Nepremagljiva Suzana
| Neprenagljiva Suzana Josip Premk |
| |||||||||||||
V tistem času se je zgodilo, ko je bila razpisana za najboljši načrt vzpenjače na slavno goro Sv. Suzane tako visoka nagrada, da so inženirji kar vidno hirali in vsled prevelike napetosti in trpinčenja duha nekateri celo oboleli in ponoreli. Stvar pa k bila resnično tudi težavna, ker sv. Suzana je pustila le malokoga na svoje skalnate prsi, s celimi hlačami pa nobenega raz sebe ...
Ampak strast do uživanja prirodne krasote je bila močnejša kakor njen odpor, in sklenilo se je — kaznovati trdovratno grešnico z vzpenjačo.
Veliko je bilo veselje nad to novico, samo gospodična Klotilda se je razžalostila nad tem vratolomnim sklepom tako silno, da je prejokala celo noč. Vse pernice so bile mokre in tako bled in upál je bil v jutru njen obrazek — kot da se je zgodilo bogvekaj ... Zelo slabo je pristojala ta žalost gospodični Klotildi, ki je bila najlepša — kadar je raztegnila ustnice takole v nasmešek. Takrat so se ji pod očmi kolobarčki začrtali vedno nekoliko jasneje, — kar zelo lepo pristoja devojkam, ki imajo črne, žametne oči, nosek kakor iz voska in na zgornji ustnici tako neznatne dlačice, kakor jih je imela dična gospodična Klotilda.
Zavedajoča se svoje lepote pa je hotela biti tudi po noši vedno — ekstra klobasica —: na bogati Mozartovi ali gezemejski frizuri se je zibal včasih tako štrenasto, vijugasto križem kražem načičkan in naličkan klobuk, da je bilo videti na njem pridelke vseh štirih letnih časov, povrhu pa še med bog zna kakšne koromandijske bisere zataknjeno veliko pahljačasto, nojevo pero.
Zato je bila mnogo ljubkejša v domači obleki. Ne daj bože, da bi zahajali v njeno bližino — to se pravi — v njeno stanovanje kaki poetično udarjeni siromaki, ko je bila tako-le v ohlapnem in pod vratom nekoliko razpetem korsetu, — joj, srčna kri bi lila v potokih in lahko »gnala mlinske kamne tri.«
Pa Vsemogočni že ve, kje tiči nevarnost in kje je ni, da ne pritakne k ognju slame ali kakega kurjega peresa, ki se hitro vname ... Ampak pripeljal je s svojo tisočletno, zgrubano desnico v bližino Klotilde le inženirja Koprivca.
Kaj se je zganilo v Klotildinem srcu, ko je stopil pred njo prvič bled, s tisto polno črno brado — bi bilo težko popisati najbolj doslednemu impresijonistu, a morda še težje razumeti vsaj onim Madonicam, ki še niso zasanjale nikdar kakor Klotilda: kako nebeško lepo bi bilo zakopati obraz ves poln solz in vroč ljubezni v tiste svilene črne nitke ...
A njegova brada je šumljala, kakor šumlja hrast v pritajenem, šelestnem smehu slabotnim, jetičnim jelkam ...
Prihajal je z njenim bratom, ki je bil za ves svet pravcati »kaj me briga« in vnet samo za svoje instrumente: bil je eden izmed tistih učenih profesorjev, ki so študirani na vse zemeljske in nadzemeljske pojave. Kot tak strokovnjak je nasvetoval tudi prijatelju inženirju Koprivcu večkrat kako modro glede načrta vzpenjače na sinje višave sv. Suzane.
Klotildo je seveda to njuno večno delo in globoka zamišljenost silno jezila, a obupala še vendar ni, ker vedela je po romanih »Gartenlaube«, da se tudi filozofi in inženirji zaljubijo in nekateri iz nesrečne ljubezni celo pobesijo in postrelijo, kar bi se inženirju Koprivcu gotovo ne bilo treba ...
Nekoč pa je prišel inžener Koprivec sam, meneč, da najde njenega brata doma.
Mehansko ji je pokimal v pozdrav kakor možic, ki se ga poruka za nitko, odložil klobuk in razložil po mizi tiste čudne mere, pole in šestila.
Klotilda ga je nekaj časa gledala z velikim bojem v srcu — potem pa se ni mogla več premagovati in je stopila k njemu.
»Kako, da se vendar ne naveličate, gospod inženir?« ga je nagovorila silno plaho in jeziček se ji je zatikal — kakor pri spovednici, kadar je morala iz duše velika grdoba ...
Inženir Koprivec je sicer privzdignil malce glavo, a ji odgovoril z zamišljenim, v mislih započetim stavkom:
»— elipsa — pravilno! Ekscentričnost je sicer prava, v hiperboli sem gotov, a po prvi asimptoti pomanjkuje dve minuti in šestnajst sekund! Hudič, kako je to mogoče?«
»Gospod inženir — tega ne razumem, hotela sem vam le povedati ... oh, hotela sem —.«
Sopla je vzhičeno in vsako sekundo je imelo počiti ...
»Kaj? Elipsa odgovarja natanko vsoti nakazanih točk,« je mrmral še dalje, ne meneč se za Klotildino drhtenje ...
»Oh, gospod inženir!« je viknila in tedaj se je ozrl tudi on nanjo preplašen in predramljen iz svoje globoke zamišljenosti.
»Že vidim, da ste ženske res samo za zmoto,« je zagodrnjal jezno, pobral tista šestila in merila ter odšel.
