Nesrečna ljubezen
| Nesrečna ljubezen |
Objavljeno pod kratico S. R.
| |||||||||||||
Velike svetle zvezde so hodile svoja pota. Rumene, rdečkaste, modre in zelene in vijoličaste iskre so utripale v visokih ozračjih in sijale tiho na daljno življenje hrepeneče zemlje. Valovila so se razburkana morja koprnele so skalnate gore in dehtele so temne rože do zvezd.
Šla sta počasi po gozdu. Ona je bila visoka in se je bila zazrla v zvezde, vsa ljubezni polna in koprneča. V prsih se ji je prelivalo veliko udano veselje in iskala je besede, ki bi bile vredne njenih čustev. Pa ni jih bilo in zato je molčala, vsa prepojena in prenapolnjena velike ljubezni.
Njemu pa so begala čustva od nje do neke misli, do neke točke, kjer bo se ustavila in so premišljala. Metalo se je in begalo je, nedoločno v veliki slutnji. In zopet so opustile misli za trenotek tisto točko in so bežale k njej.
Pogledal ji je v prozorni obraz, ki je bil nalahno privzdignjen proti nebu in je odseval veliko svetotajstvo tihe ljubezni. In v nasilnem navalu koprnenja, razlivajočega se povsem vročem telesu, polnega pekočih žarkov in skritega zatajevanja, jo je privil k sebi in je prižel svoja usta na njene.
Voljno se mu je udala in njene oči bo še vedno kakor zamaknjene zrle v zvezde.
»Poslušaj me Lina!«
»Poslušam te,« je odgovorila in ni se ozrla vanj.
»Vidiš, tako sem zmeden, da ves trepetam. Vso noč in ves dan sem mislil in mislil. In potem sem pisal. In ko sem prebral, sem raztrgal. In iznova sem mislil in iznova sem pisal. Ni miru v meni, ni jasnosti, ni vere. Vidiš, ljubezen se mi zdi tako velika, tako lepa, vsa polna najvišjih čuvstev, polna vesele udanosti, hrepeneča po popolni sreči in po globokem trpljenju. In je silnejša od vseh najbolj hrepenečih čuvstev, kakor je sončni žarek svetlejši od vsakega plamena. Mnogo sem premišljal o tem, tako, da mi je šumelo v glavi, da se mi je podila razburkana kri po telesu kakor deroči gorski potoki, in me je žgalo in palilo okrog srca. In sedaj sem ves zmeden in misli mi begajo od tebe k tisti zgodbi in od tiste zgodbe zopet k tebi.
Prenehal je in je umolknil. Šla je poleg njega vsa molčeča in kakor izklesana in zdelo se mu je, da je otrpnila in umrla v njej vsaka iskrica življenja.
Ona pa je živela vsa v zvezdah in je mislila njegove misli, brez vsake nejasnosti, mirno, prožita lastnega spoznanja.
»Ti mene poslušaš, Lina!«
Komaj da je vztrepetala in se je ozrla vanj. Videl je dvoje oči, polne globokega razumevanja in žal mu je bilo za rahlo očitanje, ki je zvenelo iz njegovega klica.
»Jaz sem jasna in mirna in moje srce sluti še dalje. Govori, moj človek!«
Šepetala je, kakor da bi se zbudile rože na poljani in se zavedlo solnčnega dne.
Prišla sta iz gozda. Pred njima je bil izlit svetel ribnik in na dnu globoke vode so trepetale zvezde. Na nasprotnem bregu so se zibali dolgi vodni refleksi črnih jagnjet in so temnili jasno globino kakor črni žarki.
»Hotel sem pisati o tisti ljubezni veliko delo in zmislil sem si zgodbo: Živi mlad pisatelj. Prepojen je ves z mislimi o veliki ljubezni in piše o njeni globoki silnosti, ki je večja od hrepenenja po življenju. Nekoč sedi zamišljen v svoji sobi in časih napiše svoje misli. Med tem stopi njegova ljubica v sobo in se tiho vsede v kot, ker ga neče motiti. On pa misli in piše in prikradejo se mu v dušo dvomi o taki ljubezni, zdi se mu nemogoča. Vstane in hodi razmišljen po sobi gor in dol, govori glasno in ne opazi ljubice, ki ga verno posluša. In ne more se ves poglobiti v delo, ker nima več vere v tisto ljubezen, ki je večja od hrepenenja po življenju. Strupeni dvomi se razpredajo v njem. In ljubica razume njegovo tugo in mu sklene dati vero v tisto ljubezen, hoče se žrtvovati, da bi mogel skončati svoje veliko delo. Poslovi se v duši od njega, splazi se iz sobe, napiše mu dolgo pismo, polno največje ljubezni in se usmrti.
