kri povsot! prikazni strašne
Medju tem so mu očitne,
Žar občutki, misli plašne,
Kerč mu stiska članke kitne;
Kak pregnati zdetja klamo?
Najti pokoj upa samo
V gledanju nevidnosti:
Strah pospè v ničesar jamo,
Ak mi tik bo moja hči.

Bom se bližal ji do glave,
Gledal le nedolžno lice;
Polno serce božje slave,
Upal iz nebes pravice. —
Kakor pravi, tak počenja,
Se približa, tiha tenja,
Postli njeni varno mož. —
Kaj ti žile rok napenja,
Kam nastavljaš ojstri nož?

Oj! ti vidiš, — strela zlemu!
Vidiš grofa, — božja mati! —
Hčeri dragi, da! v objemu
Zapeljivca vidiš spati.
Že pripravljen ga predreti,
Dal boš druj obrat osveti,
Nož je šel, da! v nožnice; —
Čas je bil železo greti,
Pečaton razbeljen je.

Ne, zločín! Ta premala,
Smert ne plača te gerdobe,
Bo se kazen ti spoznala
Slična djanju take zlobe.
Gerb ti v lice vžgem Kaína,
Perve kače, greha sina,
Ná! — plačilo mojih rok.
Hodi tak, osvet pervina,
V strah domovju lastnim krog.

Sično vžgejo se pečati,
Grof kričé iz drema plane,
Sivca vidi serdno stati,
Ki orodje v roki mane. —
„Hodi proč! — in tvoji stoki
Nej doné spomín visoki
Tem ki je povračbi top;
Bog močán je šibki roki!"
Rekši ziblje sivi čop.

Star pevec.

Poje v berda, v polje, v niže
Mož sosebni sivi čudno
Skor žugaje glasne viže:
Sim pušave krepki glas;
Rahlo, rahlo! raj pomudno!
Nič prezgodej, nič nezrelo!
Neprestano, gromno, smelo,
Zmage svest si, dojde čas.

Prazen trud, o truma mlada,
Drevje časa premektati,
Hrepeneti sadja slada,
Ko se komaj kaže cvet!
Čakaj de se plod pozlati,
Kak primerlej verhe strese,
Ta ti sadja v žep nanese,
Kar ni upa bil obet.

Zdražena derhal mu sika,
Zasramuje ga lažnivca,
Kjer ga vidi serda krika,
Mu očita drambo zmot.
Kaj terpimo graje sivca?
Kamnje vanj za take službe,
Zapodimo ga iz družbe,
Sledi mu prikor povsot!

Poje mož sosebni glasno
Kraj kraljeve zlate hiše
Serda vnet pa uma jasno:
Sim ki v pušbo trobi glas:
Dalej, dalej, tik do više!
Brez bojezni derzno, smelo,
Pravo tam se bo dospelo,
Splošno pravdo terja čas.

S tokam krepko, z vihram umno!
Moč obéh ti lastna bodi,
Snuj ti v žilah kri pogumno,
Plašbi grob je zmir odpert.
Le po ravni cesti hodi!
Tam skalade? dalej hiti,
Je nevarno oberniti,
Zadej zije gladna smert.

Nekdo bil je ves prestrašen,
Zdaj bledil je, zdaj zarudil,
Kdo je glas ta pusti zbudil,
Ki okrutno tak doní?
Narod nam zapelje vplašen,
Bes kričí iz tega sivca,
Zgrabte krepko govorivca,
Takih pesmi treba ni.

Poje dalej starče čudno
V ječi tamni zmir enako,
Glasno, mirno, skor priljudno:
Sim ki v pušbo trobi glas.
Pel sim burno šeg napako,
Dar poroštva so mi zbrali,
Pesmi mene ne mi vgnali,
Kér gotovo dojde čas.

Hruška prerokovavna.

