Nesrečni prerok

Nesrečni prerok.

Izdano:	Ilustrirani glasnik 4/27 (1918)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V Kajiri je živel svet mož, katerega je ljubil prerok tako zelo, da mu je podelil dar prerokovanja. Santon, to je bilo prerokovo ime, je menil, da mu je dolžnost, pomagati s svojim darom bližnjemu, in napravil se je na pot. Hotel je razsvetliti vso deželo z lučjo svojega uma, pa ni mu bilo treba, da gre daleč. Že v prvi kajirski ulici se mu je nudila ugodna prilika. Tam je prodajal kuhar kuhan fižol in je hotel ravno izročiti neki ženi vrč jedi. Santon zagrabi kamen in ga vrže v vrč. Posoda se razdrobi, fižol se raztrese po prahu ulice. Kuhar vzame palico in mlati po Santonu, dokler mu ne omahne roka. Santon je molčal in odšel. Ko je pa pobiral kuhar črepinje, je našel v dnu vrča mrtvo strupeno kačo. Kuharja je prevzela groza. Spoznal je, da je storil krivico in klical je:

»Samo Bog je moč in modrost! Naj mi oprosti Gospod Bog — nevrednemu. Da bi ne zastrupil svojih odjemalcev z otrovano jedjo, mi je poslal preroka in jaz sem se mu zahvalil s palico! ...«

Ves dan je pazil, če li pojde svetnik mimo, da ga poprosi oproščenja, ali svetnik ni mogel mimo, ker je bil obležal na kupu slame. Drugi dan se je zvlekel naprej in se je privlekel v bližino fižolovega kuharja. Tam je bil mlekar in temu je ubil velik lonec z mlekom. Mlekar se mu je zahvalil s palico.

Priskočilo pa je več mož, ki so vedeli za dogodek s kačo in so ustavljali mlekarja:

»Pusti moža, svetnik je, le poglej v črepinje, gotovo najdeš kaj.«

Našel je podgano. Padel je k nogam Santona in ga prosil odpuščenja. Tretji dan je šepal ubogi prerok ob Darb-el-Ahmaru, bolele so ga vse kosti. Kar mu pride naproti strežaj s polnim jerbasom na glavi. V jerbasu so bile izborne mesne jedi, sadje in zelenjava; gospodar strežajev je povabil več gostov na vrt pred mestom, kjer jih je hotel pogostiti. Prerok vrže svojo palico strežaju med noge — strežaj kolebne na tla, jerbas odleti, jedi leže naokrog ... Strežaj plane pokoncu in nabije preroka z njegovo lastno palico, naložil mu je pošteno na račun batine, katere bo dobil on sam od svojega gospodarja. Kmalu se je nabralo polno ljudi. Nekdo je opazil, da poginja pes, ki je zaužil nekaj raztresene jedi. Začeli so kričati: »Pusti moža, svetnik je!« — Strežaj je pokleknil in prosil odpuščenja. Prerok pa se je naveličal deliti ljudem dobrote za tako plačilo. Zvlekel se je v mošejo in je prosil Boga, naj mu vzame nesrečni dar vedeževanja, ozdravil si je razorani hrbet in je živel zopet mirno v svojem domu.