Nesporazumljenje
| Nesporazumljenje. Ciril Jeglič |
| |||||||||||||
Pika je slonel za mizo pri oknu, z motnim pogledom motreč našo družbo.
»Danes pijem, res pijem. Kdo mi bo zameril? Žene nimam, otrok nimam — koga imam na svetu? Ljudje božji, mi boste zamerili, če pijem?«
»Molči, Pika!« je govoril gostilničar,
»Vidite, gospod, če jaz pravim, da je dobra kapljica, je v resnici izvrstno vino. Tole je še predlanska rebula. Sam sem jo izpeljal iz goriških kleti.«
»Obliznik,« se je primaknil Pika k naši mizi, »mi boš ti zameril, če pijem?«
»Pusti nas, čenča! Kdo te je klical!«
»Kdo me je poklical? Nihče. Vidite, to se mi ravno čudno zdi. Zakaj mene pokličete? Pravzaprav tudi slabo slišim ... Na, pij, Obliznik! Ne boš pil? Slišiš, duša, ali je prav, da pijem? — Čujte, gospodje! Kaj pravite, sem pijan? Veste, jaz se ne znam pogovarjati. Ali to vam moram povedati: štiri sinove imam v vojski. Razumete, vse štiri.«
»Neznosno!« je copotal krčmar. »Nimam miru, da bi se porazgovoril z gosti.«
»Ne bodi hud, Obliznik! Ali to vas vprašam, ljudje božji: veste, kaj se to pravi, če ima oče štiri sine, samo štiri sine in da v vojsko te štiri sine ?«
»Potem seveda ni nikogar doma,« se je smejal mestni gospod, ki je bil že sam precej pijan. »Žrtvovati je treba. Seveda, amen je amen. — Še en liter, prosim!«
Krčmar se je odstranil, Pika se nam je sklonil globoko do glav in razlagal.
»Kako pravite? Čisto prav: amen je amen! Ali jaz bi menil, da se nič lepo ne sliši ta amen. Ali bi se ne dalo drugače reči? Kaj se torej pravi? Ta amen pomeni, da jaz, ki sem oče, nimam zdaj nič. Nič, čisto prazen nič. Dva sina, pravijo, da sta ubita, eden ujet, četrti je nekje, bogvekje. To se pravi, da, če še živi, ne smem biti žalosten, ne vesel. Ko sem bil jaz v vojski, sem dobil dve medalji; moji sinovi jih ne dobijo. Zdaj so medalje drage. Razumete, kaj sem povedal ? Pravzaprav ne vem zdaj dobro, ali sem pijan ali ne. To vem: štiri sine sem rodil, zdaj ni nikogar pri meni. Ali sem vesel, ali žalosten, to je vseeno. Jaz sem berač, ubog berač.«
Gledal je na nas z drobnimi očmi, žalostno in zaupno, in se vedno globlje pripogibal nad mizo, da so se mu komolci dotikali prta. S tresočo se, staro roko je odrival vse, kar mu je bilo napoti, in videl sem, da mu je bilo tisti hip vse zoprno in napoti.
»Čem še piti? Pravzaprav sem že sit te kisle tekočine. A moram piti, kaj čem! Sedemdeset let imam in se ne umem razgovoriti, tako naprimer, kakor se razgovarjate vi, kadar vam je kaj na srcu. Berač sem ...«
Gostilničar se je vrnil z vinom in pojasnil:
»Boga zahvalim, da sem jaz tak berač! Tri hiše ima, skopuh.«
»Kaj govoriš, Obliznik? Župan sem bil, dva grunta imam, dve medalji in štiri sine v vojski ... In vendar sem berač. Na zdravje, gospodje!«
Oštir ga je rinil proti vratom.
»Pijan si, biga! Misliš, da te bomo poslušali? Za tistih par krajcarjev, kdo te bo trpel! Trikrat na leto se oglasi na četrt vina in potlej poslušajmo njegove litanije! Plačaj in marš!«
Pika se je osupnjen sesedel na klop. Nihče ga ni več poslušal.
»Biga, biga ... Tisto je vseeno, ali rečeš ti meni biga, ali jaz tebi. Ja se pišem Pika. Ljudje božji, resnično, jaz sem pika, drobna, brezpomembna pičica. In vedite, jaz že cel dan zalivam to pičico, in kakor je majhna, ne morem je utopiti.« Vlekel je z roko preko čela in lica, da mu je z razprtimi prsti obstala na prsih. »Ljudje božji, odgovorite, kaj je ta pika ... Kje tiči to strašilo, ta drobna, nepotrebna stvarca? Zgrabil bi jo v pest in jo stlačil in še pohodil bi jo povrhu, sitnico, ker je tako nepotrebna in brezpomembna ... Ukrotim jo, naj se skriva kjerkoli. Pravijo, da se take reči zarijejo v srce? Tukaj? Tukajle notri? Kje je pravzaprav tisto moje srce? Nisem učen in sploh nič ne vem, kako se iščejo take reci Pika!«
Vzpel se je izza mize in strmel pričakovanjapolno v nas. Obliznik je nemoteno razkladal svoje obrtne zadeve. Pika je gledal in ni mogel verjeti, da ni odgovora na njegovo vprašanje. Dvignil je kozarec, ki je bil prazen, in se spet primaknil v naše obližje.
»Kako ste rekli, gospodje ? Rad bi namreč zvedel do konca, kdo in kaj je ta pika ... Seveda jaz sem krščen tako, a recimo, da bi mi bilo drugače ime, naprimer da bi se pisal za Kralja ali Cesarja ali Barona ali sploh kako drugače ...«
»Recimo, baron Pika, ali grof Figa,« se je utolažil Obliznik, zadovoljen s svojo opazko.
