Nepozabni biseri

Nepozabni biseri Nežka Raztresen

Spisano:	Nina Svetič
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji:	Nežka Raztresen
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

SVET OTROŠKIH SANJ

POŽREŠNA MUHA

Priletela je
velika muha,
sedla je na košček
kruha.
Grizla, grizla,
se sladkala
in utrujena zaspala.
Ko pa se je
prebudila,
razprostrla svoja krila,
a po zraku ni letela,
ker bila je predebela,
še je razprostrla krila,
padla vznak
in se ubila.

BOKSARJA

David pravi je junak,
vedno bi se boksal rad,
a nikjer nikogar ni,
ki v boj bi šel s pestmi.
Z dvorišča prihiti
deček pogumen
modrih oči.
In zakliče: »David, stoj,
jaz poskusim se s teboj.«
Rečeta le: »En, dva, tri,«
že se bijeta s pestmi.
Drugi gledajo molče.
Kdo bo zmagal,
se ne ve.
Sliši glas se, ki kriči:
»Glej iz nosa teče kri.«
David ustraši se, zbeži...
Tako je boj končan,
zmagovalec je Boštjan.

PRIJATELJA

Kavik je sosedov pes,
vsak dan je umazan ves.
Borči vode v škaf nalije,
umazan gobčk mu umije.

Okrog hiše se podita,
skačeta in se lovita,
pes ga za rokav drži,
Borči pa se mu smeji.

»O, le čakaj, ti grdoba,
če se jaz bom razjezil,
palico si bom urezal
in te ubogati učil.«

Kavik gleda in si misli
in zalaja: »Hov, hov, hov,
pridi moj prijatelj mali,
kmalu morava domov.

Dosti je bilo igranja,
tebe čaka mamica,
meni pa želodček pravi,
da že lačna sva oba.«

In sta se na pot podala
proti pasji hišici,
tam na mizi sredi vrta
pečenka svinjska že diši.

IGRAČKA

Res najljubša
je igračka
malemu Urošu
tigrasta mačka.
Z njo se
ves dan pogovarja,
z njo po zofi
se podi
in se mijavkati uči.

ČUDNE SANJE

Mala Maja
je imela čudne sanje.
Sanjala je,
da je postala
velika mačka,
da po zraku je letela
in v ustih
je veliko miš imela.
Potem se je prebudila
in premišljevala:
»Kaj, če res
leteča mačka
bi postala?«

UČENCI

Meni Gašper je ime,
vsak učenec to že ve,
hodim v razred prvi,
pravijo nam - črvi.

Fant sem bistre glave,
močne sem postave,
s knjigami sem skregan,
zato od staršev sem oblegan.

Igre, smuči in sani,
za vesele zimske dni
in z menoj Matic, moj brat,
skupaj greva se igrat.

Ko vrneva se z igre pozno,
joj, kako doma je grozno,
stara mama zobe stiska,
iz oči se ji zabliska.

Ta presneta mularija,
dela same nam skrbi,
ve samo kaj je norija,
malokdaj se pa uči.

Če bo šlo tako naprej,
to hudo bo jej, oh jej,
če bosta vedno takšna strica,
ostala bosta brez poklica.

MOJ UČENEC

Kar čez noč
prišla sem do
poklica,
vnučku Borisu sem
tovarišica.
V šolo redno on
prihaja,
kjer učim ga
vse od kraja;
družbo, naravo
in matematiko pravo.
Črke skoraj vse
pozna,
ve katera i je
in katera a.
Tudi peti se uči,
barvati in risati.
Ko pa šolo to končava,
se namizni nogomet igrava.

ZIDARJA

Sestrica in bratec
na dvorišču
se igrata,
sezidala sta hišo
iz peska in blata.
Pa vendar ni taka,
kot druge so hiške,
to je le stavba
za podgane in miške.

MAČJA ZVESTOBA

Ko sneg je skopnel,
naš maček
se ženit je šel.
K sosedovim hitro zavil
in tam na podstrešju
se skril.
Je trikrat
zamijavkal močno,
da muca ga
slišala bo.
Muca ga res je
po glasu spoznala
in tiho, prav tiho
je tja pricapljala.
Potem je po mačje
hinavsko dejala,
da ga vse leto
zvesto je čakala.
A, da jo je včeraj
drug maček imel,
o tem je
previdno molčala.

VASOVALEC

Spredaj glava,
zadaj rep,
psiček naš gre
na potep.
Prav zares
tako je sklenil,
da še danes
se bo ženil,
saj je rekla
psička Dada,
da še vedno
ima ga rada.
In zato se je
odločil,
kar čez plot
tja k njej
bo skočil.
Ji v pozdrav
bo tačko dal
in veselo vasoval.

TAKŠNI SMO

Pri nas doma smo trije bratje,
smo veseli kakor svatje,
se vedno radi smejemo,
ko se na topli peči grejemo.

Karte ali šah igramo radi
vsak večer, tja do pomladi.
Ko pa pomlad v deželo se pripelje,
na zeleni trati naše je veselje.

Sosedove fante dobro poznamo,
z njimi vsak dan nogomet igramo,
Vedno pa je zmaga naša,
saj sinovi smo nogometaša.

Meni Damjan je ime,
Grega pa moj bratec je,
a najmlajši Boris mali,
Borči pravimo mu v šali.

No sedaj pa veste vse,
kaj smo in kako nam gre,
v šoli imamo vse ocene
od petice pa do ene.

Starši se na nas jezijo,
da lasje jim že sivijo,
zato jim častno Titovo smo dali,
da ubogljivi bomo res postali.

POTEPINKO

Psiček brez repa
se po vasi potepa.
Čigav psiček je ta?
Nihče mu jesti ne da.

Gre od hiše do hiše,
ga vsak napodi,
on pa išče in išče,
domov ne najde poti.

Tako je pritekel
na konec vasi,
utrujen se uleže,
si briše oči.

Mar joče zdaj psiček,
kdo vedel bi to?
Morda mu pri srčku
zares je hudo.

Nenadoma sliši,
nekdo govori,
iz radia glas se
takole glasi:

»Posebno obvestilo!
Pozor zdaj, pozor!
izgubil se je psiček,
ime mu je Hektor.

Spoznali ga boste,
ker ga repek boli,
Če kdo nam ga vrne,
nagrado dobi.«

Nekdo res je pisal
na pravi naslov,
pa je potepinko
prišel spet domov.

PRIJATELJA

Sultan in Dingo
to psička sta dva,
čeprav nista brata,
se rada igrata.

Skupaj podita se,
skupaj lovita,
skupaj v isti
hišici spita.

Sultan je velik,
je škotski ovčar,
Dingo pa majhen,
a ni mu za mar.