To je kratka vsebina. V to sem hotel izliti in vklesati vse svoje nazore o ljubezni. Začel sem pisati, ves prevzet in navdušen. Potem pa sem bral in sem raztrgal. Lina, Lina, veliko bi bilo to delo, ali zdi se mi, da je ta vsebina nemogoča. Nikdar se ne more kaj takega zgoditi. In meni manjka tiste globoke vere in ni mi mogoče tega pisati, o čimer sam dvomim.«
Obmolknil je bolestno in zagrnila ga je nočna tema, kakor da bi bila pristopila iz vseh nevidnih daljav, ki so se skrivale v gozdu za ribnikom. Čutil se je samotnega in revnega. Zagledal se je v temo in iz nje so prihajali sivi kolobarji, množili so se nestrpno naglico in so plesali v divjih krogih, vedno hitreje, dokler niso priplesali prav do njegovih oči in potem ni videl nič več.
»Poslušaj Saša, v meni ni nikakega dvoma. Ta zgodba bo resnična. V sebi čutim veliko jasnost in tiho ljubezen kakor nikdar poprej. Zakaj dvomiš o meni?«
Začudil se je neizmerno in je dejal:
»Ne razumem te, Lina, kako naj dvomim o tebi, ko vem da me ljubiš!«
»Ti veš, da te ljubim,« je govorila tiho in s poudarkom.
»V meni gloda ta zgodba in nič drugega ne mislim kakor na njo. Nezadovoljen sem s samim seboj in pridejo trenutki, ko sam sebe sovražim. Zavoljo dvomov. Pa bi vrgel vse skupaj iz sebe, daleč proč. Da ne bi ostala nobena sled – pa ne morem.«
Bila sta na cesti proti mestu. Ob kraju so vstajale črne hiše, še temnejše od teme same. Časih je zalajal kak pes in zarožljal z verigo. Potem pa je bilo zopet vse tiho in le široka cesta je umirala v daljavi prednjima.
Hiše so prihajale gostejše in tuintam so brlele revne svetilke.
Ustavila sta se pred veliko hišo.
Podala mu je roko in mu jo krepko stisnila. Vsesala je svoje jasne oči v njegov tužni pogled in je rekla:
»Prijatelj, dala ti bom vero.«
In izginila je v veži.
Odšel je naglih korakov. Nad njim so bleščale velike zvezde v mračnih barvah, trepetala so daljna ozračja in vsa zemlja se je valovila k njim. Pa bilo je vse tiho v tem silnem nemem koprnenju, tako mirno in neslišno, da ni bilo čuti niti simfonij širnih poljan in plapolanja toplote letne noči.
Ni videl Saša letne noči, s težko, sklonjeno glavo je hitel domov.
Drugi dan je dobil od nje kratko pismo:
»Prijatelj, dala ti bom vero. Jaz grem od tod. In ti veruj in spiši svoje delo!«
Ni razumel takoj. Potem pa ga je nekdo udaril s kladivom po glavi, da se mu je stemnilo pred očmi in da se mu je zdelo, da ga ni več in mrzel pot ga je oblil.
Počasi se je zavedel in je bulil in bulil v pismo. Oči so mu izstopile iz jam, lica so mu osinela in splahnela in tuj, nečloveški glas je dejal:
»Spiši svoje delo!«
Vrgel je pismo od sebe in se vsedel k pisalni mizi in je pisal in pisal. In pisal je z velikimi, nečitljivimi črkami tri dni in tri noči, dokler se ni onemogel zgrudil.
Spisal je velik umotvor.
Bilo je delo blaznega človeka.
Časopisi so prinesli novico:
»Zastrupila se je blagajničarka Lina Svenjšek. Vzrok: nesrečna ljubezen.«
In pozneje:
»Zblaznel je nadebudni mladi pisatelj Saša Pravnik vsled prevelikega študiranja. Škoda za talent!«