Nemesis
| Nemesis |
| |||||||||||||
»Kako je z ladijo "Nemesis"?« zaklical je bogati trgovec Werner svojemu knjigovodji.
»Pripravljena je, da odplovi. Tu je pismo zavarovalne družbe!«
Werner pregleda hitro polico ter mrmra zadovoljno smehljaje se pred se: 150.000 mark, — dobro, prav dobro! »Recite kapitanu, da bode danes zvečer odplovil.«
»Kapitan je v komtorji in nujno želi govoriti z vami, gospod Werner.«
»Nujno govoriti? To pač ne bode toli važno! No, ljubi Herman, recite mu, naj ustopi.«
Nekoliko trenotkov pozneje stala je starega mornarja zagorela postava pred trgovcem.
»Kaj mi prinašate, kapitan?«
»Nič dobrega, gospodine Werner. Moštvo neče odploviti, misli namreč, da ladija ni več za morje.«
»Ali vi ne morete spametovati te druhali? Vidim, vi kapitan, se starate, stari ste, previdni, bojazljivi ...«
»Jaz bojazljiv?« vskliknil je mornar ter obledel, »za Boga, kdo drugi bi ne smel kaj tacega reči.«
»Ves svet poreče tako, ako ne morete strahovati moštva.«
»No tako, gospod Werner! Jaz bi jih že strahoval, a jaz sam "mislim" da bode to staro podganje gnezdo zrušilo se v prvem viharji.«
»Bi li bilo zavarovalno društvo tvegalo toliko vsoto za ladijo? Tu je pismo. Poglejte sami, gospod kapitan!«
»Zavarovalno društvo stori, kar mu drago, a življenje človeško, življenje ljudij se vendar ne meče tako lahkomišljeno v nevarnost!
Da vam dokažem, da strahu ne poznam, bodem odplovil. Odgovornost pa z vračam na vas! — Zdravstvujte!«
»Že dobro!« klical je Werner za odhajajočim, »že dobro!« in demonski smehljaj zaigral je ob njegovih velih ustnicah.
V starem pomorskem mestu zmatrali so Wernerja za previdnega in spretnega trgovca, ki umeje z neizprosno brezozirnostjo zasledovati svoj smoter: obogateti hipoma. On se ni plašil nobenega, še tako predrznega podjeta, kadar se mu je kazal dobiček in sreča mu je bila doslej vedno zvesta. Ladije njegove bogato nakrcane plovile so po morji in se vračale navadno z velikim dobičkom domov; kadar se je pa katera potopila, bila je gotovo zavarovana za znatno vsoto, k mu je več nego nadomestila škodo. Tako si je Werner v razmerno kratkem času pridobil veliko premoženje.
Razven bogastva svojega, poznal je samo še jedno veselje: svojo hčer Lujizo, lepo cvetečo deklico. Za njo snoval je velike načrte, srečo njeno hotel je ustanoviti s sijajno ženitvijo in si je mej mnogimi trgovskimi snubači že izbral najsposobnejega. A srca neso blago, o katerem se lahko razpolaga, in tako so se proti načrtu njegovemu pojavile nepričakovane ovire.
Ko je Werner hitel za kapitanom, prišla je Lujiza v pisarno poupraševat po očetu svojem.
Namesto njega našla je v pisarni le Hermana, mladega knjigovodjo, ki je bil ob jednem gospoda Wernerja oddaljen sorodnik. Samo jeden pogled je zadoščeval, da je deklica zapazila mladega moža otožnost.
»Kaj vam je, ljubi Herman?« upraša ga sočutno.
»O nič, prav nič, draga Lujiza!«
»Vi hočete žalost svojo meni prikrivati? Nesem li vašega zaupanja vredna?«
»V najpolnejši meri draga Lujiza, toda ...«
»No? ...«
»Vedite torej! Kakor me ljubezen vaša osrečuje, zmatram vender za svojo najsvetejšo dolžnost, da o najnem znanji obvestiva vašega očeta. Vi umejete, da se s tem podajem v nevarnost, da se bodem za večno ločil od vas, in to je, kar ...«
»Nikarte se prehiteti, ljubi Herman!«
»Kako bi jaz, ubožni sorodnik, katerega je vaš oče le iz usmiljenja vzel v svojo hišo, katerega je počastil z zaupanjem svojim, svoje oči povzdignil do vas? Kaj bi rekel na to, kaj ošabni vaš brat? Koliko imam upnja, da sem vam glede bogastva jednak?«
»Vi ste si mojega očeta zaupanje pošteno prislužili, mojemu bratu pa ste zaradi njegove lahkoživnosti skrajno potrebni. Podvojite gorečnost svojo, vse drugo pa donese bodočnost.«
»Kakor so te besede, draga Lujiza, za me osrečevalne, se vender bojim najhujšega, kajti jaz moram jaz hočem, očetu vašemu povedati vse.«
»On je že vse čul, gospodine mladi!« začul se je za njima gospoda Wernerja glas.
»Idi, Lujiza, govoriti mi je z gospodom Hermanom par besed.«
Z ljubezni polnim, bojazljivim pogledom na osuplega Hermana ostavila je deklica pisarno.
»No sedaj, gospodine mladi, kaj mi poveste?« pričel je starec s strogim naglasom —
»Ako ste, gospod Werner, kakor ste rekli, čul vse, tedaj ste tudi preverjeni, da nikakor nesem mislil vaše dobrote vračati z nehvaležnostjo in da sem baš nameraval ...«
»Poznamo taka zagotavljanja in umejemo ceniti je po pravi vrednosti ... Toda, ker se stvar ne da, predrugačiti, razpravljajva o njej vsaj mirno. Taka je moja kupčijska praksa.«
Dasi se je mej tem govorom na starega skopuha obrazu pokazalo neprijetno, skoro peklensko smehljanje, bil je Herman vsled zaslišanih besed zelo presenečen. Od kod ta hitra prememba? Od kod ta skoro očetovska blagohotnost?