Zjutraj pričakata
našo Heleno,
ki jima prinese
klobaso meseno.

A veselita še
tete se Mice,
ki je prinesla
kar tri krvavice.

Dobro kosilo sta
danes dobila,
spet okrog hiše
se bosta podila.

Kako sta vesela
dobrih darov,
lepo se zahvalita
z nežnim: »Hov, hov.«

PRAZNOVANJE

Prinesel je poštar vabilo,
ki se tako je glasilo:
Vljudno vabljene vse mačke,
tigraste, črne in bele,
ki so rade vesele.
Naj pridejo takoj,
še danes v plesno dvorano,
kjer je že vse zbrano
staro in mlado.
Med povabljene mačke
bomo razdelili
ljubke igračke:
žogice brez nogice,
miške, ki se same navijejo
in v kuhinjo skrijejo,
balončke, ki se sami
napihnejo
in v zrak vzdignejo
in še in še.
Povabljene mačke
bodo dobile
okusno večerjo:
pečene in ocvrte
mišje repke in tačke.
Za ples bo poskrbel
ansambel; Mijav, mijav,
ki bo vso noč
brezplačno igral.

DEŽELA BREZ IMENA

Hodim, potujem
po daljni deželi,
kjer se cedita
mleko in med...
Tja so ponesli
konji me beli,
tam bom živela
na tisoče let.
To ni dežela
kakor je naša,
bolezni in smrti
nihče me pozna,
tu med ljudmi
je večna ljubezen,
sreča edino je
tukaj doma.
Kje je na svetu
takšna dežela,
kdo mi o njej
povedati zna?
To je dežela,
ki nima imena,
ki je lahko samo
v sanjah doma.

PRAVLJICE

Boštjanček pravi:
»Mama, povej
mi pravljico.
Tisto o Alenki
in kralju Matjažu,
ki v gori spi.
In tisto
o Kapici rdeči,
ki se volka
prav nič ne boji.
Veš, mama,
tudi jaz bom
v sanjah
kralj postal.
Ti mi boš pravljice
pripovedovala,
a jaz bom
mirno spal.«

JANI IN MUCA

Jani naš
igra se z muco
vsak večer.
Muca mijavka
in si misli:
»Daj mi mir.«
»Le igraj se
muca mala,
ti z menoj,
pa nalil bom
mleka dosti
v krožnik tvoj.«

UGANKA

Tika-taka-tika-taka
glejte našega junaka,
vsako jutro težko čaka,
ko v kopalnico koraka,
da umije se, obleče
in že v malo šolo teče.
Tam je priden, ubogljiv
in zelo darežljiv.
Vseh živali je ljubitelj,
ko bo velik, bo učitelj.
A kako mu je ime?
Naj ugane, kdor ne ve.
Mislite, da imena nima?
V pesmi tej z besedami
se rima.

POGOVOR

Janko in Metka
se igrata:
» Ti boš mama,
jaz bom ata.
Ti boš kuhala
in prala,
meni srajčke
boš šivala.«
»Ti pripravil
drva boš za zimo
in zakuril
boš v peč.
V topli sobi
bova se igrala,
to bo
imenitna reč.«

TELEFONSKI POGOVOR

»Halo, prosim,
je tam zobozdravnik?
Tisti, ki se piše Pikpik.
Tukaj ciciban Boris,
veste, zob me boli.
Halo! Kako pravite?
Čez tri dni?
O, hvala, hvala,
pa lep pozdrav,
čez tri dni
vas ne bom več
potreboval.
Veste, naša muca Mika
je naredila izpit
za zobozdravnika.
S krempeljčki mi
injekcijo da
in z repkom maha
sem in tja.
Potem vso noč
pri meni spi
in zjutraj me
zobek nič več
ne boli.
To sem povedal
vam zato,
da boste vedeli:
k vam me več ne bo.«
Slušalko Boris
odloži
in zadovoljno
se smeji.

NAROČILO

V hotel pri Beli Ovci
smo poslali naročilo,
naj pripravijo kosilo:
Cigansko juho,
Mačje zrezke,
Pasjo omako.
O, joj, kakšno kosilo?
To ni za noben hotel,
ne za kuhinjo vsako.
Pa vendar ga bomo
pojedli mi,
ki bomo k vam
na počitnice prišli.
Upamo, da ste nas
razumeli
in naše naročilo sprejeli.
Pripis se glasi;
Lepo pozdravljeni vsi!
Ne ustrašite se
naročila tega.
Še vedno smo vaši
zvesti gostje:
Maček Muki,
psička Tiki in Taki
in njegov gospodar
pionir Grega.

NAŠA MUCA

Naša muca Bela
je tako debela,
kakor da je štiri
tolste miške snedla.
Vendar je resnica:
miške ni lovila,
danes zjutraj mlade
mucke je dobila.
Mlade mucke ves dan
spijo, spijo, spijo,
prav zares nobene
miške ne u1ovijo.
Ko pa bodo zrasle,
vedno razigrane,
prepodile bodo
miši in podgane.

ZIDARJA

Simonca in Boštjan
igrata se vsak dan.
Pesek premetavata,
opeko v avtu vozita.
Hišo bosta zidala,
včeraj sta sklenila,
da igrače svoje vse
vanjo bosta skrila.

MOJA NALOGA

Dobil sem nalogo,
matematično – strogo.
Ikse in ipsilone sem spremenil
v čokoladne bombone.
Bombone sem v usta dal
in nalogo nadaljeval.
Sešteval sem in odšteval,
delil in množil
in nazadnje ugotovil,
da te težke naloge
ne bom nikoli rešil sam.
Zvezek sem vrgel v zrak,
odhitel v spalnico ko brzi vlak.
A v spanju vse številke
kar v krogu se vrte,
kot bi trenil, že v hipu
rešena naloga je.
Brr zaslišim glas budilke,
se nenadoma zbudim,
hitro umijem se, oblečem
in v šolo že hitim.
Torbo šolsko že odpiram,
bom nalogo načečkal,
joj, kako sem se ustrašil,
zvezek je doma ostal.

ZIDAR – KMET

Na pesku Simon
se igra
in zida, zida
hlevčka dva.
Enega za zajčke
in kokoške bele,
v drugem bodo
ovčke male
domek svoj imele.
Simon zida,
žvižga, poje,
dela že načrte svoje.
Ko bo velik,
ko dovolj bo star,
si pravi bo poklic
izbral.
Kovač ne bo in ne zidar,
tehnik ne in ne urar.
Mar pisatelj bo, poet?
Ne, postal bo dober kmet.