»Ne tako, ne, tudi tako ne ... Sploh da bi nič nerodnega ne bilo pri mojem imenu.«
»Razumemo, razumemo,« je hitel oni.
»No, recimo, da bi se kako drugače pisal in nekega dne bi nenadoma prišlo in bi se domislil, da sem kljub svojemu lepemu imenu ubog človek ... in bi zapazil ... no, kar naenkrat bi si hotel reči: Pika!«
»Uf, ta je pa dobra! je zavrisnil oni. »Pika, zdaj pa res ne smeš več piti, sicer prideš domov in zatajiš sam sebe.«
»Ja, to željo bi morali potem razglasiti v časopisih,« je še med tenkim krohotom duhovičil mestni gospod. Starcu je očividno neprijetno delo, da se smejejo.
»Ne tako! To bi si namreč sam pri sebi mislil in čisto zares ... Kakor naprimer danes ... In bi si dejal ravnotako zares: Pika, odgovori, kdo in kaj si ti, nebogljeno revče! Če bi se tako zgodilo, gospodje ...«
Zelo zaupno in odkrito je prosil.
»Hudiča!« se je pridružil debeli krčmar in vlekel, napol nesel starca nazaj k oknu.
»Ko bi ne bil tako star ta tepec, bi ga že davno vrgel skoz vrata,« se nam je opravičil. »Tako pa mi je težko, ker se mi smili. Sicer — bumf!« In je vso reč nazorno predočil s svojimi tolstimi udi. »Na, Pika, boš pil? Tukaj imaš. Boš kadil? Tukaj imaš cigaro. Nimaš žigic? Na, tukaj jih imaš celo škatljo, preljubi baron Pičica, Samo pri miru sedi!« Zadovoljen, kakor po častitljivem in sila težavnem opravku, ravnokar izvršenem, se je naglo vrnil k našemu omizju.
»O ne, ne!« se je branil Pika. »Nič ni potreba vseh teh reči. Le eno je namreč potrebno ...«
Ozrl se je po zakajeni izbi in skušal doznati in razločiti vse, kar je bilo v njej.
»Saj nisem žejen. Tudi ne potrebujem ničesar ...«
Kakor na ukaz je prijel za napolnjeno kupico in jo dvignil.
»Komu naj napijem, prijatelji? Čujte, župan sem bil, dva grunta imam ...«
»In dve medalji in štiri sine!« je aplavdiral mestni gospod. »Bog se nas usmili!«
»Da, Bog se nas usmili, tako pravim tudi jaz,« je nadaljeval starec. »Komu naj napijem zdravje?« Gledal je vprašujoče in ni znal naprej govoriti. Truden in razočaran se je sesedel na klop. »Pika, tebi napijem, revček si, uboga, zaničevana pičica, potreben zdravja, zdravja,« je mrmral in srebal iz kozarca. Potlej je vtaknil smotko v usta, jo odgrizaval in žvečil, v zadregi in ves neroden. Pretipal je žepe in se prepričal, da je v desnem žepu kamižole rdeča ruta, v levem rožnivenec in da leže žigice pred njim na mizi. Stopil je k peči in začel prižigati smotko. Na čelešniku je sedela Žabica, debel, len pesek, na eno oko slep.
»Čuješ, Žabi, jaz moram kaditi ... Vidiš, živalica neumna, kako sem neroden in nadložen ... Kresal je ob škatljico, da so se lomile vžigalice druga za drugo. Obliznik se je vznevoljil in mu razdražen prižgal cigaro.
»Nič zato, Obliznik. Plačam tvoj trud, če hočeš. Ampak nekaj drugega je glavno in nad vse potrebno. Razgovoril bi se rad in vas vprašal ...« Znova se je primaknil v naše obližje. »Kako bi začel, ljudje božji?«
Vrtel je in odpiral škatljo, da so se mu raztresle vžigalice po tleh. Spet ga je krčmar potisnil vstran. Ali starec se je oprijel trdovratno mize in začel pobirati žveplenke.
»Nič zato, če pridejo ti klinčki na tla. To ni nič. Jaz vam bom nekaj drugega povedal. Berač sem. Beračev je veliko na svetu, ali jaz sem siromak posebne sorte. Štiri sine imam v vojski! Star sem, drva zdaj sam nažagam in razkoljem ...«
»Misliš, da jih meni mašina!« se je razgotovil Obliznik, zgrabil starca in ga posadil za sosednjo mizo. Sopihajoč je sam pobral žigice.
»Ne tako ...« je obupan jecljal oni. »Ne tako! Jaz bom drugače povedal, ker tisto ni najhušje. Siromak sem, štiri sine imam v vojski ...«
»Alo!« ga je zgrabil krčmar, ves rdeč od jeze, z obema rokama in ga odvedel v vežo,
»Moja sestra jih ima sedem,« nam je nato povedal v požrtvovalnem, uslužnem tonu. »Ali se bo zato svet podrl?«
Čez nekaj časa se je Pika vrnil in pri vratih boječe zakrilil z rokama.
»Pustite, gospodje!« je klical z raztrganim, ponižnim glasom. »Resnično, moram povedati, pravzaprav zvedeti ... Štiri sine ...«
A Obliznik ga je s krepko, sigurno kretnjo odstranil in zaklenil za njim dveri. »Berač, štiri sine, dve medalji — in kaj še?« se je krohotal mestni gospod.
»Se bo zato svet podrl?!« je potrdil ogorčeno oštir. »Radi Pike morda? Strahovito neumni ljudje so na svetu. Zakaj pa živimo? Ha, ha, zares, od sile ... Na vaše zdravje!«