Med vrati pa se je ozrl nanjo in Klotilda je že vztrepetala, da se morda skesan zateče k njej in jo objame, a inženir Koprivec jo je pogledal silno jezno.
»Kaj vraga vam je treščilo v butico, da zakričite ravno v momentu, ko sem bil že skoro na jasnem. In šla je nagrada — fc! samo zaradi vas!«
Klotilda je obledela in je ostala nema.
In od tistega dne je bil inženir Milan Koprivec še bolj čemeren in dolgočasen. Kar iz oči so mu kapljali načrti in včasih je zaretačil tako nekristjansko, da se ga je Klotilda skoro bala.
»Gospodična!« ji je dejal nekoč, ko je vstopil upehan in znojen, »kaj ste hoteli izblekniti takrat, ko ste me zmedli baš v odločilnem trenutku! Kaj ste vendar mislili!?«
Begal je po sobi tako razvnet, da se je usilila Klotildi temna slutnja — morda revež blazni ... In te misli se je tako prestrašila, da se je sesedla na divan in glasno zaihtela.
»Da bi se podrla ta sv. Suzana — saj boste vsi ponoreli!«
Inženir Koprivec je obstal pred njo in je široko razprl oči.
»Kaj govorite!? Da bi se podrla sv. Suzana? Gospodična!« je siknil — »ali ni dovolj, da ste me zmedli že enkrat, in sedaj me hočete še drugič! Bože! Ne spim, ne jem, ne pijem, določeni rok je že skoro pošel, a moja vzpenjača je še vedno pri tleh. Kdo je temu vzrok!?«
»Morda jaz gospod inženir?« je poprašala Klotilda plaho in uprla vanj svoje velike, rosne oči.
»No, sedaj pa še vprašate! Saj mi niti v sanjah ne daste miru. O saneta Suzana, kaj sem videl danes ponoči!«
Inženir Koprivec je zamahnil z rokama, a Klotilda se mu je približala laskavo in je našobila ustnice tako graciozno, kot še ni videl inženir nikdar nikoli.
»Kaj pa se vam je sanjalo, gospod inženir?«
»O vzpenjači, o vas, in še zlomek vedi kakšne nezmiselne kolobocije. — Frčali smo na vrh sv. Suzane, kakor ognjene strele. Jaz sem bil prvi, za moj frak pa ste se držali vi in natanko sem čul, kako popuščajo šivi. Bal sem se, da se odtrgajo škrici prezgodaj in se strmoglavi iz višin doli v kako skalnato globel. In zato sem pihal in pihal, da je šlo skozi zrakove ko sto gromov. Ampak sluteča nesreča se je zgodila: moj škric je odletel in z njim iz nebotičnih višav tudi vi. Ozrl sem se doli in nikjer vas ni bilo več, samo tam globoko na ostri skali sem zapazil od vas še nekaj — kakor škodelico razlitega golaža. Mi pa smo frčali naprej, vedno više vedno više kakor čarovnice na Klek, skoro smo bili že na vrhuncu, ko smo začutili, da sila, ki nas je pognala od zemlje — pojema. Hitro sem raztrgal raz sebe obleko, ampak vse ni nič pomagalo — sedali smo niže in niže. Naenkrat smo sfrčali v višini vsi. Zrak je žvižgal mimo ušes in zakričal sem tako nečloveško — a takrat sem se tudi prebudil, ker padel sem iz postelje s takim truščom, da so zahreščale v meni vse kosti.«
»Vidite,« se mu je nasmehnila Klotilda — »kako nevarno početje je to. Sebi in drugim pripravljate nevarnosti, poleg tega pa se še tako mučite, da padate ponoči iz postelje, kar bi se gotovo nikdar ne zgodilo — ako bi imeli mirno življenje in se v postelji — zagradili —«
»Kako to mislite?« je poprašal začudeno inženir Koprivec in prvič je zapazil, da so njene oči lepe, ročice bele in prsti nežni in prosojni ko iz porcelana.
»Mislim —«, je odgovorila počasi in v zadregi, »saj ne znam izgovoriti.«
»Ali je morda kaka tuja beseda?« je povprašal inženir Koprivec in Klotildi se je zdelo, da je njegov glas prijazen.
»O nič tuja, popolnoma domača. Saj veste — mislim, oh, nič ne mislim!« je viknila in nabrala ustnice v žalostno šobico. Čez hip pa je stopila bliže in je dejala laskavo:
»Gospod inženir — jaz bi vas rada videla kdaj tako-le malo veselega.«
Tedaj se je inženir Koprivec nasmehnil in to je dalo Klotildi pogum.
»Gospod inženir, pustite vaše načrte, danes je za določeni rok tako že zadnji dan — saj ne boste gotovi. Raje se kaj pogovoriva.«
Inženir Koprivec se je zavedel žalostne resnice njenih besed in je sedel poleg nje na divan.
Mračilo se je že, polu mesec je vstajal tam izza obzorja in tako zabuhel in rumen je bil, kot da je otekel.
Oba sta se zazrla vanj in sta molčala. Drugi dan se je zvedelo, da za vzpenjačo ni obveljal noben načrt, ker je nekdo iznašel, da je sv. Suzana vodenik.
Klotilda se je smejala na vse grlo, a tudi inženir Koprivec se ni od tistega časa držal več tako kislo, ker je vzljubil nekaj, česar prej ni videl in bi mu Klotilda že davno rada podarila.
Še tisti večer po poroki sta se spominjala čudovitih sanj in golaža na skali, a tako, da takrat ni padel inženir iz postelje, ampak v zanjko mehkih, belih rok ...