MUKI SANJA

Gleda maček Muki, gleda,
svetijo se mu oči.
Če bi znal, bi mi povedal,
da se ženil je tri dni.
Pri sosedi muci Maci
je veselo vasoval,
pa hudobni psiček Piki
mačka je domov nagnal.
Zdaj na klopi
tam za mizo
maček Muki mirno spi.
Prav gotovo
še v sanjah
z muco Maco se 1ovi.

OTROCI SE IGRAJO

Pridite otroci, bomo zaplesali,
na zeleni travi bomo se igrali.
Marko ti boš vodja,
kapitan Jernej,
kakor bosta rekla
šli bomo naprej.
Kar naprej po cesti,
tja v zeleni gozd,
tja, kjer zvončki beli
in trobentice,
mačice in druge rože
bodo nas pozdravljale.
Na zeleni travi
bomo zaplesali
in še dolgo v noč
se bomo tam igrali.
Klavdija je zajokala:
»Kaj bi rekla mama moja,
to bi me iskala
in potem bi mama moja
mi po zadnji plati dala.«

ZIMSKA

Naj bo letos huda zima,
zasnežena hrib, dolina.
Sanke, smuči bomo vzeli
in čez beli plan zdrveli.
Šli se bomo tekmovanje.
Kdo bo zmagal, je vprašanje.
Damjan, Grega in Boštjan
so slavili prvi dan.
Skakalnice smo naredili,
se v skokih pomerili.
A poglej jo, smola ta,
Gregor padel je na tla.
K njemu vsi smo priskočili,
da pomagamo mu v sili.
Grega pa se nam smeji:
»Le poglejte, nič mi ni.«
Ob njem pohvali se Ambrož:
»Jaz sem pa sneženi mož,
kapo burja mi je vzela,
glava od snega je bela!«
»Hi, hi, hi, hi, hi, hi,«
se smejimo mu prav vsi:
»Ti Ambrož - sneženi mož
za strašilo v polju boš.«

JUNAK

Damjan skače
po stopnicah
»En, dva, tri.«
Damjan pade
in se udari do krvi.
Vendar se prav nič
ne joka.
»Kaj bi to!
Cmerijo se
punčke male
kar tako.«
Damjan hitro vstane:
»En, dva, tri.«
Kar z roko si
kri obriše
in zbeži…

ZAJČKI

Zajčki, zajčki
skačejo po travi,
skačejo, se pasejo,
potem si gobčke umivajo.
Ko si želodčke napolnijo,
se naenkrat v dir spustijo.
So k svojim mamicam zbežali,
ker so moža se lovca zbali.
Je lovec streljati začel,
nobenega pa ni zadel.
Zajčki v grmu skriti so
ostali
in 1ovcu se
na glas smejali.

MOJ SIN

Naj skrivnost vam razodenem,
kakšnega jaz sinka imam,
vedno bi le žogo brcal
in igral se dan na dan.

A naloga ta domača
hitro dokončana je,
i in j sta kar brez pike
in nikjer ni vejice.

In kako stojijo črke,
kakor da so skregane,
v besedi vsaki je napaka,
s težavo le prebere se.

Na šport pa dobro se spozna,
posebno še na nogomet,
vendar, ko odrasel bo –
rad postal bi kmet.

Veste, le zato ker Peter
sinu mojemu je ime,
in zato morda mu veter
črke v zvezku zmeša vse.

PROŠNJA

Simonca je
mamico prosila,
da bi bratca
ji kupila.
Takega, ta pravega,
ki jokal bi
vse dni.
Simonca bi mu
dudo dala
in rekla:
»Le spi, le spi.«

UGANKA

Ko boš uganko rešil,
nagrado boš dobi1.
V pesmi, glej, se
deček je
z imenom pravim skril.
Je priden kakor mravlja
in majhen kakor ti,
pogumen kakor Tarzan,
se nikogar ne boji.
V šolo vsak dan hodi,
da bo učen postal,
ko bo spoznal vse črke,
takrat bo knjige bral.
Kdo bil bi deček mali,
morda uganil si,
s teboj v prvi klopi
prav mirno on sedi.
A včasih ti nagaja
in pravi: »Smej, se, smej!«
Zato lahko uganeš,
ta deček je Jernej.

PETELINČEK IN PUTKE

Petelinček putke svoje
je poklical:
»Ko, ko, ko!
Pridite in brž poglejte,
kaj je to?«

Putke male k njemu, glej,
so priskakljale:
»Ko, ko, ko,
kaj ne veš?
To je proso!«

Zrnje drobno so zobali
zdaj prav vsi.
Petelinček pa zapel je:
»Ki, ki-ri-ki.«

MOJ BRATEC

Imam malega bratca,
poreden je res,
vse zvezke mi spaca
in smeje se vmes.

Rdeča ima lička
in črne oči,
je vedno korajžen,
se nikogar ne boji.

Star je komaj štiri leta
in že kar veliko zna,
piše, riše, recitira
in računa, kar se da.

Je hiter ko veter,
ime mu je Peter,
če kdo mu nagaja,
prebunka vse od kraja.

KMETICA BO

Pogovarjajo se
trojčice - sestrice,
kakšne bodo izbrale si
poklice.
Prva reče:
»Jaz bom tovarišica.«
Druga reče:
»Jaz bom pa zdravnica?
Tretja se tako je odločila:
»Vse poklice bom v nemar
pustila,
na kmetiji bom ostala,
za moža si kmeta bom
izbrala.«

ZAJČKI

Zajček, zajček,
kje si bil,
ko smo te iskali,
prav gotovo si se skril,
da ne bi lovec te dobil?
Tudi mi smo
skrili se
v tiste črne luknje,
ko smo se
prešteli vsi,
še tebe smo
pogrešali.
Tam v grmu skrit sem bil,
od strahu se tresel,
vendar kakor vidite,
celo kožo sem odnesel.

MOJA PUNČKA

Punčko malo sem dobila,
v omaro sem jo skrila,
ker se z njo moj brat Matej
rad igral bi kar naprej.

Saj za njega niso punčke,
da bi z njimi se igral,
on bi mojo malo Metko
vso raztrgal, poteptal.

In kako bi jaz jokala,
kje je moja punčka mala,
take prav nikjer več ni,
sama v zibki mirno spi.

BESEDE SPOZNANJA

BILA BI

Ko bila bi gorska vila,
na Gorjancih bi živela,
pozno v noč in še podnevi
le slovenske pesmi pela.
Pesmi o ljubezni zvesti,
pesem o železni cesti,
ki peljala bi v kraj,
kjer je že na zemlji raj.
Ko bila bi gorska vila
in čarobno moč imela,
vsem ljudem bi na tem svetu
zdravje, srečo, mir želela.
Ker pa nisem gorska vila,
sem le zapuščena mati,
kakor sebi, tako drugim,
kar želim-ne morem dati...

