Nesrečen dan asistenta Virnika
| Nesrečen dan asistenta Virnika Anton Melik |
Objavljeno pod psevdonimom Andrej Sobota.
| |||||||||||||
V soboto popoldne je dobil asistent Virnik majhno, drobno pisemce, ki ga je bil že na prvi pogled zelo vesel. To veselje je že prihodnji trenutek poskočilo na stopnjo superlativa, ko je prebral to malo, drobno pisemce. In z upravičenjem: vsebina je bila zelo razveseljiva.
»Predragi! Pišem v naglici. Jutri mi je končno vendar enkrat mogoče, da pridem v mesto. Pripeljem se sama, ob 9. dopoldne. Če imaš čas in če me imaš še vedno rad, pridi na kolodvor; dopoldne bova lahko ves skupaj, popoldne moram k teti. In zvečer moram že nazaj. S pozdravom!
Tvoja Malči.«
Malči je bila učiteljica v hribih nekje in z Virnikom sta se imela rada. V mesto je prišla le redkokdaj, zato in zato; kadar je prišla, je bil za Virnika velik praznik in za gospodično Malči tudi. In jutri je tak dan!
Asistent Virnik je poskočil v radostnem utripu mladostnega srca, ki je bilo v taktu nepozabne melodije. In ta melodija je polagoma, od hipa do hipa, zvenela bolj domače, bolj znano, naposled jo je Virnik razumel popolnoma. In ni mu dala globina njegovega omotenega srca preje miru, dokler ji ni dal zaželjene prilike, da je planila na površje; brez figur: asistent Virnik je pričel s svojim močno in prijetno donečim glasom prepevati po vrsti vse lepe pesmi, ki so mu prišle v spomin. In starikava, zgrbljena in nečedna devica, ki je stanovala vis-a-vis, je zagodrnjala sama v svojem tisočkrat varanem srcu z ajdovsko nevoščljivostjo: »Že spet se dere ta kembelj; Ga bo že minilo!« Zmirom ga je imenovala ta devica tako in zamerila muje zelo, če je pel.
Popoldan v uradu je pretekel brž, Virnik je po večerji, v mraku že, stal veselo razpoložen na ulici pred hišo in premišljeval, kako bi in kaj. Seveda se je zgodilo, da se je odločil za gostilno, na četrt štajerca, da boi preje večer v kraju in bliže jutrišnji dan in praznik in kolodvor.
Kaj more človek, sirotna stvar, zato, če ga včasih nenadoma prime za uho, in mu ga nategne za neslano šalo. Virniku se je zgodilo tako: v gostilni so sedeli in pili njegovi znanci na čast in račun godovnika Majzelja, in ker je bil gospod asistent izboren pevec in prijatelj družabnik, je v kratkem sedel za mokro obloženo mizo, vesel fant med veseli mi drugovi. Saj vemo vsi, kako se nadaljuje in zaključi taka reč; jutranja zarja in zadnja že napol obledela zvezda je vedla družbo in Virnika še posebej v posteljo – bože moj, kdo bi jim zameril!
Kdo bi jim zameril! – ako se je Virnik prebudil in pogledal s silnim strahom na uro, si je zameril zelo. »Kanalja«, se je razjezil sam nase in bliskoma skočil iz postelje, pogledal še enkrat s široko razpetimi očmi na uro in v svojo vzradoščenje opazil, da je vendarle šele poldevetih. A druga nevarnost: komaj se je obdržal na nogah; moral se je prijeti za mizo, da ni omahnil na tla. Le z največjo težavo je prišel do omare, in vzel ven nedeljsko obleko.
»Kaj za vraga smo pili, da nisem za nobeno rabo«, je klel na glas in se hitel opravljati. Polagoma sije nekoliko opomogel, popil na silo žlico kave in nesigurnih korakov odhitel na ulico.
»Sakrament, pa ravno danes; Čisto nalašč«! je klel svojo pot. Hodil je počasi, ker ni mogel hitreje in se mu je hotelo zvrteti v glavi. In žlodec, o izgubljeni sin, – ta je bil tako čudno slabe volje; kakor da leže same puste luščine notri in se drže na jok, tako krmežljavo in kislo ... in pusto ... »Morda mi pomaga brinjevec, kakor včasih; čeprav pravijo drugi, da ni za tak slučaj, mu je šlo trudno skozi misli, ko je šol mimo kavarne. Stopil je noter in naročil, a že ko je izpil prvo kapljice, mu je postalo zoprno, tako zoprno, da je moral nemudoma postaviti čašico na drugo stran mize, ker mu je bil celo duh po pijači tako nevšečen, da ni mogel prtestati in je želodec pritajeno zagodrnjal in napravil poskus kretnje, kakor bi hotel zidati barikade vzrak.
Plačal je in šel dalje, hitro, kolikor je pač mogel in klel neutrudljivo. Do kolodvora je bilo za solidnega meščana še pet minut, pogledal je na uro – kazala je štiri minute pred deveto. Zbral je vso voljo in vse moči: »Zamuditi ne smem, in če se vse polomi v meni«. In natančno tisti trenutek je stopil na peron, ko je zavozil vlak na postajo. Tisočkrat zahvaljena, Fortuna!