Sledečo to pravlico od starih slišal sim,
So pravili jo jasno, ko starši nekda jim,
Mi bomo zapustili otrokam našim jo,
Premenja rodovina, pravlice stare so.

Na Valserjevim polju — tak zove se ta kraj —
Je hruška posušena, neplodna, stara zdaj,
Okrožje to je tisto, drevesa štor je znak,
Tu spraznul bo se vojske posledni siv oblak.

Pa kak se tota doba ljudem na znanje da? —
Bom znamenja povedal, na kojih se spozná,
Bo vsih straní pregrešno privrelo ljudstvo skup,
Na nas posledna vojska nesreče trešla strup.

Tam ima se dognati, bo tako tekla kri,
Potokam de še takim sijalo sonce ni,
Rudečih rek bo vrelo nebrojno tik planin,
Tam dojde slava pravdi, zatiranju pogín,

Doveršeno to delo razprostre tmina moč,
Merliče in vojšake pokrije siva noč,
Ko jutro bo blešelo budivši djanja skerb,
Bo stal navérh drevesa pokoja svitli gerb.

Pomen drevesa čujte, popisal sim okraj:
Drevó je tužno, pusto, razklano, suho zdaj,
Posekano že trikrat, je trikrat zraslo pred
Iz korenin ponosno, in drevo bilo spet.

Ko sonca žark mogočni iz neba sega vanj,
Meževni sok mu znotraj oživi suhi panj,
Zeleni kinč okrasi mu verh in grane vse,
Bo znamenje začetno, že doba blizo je.

In kader se razprostre mu v krogu verha kras,
Tu bliža nam grozivno se napovedan čas,
Ko cvetje mu odpada, je blizo pusti konc,
In ker bo sadje zrelo, je vroč do kipa Ionc.

Ki letos ob drevesu na vse je pazen bil,
Stvarí je čudne vidil in čudniši terdil,
Je zdelo se de v perhlim oživi deblu sok,
Napenjajo de popki, de bliža se obrok.

Al sod že poln je greha, za serp al zrela stern,
O tem ne vidim jasno, pa siv je čas in čern,
Vezila so postarne, deržijo malo več,
Premenjati v Evropi se htje mnogtera reč.

Pogreznen grad.

Okrožen s terdmi zidi stojí gošave zad
Na skali v dol viseči gospodov hudih grad,
Kot orel iz oblaka tak planejo na rop,
Ko se na bližni cesti prikaže kupcov trop.

Je bratov trojca zunaj, ko jaha, jeklo vsa,
Škerlato pa v dvorani in granostaj domá,
Kervavi v borbi, v grehu razujzdana živí,
In krog m krog trepečo deželo prestraši.

Hotivka njih prešerna, kaj glad je ne pozná,
Ošabna svil in zlata, pregrehe zloba vsa,
Tepta z nogama božje darove v grez in prah,
Vsih čertov hudobije nikakor je ni strah.

In čuj! stražar zavpije: Na noge knezi koj!
Popotnikov se bliža bogat oprašen roj,
To kupci so iz tujstva, to bo preblažen lov,
Ti nimajo orožja, pa v žepu zlat gotov.

Ne zabte svoje ljube, kričí za njim deklé,
Želi zlatá si mnogo, in ceni bisere,
Poječih tičkov tudi za hladni rožni gaj,
De tako se mikavnih napolni sluh ji slaj.

In kmalo v grad se verne vriskaje cela množ,
Med njo zajeti kupci, pripel za moža mož,
Prinesli smo ti tičke, za gaj priličen kras,
Žverglaje radovalo te bo prihodni čas.

Ta rožni gaj je ječa, temotno zije kar,
Temnejši iz globine smerdí gnilob sopar,
Ob kraju brezdno strašno, čerlena tmina not,
Iz ječe te ne pelje na svitlo druga pot.