POMLADNA

Spomladi se mi včasih zmeša,
spomin v glavi mi opeša,
v gozdu slišim petje ptičev,
fantov vrisk iz bližnjih gričev.
Kukavica se oglaša,
denar v žepe mi prinaša.
Kaj v meni se dogaja,
ko zaplešem ringaraja?
Pohitim v čas mladosti,
pomlad je kriva vseh norosti...

USODA

Ko v topli kresni noči
zagledala sem luč sveta,
je vila sojenica
k zibelki prišla.
Bila hudobna vila je,
ki je le zlo delila,
ki mojo je življenjsko pot
le s trnjem zasadila.
Otroška leta bi bila
brezskrbna in vesela,
a dobrega očeta mi
prezgodaj smrt je vzela.
Živela sem in upala,
povsod iskala srečo,
ko že usoda vzela mi
je mamico ljubečo.
Živela sem in upala,
da bom moža dobila,
pri njem in pri otrocih bom
na žalost pozabila.
Ko pa moža dobila sem,
bil krut je in ohol,
poznal ljubezen eno je,
to bil je alkohol.
Otroke le imela sem,
jim vso ljubezen dala,
na stara leta pa sem le
osamljena ostala.
Hudobna vila, vse je res,
kar si prerokovala,
zakaj mi nisi košček vsaj,
vsaj košček sreče dala.

KONEC POTI

Tavam po stezi,
gledam, strmim:
naprej ni poti.

Grmovje, trnje
pred menoj,
o, kje, le kje
je moj pokoj?

Nazaj želim si
le vrniti,
drugam iz tega
kraja priti.

A tu korak
zastane mi
in glas neznan
mi govori;

»Ostani tu,
kjer si sedaj,
za tebe ni
poti nazaj.«

Od kod prihajaš
glas, povej,
zakaj me
ne pustiš naprej?

In tudi več
ne smem nazaj,
neznani glas
povej zakaj?

»To je usoda
tvoja, glej,
zate ne moreš
več naprej.

Ostati moraš
tu, kjer si,
usoda se
ne spremeni.«

ZAPUŠČENA

Ko boš odšel
brez slovesa,
ko boš odšel
brez pozdrava,
brez stiska roke,
bom ostala sama
na robu gozda.
Listje bo šelestelo
žalostinko
in ptički bodo
žvrgoleli večerno pesem.
Deževalo bo
in po mojem licu
bodo, spolzele solze
kakor deževne kaplje
po zapuščenem kamenju.

ŠE SLIŠIM

V zeleni gozd odhajam,
v naravi se sprostim,
poslušam petje ptičev,
se z njimi veselim.

Šumijo le drevesa,
tu je moj drugi dom
in tihe vse skrivnosti
pozabila ne bom.

Tolažbo sem iskala
pod brezami nekoč
in srečo mi je dala
čarobna kresna noč.

Še slišim petje ptičev,
še slišim mili glas,
čeprav odšel z vetrovi
je tisti lepi čas.

V zeleni gozd odhajam,
v naravi se sprostim,
mladostni čas spominov
ponovno doživim.

V zelenem gozdu sama
poslušam ptičji spev,
zakličem: »Hoj!« v daljavo,
a slišim le odmev.

LJUBIM

Ljubim; pomlad -
prebujajočo se naravo,
prve pomladne cvetlice,
oranje polja,
obdelovanje vinograda,
cvetenje drevja,
nova čustva,
nove želje,
čas ljubezni –

Ljubim; poletje -
tople sončne dni,
pokošene travnike,
žetev pšenice,
petje pastirjev,
čas počitnic,
sprehod v mesečni noči
prek travnikov in polj –

Ljubim; jesen -
belokranjsko trgatev,
peketanje konj,
prepevanje čričkov,
obiranje sadja,
spreminjajoče se
barve gozdov,
odpadanje listja
v igri vetrov –

Ljubim: zimo -
pogovor pri kmečki peči,
prve snežinke,
snežno odejo
zimsko veselje otrok,
nežen stisk
močnih dlani,
topel objem
tvojih rok –

Ljubim vse letne čase,
ljubim dobre le ljudi,
ljubim naše lepe kraje,
kjer se slovensko govori.

PESEM

Ko bi stene govorile,
stene moje sobice,
ko povedati bi znale,
neme, bele štiri stene,
vem, z menoj bi zajokale.
Vem, z menoj bi zajokale,
vem, da bi me tolažile,
vem, da bi me razumele
neme tihe stene bele.
Toda one le molčijo,
nič mi ne odgovorijo,
jaz pa vsak večer ihtim
s solzami v očeh - zaspim.

PARTIZANSKA SIROTA

Srečala sem dečka,
bil je strgan, bos,
žalostno me je pogledal,
rad mi nekaj bi povedal.

Sam na svetu sem ostal,
uboga sem sirota.
Kje so moji starši dragi,
kam jih odgnali so sovragi?

Le zakaj sem jim ušel,
naj se mene bi odgnali
in potem vsi skupaj bi
življenje za svobodo dali.

Ti boš kar pri nas ostal
in boš partizanček Stanko,
da pa pravi boš vojak,
dobil boš kapo partizansko.

In potem ne bom več sam?
Hvala draga tetka vam,
vi mi boste mati, oče,
srce kar od veselja joče.

Srečna pa bom tudi jaz,
ker ostal boš ti pri nas,
strgan več ne boš, ubog,
ker sedaj boš moj otrok.

SPOMINI ŽIVIJO DALJE

VRNITEV

Večerilo se je. Mesto je bilo zavito v polmrak. Po ulici je stopal popotnik. Mesto mu ni bilo tuje. Tu je preživel svoja najlepša leta. A vendar se je v svojem rojstnem mestu počutil kot tujec. Petdeset let je živel v tujem svetu in vsa leta je hrepenel po domu, po starših, po slovenski zemlji. V svet je odšel mlad fant, sedaj pa se vrača kot starec, ki mu je delo v rudniku izpilo vso moč.