Vesel pozdrav, srečen nasmeh in tako dalje. Ko šla šla nato skozi drevored, je povzdignila Malči s skrbjo narahlo omračene oči do njegovega obraza in vprašala sestrsko:
»Tako bled si. Kaj si bolan?«
Virniku je bilo sitno, zelo sitno; a ravno ta zadrega je dala njegovim mislim še prilično dovolj prožnosti, tako da je odgovoril še dovolj pametno.
»Bolan? Kaj bom bolan! No, ali pa. Veš, če čaka človek tako nestrpno in tako težko, kakor sem jaz čakal, potem že stopi bledota v lica. Saj celo noč nisem nič spal; ure so šle mimo brez spanca, vse polne pričakovanja ... tako težko sem te čakal.«
Pogledala ga je hvaležno. Virnika pa je bilo prvi hip nato malo sram, ko se je spomnil, kako jo je pričakoval, nato pa mu je bilo všeč, da so misli tako bistre.
Dokler sta šla hitro, jo Virnik skoro pozabil na slabost in pobitost; ko pa sta prišla dlje, po stezi, kjer ni bilo ljudi, in sta hodila počasne je, zopet začutil, da je ves truden in slab, v želodcu je nekaj peklo in godlo svojeglavo, semintja je zavilo s tenkim, polslišno cvilečim glasom, kakor če ... no, znano je pač, kako. Zbal se je, da bi ona slišala to pomenljivo jutranjo simfonijo, zato se je držal kolikor mogoče proč od nje in se vsak hip obračal v stran, kakor da motri pokrajino ob poti. In Malči se je nlahko čudila, da je danes tako zmeren; drugače je bil ves goreč in zelo ljubeznjiv.
Virnik se je trudil, da bi pozabil na svojo nesrečo, poskušal je govoriti bolj na gosto, sploh – misliti na vse drugo in napraviti vse mogoče, samo da bi ona ne opazila, kako nespodobno se je pripravljal za ta praznik.
»Pusto ti je pač zdaj v hribih, ko je pomlad; in dolgčas ti je v šoli pri tistih zabitih otrocih.«
Komaj je izgovoril, je že čutil kako so neumne in brezmiselne te besede, toliko mu je že povedala o tem.
In čisto natanko je vedel, da je hotel on sam in da je ona pričakovala, da bo rekel nekaj drugega, vselepšega.
»Ni dolgčas. Zdaj ne, ko sije solnce pri nas v hribih in je zunaj toplo. In večeri so lepi zdaj; tukaj v mestu ni takih, nikoli jih nisem videla.«
Čudil se je tem besedam, drugače ni govorila tako. Kaj more biti vendar lepega zunaj zvečer, če ni družbe in vina.
In spet je obrnila njegova notranjost pozornost misli naše, neprijeten, zopern občutek ga je zbadal, kakor da sedi v grlu in premišljuje, ali bi dol ali gor. In pri tem je zopet obmolknil.
Šla sta dalje, govoriIa med tem o vsem različnem in Virniku se je srečno poleglo notranje razburjenje. Dihal je bolj veselo, samo truden je bil zelo len je postal nad miro. Da bi bilo že kmalu poldne, se je spomnil na skrivaj, a ga je takoj postalo sram te nespodobne želje. Pogledal je večkrat na njen obraz in zdelo se mu je, da vidi na njem razočaranje, nevoljo in še vse več. Zdajle bi jo moral poljubiti, kakor drugikrat, se je spomnil s strahom, a ne smem, bože moj. Bog vedi, kako prijetna je moja sapa – takoj bi vedela, kako in kaj.
In bil je jezen in žalosten, in bal se je. Saj bo navsezadnje še mislila, da ne maram več zanjo. In kaj naj jaz brez nje, sirotna stvar!
Sedla stana klop v prijetne žarke aprilovega solnca. Virnik se trudil na vso moč, da bi popravil mučen vtisk, ki ga je napravil nanjo, govoril je in govoril, a pri tem je postal tako silno truden in len in žejen ... Žejen ... Malči je prišla polagoma zopet v dobro voljo, a vedno še ga je pogledovala s čudenjem, z očitanjem.
Virnik pa je bil že ves izmučen in truden in žejen, žejen ... Če ji pogledal v obraz, se mu je eno oko nehote poželjivo ozrlo mimo obraza na tla, kjer je stala v jamici luža umazane vode ... kakor da ga draži, kako sladka, prijetna bi bila vendar bistra kapljica ... In kakor nalašč: kamor se je ozrl, povsod ga je bodla v oči svetlikajoča se gladina vode iz Iuž in grap in tudi z največjim naporom ni mogel več udušiti te brezpogojno želje po vodi, te neusmiljene žeje ... In tako je spet postal raztresen in molčeč, Malči je nabrala obraz v razžaljene poteze, oči so gledale mimo Virnika v vesel aprilov dan z določeno nevoljo in očitanjem.
Virnik se je še enkrat jasno spomnil na svoj greh, zavzdihnil je naglas in zaklel na tihem.