Jeršè je sekal debel hrast,
Ki dolgo mu ni hotel past’;
Pa se je trudil in potíl,
Da je že prav nevoljen bil,
Pa je v nevolji sam s sebó
Premišljal in govoril to:
„Oh, to je teža, to je križ,
Nič ne dosežeš, kar želíš;
Kaj mora vse terpeti kmet,
Pa mu le nič ne gre na red!
Kak velik revež je terpin,
Oh, da bi bil pač bogatin!“
Še dobro ne izgovorí,
Pred njim mladeneč že stojí;
V srebernino je odét,
V rokah se zlata gol mu svet’.
Tak bil je lep, da se je zdel
Mladeneč mu nebeški sel [1],
In da od njega mogel ni
Kar oberniti preč očí.
Jeršéta prav lepo pozdravi:
„Bog primi, oče, vas!“ in pravi:
„Prosite, kar je volja,
In vse zgodi se vam ta čas.“
Jeršéta prime scer osúp,
Al močen je bogastva up,
Zavzetje mu prežene kmal,
In berž je misli vkupaj zbral.
Spomenši se na prazni žep
Mu v sercu kmal je gotóv sklep.
Odkrije se in reče mu
Takó ponižnega glasú:
„Če taka je, da zadobím,
Karkoli le si poželím,
Naj, česar se dotaknem, bo
V tem hipu čisto vse zlató.“
Po izrečenih željah teh
Mladeneč prime se na smeh,
Al se tak čudno nasmehljá,
Ko da mu všeč ni želja ta,
Pa se dotakne ga z goljó:
„Kar želel si, to naj ti bo,
Dasi za kako boljšo stvar
Imelo bi ti biti mar.“
To reče ino spred očí
Jeršetu angelj odletí,
Perót njegovih rajski puh
Razlije v zrak ugoden duh.
Jeršè ne dvomi, da je res,
Kar rekel mu je sel z nebés,
Pa mu le drugega ni mar,
Ko prec poskusiti ta dar;
Pa prime vejo hrastovo,
In lej jo v roci zláto vso:
Peresca, popki in želód,
In kar zelodnih je posód,
In les in skorja ino vse,
Karkoli le na veji je,
Postalo čisto je zlató,
Da mu bliščelo je okó.
Oh, káko bil je zdaj vesél,
Sam vedel ni, kaj bi začél.
„O zdaj si — reče — bogat mož,
Pa glodal reve več ne boš,
Po gozdu ne boš sekal derv,
Po prahu vil ne boš se červ;
Si dosti dolgo revež bil,
Bogastva se boš zdaj navžíl,
Pečenka in klobase le
Od danes živež bo za te,
Ne boš več same vode pil,
Si z vinčkom žejo boš gasíl.“
„Le zdaj le še pojém ta kruh,
Tak čeren, tak terd in suh;
In zdaj še pil bom zadnjikrat
Iz tega verča žeji hlad.“
To reče, skloni h tlam se sést,
Pa vzame verč lončeni v pest;
Al kak je težek, kak bleščèč!
Postal je zlat, lončén ni več,
In nágne, da bi pil vodó,
Al voda sterdi se v zlató;
Zagrizne kruh, da vtaži glad,
Al tudi kruh postane zlat.“
Prestraši to ga kar na moč,
V bridkosti zdiha tarnajóč:
„Oh kaj sem storil, kaj, bedák,
Da sem bil zlatohlepec ták!
Klobasa zlata taka ni
Da lákoto mi odpodí,
In vino zlato kak bom pil,
Kak z zlatom žejo si gasíl?
Od lakote in žeje zdaj
V obilstvu vsega me bo kraj; “ —
In od te groze se — zbudí,
Vesel, da sanj resnica ni.