Hodil je s sklonjeno glavo, klobuk poveznjen na čelo. Kdaj pa kdaj je nekoliko postal in se ozrl na bližnje hiše. »Da, tu sem. To je ulica, po kateri sem hodil v šolo, se igral s svojimi prijatelji,« si je rekel in se spomnil, kolikokrat se mu je v tujini v duhu prikazala ravno ta ulica. Stopal je naprej po pločniku. Nikjer ni bilo človeka, le mačke so prestrašeno skakale čez plotove. Nenadoma je zaslišal korake. Naproti mu je prišel večerni sprehajalec in ga prijazno pozdravil, vendar mu popotnik ni odgovoril. Z nikomer ni hotel govoriti. V sebi je čutil velik nemir. Ponovno je obstal, si popravil klobuk in se zazrl v nebo, kakor da bi se hotel nekomu zahvaliti in si tako olajšati dušo. »Še malo, še nekaj korakov moram narediti, pa bom zagledal svojo rojstno hišo,« je tiho dahnil predse. Postal je. Z obema rokama je prijel za palico. Čutil je, da se mu roki treseta. »Da, to je moj dom, moja rojstna hiša.«  Nekaj časa je nepremično gledal, nato se je odločil. Stopil je do hiše, sedel na vegaste stopnice, si podprl glavo z obema rokama in po licu sta mu zdrseli debeli solzi. Na bližnjem drevesu se je zganilo listje v rahlem vetriču. Zazdelo se mu je, kakor da bi mu vetrič šepetal na uho. »Oj, hiša rojstna, stara si. Čas sledove briše, spominov in mladosti pa nikoli ne izbriše. Ja, tako je to. Življenje je kruto, a kruta je tudi usoda, ki me je zapeljala v tuji svet.« Dvignil se je in počasi nadaljeval pot. Cestne svetilke so se že prižigale. Popotnik je obstal. Pred seboj je zagledal tablo z napisom DOM STAREJŠIH OBČANOV.

»Tu bo odslej moje bivališče. Tu bom živel, dokler mi ne bodo tuje roke zaprle oči. Pa vendar sem zadovoljen, ker vem, da bom pokopan v slovenski zemlji.«

BERAČ Z MALHO

Stanovala sem v mestu, kamor sem se s starši in z bratom preselila iz zakotne belokranjske vasi. Prva dva razreda osnovne šole sem obiskovala v Adlešičih. Potem smo se preselili in znašla sem se v novem okolju, med tujimi ljudmi. Bila sem plaha, tiha deklica in na nove sošolce sem se težko navadila. Učiteljica me je med poukom spraševala, ravno tako kakor ostale učence, vendar odgovora ni dobila. Zavedala sem se, da govorim čisto belokranjščino in bala sem se, da se mi bodo smejali, če spregovorim le eno samo besedo. Zato sem molčala.

Prvi dan šolskega pouka me je sošolka Erna povabila, naj grem z njo domov. A jaz sem ji odgovorila: »Neču pojt.« Tedaj so se otroci začeli smejati in jaz sem osramočena odšla. Vendar so me kmalu pridobili v svoj krog, saj sem že po nekaj tednih govorila bolje, bolj slovensko. Kljub temu pa nisem imela nobene prijateljice, kajti še vedno je tlela v meni iskra manjvrednosti. Zapirala sem se v sobo in se učila. Najraje sem imela slovenščino. Tako se je zgodilo, da sem nekega dne bila sama doma, ko nekdo potrka na vrata, ozrla sem se in zagledala berača. Prosil me je, če imam kaj hrane. Odšla sem v shrambo in mu napolnila malho z lepo zapečenimi krofi. Zahvalil se je in odšel. Na vrtu je srečal moje starše, ko sta se vračala domov in jima je ves srečen povedal o darilu. Mama je bila presenečena in me po prihodu v kuhinjo vprašala, koliko krofov sem dala beraču. Kar na hitro sem povedala število. »Ja punčka draga, kar deset krofov si mu dala?«  »Če je bil pa tako lačen. Saj sem mu dala svoj del, meni tako in tako niso všeč.«  »Že prav,« je rekla mama. »Toda vedi, da so krofi draga stvar in jih ne gre kar tako razmetavati. Sem jih mar pekla za berače?« »Veš mama, spomnila sem se na tiste pesem, ki pravi: »Kdor kruha ubranega ne je, ni skusil sirotenja, kaj je trpljenje on ne ve, on ne pozna življenja.« 

Materi je kanila debela solza in ji spolzela po licu. Objela me je in rekla: »Že prav, otrok moj, bolje je dati, kakor prositi.«

VZGOJITELJICA - PASTIRICA

Francka se je odločila, da se popelje na izlet v Belo krajino. Večkrat je premišljevala o svoji prijateljici Ivanki, ki je pred leti službovala na Gorenjskem kot vzgojiteljica. Kolikrat se je nasmejala njeni belokranjski govorici. Vsako soboto in nedeljo sta preživeli skupaj in se pogovarjali. Sicer je Ivanka govorila čisto slovenščino, le včasih je tako za šalo rekla kako belokranjsko besedo, katere Francka ni razumela. Obe sta se temu iz srca nasmejali.

Potem se je Ivanka poročila in odšla v svojo ljubljeno deželo. Včasih je napisala svoji prijateljici kako pismo, sedaj pa se ji nekaj časa ni oglasila. Zato je Francka sklenila, da jo obišče. Misli so ji pohitele v daljno preteklost in spomnila se je naslednje zgodbe: Ivanka je že od otroških let imela rada živali. Vedno se je veselila, kadar je prišla njena dolžnost, da je gnala na pašo. Z bratom sta se namreč menjavala in pasla živino en teden brat, en teden ona. Imeli so eno samo kravo in štiri ovčke. Lahko bi redili kaj več živine, a imeli so premalo zemlje. Ivanka si je želela, da bi redili mnogo ovčk, vsaj dvajset glav. Kako rada je imela, najraje ovčke! Kadar je bila ona na paši, jih je samo poklicala, če so se oddaljile od njihovega pašnika, in že so pritekle k njej. Kar ljubosumna je bila na brata, ki je pasel živino in je ona morala pomagati v kuhinji. Ne, delo v kuhinji je ni prav nič veselilo. Rajši je gnala na pašo v bližino gozda, kjer je lahko opazovala naravo in zidala gradove v oblake. Leta so tekla in Ivanka je odšla v mesto. Želela je postati učiteljica, toda vojna je preprečila njene načrte. Brat je odšel k partizanom, oče je nenadoma umrl, zadet od možganske kapi. Morala se je vrniti domov, kjer sta živeli sami z materjo. Sedaj je gnala na pašo vsak dan. Bilo je dovolj časa za sanjarjenje, imela je priložnost tudi za branje knjig. Če je doma samo pogledala knjigo, je bila mama že nejevoljna. Vedno jo je opozarjala z besedami: »Kaj vedno tičiš pri teh knjigah? Le kaj najdeš v njih? Še slišiš ne, če te pokličem.«  Po končani vojni se je brat vrnil in Ivanka je ponovno odšla v mesto, tokrat v vzgojiteljsko šolo. Končala jo je s prav dobrim uspehom in odšla službovat na Gorenjsko. Toda samo dve leti je bila zaposlena kot vzgojiteljica, potem se je poročila in odšla v domačo vas. Mama ji je večkrat pisala, naj se vrne domov, ker je ostala sama. Brat je odšel v tujino in le redkokdaj je pisal. Morala bom iti domov, si je večkrat rekla. Mati je samo ena. Ne morem je pustiti same. To je Francka premišljevala, ko je vozila po prašni cesti. Nenadoma je pred avtom zagledala trop ovac. Ustavila je in izstopila. »Ivanka si res ti? Spet paseš?« 