»Nisem hud na vas, ljubi Herman,« nadaljeval je starec svoj govor, »saj sem bil nekdaj sam mlad in vem, kaj je ljubezen; jaz imam tudi srce za otroka svojega in vidim, da vam je Lujiza naklonjena. Tudi ste vi pošten mlad mož, sproten in marljiv in utegnete naposled srečo napraviti. Zatorej odgovorite mi odkritosrčno na moje vprašanje: Kaj bi tvegali, da dobite moje hčerke roko?«
»Svoje življenje, gospod Werner!« vskliknil je Herman strastno.
»Le polagoma; tako hudo ne bode z vami. Jaz predlagam vam kaj druzega: "Nemesis" je pripravljena, da odpluje. Odpeljite se ž njo, napravite na mestu, kamor je namenjena podružnico moje trgovine in ako se vam to podjetje posreči, vam je moje hčere roka gotova.«
Herman bil je samega veselja skoro iz sebe.
Glas starega Wernerja bil je tako srčen in ta preobrat v usodi njegovi bil je tako nenaden, da je jedva našel besed za zahvalo.
V malo hipih obvestil je Lujizo o tem dogodku in po srčnem slovesu odhitel je Herman pripravljat na potovanje. Stari Werner gledal je s svojim čudnim peklenskim smehljanjem za njim tiho pred se mrmral:
»Žal, da nemam časa, da bi zavaroval življenje njegovo!«
Mej tem ko se je Herman pripravljal na potovanje, stopi mladi Werner hitro v njegovo sobo.
»Herman, blagi, jedini prijatelj! Rešite me!«
»Že zopet!« vskliknil je nehote Herman.
»Izgubljen sem, ako me vi ne rešite! Le poslušajte: Bil sem v denarni zadregi in sem v nadi, da bodem v kratkem dobil večje vsoto na razpolago, ponaredil menico na mojega očeta ime.«
»Nesrečnež, kaj ste storili!«
»Rešite me! Usmilite se me! Mojega očeta poznate, torej veste, da me bode, ko mu pride menica pred oči, izročil sodišču. Pomagajte ljubi Herman, pomagajte!«
»Da, a kaj naj za vas storim, kaj zlasti sedaj, ko sem baš na tem, da se ukrcam na ladijo?«
»Ukrcati? Mene zapustiti? Sedaj? Ne, Herman, tega ne smete, tega ne morete storiti! Rotim vas, da iz ljubezni do moje sestre ostanete tukaj in me rešite! Nihče drugi, nego vi, more mi od mojega očeta dobiti odpuščanja, nihče drugi nego vi, more me dati življenju in družbi nazaj.«
»A pomislite, da sem vašemu očetu zastavil besedo, da še danes odpotujem na ladiji "Nemesis" in da bi mi nikdar ne odpustil, ko bi — — —.«
»O ako sinu njegovego rešite pogina, ako otroka njegovega zopet spravite na pot časti, potem vam bode ne le odpustil, temveč hvaležen vam bode vse življenje svoje. Imejte usmiljenje, Herman, in uslišite mojo prošnjo!«
»Kaj mi je storiti?« jecljal je poln sočutja mladi mož.
»Pustite, da jaz danes odplujem na ladiji "Nemesis". Po odhodu povejte vso zadevo očetu in strite vse, da mi pridobite njegovo spravo, zopet ljubezen njegovo.«
Herman dal se je pregovoriti in odpustil svoj sklep, da odpotuje.
Saj je lahkomišljenec bil Lujizin brat, in nobenega sredstva ni bilo za rešitev njegovo. V ubežnika plašč zavit, otavil je potem ladijo, ne da bi ga bil kdo spoznal, Lujizin brat pa se je odpeljal v daljni del svəta.
Malo ur pozneje prišel je Herman k Wernerju in hčeri njegovi. Ta dva sta skoro otrpnela začudenja. Herman povedal je v kratkih besedah, kaj se je zgodilo.
»Kaj? Kaj? Moj sin na ladiji "Nemesis"? Moj jedini sin!« rohnel je v obupnosti star mož.
Lujiza si tega groznega izbruha bolesti ni mogla tolmačiti; v duši Hermanovi pa se je začelo grozno daniti.
Stari Werner dobil je hudo groznico, da se dolgo časa ni nič zavedal. Herman sam stregel je bolniku in koliko možno skrbel, da Lujizo ni bilo v njegovi bližini. Bal se je, da bi bolnika izdajalske fantazije deklici ne pojasnile grozne resnice.
Ko je nekega dne zopet pri njem čuval, misleč, da mirno spi, naznanili so mu strašno vest, da se je "Nemesis" potopila in vse kar je bilo na njej. Vse možtvo našlo je v valovih smrt. Dasi vender so se te besede le tiho izrekle, bolnik jih je čul.
»"Nemezis!"« vskliknil je. »Da, da! Saj sem vedel! "Nemesis" morala se je potopiti. Le glejte! Glejte, utaplja se! Čujte klice utapljajočih se ljudij! Moj sin! Moj ubogi sin!«
Po teh besedah zgrudil se je mrtev v blazine, kap naredila je konec življenju!
Globoko potrta in polna bolesti stala sta Herman in Lujiza pri mrtveci.
Po preteku žalnega leta peljal je srečni Herman ljubljeno deklico pred altar.
Prave zveze teh dogodkov pa deklica ni izvedela nikdar.