Nenavaden pojav
| Nenavaden pojav Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Gradar.
| |||||||||||
V teku svojega trudapolnega uradniškega delovanja sem naletel na marsikako zanimivost, opazil sem mnogo čudovitega in izkusil dokaj bridkosti. A zdaj je vso minilo; položili me bodo v krsto, zazvonili bodo zvonovi in črno oblečeni pogrebci bodo vzdignili krsto na rame; pred njo bo stopal učitelj Sljuka ter nesel na žametni blazini moj zlati zaslužni križec.
Dogodki mojih dolgih let so popolnoma privatnega značaja; ne zanimali bi nikogar in celo meni se izgubljajo polagoma iz spomina. Le jeden prizor, — jeden sam kratek prizor stoji pred mano jasno in določno, kakor bi se bil vršil to uro. Prihajal mi jo na misel v tihem nočnem času, vznemirjal me je na sprehodu, kratil mi je razkošnost v najprijetnejši družbi. Razlagati si ga ne vem in tudi ne pričakujem, da bi ga mogel razložiti kdo drugi. Objavljam ga samo vsled kurijoznosti in da olajšam svoje srce, predno zaspé moje oči poslednje spanje.
Dolgo je od tega. Preteklo je morda že dvajset let, — ne spominjam se natanko. V pisarni sem imel mladega adjunkta, čemernega in slabotnega človeka. Zdi se mi, da je bil jetičen; njegova lica so bila bleda in zelo upala. Nosil je mehak, širokokrajen klobuk in fantastično zavozlano kravato. Meni ni bil ta človek simpatičen. Motilo me je na njem nekaj posebnega, kar nikakor ni spadalo v pisarno. Ne rečem, da bi se bil spodtikal nad mehkim klobukom ali nad kravato. Ljudje naj se oblačijo, kakor jim je drago; v tem oziru sem bil že od nekdaj svobodomiseln. Toda posebnost je ležala v očeh, v kretnjah, v posameznih momentih. Kadar je sijalo solnce, je naslonil glavo ob dlan ter gledal skozi okno. Zamudil ni ničesar, k delu ga nisem priganjal, — a čemu je gledal skozi okno s takim mrtvaškim pogledom? Za družbo se ni brigal, smejal se ni nobenemu dovtipu in to je vplivalo neprijetno na druge ljudi. Da bi se mu dalo očitati kaj pozitivnega, nemarnost v službi, kakor pogrešek ali kaj podobnega. Ničesar ne! Prijeti ga nisem mogel ne tu ne tam; rekel bi mu bil rad kako pikro besedo, toda zunanjega povoda ni bilo. To me je vzburjalo in lotila se mo jo nervoznost, kadar sem se ozrl nanj.
Zgodilo pa se je nekoč, da sem iskal neko malenkost na njegovi mizi. Brskal sem po papirjih ter naposled odprl predal. Spominjam se jako dobro: dan je bil deževen in teman; prav od jutra so potrkavale kaplje po oknih; zjasnilo se ni niti za trenotek. V pisarni je bilo toplo, če tudi nekoliko zaduhlo, in na mizah so gorele svetilke.
Roka mi je zastala od začudenja in ogorčenosti. V predalu so ležali razni rokopisi. Nekaj papirjev je bilo popisanih v ozkih vrstah, z velikimi začetnicami. To so bilo pesmi. Na debelem zvitku je bilo zapisano s krepkimi črkami: »Kaj ovira napredek naše literature?« — Na drugem: »Par besed o naših socijalnih razmerah«; videlo so je na mnogih praznih listih, na prečrtanih straneh in korekturah, da jo bila stvar še nedovršena.
V prvem hipu so nisem mogel odločiti, kaj bi storil. Vse to jo prišlo takó nenadno, nepričakovano, — in samo na sebi je bilo takó silovíto, naravnost nečuveno, da jo za nekaj sekund okamenela moja pamet in moč moje volje. Pred vratmi si je nekdo brisal nogo in takoj nato je stopd v sobo Jeraj, moj adjunkt. Poslal sem ga bil po opravkih k notarju.
»Kaj pomenijo te stvarí, gospod adjunkt?«
V desnici sem držal »napredek literature« in roka se mi je tresla od vznemirjenosti. Jeraj si je slačil suknjo in okrenil je glavo k meni, z malovažnim, nekoliko začudenim izrazom. Odgovoril ni ničesar. V mojih žilah je kipelo.
»Zapovedovati vam nimam, gospod adjunkt. To so vaše privatne reči. A dovolite mi samó kratko opombo. Vi hočete biti uradnik, ne? Dobro. — Glejte, ljudjé se dele v dvoje kategorij, v potrebne in nepotrebne. Potreben človek je tisti, ki hrani pošteno samega sebe in svojo družino, če mu jo je Bog dal; to je njegov smoter; in sredstvo, s katerim ta smoter doseže ali vsaj stremi, da ga doseže, se imenuje dolžnost. Potreben človek izpolnuje svojo dolžnost in se ne briga za druge stvari, s katerimi trati samó čas in moč. Nepotrebni ljudje govoré o vprašanjih, ki jih stavijo drugi nepotrebni ljudjé, in opravljajo dela, katerih živ krst ni zahteval od njih. To so takozvani pesniki, literatje, politiki, filozofi, umetniki in tako dalje. Država teh ljudij ne potrebuje, ker so ji v nepriliko in spodtiko in ostalemu poštenemu človeštvu v nadlego in britkost… Uradniki so bili od nekdaj vzor in ponos potrebnih ljudij. V vsi svoji dolgoletni praksi nisem naletel še na nikogar, ki bi mu prišla kdaj na misel politika, literatura ali celó filozofija… ne, nihče se ni spozabil tako daleč! In vi, — Jeraj! Ali vam je pri srcu vaš blagor? Ali vam je pri srcu vaše dobro ime?! — Kakor sem rekel, zapovedovati vam nimam, a kot starejši človek in vaš predstojnik vam svetujem tole: — izbirajte, odločite se! Potreben ali nepotreben! — —«
Ostal je v pisarni. Njegova lica so bila zmirom bolj upala, njegov pogled je bil velik in moten. In kljub vsemu je ostal. Mene je njegova prisotnost grizla in pekla. Naposled je bil prestavljen v neko oddaljeno mesto; imenovan je bil celo kontrolorjem. Odkar ga nisem videl več sključenega za mizo, bledega in mračnega, se mi je zdela pisarna svetla in svobodna… Ah, kako je to mogoče, kdo bi mogel razložiti to zagonetko!? — Pošten uradnik, v državni pisarni, — in misli in piše kot izgubljene eksistence! Kam jadra naš narod, kam jadra človeštvo!… Moja tolažba je, da je bil ta človek jedini svoje vrste; ne prej ne pozneje mu nisem videl več podobnega in časih se mi dozdeva, da niti on ni eksistiral, — da sem govoril ž njim samó v nemirnih sanjah… Olajšal sem svoje srce in lahko bo počivalo moje trudno teló. Želim in upam, da bi bile te skromne vrstice v svarilo in spodbudo nadebudnim mladim uradnikom.