»Spet,« je odgovorila. »Mar še nisi pozabila moje zgodbe? Se veš, kako sva se nasmejali, ko sem ti govorila o ovcah. Gotovo se ti je zdelo čudno, kako je iz pastirice postala vzgojiteljica. No, zdaj vidiš. Iz vzgojiteljice sem postala pastirica. Imam pa tudi otroke, vnučke, kar osem jih je. Tako imam dve službi hkrati. Varujem vnučke, pasem ovčke in v vlogi pastirice - vzgojiteljice se odlično počutim.«

NEKOČ JE BILO TAKO

O vojni in težkih časih je bilo že veliko napisanega. Vsi, ki smo jo preživeli, se jo z drhtečim srcem spominjamo, kaj vse smo morali pretrpeti zaradi pomanjkanja hrane, obleke, obutve.

Premožni kmetje, ki so imeli doma koruzo in pšenico, ne bi vedeli kaj je lakota, a kaj, ko ni mogla gospodinja speči kruha samo iz moke in vode. Potrebna sta bila še kvas in sol. Kvas smo od časa do časa le staknili v kakšni trgovini, težje pa je bilo dobiti sol. Ne vem po kakšni zvezi so naši ljudje zvedeli, da lahko koruzo ali pšenico zamenjajo za sol. To je bila rešitev samo za tiste kmete, ki so iz »kašče«, kjer so imeli shranjene v lesenih skrinjah to nepogrešljivo živilo, lahko odstopili nekaj kilogramov koruze ali pšenice. Vendar stvar ni bila tako preprosta. Za trideset kilogramov zlatega zrnja so dobili le dva kilograma soli. Kljub temu je bila ta novica dobrodošla. Dekleta in mlade žene so se dogovorile, da bodo odšle iskat sol, ki se je dobila le blizu hrvaške meje, do koder je bilo treba prehoditi trideset kilometrov. Napolnile se torej vreče in odšle po bližnjici skozi gozd, kajti po cesti je bilo preveč nevarno in tudi pot je bila daljša. Do hrvaške meje je bila pot težka in naporna, saj so jih težile vreče napolnjene z zrnjem. Še bolj pa jih je težila misel, če bodo prišle pravi čas, da bodo dobile tiste ljudi, ki so pripeljali sol. Zgodilo se je namreč, da so morale čakati tudi po tri dni, da so, ali pa tudi ne, pričakale prekupčevalce iz sosednje Hrvaške. V takih slučajih so prespale pri ljudeh, ki so jim za prenočišče dali le nekaj ovsene slame, nekateri pa še tega ne. Tako so preživele noč na trdih tleh, zadovoljne, da imajo vsaj streho nad glavo. Moja sestrična je čakala tri dni, a domov se je vrnila brez soli, ker prekupčevalcev ni bilo. Koruzo je pustila ljudem, ki so ji dali prenočišče in skromno kosilo. Vso pot do doma je jokala, saj je bila prepričana, da bodo še naprej jedli samo krompir v oblicah, ki ga je bilo lažje pojesti brez soli, kakor kruh. Mogoče pa prav zato takrat niso ljudje poznali bolezni ledvic, ker so največkrat jedli neslano hrano. Ko je neka mati pravila o težkih vojnih časih svoji hčerki, ji je ona odgovorila: »Če bi bilo tako težko, potem ljudje ne bi preživeli.« 

Tudi tu velja pregovor: »Popolnoma razumemo samo tisto, kar smo sami doživeli.«

SPOMIN

Bilo je toplo poletno jutro. Že navsezgodaj sem gnala na pašo našo edino kravo. Mama mi je pred odhodom naročila, naj dobro pazim, da se ne bo krava pasla po detelji. »Vedno eni in isti nauki,« sem pomislila. Odšla sem do svojega skrivališča, vzela knjigo, ki mi jo je prinesel brat, ki je vedel, da rada berem. Knjige sem morala skrbno skrivati, da jih ni našla mama. Izza skednja, kjer sem imela skrito knjigo, sem se napotila v hlev, odvezala kravo in jo odgnala na pašnik blizu hiše. Med potjo sem začela premišljevati o vsakodnevnem, dolgočasnem življenju, ki ni prineslo nič novega. »Tako, če nimam pravega brata, bom vzela s seboj na pašo Desetega brata,« sem rekla sama sebi. Vzela sem knjigo izpod predpasnika, stopila do kamna, za katerega sem rekla, da je samo moj, kajti na njem sem vedno sedela. Bil je to samoten kamen, na katerem ni sedel nihče razen mene. Kadarkoli sem sedla nanj, se mi je zdelo, da je kamen vesel mojega prihoda, da čuti in ve, kako je tudi on nekomu potreben.