Tu glad končá zaperte. Obup ki je donil
Iz grozovitne jame, je tičji žverglej bil,
In kdor je v noro puhnul, je bil na skali zmet,
Obupna žertva smerti, to bil je tičji let.

So pahnuli zajete okrutno v toti strah,
Jim reče nek duhoven, ki vjet je, groze plah:
Gorjé vam, vi bedaki! peklenski žar čez vas!
Vas nekidan bo peklo to djanje bolj ko nas.

Zarjove eden knezov: Zató kaj maram jest?
Sini lastniga si djanja do zadne pike svest;
Posledne zlo do sodbe, s prisego bi dognal,
Ak tehtam dela svoje, ne bom se jih kesal.

Rugaje se zakruli na robu brezdna druj:
Prepusti dela moje le meni, v sebe snuj!
Ja sam bom opravičil, kar delal sim ja sam,
Posledniga do dneva kesanju se ne vdam.

In tretji hrohotaje: zdaj bodi slavček ves,
Žverglaj prijetne pesmi, renčal si tu ko pes;
Ni žal mi djanja môga, na križ bi roko djal,
Rotil se vpričo sodbe, ničesar mi ni žal!

Ko grešna ta beseda oprosti se iz ust,
Doní iz globočine odmev: — gorjé ti! — pust,
In — „ Amen!" ljuba krikne, se strašno hrohotá,
Na nebu grom zakruli, skalovje v dol derdrá.

Premenjena perutnic razprostre baba par,
Se dvigne v zrak, zakrije pogledu sonca žar,
Iz brezdna plamen šviga, zazjá gortan širok,
Prekucne grad se v jamo, ter stisne se razpok.

Če prašate kak zove te zgodbe mesto se,
Grašini in deželi zakličje ktero je? —
Pozabljena za zmirej, osoda bivši tak,
Je vtihnula pravlica, je zginul grada znak.

Nevihta.

Na stolpu grada stal je vladar zamišlen star,
Je gledal tužne kraje, ga stiska v sercu mar.
Nevihta se mu bliža, vihar je tu in tam,
Opira še na moč se, pa vidi de je sam.

Z levico, kteri žezlo odpadlo bilo je,
Tiši na mračno čelo trepečo krono še.
Izvoljena hotivka pocuka za škerlat:
Si prej me žarno ljubil, je šla ljubezen spat?

Ljubezen in veselje, ti draga moja, kaj?
Nevihta me napada, pogín grozi mi zdaj.
Ja nisim kralj ovenčan v ozidju tih višín,
Le besniga sim časa, potresa plašni sin.

Prazna skusba.

Nevoljin bil je nekido,
De zadej ima kite zlo,
Saj de bi bilo spredej.

Le kako to doseže se?
I nu, okrog! storjeno je —
On skusi. — Rep je zadej.

Se zavertí na desno plat,
Kaj zlodja? rep je zmirej zad,
Na herbet vedno visi.

Zdaj zaverti se urnih krač
Na levo stran in clo drugač,
Pa kita je od zadej.

Vertí se sem, vertí se tje,
Je prazen trud, zastonj je vse,
Na herbet kita visi.

Se suče ko vertavka zdej
Nazaj, navniz, nastran, naprej,
Neplodno! rep je zadej.

Se suče zmir še zdajnih dni,
On misli: končno steče mil
Zastonj! repák je zadej.

Tako teče svet.

Ko bil sim še domá fantín,
Nevkretni, rogovilni sin,
Je šiba pela gosto;
Ko sim potem odrasel bil,
Pismenkovati se učil,
Ni bilo manj priprosto.
Kdor komaj čerMce pozná,
In šiba brati sili ga,
Je mučenik na sveti.
Tak stekel je mladosti kras,
Ja upal vedno bolji čas,
Pa hujši jame creti.
Me živeža popade skerb,
Priklanjal glavo sim in gerb,
Denar je vsak dan tujši,
Ko nekaj dnarja pridobim,
Si koj suprugo navalim,
Zdaj bilo je še hujši.
Sim hvalil to, sim drugo klel,
Korbač kadkada v roke vzel,
Zamašil tud ušesa.
Otročje leta moje ste,
Življenja vonder cvet bilè,
Zaperte so nebesa.