Krava se je takoj začela pasti, jaz pa sem bila zatopljena v knjigo. V mislih sem bila več na Slemenicah kakor pri kravi. Pravzaprav sem sploh pozabila kje sem in kakšno dolžnost bi morala opravljati. Slišala sem le kravji »hrsk« in to je bilo zame dovolj, saj sem vedela, da je krava blizu. Tedaj sem zaslišala kričeč glas. Prestrašena sem zaprla knjigo in pogledala okrog sebe. Zagledala sem mamo, ki je na ves glas kričala: »Kaj sem ti rekla? A spet buljiš v te preklete bukve? Krava pa na detelji. Zadnji čas sem prišla.« Mama je prijela kravo za štrik in jo odgnala proti domu. Nenadoma sem zaslišala obupan materin glas »Steci po strica. Krava se je napihnila.«  Stekla sem kar so mi dale noge v sosednjo vas. Imela pa sem srečo. Strica in njegovega sina sem zagledala na njivi. Kosila sta deteljo. V grlu sem začutila debelo kepo in komaj sem Izgovorila: »Stric, krava se je …« za več nisem imela glasu. Stricu in njegovemu sinu sta kar padli kosi iz rok, vedela sta, da morata pomagati. Mama je ta čas privezala kravo k vodnjaku. Z vedrom je zajemala vodo in jo zlivala po kravjem napihnjenem trebuhu. »Živinozdravnik« in njegov sin sta takoj začela zdraviti. Jaz pa sem stala ob strani in molče opazovala prizor. Počutila sem se kot edini grešnik, ter si želela samo eno: da bi krava ozdravela. Kakšna nesreča bi naju zadela, če bi krava poginila. Kakor v omotici sem zaslišala materin glas »Hvala Bogu!« vedela sem, da je krava rešena, nisem pa vedela kakšna kazen čaka mene. Da sem za svoje nepremišljeno dejanje zaslužila pošteno kazen, sem se prav dobro zavedala. Vendar sem bila pripravljena sprejeti vse, da je le krava ostala pri življenju. Mama je bila vesela, da se je vse tako srečno končalo, zato je takoj odšla v klet po vino. Narezala je še šunko in kruh ter povabila oba rešitelja k malici. Vsi trije so bili v prijetnem pogovoru, zato sem se potihoma odmaknila do svojega skrivališča. Knjigo sem dala na varno; sama pa sem zlezla na skedenj in skrivaj poslušala pogovor. Slišala sem strica, ki je rekel mami: »Kaj češ Neža, kadi su deca je žalost, kadi je živina je nesreča.«  »Pa smo tu. Spet so na vrsti pregovori,« sem pomislila. Mnogim starejšim ljudem so ti pregovori služili, ko so hoteli svoje otroke vzgojiti v delavne in poštene ljudi. Skrita na dišečem senu sem prisluškovala in ves čas me je vonj po narezani šunki drezal v prazen želodec. »Glad ima velike oči,« sem se tudi sama spomnila enega od pregovorov. Nisem se upala niti premakniti, kaj šele, da bi prosila za kos kruha in šunke. Vedela sem, da je mama v svoji sreči ob ozdravljeni kravi pozabila name. Ko so pomalicali, sta se možakarja poslovila, mama pa je pospravila mizo. Šla je še po kravo in jo odgnala v hlev. Slišala sem kako je govorila: »No, vidiš Sivka, pa si spet zdrava!«  Tedaj se je verjetno spomnila name, kajti slišala sem materin glas: »Ivanka, Ivankaaaa.« »Sedaj bo kar bo,« sem pomislila. Spustila sem se po lestvi na tla in s sklonjeno glavo stopila pred svojega sodnika-mamo. Nisem se ji upala po- gledati v oči. S slabotnim glasom sem se ji hotela opravičiti; »Mama, nikoli več...« Nisem našla besed s katerimi bi jo prosila odpuščanja. Ona pa me je prižela na prsi in zmedeno Govorila: »No, no, ne bom te tepla. Se nikoli te nisem in te tudi sedaj ne bom, čeprav si to zaslužila. Vendar pa, no ja, saj imam samo še tebe.«  Verjetno se je bala, da sem od strahu pred kaznijo kam odšla. »Kar pojdi v kuhinjo in si vzemi jest, jaz pa bom ta čas pripravila nekaj za kosilo. Drugikrat pa bolj pazi in pusti tiste bukve, ki te vedno zamotijo, da delaš neumnosti kot majhen otrok. Zavedaj se, da si že dovolj velika in stara.«  A kljub temu, da sem bila že dovolj velika in stara za pastirico, me je mama večkrat objela in poljubila. Moja dobra, ljubeča mati, ki ni znala kaznovati.

Za kosilo je mama skuhala štruklje, take kot jih je znala samo ona.

STRAH IMA VELIKE OČI

Preteklost je dežela spominov, ki se rahlo obledeli zbujajo v moji notranjosti. Nočem, da bi me težila preteklost, življenje naj gre svojo pot. Ne vem, zakaj je mesec oktober moj najlepši mesec v letu, saj mi je razen velike, nepozabljene ljubezni, razen lepih doživetij, grenkih razočaranj, prinesel tudi izgubo staršev.

Naj omenim dogodek, ki sem ga, kakor mnoge druge, doživela meseca oktobra. Bilo je prvo leto po vojni, ko smo bili še vsi pod vtisom vojnih grozot. Mogoče je bil moj strah še toliko večji. Ličkanje koruze je bilo že od nekdaj v Beli krajini priljubljeno opravilo, katerega so se radi udeležili mladi in tudi starejši ljudje. Ob takih večerih so govorili zanimivosti, vendar je imelo petje svoj poseben pomen. Prepevali so vsi in ničkoliko pesmi je prišlo iz grl dobrih pevcev. Ostal mi je spomin na neki večer, ki ga ne bom nikoli pozabila. Pasla sem ovčke, ko me je soseda poklicala in me prosila, če bi prišla zvečer ličkat. »Seveda bom prišla, oba z bratom prideva,« sem ji odgovorila. Nepopisno sem se veselila večera, saj sem bila mlada in petje je bilo mojo posebno veselje. Težko sem pričakovala večera. Upala sem, da bo prišel tudi Nace, fant, ki sem ga imela rada, čeprav on o moji ljubezni ni vedel. Zvečer sem prosila brata, naj gre z menoj k sosedovim. On pa mi je z jeznim glasom odgovoril: »Kar sama pojdi, če te veseli.« Bil je prepričan, da ne bom šla, kajti vedel je, da me je zelo strah. Toda želja po družbi in petju je bila tolikšna, da sem odšla sama. Naši sosedje pravzaprav niso bili tako blizu. Do njih je vodila pot mimo majhnega gozda. Kljub temu sem pogumno odšla od doma z mislijo, da se mi ne more nič zgoditi. Ko sem bila oddaljena le nekaj metrov od hiše, sem zagledala pred seboj neko postavo, ki se mi je vse bolj približevala. Postajala je vse večja in večja. Nato pa, ojoj, zagledala sem razprte roke, ki me bodo vsak čas zgrabile. Otopela sem od strahu. Neka nevidna sila me je obrnila nazaj proti domu in se danes ne vem, kako sem se znašla v kuhinji in v materinem objemu.

Mama me je vprašala, kaj se je zgodilo in me skušala umiriti. Tedaj so se odprla vrata in v kuhinjo je vstopil Nace. Vprašal me je, zakaj sem zbežala, zakaj nisem počakala, da bi skupaj odšla ličkat. Mene je postalo tako sram, da sem brez besed odšla spat. Drugi dan sem bila jezna na brata, ki mi je uničil večer, katerega sem se tako veselila. Neko korist pa sem le imela od tega - strah me ni bilo nikoli več.

KOS KRUHA

Misli se rade vračajo v preteklost, ko smo še kot otroci občutili pomanjkanje materialnih dobrot. Vsaka mladost je lepa, polna veselja in smeha. Vendar nam, ki smo bili takrat mladi, niso bile naklonjene take življenjske okoliščine. Bila je vojna, leta 1943, ko smo že dve leti živeli v strahu in pomanjkanju.

Z materjo sva živeli na samotnem kraju, na deželi. Preživljali sva se s tistim, kar sva pridelali na polju. Krompir, zelje, fižol, to nama je bila glavna hrana. Zgodilo se je, da nisva imeli niti prgišča moke, zato mi je mama nekega večera rekla: »Jutri boš šla k stricu po moko. Vstati boš morala zgodaj, saj veš kaj pravi tisti pregovor: Več je vreden rani ranek, nek je polje (beri potem) celi danek. Kako ja z okom, tako ti s skokom,« je končala svoja dva pregovora, ki sta bila izgovorjena v čisti belokranjščini. Pregovore je mama uporabljala kot vzgojno metodo za svojo najmlajšo hčer, zame. Zjutraj sem spila skodelico mleka in si v mislih želela kos kruha. Za osem kilometrov dolgo pešpot sem bila hitro pripravljena. Ni mi bilo treba ugibati, katero obleko naj oblečem, saj sem imela samo dve. Eno za vsak dan in eno zakmašno, kot smo jo takrat imenovali. Oblekla sem torej tisto boljšo, ki mi jo je mama preuredila iz svoje obleke. Ni bila sicer narejena po modi, a v njej sem se vseeno bolje počutila. Tudi glede čevljev nisem imela kaj premišljevati, ker jih nisem imela in jih tudi nisem potrebovala, saj je bilo poletje. Po nekaj metrih hoje sem prispela na makadamsko cesto. Kot vsako petnajstletno dekletce sem imela tudi jaz svoje želje. Ko sem imela za seboj že kar štiri kilometre peš hoje, se mi je v srcu nenadoma oglasila velika a nedosegljiva želja »Če bi imela kolo,« sem pomislila. Daleč pred seboj sem zagledala grm in ob njem je slonelo kolo, lepo rdeče kolo. Vzkliknila sem od veselja in stekla proti grmu. Toda, ko sem prišla blizu, sem zagledala le velik kos rdečega papirja, ki se mi je od daleč zdel podoben kolesu. »Pomota, prevara,« sem žalostno vzdihnila. V svoji nerazviti otroški pameti sem si zamislila, da so mi kolo nastavile dobre gorske vile, ki lahko delajo čudeže, če si nekdo nečesa močno želi. Toda to je bilo le v pravljicah. Nadaljevala sem pot, se zastrmela v samotni svet brezovih gozdov, ki se je razprostiral na levi strani ceste. Na nasprotni strani pa je tiho žuborela reka Kolpa. Da sem si krajšala pot, sem začela recitirati pesmi. »Ter tujce, zemlje - lačne vtopi na dno razpenjenih valov,« sem končala Gregorčičevo pesem. Zaželela sem, da bi tudi reka Kolpa potopila naše sovražnike, ki so zasedli slovensko zemljo. Utrujena in lačna sem prispela do stričevega mlina. Glavna vrata so bila zabita z desko, na kateri je pisalo ZAPRTO. Nevidna sila me je obrnila nazaj in že sem bila na cesti. Moja pot je bila torej zaman. Kako naj se vrnem domov brez moke? Le kje so kakšni ljudje, da bi jih lahko vprašala, kaj se je zgodilo s stricem. Nenadoma je za menoj votlo zagrmelo. »Nevihta,« sem se ustrašila: »Le kam naj se skrijem, ko pa ni nikjer v bližini nobene hiše?« Kljub utrujenosti sem začela teči. Ozrla sem se proti gozdu. V neposredni bližini belih brez sem zagledala majhno hišico, kakor bi pravkar zrasla iz tal. »Mogoče so v njej palčki, ko je tako blizu gozda. In jaz bom Sneguljčica?« sem pomislila, ali pa se mi je bledlo od strahu in utrujenosti. Ravnokar je spet močno zagrmelo. Sama nisem vedela kdaj sem se znašla v prostoru, veži imenovanem. Vzdramil me je neki glas. »Joj, kako sem se ustrašila. Mislila sem, da so Italijani.« Tedaj sem se šele prav zavedla. Pred vrati kmečke peči je stala ženica, ki je imela v rokah burkle. »Kdo si in od kod prihajaš?« me je prestrašeno, a prijazno vprašala. Ob čebljanju ženice sem tudi jaz prišla do besede. Povedala sem ji kdo sem in od kod prihajam. »A tisto je tvoj stric. Sedaj pa vem čigava si. Pri financarju vam pravijo po domače. Tvoj oče je bil financar, predlanskim je umrl. No, pa stopi z menoj v »hišo«. Skuhala sem kosilo, bova skupaj jedli. Gotovo si lačna, ko imaš tako dolgo pot za seboj.« Stopili sva v »hišo«, ki je bila poleg veže edini prostor. Na klopi ob kmečki peči sem zagledala tri lepo zapečene hlebe kruha. Zadišalo je tako prijetno, da se je moj prazen želodec začel še bolj oglašati. »Mislim, da ti lahko zaupam. Danes sem pekla kruh za partizane. Zvečer pride moj sin iskat, da ga odnese našim fantom. Tudi tvoj stric in njegova žena sta v gozdu. Morala sta zbežati, ker ju je nekdo izdal, da meljeta za partizane. Nekaj moke je stric pripeljal k meni, da bom imela za težke čase, je rekel. Zato bom še tebi dala en hleb in nekaj moke, da ne boš prišla domov praznih rok.«  Po kosilu sem odšla proti domu. Nevihta je ponehala. Sonce je spet prijetno grelo. Bila sem vesela, sita in spočita. Imela sem še pol ure hoda do doma, ko sem naenkrat zagledala mamo, ki mi je prihajala naproti. Skrbelo jo je, kje me je zajela nevihta. Ko sem ji povedala kje sem bila, se je umirila. Potem pa mi je začela pripovedovati o moji gostiteljici. »Bilo je pred več leti, ko je Cilka, tako je bilo ženici ime, hodila od hiše do hiše. Mačeha jo je spodila od doma, ker je imela nezakonskega otroka. Otrokov oče je zapustil njo in svojega sina Janeza. Ni ga hotel priznati. Toda Cilka ni obupala. Delala je pri kmetih, saj je bila vajena kmečkih del. Ljudje so jo imeli radi, ker je bila dobra delavka. Tako je preživljala sebe in otroka. Bila je zadovoljna, če je za otroka dobila le kos kruha. Potem je po neki daljni sorodnici dobila tisto hišico, v kateri živi še danes. Vedno je bila skromna in zadovoljna z vsem. Tako je vzgojila tudi svojega sina, ki se je izučil za krojača, ter potem skrbel za svojo mamo, dokler ga ni gnala dolžnost, da se pridruži ostalim fantom in možem, ki branijo našo lepo domovino,« je končala mama svoje pripovedovanje. Medtem smo tudi prispeli do doma.

Težki časi so minili, naj se ne bi nikoli več ponovili. Če bomo kmete in njihovo delo spoštovali, ne bomo nikoli več brez kruha ostali.