Poterpež.

Ko nekda mlade dobe sim keglati pričel,
Je teklo vse narobe, sim redkokrat zadel.
Sim bil ko cesar bistri dežel Aromate,
So žerli med ministri, on pil pelinko je.

Je lovec bil netruden, je strelal serca živ,
Zadetja bil je muden, le merlej tem je kriv.
Kdo graja merlej zliga? Le roka ta je serp,
Fantin, ki kegle dviga, kričí: prenos, poterp!

Prenos! — poterp! — oslabil o tem je um prestar,
Sim keglati pozabil, ni tarče več mi mar.
Poterp in terp! — te viže zapeti mora vsak,
Ki kakor ja do niže prispè posvetnih tlak.

Pojmo.

V tovarštvu družbe mile na trati rad sedím,
De tug pozabim sile, popevke žvergolim,
Ko tarnja me napade, beží od mene vse,
Zapojem kroglih slade, in serce zdravo je.

Mnogtera me je pičla v živetju pustim res,
Zaupanja ni vničla na dobe slajši ples;
Ne terjati de zgine iz pota vsako zlo,
Zapoj ko sreča mine, in kmalo bolji bo.

Zapoj ko zgrabi tuga, in manjši bo pritisk,
Zapoj ko pusto žuga nevihte v delji blisk;
Se s petjem obernilo bo k dobrim hudo spet,
In kar je kislo bilo, premenulo se v med.

Trojo sonc.

Sreberne te barve nekada ni bila baroka letá,
Pretekli so časi mi slada, ko glava je rusa bilá.
Osupnen lepote in krasa, in tvoje mladosti blešín,
Zbudí se minuliga časa mi v starimu sercu spomin.

Že babica, matere mati, je bila nezmerno mi všeč,
Blešeča ko sonce na trati je zdela mi rajska se reč,
Je včasih ročico mi dala, zažgal je vso dušo mi stisk.
Potem ko je druziga zbrala, sim puhnul na tuje ko blisk.

Po zgodbi neslani mi taki se pozdno povernem na dom,
Že sonce je drugo na zraki, kak pridemo temu v okom?
Da, deklica! mati je tvoja blišeče to sonce bilá,
In zmede mi duša se moja blišobe ponovljene vsa.

Poljubim jo nagloma v čelo, veselja, ljubezni navdan,
Namuzne se drugimu smelo, na tuje sim zopet pregnan
Tak žanjem le muke in tuge, sedaj že ukrivljen in siv,
De tretjiga sonca poruge pokusim, le k temu še živ.

Dospem de pepevke te konec, ti koj brez ovinka povem,
Ti sama to krasno si sonce, v ta blesk se ozreti ne smem,
Iz milosti zobček moliš mi, poljubiti usta mi daš,
O tem ko si mlajšiga voliš, grob zame ti v glavi imaš.

Pomlad in jesen.

Prispel je pomladanski čas,
Ljubimca de objela bo,
Povije zemlja v rožni kras
Naravo svojo dično vso.

Ljubezni vnet veseli tič
Praznuje v gaju slasti god,
Prepeva, scer ne mara nič,
Ga mika skerb za zgodni rod.

Vse vriska, ljubi, vse živí,
Vse slavi pomlad krog in krog,
Za mene to pristojno ni,
Poslušam tiho — žalibog!

Privošim zemlja srečo ti,
Vi pevci petje vam in slast,
Prepustite žalobo mi,
Mi serčnih bolečin oblast.

Nastopa mraz, nevihta vse,
Sferčí za listam list iz vej,
Načelni verh otožen je,
Bo spanja čas, — počitka zdej.